VSRS Sodba I Ips 46777/2015

Jedro

Zakonski znak dovoljenja za lov je namreč večplasten in se ne nanaša izključno na tako imenovane krivolovce, ampak zajema tudi lov v nasprotju z zakonskimi prepovedmi. Takšna interpretacija zakonskega znaka lova brez dovoljenja izhaja že iz njegove jezikovne razlage. Zakonska prepoved določenih ravnanj oziroma načinov lova pomeni njihovo nedovoljenost in torej storilec, ne glede na njegovo morebitno lastnost lovca, zanje nima ustreznega dovoljenja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 6. 9. 2016 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nezakonitega lova po prvem odstavku 342. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Izreku prvostopenjske sodbe očita, da nasprotuje razlogom sodbe, ker iz obrazložitve sodbe izhaja neupravičenost njegovega lova, medtem ko je iz izreka razvidno, da je lovil brez dovoljenja. Meni, da ni mogoče enačiti lova brez dovoljenja in neupravičenega lova ter opozarja na zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bil lovec in torej njegovo dovoljenje za lov ne bi smelo biti vprašljivo. Če bi držalo, da je neupravičeno lovil ponoči, potem bi to moralo biti navedeno v izreku sodbe. Hkrati izreku prvostopenjske sodbe očita tudi, da ni vseboval navedbe določbe Zakona o divjadi in lovstvu (v nadaljevanju ZDLov-1), ki razvršča košuto med točno določeno vrsto divjadi. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče v šesti točki obrazložitve napačno povzelo izpovedbo priče B. L. in s tem smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču očita, da se do identičnih pritožbenih navedb ni opredelilo, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. Nenazadnje uveljavlja tudi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker prvostopenjsko sodišče ni pravilno uporabilo določila o vročanju sodnih pošiljk, saj mu je sodbo vročilo preko sodnega vročevalca, ki je ni vročil njemu osebno, ampak njegovi materi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugodi zahtevi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijani sodbi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik v odgovoru z dne 30. 3. 2017, podanem na podlagi 423. člena ZKP, glede obsojenčevega očitka o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe, navaja, da nedovoljenost lova ne izhaja izključno iz svojstva storilca – krivolovca, temveč temelji na zakonski prepovedi določenih vrst lova, vključno s prepovedjo nočnega lova. Ocenjuje, da zatrjevana kršitev določb o vročanju, do katere naj bi prišlo po izreku sodbe, ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitosti izpodbijane sodbe. Meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu, da se o njem izjavi, pri čemer je obsojenec v podani izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe.

B-2.

6. Vložnik zatrjuje, da izrek prvostopenjske sodbe nasprotuje razlogom sodbe, ker iz njega izhaja očitek, da je skupaj z B. L. brez dovoljenja lovil in ubil divjo žival, medtem ko je iz obrazložitve sodbe razvidno, da je lovil divjad ponoči, kar predstavlja kršitev zakonske prepovedi nočnega lova. Po vložnikovem mnenju nočni lov predstavlja neupravičen lov in ne lova brez dovoljenja, zato bi moral biti že iz izreka sodbe razviden takšen očitek. Zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Vložnikovi očitki o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe namreč temeljijo na napačnem razumevanju zakonskih znakov lova brez dovoljenja in neupravičenega lova.

7. Kaznivo dejanje nezakonitega lova po prvem odstavku 342. člena KZ-1 je mogoče storiti v dveh izvršitvenih oblikah. Prva oblika se nanaša na lov brez dovoljenja, medtem ko druga izvršitvena oblika inkriminira neupravičena ravnanja pri lovu in se nanaša na prekoračitev določenih pravic, ki jih imajo lovci. Vendar pa navedeno ne pomeni, da zakonski znak lova brez dovoljenja zadeva izključno svojstvo storilca in ga torej lahko uresničijo izključno osebe, ki niso lovci (tako imenovani krivolovci), kot to predpostavlja vložnik. Zakonski znak dovoljenja za lov je namreč večplasten in se ne nanaša izključno na tako imenovane krivolovce, ampak zajema tudi lov v nasprotju z zakonskimi prepovedmi. Takšna interpretacija zakonskega znaka lova brez dovoljenja izhaja že iz njegove jezikovne razlage. Zakonska prepoved določenih ravnanj oziroma načinov lova pomeni njihovo nedovoljenost in torej storilec, ne glede na njegovo morebitno lastnost lovca, zanje nima ustreznega dovoljenja.

8. Opisana interpretacija zakonskega znaka je podprta tudi s sistemsko razlago. Matični zakon na tem področju, ZDLov-1, namreč ne govori o dovoljenju za lov, temveč v prvem odstavku 60. člena ureja pravico do udejstvovanja v lovu. Omenjeno pravico imajo državljani Republike Slovenije z veljavnim lovskim izpitom in veljavno lovsko izkaznico, ali zaposleni v lovišču s posebnim namenom. Osebe brez lovskega izpita smejo loviti le v spremstvu osebe z lovskim izpitom in veljavno lovsko izkaznico. Ker matični zakon na tem področju ne govori izrecno o dovoljenju za lov, tudi navedenega zakonskega znaka iz prvega odstavka 342. člena KZ-1 ni mogoče razumeti izključno kot inkriminacije lova oseb, ki nimajo te pravice, ampak ga je potrebno razlagati širše, in sicer tako, da poleg oseb, ki nimajo pravice do udejstvovanja v lovu, zajema tudi lov v nasprotju z zakonskimi prepovedmi. Dodatno velja opozoriti na prepovedanost določenih načinov lova in sredstev za lov po matičnem zakonu, katerih kršitev predstavlja celo kvalificirano obliko kaznivega dejanja nezakonitega lova. Iz zakonskega besedila tretjega odstavka 342. člena KZ-1 je razvidno, da so storilci kvalificirane oblike kaznivega dejanja lahko tudi lovci oziroma osebe s pravico do udejstvovanja v lovu. Glede na to, da lahko lovec s kršitvijo zakonskih prepovedi stori celo kvalificirano obliko istega kaznivega dejanja, ni videti nobenega razloga, da izvršitvena oblika lova brez dovoljenja, opredeljena v temeljnem kaznivem dejanju ne bi vključevala ravnanj lovcev v nasprotju z zakonskimi prepovedmi.

