VSRS Sodba in sklep VIII Ips 212/2016

Jedro

Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da ima tudi zakonito opravljanje dela preko študentskih napotnic elemente delovnega razmerja, kot so vključenost v organizirani delovni proces, delo za plačilo, delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, vendar pa pri tem spregleda, da je bistveni element, ki loči delovno razmerje od študentskega dela, ob statusu dijaka ali študenta, začasna in občasna narava tega dela.

Gre za zlorabo inštituta študentskega dela, če študent ali dijak v organiziranem delovnem procesu, za plačilo nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer se to delo po vsebini in obsegu ne razlikuje od dela tistih delavcev, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, s katerim je bila zavrnjena pritožba zoper točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje, in se v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica od 9. 11. 2010 dalje pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, za polni delovni čas, na delovnem mestu dokumentalist I, od 1. 1. 2014 dalje pa na delovnem mestu dokumentalist. Ugotovilo je, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo z 30. 5. 2014 in da je trajalo vse do 21. 9. 2015. Toženi stranki je naložilo, da tožnico za obdobje od 9. 11. 2010 do 21. 9. 2015 prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in ji za isto obdobje obračuna plače v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku, od teh zneskov odvede predpisane prispevke in davke, tožnici pa izplača pripadajoči neto znesek zmanjšan za že prejeta plačila v spornem obdobju. Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna denarno povračilo v bruto znesku 1.303,06 EUR, od tega odvede prispevke in davke, tožnici pa izplača pripadajoči neto znesek. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugodilni del sodbe temelji na ugotovitvi, da so pri delu, ki ga je tožnica opravljala za toženo stranko preko študentskega servisa obstajali vsi elementi delovnega razmerja v smislu zakonske opredelitve in da ni šlo za občasno ali začasno delo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb zvezi z določitvijo denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami). Ta kršitev naj bi bila podana tudi zato, ker je sodišče ni pojasnilo, zakaj elementi delovnega razmerja po 4. členu ZDR-1 obstajajo vse od prvega dne, ko je tožnica začela opravljati delo za toženo stranko. Delo tožnice je imelo pravno naravo začasnega in občasnega dela in je bilo po vsebini in naravi študentsko delo. Sodišče je zmotno interpretiralo določbo 4. člena Zakona o delovnih razmerjih, ko je štelo, da pri ugotavljanju elementov delovnega razmerja ni pomembno, da tožnici nihče ni odredil, da mora biti prisotna v delovnih prostorih tožene strank; da ji nihče ni odredil, da mora delo opravljati v obsegu osem ur dnevno; da tožnica ni dokazovala opravljanja osemurnega delavnika; da odobritev odsotnosti z dela ni bila potrebna in da ni bilo zahtevano poročanje o bolniškem staležu. Prav tako je zmotno stališče, da ni relevantno, da je tožnica med triinpolletnim obdobjem, ko je delala za toženo stranko, izpolnjevala redne študijske obveznosti, hodila na predavanje in izpite. Sodišče ni upoštevalo določb Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami). Napačno je uporabljen standard začasnosti in občasnosti dela, saj je ta podan vedno kadar se delo študenta prilagaja študijskim obveznostim in ne obratno. Tožnica ni imela predpisane delovne obveznosti ali norme oziroma minimalnega obsega dela, ki bi ga bila dolžna opraviti in dela toliko, kot je sama želela. Tožnica tudi ni bila redno letno ocenjevana kot ostali redni zaposleni delavci. Ni bila dolžna evidentirati ur prisotnosti. Plačana je bila na podlagi števila opravljenih ur, kar je lastnost začasnega in občasnega dela. Nihanja števila opravljenih ur pri tožnici ni primerljivo z ostalimi redno zaposlenimi delavci. V okoliščinah, ko študent dejansko izpolnjuje vse študijske obveznosti in temu prilagaja delovne obveznosti, se status rednega študenta in zaposlenega izključujeta, ne glede na dolžino trajanja takšnega razmerja. Potrebno je namreč upoštevati, da je vsak študent vključen v delovni proces, delo opravlja pod nadzorom in po navodilih, pri delu ni samostojen, delo pa opravlja za plačilo in osebno. Element nepretrganega opravljanja dela iz 4. člena ZDR ni podan, kadar študent delo prilagaja svojim rednim študijskim obveznostim, tako da na delo prihaja ob različnih urah dneva ali ob različnih dnevih. Tožnica zaradi nemotenega izpolnjevanja študijskih obveznosti ni bila v stalni osebni odvisnosti od tožene stranke.

