<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 198/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.198.2017
Evidenčna številka:VS00010573
Datum odločbe:06.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 1055/2016
Datum odločbe II.stopnje:04.05.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:poslovni razlog - reorganizacija - ukinitev delovnega mesta - prenehanje potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi - zloraba poslovnega razloga

Jedro

Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zato, ker se je delo delovnega mesta „sodelavec v programu“ porazdelilo med druge delavce. Tožena stranka je sicer na novo zaposlila „laičnega delavca“ za polovični delovni čas, vendar vsebina njegovega dela ni enaka vsebini dela „delavca v programih“. Tožničino delo je bilo pretežno strokovno; ta del sta prevzeli vodja programa in strokovna sodelavka. Le manjši del je bil operativne narave in ta del je prevzel (sedanji) „laični delavec“. Zato toženki zaradi zaposlitve „laičnega delavca“ ni mogoče očitati zlorabe, saj toženka s to zaposlitvijo ni nadomestila tožnice.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je sklep toženke z dne 3. 11. 2015 (o ukinitvi delovnih mest) nezakonit, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 5. 2016, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 6. 6. 2016, da še traja in da naj jo toženka vrne na delo, prizna vse pravice iz delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2013, jo prijavi v zavarovanja ter ji obračuna in izplača plačo, ki bi jo od 6. 6. 2016 prejela, če bi delala, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da toženka po pridobljeni verifikaciji, s katero je pridobila možnost uvrstitve svojega programa za brezdomce v „c“ program, glede na pričakovane spremembe v programu pristopila k organizacijskim spremembam, tako da je delo sodelavca v programih razdelila deloma na dve strokovni delavki in laičnega delavca (ki je opravljal le operativno tehnično delo). Organizacijske spremembe je izvedla v času trajanja spora med njo in tožnico glede transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas. Po reintegraciji, s katero je tožnica v sodnem sporu uspela, zanjo ni bilo več dela, zato je odločilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

2. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve in pravne razloge sodišča prve stopnje ter pritožbo tožnice zavrnilo. Strinjalo se je s presojo, da je odpovedni razlog podan in da toženka ni kršila prepovedi diskriminacije.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 12. 2013, ki med strankama nikoli ni veljala, saj je imela po sodbi sodišča v zadevi Pdp 1078/2015 (VIII Ips 180/2015) pogodbo za nedoločen čas sklenjeno že od 1. 1. 2013. Z razlogi sodišča druge stopnje, s katerimi je zavrnilo njen pritožbeni očitek v zvezi s tem, se ne strinja in sodišču druge stopnje očita številne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Posledično je po njenem mnenju zmotno uporabljeno materialno pravo. Zmotno uporabo materialnega prava očita tudi glede presoje, da je odpovedni razlog podan. Navaja, da je toženka priznala enakost delovnih mest „sodelavka v programih“ in „laični delavec“ ter povzema njene navedbe na naroku z dne 31. 8. 2016. Sodišču očita kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ker ni upoštevalo tega priznanja in dejstva, da ni šlo za pravo ukinitev delovnega mesta. Očita tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni pridobilo pogodb o zaposlitvi na delovnem mestu laični delavec (za S. in druge, ki so to delo opravljali), kar bi dokazovalo, da se je program, v katerem je delala tožnica, ohranil, le da je bilo njeno delo preneseno na druge izvajalce. Zato meni, da je presoja, da ukinitev delovnega mesta ni bila fiktivna, materialno pravno zmotna.

4. Toženka v odgovoru na revizijo opozarja na nesmiselnost revizijskih navedb v zvezi s tem, katera pogodba o zaposlitvi je odpovedana, saj ni nobenega dvoma, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženki od 1. 1. 2013 in da ji je to delovno razmerje prenehalo z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nasprotuje tudi trditvam, da je vsebina delovnih mest „sodelavec v programih“ in „laični delavec“ enaka. Dejanske ugotovitve so drugačne in tožnica šele sedaj, ko je to ugotovljeno, zatrjuje, da je opravljala naloge, kot so opredeljene za delovno mesto „laični delavec“, medtem ko je prej navajala, da je opravljala strokovna dela. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizijske navedbe, ki se nanašajo na presojo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, ker je toženka odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 27. 12. 2013, so neutemeljene. Tožnica jih je uveljavljala že v pritožbenem postopku in sodišče druge stopnje je nanje korektno odgovorilo. Revizijsko sodišče se razlogom sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s tem v celoti pridružuje in jih ne ponavlja. Poudarja pa vendarle, da iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi povsem jasno izhaja, da se odpoveduje obstoječa pogodba o zaposlitvi za delovno mesto „sodelavec v programih“, pri čemer je v odpovedi tudi pojasnjeno, da je na tem delovnem mestu tožnica delala po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 12. 2013 in aneksu k tej pogodbi z dne 10. 6. 2014, posebej pa je v odpovedi poudarjena tudi povezava s sodbama Delovnega sodišča v Kopru Pd 17/2015 z dne 1. 4. 2015 in Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1078/2015 z dne 31. 3. 2016, s katerima je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas od 1. 1. 2013 dalje na delovnem mestu „sodelavec v programih“. Ne drži, da sodišči v navedenem delovnem sporu nista odločili o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 27. 12. 2013 v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ko sta ugotovili obstoj (ustne) pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas že od 1. 1. 2013 dalje in ko sta zavzeli stališče, da tega dejstva kasneje sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso mogle spremeniti, sta odločili prav to. Na podlagi najprej pogodbe o podjemu, nato pa pogodb o zaposlitvi za določen čas (zadnja je bila sklenjena „konec leta 2013“, gre torej za pogodbo z dne 27. 12. 2013), ki so bile sklenjene v nasprotju z zakonom, je sodišče lahko ugotovilo obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas že od 1. 1. 2013 (pogodbe so namreč zajemale to obdobje), kar pomeni, da so se „transformirale“ v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Zato odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se ne nanaša le na pogodbo, sklenjeno dne 27. 12. 2013, ampak izrecno upošteva obstoj pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas že od 1. 1. 2013 naprej, samo zaradi navedenega datuma ni nezakonita. Povsem jasno je, da se nanaša na pogodbo o zaposlitvi, ki je v trenutku odpovedi veljala med strankama, zato so revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka in kršitvah ustavnih pravic v zvezi s tem neutemeljeni.

