VSRS Sodba VIII Ips 201/2017

Jedro

Kljub temu, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana v nasprotju z določbo prvega odstavka 114. člena ZDR o varstvu starejšega delavca pred odpovedjo iz poslovnega razloga, tožnik sodnega varstva zoper odpoved ni uveljavljal. S tem je izpolnjen razlog za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v skladu s sedmo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD.

ZDR v drugem odstavku 114. člena izrecno določa, da posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo ne velja zgolj v primeru, če delavec minimalne pogoje za starostno pokojnino pridobi v času prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in ne katerekoli druge pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, npr. pravice do plačila prispevkov za socialno varnost po 68. členu ZUTD.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se odpravi odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. 210-04-213-2013/4 z dne 24. 5. 2013 in odločba toženke št. 11008-1106/2013/3 z dne 24. 3. 2014 ter da se tožniku prizna pravica do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Ugotovilo je, da je bil tožnik v času, ko mu je delodajalec odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, starejši delavec in je zato užival varstvo pred takšno odpovedjo. Ker zoper odpoved ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva, in ker v času prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne bi izpolnil minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je toženka njegovo zahtevo pravilno zavrnila.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo vložnice A. A. zavrglo, pritožbo tožnika pa zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da mu pogodba o zaposlitvi dejansko ni bila odpovedana iz poslovnega razloga, temveč zaradi nesposobnosti, saj je pri njegovem delu prihajalo do ponavljajočih napak, v letu 2012 tudi do težje napake, saj dela ni opravljal s potrebno skrbnostjo. Pravnega varstva zoper odpoved ni zahteval, ker je bil seznanjen s popravnim sklepom, iz katerega izhaja, da je prišlo v odpovedi do pisne pomote v zvezi z navedbo odpovednega razloga. Pa tudi, če bi šlo za odpoved iz poslovnega razloga, pravno varstvo iz 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji, v nadaljevanju ZDR) zanj ne velja, saj bi v času prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in plačila prispevkov po 68. členu Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 in naslednji, v nadaljevanju ZUTD) izpolnil minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Nepravilno je stališče sodišč, da pravice do plačila prispevkov ni mogoče upoštevati v zvezi z izpolnitvijo minimalnih pogojev za starostno pokojnino. Glede na določbo 394. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 in naslednji, v nadaljevanju ZPIZ-2) šteje, da je upravičen do prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (25 mesecev) in po izteku nadomestila še do plačila prispevkov. Sodišči sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka z zavrnitvijo dokaznih predlogov po njegovem zaslišanju in zaslišanju prič A. A. in B. B. Zavrnitev dokaznega predloga bi morala biti tudi ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku navedlo zgolj, da ostale predlagane dokaze zavrača kot nepotrebne.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6. Očitana kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo sodišče prve stopnje s tem, ker ni izvedlo njegovega zaslišanja in zaslišanja prič A. A. in B. B., ni podana. Tožnik svojega zaslišanja v sodnem postopku niti ni predlagal, navedeni priči pa je predlagal z namenom dokazovanja, da mu je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko podana iz drugega razloga kot je bilo navedeno v njej (razloga nesposobnosti in ne iz poslovnega razloga). Zatrjeval je, da slednje izhaja že iz obrazložitve odpovedi, medtem ko naj bi bil v nazivu zgolj pomotoma zapisan poslovni razlog. Ker je sodišče ugotovilo, da tako iz naziva, kot tudi obrazložitve odpovedi izhaja, da gre za odpoved iz poslovnega razloga in ne iz razloga nesposobnosti, da je torej odpovedni razlog jasen in ne potrebuje razlage (takšno stališče sodišča je tudi pravilno, kar je obrazloženo v 12. in 13. točki te sodbe), je sodišče dokazni predlog za zaslišanje predlaganih prič pravilno zavrnilo. Neutemeljen je tudi ugovor, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo tega dokaza, saj je sodišče navedeno v obrazložitvi sodbe (14. točka) ustrezno pojasnilo.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Zavod RS za zaposlovanje je z odločbo št. 210-04-213-2013/4 z dne 24. 5. 2013, ki je bila potrjena z odločbo toženke št. 11008-1106/2013/3 z dne 24. 3. 2014, zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti z obrazložitvijo, da kljub temu, da je bil ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga varovana kategorija (starejši delavec), zoper odpoved ni uveljavljal arbitražnega ali sodnega varstva ter da v času prejemanja nadomestila za primer brezposelnosti ne bi izpolnil minimalnih pogojev za starostno pokojnino.