4. Tožena stranka je v pravočasni dopolnitvi revizije uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je tožnica zamolčala, da je v spornem obdobju delo opravljala tudi za druge naročnike, kar je razvidno iz tega, da je plačilo prejemala od dveh študentskih servisov, čeprav je tožena stranka sodelovala samo z enim.

5. Tožnica je odgovorila na revizijo in dopolnitev revizije. Prerekala je revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Neutemeljena je sicer pravočasna dopolnitev revizije, saj tožena stranka v njej navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, za katere naj bi izvedela šele po prejemu sodbe sodišča druge stopnje. Nova dejstva in nove dokaze, ki jih stranka brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, stranka lahko navaja oziroma predlaga v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, ne pa tudi v reviziji. Takšna dejstva in dokazi so v skladu z 10. točko 394. člena ZPP lahko razlog za obnovo postopka, ki je bil s sodno odločbo pravnomočno končan, ne morejo pa biti revizijski razlog.

9. Zmotno je revizijsko stališče, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP podana, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj so elementi delovnega razmerja podani že od prvega dne, ko je tožnica začela opravljati delo za toženo stranko. Pri tem tožena stranka izhaja iz predhodno retorično postavljenega vprašanja, ali delovnega razmerja ne bi bilo, če bi stranki sodelovanje prekinili že po enem mesecu. Razlogi sodišča v zvezi z ugotovitvijo obstoja elementov delovnega razmerja v celotnem obdobju, ko je tožnica za toženo stranko opravljala delo na podlagi napotnic študentskega servisa so jasni in izpodbijana sodba glede tega nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je bistveno za obstoj zatrjevanja bistvene kršitve določb pravnega postopka.

10. Ugotovitev, da je delo, ki ga je tožnica v spornem obdobju kot študentka opravljala za toženo stranko, imelo vse elemente delovnega razmerja in da ni šlo za občasno in začasno delo, ima za posledico priznanje obstoja delovnega razmerja za celotno sporno obdobje. Okoliščina, da bi pri npr. zgolj enomesečnemu opravljanju študentskega dela lahko govorili o začasni naravi tega dela, zaradi česar bi bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ne pomeni, da je v konkretnem primeru, ko je bilo ugotovljeno, da ni šlo za začasno ali občasno delo, obstoj delovnega razmerja možno ugotoviti šele od poteka nekega obdobja opravljanja dela (npr. enega meseca), ki bi ga samega zase lahko opredelili kot obdobje, ki ustreza opredelitvi začasnega oziroma občasnega dela.

11. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, saj revizije ni možno vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako je vezano tudi na naslednje ugotovitve:

− tožnica je v času od 9. 11. 2010 do 30. 5. 2014 na podlagi napotnic študentskega servisa neprekinjeno opravljala delo za toženo stranko, in sicer je do aprila 2012 opravljala delo urejanja podatkov v dokumentacijski bazi podatkov (revizija člankov oziroma PDF-jev, popravljanja napak, arhiviranje ipd.), od aprila 2012 pa predvsem računalniška in takoimenovana supporterska dela (DTI support, pomoč oziroma popravljanje različnih napak za dokumentacijo za tehničnimi uredniki, urejanje arhiva in baze ter TV priloge itd.);

− narava tožničinega dela je bila takšna, da je bilo bistveno povezano z delom drugih delavcev pri toženi stranki;

− tožena stranka je preko delavcev S. K. in M. Č. organizirala in nadzirala delo tožnice;

− delo tožnice se po vsebini ni razlikovalo od vsebine dela redno zaposlenih delavcev;

− vsebina dela, ki ga je opravljala tožnica za čas od 9. 11. 2010 do 31. 12. 2013 ustreza opisu del na delovnem mestu dokumentalista, za čas od 1. 1. 2014 pa opisu del za delovno mesto dokumentalista I;

− tožnica je povprečno opravila 138,49 ur dela mesečno, kar ustreza polnemu delovnemu času upoštevajoč pravice delavca do plačane odsotnosti za praznike, dopust, povprečen bolniški stalež in odmor med delovnim časom.

12. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zgoraj navedenih dejstev ugotovilo, da so bili podani vsi elementi delovnega razmerja, kot so opredeljeni v 4. členu ZDR in ZDR-1. Obe določbi sta identični. Delovno razmerje je razmerje med delavci in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V skladu z 18. členom ZDR-1 oziroma 16. členom ZDR se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Drugi odstavek 13. člena ZDR-1 izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma 54. členom istega zakona. Vsebinsko identična je bila določba drugega odstavka 11. člena ZDR.

13. Tožena stranka ima sicer prav, ko opozarja, da ima tudi zakonito opravljanje dela preko študentskih napotnic elemente delovnega razmerja, kot so vključenost v organizirani delovni proces, delo za plačilo, delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, vendar pa pri tem spregleda, da je bistveni element, ki loči delovno razmerje od študentskega dela, ob statusu dijaka ali študenta, začasna in občasna narava tega dela. Na podlagi tretjega odstavka 6.b člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami) dijaki in študentje lahko opravljajo začasno in občasno delo na podlagi napotnice zavoda ali pooblaščene organizacije, ki opravlja dejavnost posredovanja dela dijakom in študentom. Navedeno pomeni, da bo pri študentskem delu, ki ne pomeni zlorabe tega inštituta in se opravlja v skladu z zakonom, od štirih elementov delovnega razmerja manjkal element nepretrganega opravljanja dela. Velja tudi obratno. Gre za zlorabo inštituta študentskega dela, če študent ali dijak v organiziranem delovnem procesu, za plačilo nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, pri čemer se to delo po vsebini in obsegu ne razlikuje od dela tistih delavcev, ki so pri delodajalcu v delovnem razmerju.

14. Tožena stranka želi prikazati, da naj bi bilo nejasno, kaj pomeni „začasno ali občasno delo“, zaradi česar naj bi bilo tudi nejasno, kako postaviti ločnico med študentskim delom in delovnim razmerjem. Vendar pa ni nobenega dvoma, da triinpolletnega nepretrganega opravljanja dela, že pojmovno ni možno šteti za začasno ali občasno delo. Tožena stranka ni pojasnila, v čem naj bi se kazala začasna in občasna narava dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi napotnic študentskega servisa, razen s splošnim sklicevanjem na to, da naj bi se tožničino delo prilagajalo njenim študijskim obveznostim. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da obseg tožničinega dela ustreza polnemu delovnemu času, navedeni argument, ki ostaja na ravni splošnega zatrjevanja, ne more vplivati na drugačno presojo.

15. Res je, da od tožnice ni bilo zahtevano, da delo opravlja osem ur dnevno v prostorih tožene stranke, vendar pa je iz ugotovitev sodišča o načinu opravljanja tožničinega dela razvidno, da je šlo za neprekinjeno delo in za vključitev v organiziran delovni proces, ki se je izvajal po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Še zlasti za opravljanje dela s pomočjo računalnika ni nujno, da se organizirano delo opravlja v prostorih delodajalca, pa gre kljub temu za delo z vsemi elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR oziroma ZDR-1. Za ugotavljanje elementov delovnega razmerja tudi ni bistveno, da tožnica ni imela norme in da ni bila ocenjevana, saj je tožena stranka kljub temu ves čas lahko imela pregled nad količino in kvaliteto opravljenega dela.

16. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z določitvijo denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče druge stopnje je sicer obširno povzelo pritožbene navedbe v zvezi s tem delom prvostopenjske sodbe, vendar pa v nadaljevanju na nobenega od očitkov ni odgovorilo. Ravnanje sodišča druge stopnje, ki je v celoti prezrlo pritožbene navedbe v zvezi z denarnim povračilom pomeni kršitev ustavnih pravic do izjave (22. člen Ustave RS) in pritožbe (25. člen Ustave RS) in s tem absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je to kršitev po vsebini jasno opredelila, zato ni bistveno, da jo je pravno napačno opredelila kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

17. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP delno ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe zoper točko IV izreka sodbe sodišča prve stopnje. V novem postopku se bo sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z dosojenim denarnim povračilom v znesku 1.303,06 EUR.

18. V preostalem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo, saj je ugotovilo, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani.

19. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 559/2015
• VDSS sodba Pdp 599/2015
• VSRS Sodba VIII Ips 236/2017