8. Neutemeljen je tudi očitek o „nesklepčnih“ zaključkih sodišča druge stopnje glede tega, da delovno mesto „sodelavec v programih“ ni enako delovnemu mestu „laični delavec“. Tožnica pod tem očitkom pretežno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. V kolikor pa uveljavlja neskladje med izpovedjo predsednice tožene stranke in razlogi sodbe (kar je v reviziji opredeljeno kot kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), je tudi ta očitek neutemeljen. Ne drži, da je tožena stranka priznala enakost delovnih mest „laični delavec“ in „sodelavec v programih“. Iz navedb predsednice tožene stranke, ki so citirane v reviziji, in jih je podala na zapisnik na naroku za glavno obravnavo z dne 31. 8. 2016, to ne izhaja. S tem, ko je navedla, da je termin „laični delavec“ pojem, ki ga uporablja ministrstvo v razpisni dokumentaciji, toženka pa ga poimenuje „sodelavec v programih“, ni priznala, da sta delovni mesti, ki ju je imela sistemizirani – namreč ukinjeno delovno mesto „sodelavec v programih“ in novo delovno mesto „laični delavec“ – enaki. Takšno revizijsko sklepanje je v direktnem nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče je namreč izrecno ugotovilo, da je vsebina (prejšnjega) delovnega mesta „sodelavec v programih“ (tudi, če je ministrstvo to delovno mesto poimenovalo z „laični delavec“) drugačna kot vsebina sedanjega delovnega mesta „laični delavec“. Tožnica s svojimi ugovori v resnici ne uveljavlja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pač pa izpodbija dokazno oceno, kar v reviziji ni dovoljeno.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Zmotno je revizijsko stališče, da transformacija pogodbe o zaposlitvi za nazaj ni mogoča. Prav to je namreč tožnica dosegla v sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 17/2015. Do transformacije delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) za določen čas v delovno razmerje (pogodbo o zaposlitvi) za nedoločen čas na delovnem mestu „sodelavec v programih“ je prišlo na podlagi pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so bile sklenjene v nasprotju z zakonom, in sicer ne le za naprej, od prenehanja veljavnosti zadnje, ampak tudi za nazaj, torej za ves čas, ki so ga takšne pogodbe pokrivale, oziroma za ves čas, ko so v razmerju med strankama obstajali elementi delovnega razmerja.

11. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na delovnem mestu „sodelavec v programih“, in sicer na podlagi sodbe sodišča Pd 17/2015 z dne 1. 4. 2015 od 1. 1. 2013 dalje. V obdobju, ko je med strankama tekel spor o transformaciji pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, je toženka izvedla reorganizacijo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, se je v letu 2014 delo v „b“ programu za brezdomce opravljalo z eno strokovno delavko (M. F.) in eno laično delavko (tožnico), od 7. 11. 2014 dalje pa je bila kot nosilka programa določena M. K., kot laična delavka tožnica in kot prostovoljec U. S. V januarju 2015 je toženka pridobila verifikacijo za program, v katerem je redno zaposlena strokovna vodja (M. K.), strokovna delavka in trije preko javnih del. Toženka je 3. 11. 2015 ukinila stara delovna mesta (sodelavec v programih, strokovni delavec v programih in vodja programa) in oblikovala nova (strokovni vodja, strokovni delavec in laični delavec). Delokroge je oblikovala tako, da so se na dveh strokovnih delovnih mestih opravljala strokovna dela z brezdomci, na delovnem mestu laični delavec pa tehnično vzdrževalna dela. Na strokovnih delovnih mestih je določila VII. stopnjo zahtevnosti. Na delovnem mestu strokovnega vodje je ostala M. K., na delovnem mestu strokovni delavec je bila V. Č. in na delovnem mestu laični delavec za polovični delovni čas U. S. Ko je tožnica v sporu o transformaciji delovnega razmerja uspela in jo je bila toženka dolžna vrniti na delo, delovnega mesta „sodelavca v programih“ ni bilo več, zato ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

12. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči nižjih stopenj. Odločilna je dejanska ugotovitev, da je bilo delovno mesto „sodelavec v programih“ ukinjeno, naloge tega delovnega mesta pa so še ostale, vendar so se razdelile med druge delavce. Revizijska trditev, da delo, ki ga je opravljala tožnica, opravlja sedaj 2,5 zaposlenih in še dva druga, nova delavca iz Zavoda za zaposlovanje, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz katerega izhaja, da pri toženki delo na programu za brezdomce sedaj opravljata dve strokovni delavki in laični delavec, ki je zaposlen za polovični delovni čas. O „dveh drugih delavcih z Zavoda za zaposlovanje“ v izpodbijani sodbi (in sodbi sodišča prve stopnje) ni govora, pač pa le, da sta delo „sodelavca v programih“ v pretežnem delu prevzeli strokovni sodelavki, ker je bilo to delo tudi pred tem pretežno strokovno (izvajanje načrtovanih nalog iz individualnih načrtov pomoči, sodelovanje pri izvajanju skupnostnega programa, terensko delo z brezdomci). Le manjši operativni del je prevzel (polovično zaposleni) laični delavec, ki opravlja sicer tudi druge naloge – skrbi za urejeno in varno delovno okolje, opravlja manjša vzdrževalna dela, zagotavlja ustrezno opremljenost prostorov, čistočo, skrbi za fizično stanje zavetišča itd., skratka opravlja pretežno dela, ki so jih pred tem opravljali napoteni delavci s strani zavoda za zaposlovanje.

13. Ni torej sporno, da se je program, na katerem je delala tožnica, ohranil (dokazni predlogi, ki naj bi to dejstvo dokazovali, so bili utemeljeno zavrnjeni1), le da je delo v zvezi s tem programom sedaj drugače organizirano. Takšna, drugačna organizacija delovnega procesa, ko se delo nekega delovnega mesta prerazporedi na druge delavce in zato postane nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je organizacijski razlog2, ki utemeljuje redno odpoved iz poslovnega razloga.

14. Tožnici je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi zato, ker se je delo delovnega mesta „sodelavec v programu“ porazdelilo med druge delavce. Trditev, da je njeno delo prevzel U. S., ki ga je toženka na novo zaposlila, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tožena stranka je sicer na novo zaposlila „laičnega delavca“ za polovični delovni čas, vendar vsebina njegovega dela ni enaka vsebini dela „delavca v programih“. Tožničino delo je bilo pretežno strokovno; ta del sta prevzeli vodja programa in strokovna sodelavka. Le manjši del je bil operativne narave in ta del je prevzel (sedanji) „laični delavec“. To pomeni, da tudi, če se je pred reorganizacijo tožničino delovno mesto poimenovalo z nazivom „laični delavec“ (tak izraz naj bi uporabljalo ministrstvo, medtem ko je toženka uporabljala izraz „sodelavec v programih“), je sedaj delokrog delovnega mesta „laični delavec“ drugačen. Zato toženki zaradi zaposlitve „laičnega delavca“ ni mogoče očitati zlorabe, saj toženka s to zaposlitvijo ni nadomestila tožnice. Lahko pa bi zlorabo pomenila ukinitev prejšnjega delovnega mesta „sodelavec v programih“ in oblikovanje delovnega mesta „strokovni sodelavec“ z zahtevnostjo VII. stopnje, ki je tožnica nima3. Na kakšen način je prišlo do zaposlitve strokovne delavke s VII. stopnjo izobrazbe oziroma do kadrovske spremembe na tem delovnem mestu, ni bilo ugotovljeno, vendar revizija tega ne napada. Zato se revizijsko sodišče do stališč sodišč nižje stopnje glede novega oblikovanja strokovnih delovnih mest, na katerih se tožničino delo opravlja še naprej in glede pravice delodajalca, da prosto določa zahtevnost posameznih delovnih (ter mu zato zlorabe oziroma diskriminacije ni mogoče očitati), ne more in ne sme opredeliti.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Toženka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

-------------------------------
1 Zato je neutemeljen revizijski očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, „ker sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbeni navedbi o izvedbi dokaza za pridobitev pogodb o zaposlitvi“ za S. in druge laične delavce, ki naj bi dokazovale, da se je program, na katerem je delala tožnica, ohranil, le da je bil prenesen na druge izvajalce oziroma laične delavce v programu.
2 Prim. sodbe VS RS VIII Ips 141/2013 z dne 9. 12. 2013, VIII Ips 160/2016 z dne 20. 12. 2016, VIII Ips 319/2016 z dne 7. 2. 2017 in druge.
3 Ni namreč mogoče spregledati, da je do reorganizacije prišlo 3. 11. 2015, ko odločitev o transformaciji delovnega razmerja tožnice po sodbi Pd 17/2015 z dne 1. 4. 2015 sicer še ni bila pravnomočna, bila pa je na sodišču prve stopnje že sprejeta.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3NTEx