9. ZUTD v prvem odstavku 63. člena določa, da pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ne more uveljaviti zavarovanec, ki je postal brezposeln po svoji krivdi ali volji. Med drugim se šteje, da je po svoji krivdi ali volji postal brezposeln delavec, ki zaradi delodajalčeve redne odpovedi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavca pred odpovedjo, za zavarovanje svojih pravic ni zahteval arbitražne odločitve ali sodnega varstva (sedma alineja drugega odstavka 63. člena ZUTD).

10. Ena od kategorij delavcev, ki v skladu z ZDR uživajo posebno varstvo, so starejši delavci, to so tisti delavci, ki so starejši od 55 let (201. člen ZDR). Glede njihovega varstva 114. člen ZDR določa, da delodajalec starejšemu delavcu ne sme brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine (prvi odstavek). Varstvo ne velja, če je delavcu zagotovljena pravica do denarnega nadomestila iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno pokojnino (drugi odstavek).

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik 13. 11. 2012 prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je bilo navedeno, da gre za odpoved iz poslovnega razloga. Zoper odpoved ni uveljavljal sodnega ali arbitražnega varstva. Ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil star 55 let, kar pomeni, da je bil glede na določbo 201. člena ZDR starejši delavec. Minimalne pogoje za starostno pokojnino bi izpolnil 15. 11. 2015. Pravica do denarnega nadomestila bi se mu na podlagi prvega odstavka 60. člena ZUTD odmerila za največ 25 mesecev tako, da bi prenehala najkasneje 14. 1. 2015, torej preden bi izpolnil minimalne pogoje za starostno pokojnino.

12. Tožnik neutemeljeno ugovarja, da ni bil varovana kategorija na podlagi 114. člena ZDR, ker mu pogodba o zaposlitvi dejansko ni bila odpovedana iz poslovnega razloga, temveč iz razloga nesposobnosti. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč, je delodajalka v obrazložitvi odpovedi z dne 13. 11. 2012 navedla, da je zaradi reorganizacije pravosodnega sistema, prenosa pooblastil v določenih zadevah na notarje, slabše ekonomske moči strank in izgube dolgoletnih strank zmanjšan obseg poslovanja v pisarni, zato je delo reorganizirala tako, da bodo v pisarni zaposleni zgolj pravniki s pravosodnim izpitom, vsa ostala dela pa se bodo opravljala po zunanjih izvajalcih. Potreba po opravljanju del in nalog delovnega mesta administrator I, na katerem je bil zaposlen tožnik, je zato prenehala. Kot sta sodišči pravilno zaključili, gre pri odpovedi z dne 13. 11. 2012 za odpoved iz poslovnega razloga. Prenehanje potrebe po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih razlogov, reorganizacije ter prenosa tožnikovega dela na zunanjega izvajalca je namreč tipičen poslovni (organizacijski) odpovedni razlog. Iz obrazložitve odpovedi ne izhaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi neizpolnjevanja pogojev (ker nima ustrezne izobrazbe), kot je tožnik navajal v sodnem postopku, še manj, da so bile razlog za odpoved ponavljajoče se napake oziroma težja napaka v letu 2012, kakor zatrjuje v reviziji. Slednje predstavlja revizijsko novoto, ki je niti ni mogoče upoštevati.