9. Obsojenčeva argumentacija, da nočni lov divjadi, ki mu ga je očital izrek sodbe, ne predstavlja zakonskega znaka lova brez dovoljenja, temveč spada pod zakonski znak neupravičenega lova, ni pravilna. Zakonski znak neupravičenega lova namreč storilec uresniči, če prekorači določeno pravico, ki jo ima. Obsojencu pa je bil, ne glede na njegovo lastnost lovca, nočni lov divjadi v vsakem primeru prepovedan, zato tudi ni mogel prekoračiti karšnekoli pravice. Kolikor namreč zakon naslovnikom prepoveduje določena ravnanja, iz naslova prepovedanih ravnanj že po naravi stvari ne morejo izhajati določena upravičenja, ki bi jih bilo mogoče prekoračiti. Ob tem velja pripomniti, da je tudi lov s pomočjo žarometov prepovedan in obsojenec s takšnim ravnanjem ni prekoračil nobene pravice. Obsojencu očitano ravnanje je tako pomenilo kršitev izrecne zakonske prepovedi iz 17. točke prvega odstavka 44. člena ZDLov-1, kar predstavlja uresničitev zakonskega znaka lova brez dovoljenja. Konkretizacija tega zakonskega znaka je razvidna tako iz izreka sodbe, kot tudi iz njene obrazložitve, zato se očitek o nasprotju med izrekom in obrazložitvijo sodbe, pokaže kot neutemeljen.

10. Vložnik v zahtevi zatrjuje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče v izreku sodbe navesti določbo ZDLov-1, ki košuto uvršča med določeno vrsto divjadi. S takšnimi trditvami vložnik izreku prvostopenjske sodbe očita nerazumljivost in s tem smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zakonsko besedilo prvega odstavka 342. člena KZ-1 se pri opredelitvi zakonskega znak divje živali ne sklicuje na dopolnilne norme, ker je ta pojem že sam po sebi povsem jasen. Glede na to, da se zakonsko besedilo ne sklicuje na dopolnilno normo, se tudi izreku sodbe ni potrebno sklicevati na takšno normo. Sicer pa je že iz navedbe košute v izreku sodbe povsem jasno razvidno, da gre za divjo žival. Takšna navedba v celoti zadosti konkretizaciji omenjenega zakonskega znaka, zato očitana kršitev določb postopka ni podana.

11. Zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prvostopenjsko sodišče v 6. točki obrazložitve nepravilno povzelo izpovedbo priče B. L. Navedbe oziroma očitki o domnevni protispisnosti so materialno neizčrpani. Obsojenec je v pritožbi sicer izpostavljal izjavo priče B. L., vendar le v okviru izpodbijanja dejanskega stanja. V zahtevi uveljavljane kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa v pritožbi ni uveljavljal določno in obrazloženo, zato so njegove navedbe v tem delu materialno neizčrpane. Tudi očitek sodbi pritožbenega sodišča, da je obremenjena s kršitvijo iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ker ni odgovorila na identično pritožbeno grajo, ni utemeljen. Glede na to, da je obsojenec domnevno nepravilno povzeto izjavo izpostavljal le v okviru razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, očitkov o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pa ni uveljavljal določno in obrazloženo, mu pritožbeno sodišče nanje niti ni moglo odgovoriti. V preostalem pa vložnikove navedbe, da se sodišči ne opredeljujeta do nasprotujočih izpovedb prič in analizirata le izpovedbe obremenilnih prič ter ocenjevanje verodostojnosti izpovedbe B. L., predstavlja ponujanje drugačne dokazne ocene in s tem uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Vložnik uveljavlja tudi kršitev določb postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in pri tem prvostopenjskemu sodišču očita napačno uporabilo določb o vročanju sodnih pošiljk. Zatrjuje, da mu je sodišče vročilo sodbo preko sodnega vročevalca, ki je ni vročil njemu osebno, ampak njegovi materi. V primeru uveljavljanja kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, je potrebno izkazati njen vpliv na zakonitosti in pravilnosti sodbe, ki pa iz vložnikovih navedb ni razviden. Dejstvo, da je obsojenec sodbo sodišča prve stopnje prejel znotraj roka za vložitev pravnega sredstva in pritožbo tudi pravočasno vložil, negira možnost kakršnegakoli vpliva na zakonitosti sodbe, zato očitana kršitev določb postopka ni podana.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka niso bile podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti kazenskega postopka in obsojenčevega premoženjskega stanja.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Kp 42873/2015
• VSL Sodba X Kp 43246/2016
• UPRS Sodba III U 249/2017-11