13. Posledično je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na popravni sklep z dne 22. 11. 2013, iz katerega izhaja, da je bil v odpovedi kot odpovedni razlog pomotoma zapisan poslovni razlog ter da je dejanski razlog neizpolnjevanje pogojev delavca oziroma nezmožnost za opravljanje dela zaradi neustrezne izobrazbe, kar naj bi izhajalo iz same obrazložitve odpovedi. Kaj takega iz obrazložitve odpovedi ne izhaja. Nasprotno, tako iz naziva, kot tudi obrazložitve odpovedi jasno izhaja, da gre za odpoved iz poslovnega razloga. Sploh pa je tožnik popravni sklep v upravnem postopku prvič predložil šele po prejemu prvostopenjske odločbe z dne 24. 5. 2013, s katero je bila njegova zahteva zavrnjena, in sicer z dopolnitvijo pritožbe dne 17. 9. 2013 (ta je bila vložena tri mesece po vloženi pritožbi dne 14. 6. 2013). Šele v dopolnitvi pritožbe se je prvič začel sklicevati, da mu je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana iz razloga nesposobnosti, medtem ko pred prvostopenjskim organom, kot tudi v pritožbi tega ni navedel. Tožnik torej popravnega sklepa ni predložil niti prvostopenjskemu organu, niti pritožbenemu organu v pritožbenem roku, zato ga upravna organa nista upoštevala.

14. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da ni bil varovana kategorija po 114. členu ZDR, ker bi bil upravičen do 25 mesečnega denarnega nadomestila in po njegovem izteku do plačila prispevkov za socialno varnost po 68. členu ZUTD¹ ter bi zato v času prejemanja denarnega nadomestila izpolnil minimalne pogoje za starostno pokojnino. ZUTD v prvem odstavku 58. člena določa tri pravice iz obveznega in prostovoljnega zavarovanja za primer brezposelnosti: pravico do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti; pravico do plačila prispevkov za obvezna socialna zavarovanja ter pravico do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje eno leto pred izpolnitvijo minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. ZDR v drugem odstavku 114. člena izrecno določa, da posebno varstvo starejšega delavca pred odpovedjo ne velja zgolj v primeru, če delavec minimalne pogoje za starostno pokojnino pridobi v času prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in ne katerekoli druge pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Glede na navedeno je neutemeljen tožnikov ugovor, da bi minimalne pogoje za starostno pokojnino izpolnil v času, ko bi bil upravičen do plačila prispevkov za socialno varnost po 68. členu ZUTD. Bistveno je, da tožnik minimalnih pogojev za starostno pokojnino ne bi izpolnil v času prejemanja denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je tožnik spadal v kategorijo starejših delavcev, za katere velja posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvem odstavku 114. člena ZDR.

15. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na 394. člen ZPIZ-2 glede pričakovanih pravic za brezposelne osebe. Gre za prehodne določbe ZPIZ-2, v katerih so opredeljeni pogoji, pod katerimi lahko brezposelne osebe izjemoma pridobijo pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-1 tudi po 1. 1. 2013². Navedene določbe niso relevantne za predmetni spor, saj z ničemer ne vplivajo določbe ZUTD v zvezi s pogoji za upravičenost do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti oziroma na določbo 114. člena ZDR v zvezi s pogoji, pod katerimi se šteje, da je delavec varovana kategorija.

16. Kljub temu, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi redno odpovedana v nasprotju z določbo prvega odstavka 114. člena ZDR o varstvu starejšega delavca pred odpovedjo iz poslovnega razloga, tožnik sodnega varstva zoper odpoved z dne 13. 11. 2012 ni uveljavljal. S tem je izpolnjen razlog za odklonitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v skladu s sedmo alinejo drugega odstavka 63. člena ZUTD, zato je sodišče tožnikov zahtevek pravilno zavrnilo.

17. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------
¹ Ta določa, da je zavarovanec, ki mu po izteku denarnega nadomestila do izpolnitve minimalnih pogojev za starostno upokojitev manjka največ eno leto ter je brezposelna oseba, upravičenec do plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
² Npr. tretji odstavek 394. člena ZPIZ-2 določa, da zavarovanec, ki je na dan 31. decembra 2012 uživalec pravice iz prvega odstavka (denarnega nadomestila za primer brezposelnosti) in po prenehanju te pravice pridobi še pravico iz drugega odstavka (plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev), in je v tem času dopolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, skladno s predpisi, veljavnimi do uveljavitve tega zakona, se lahko upokoji po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 268/2010
• VDSS sklep Pdp 510/2010
• VDSS sklep Pdp 956/2011