VSRS Sodba I Up 264/2017

Jedro

Pritoženega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati, če je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje oprta na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje.

Če bi bile pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja takšne, da jih je treba odpraviti v ponovljenem upravnem postopku, bi bili podani pogoji za odpravo izpodbijanega akta tožene stranke.

Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke št. 2142-361/2016/16 (1312-02) z dne 27. 3. 2017, s katero je ta zavrnila njihovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da glavne obravnave ni opravilo, saj sta bila prvi tožnik in druga tožnica zaslišana tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot tudi na osebnem razgovoru. Pritrdilo je toženi stranki, da tožniki niso zaprosili za azil takoj, ko je bilo mogoče. V zvezi s tožbenimi očitki o nepravilni dokazni oceni, nanašajoči se na odnos prvega tožnika z zlatarjem, se je strinjalo s toženo stranko, da je v Iranu z neznancem tvegano začeti pogovore o krščanstvu. Menilo je, da je malo verjetno, da bi se prvi tožnik v tako kratkem času spoprijateljil s prodajalcem zlata in ga vabil domov, v službi nosil križ in tam večkrat omenjal krščanstvo, na hitro prodal avto in hišo ter da Herasat vladi daje le informacije, zaradi česar so tožniki lahko nemoteno zapustili Iran. Upoštevajoč tudi nasprotja v izjavah, je sodišče prve stopnje ocenilo, da prvi tožnik ni spremenil vere že v Iranu. V zvezi s tožbenimi očitki, da tožena stranka ni navedla razlogov glede subsidiarne zaščite, je presodilo, da ni vedno nujno, da bi moral pristojni organ zbirati poročila o stanju v izvorni državi. Iz izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da je splošno znano dejstvo, da v Iranu ni vojne ali samovoljnega nasilja. Sodišče prve stopnje je še presodilo, da ne more upoštevati potrdil z dne 17. 4. 2017, saj niso obstajala v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta.

3. Zoper navedeno sodbo vlagajo tožniki (v nadaljevanju pritožniki) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjujejo, da tožena stranka ni predstavila splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi, saj je naštela le poročila, do katerih pa se ni opredelila. Pritožnikom tudi ni dala možnosti, da bi neskladja v izjavah in dejstva v zvezi s spremembo vere pojasnili s svojim zaslišanjem, zaradi česar je podana kršitev pravice do izjave. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da so potrdila z dne 17. 4. 2017 nedopustne tožbene novote, saj je nova dejstva in dokaze treba upoštevati, ko gre za človekove pravice. Ker so pritožniki spremenili vero in so tudi uradno vpisani, jim ob vrnitvi v Iran grozi preganjanje, kar je razvidno tudi iz predloženih poročil. Navedeno bi pritožniki pojasnili na glavni obravnavi, ki pa je sodišče prve stopnje ni opravilo, zaradi česar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti.

4. Pritožniki menijo, da je tožena stranka prekludirana s svojimi ugovori v pritožbi zoper sodbo z dne 21. 6. 201, saj jih ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

5. V nadaljevanju pritožniki prerekajo ugotovitve tožene stranke in pojasnjujejo, da v njihovih izjavah ni nasprotij. Dodajajo še, da so Iran zapustili s ponarejenimi potnimi listi, česar prej niso omenjali, saj so mislili, da bo to negativno vplivalo na prošnjo za azil. Prilagajo tudi potrdilo z dne 20. 11. 2017, iz katerega je razvidno, da se udeležujejo obredov v cerkvi, kar kaže na resnično spremembo vere.

6. Glede na navedeno predlagajo, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, odločbo tožene stranke odpravi in pritožnikom prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. V zvezi s priznanjem mednarodne zaščite pritožnikom je Vrhovno sodišče že odločalo. V sklepu I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 je med drugim poudarilo, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi dvoma v pravilnost dejanskega stanja opraviti glavno obravnavo. Kljub odločanju na seji je namreč v nasprotju s toženo stranko štelo, da že predloženi krstni listi predstavljajo resnično spremembo vere.

10. Sodišče prve stopnje je v novem postopku ugotovilo, da je upravni organ pravilno in popolno ugotovil in ocenil upoštevno dejansko stanje, ki vpliva na pravico pritožnikov do priznanja mednarodne zaščite. Sklicevalo se je na ugotovitve upravnega organa, s tem pa so razlogi izpodbijane odločbe postali razlogi sodbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). To pomeni, da je dejansko stanje, ki ga je sodišče upoštevalo pri izdaji sodbe, lahko le dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1).

11. Z izpodbijano sodbo je bila torej potrjena pravilna uporaba merila iz 20. člena ZMZ-1¹ glede pogojev za priznanje statusa begunca in statusa subsidiarne zaščite. Sodba namreč temelji na ugotovitvah upravnega postopka, da so v izpovedbah pritožnikov nepojasnjena nasprotja glede dogodkov, zaradi katerih naj bi zapustili Iran (izvorna država).² Zato tožena stranka ne verjame, da se je prvi pritožnik s krščansko vero začel spoznavati le zaradi vljudnosti prodajalca zlata, ga vabil na dom in že po nekaj pogovorih z njim postal tako goreč kristjan, da se tudi na delovnem mestu ni mogel vzdržati komentarjev; da je v tako kratkem času prodal hišo in avtomobil; ter da so pritožniki odpotovali iz Irana neovirano. Prav tako ocenjuje, da sprememba vere pritožnikov ni bila pristna, saj so se le dvajset dni po vloženi prošnji za mednarodno zaščito skupaj s skupino prosilcev krstili v Evangeličanski cerkvi brez poznavanja evangeličanske vere in da predloženi krstni listi še ne pomenijo resnične spremembe vere, saj prvi pritožnik in druga pritožnica nista prepričljivo ter verodostojno izkazala zanimanja za krščansko vero in opredelila dogodka, zaradi katerega sta se domnevno začela zanimati za krščanstvo.

12. Materialnopravna presoja sodišča prve stopnje je bila torej oprta na dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. V takem primeru pa ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Presoja Vrhovnega sodišča v pritožbenem postopku se namreč omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe upravnega sodišča, zato je upravni akt v to presojo vključen le posredno (ker je bil predmet presoje sodišča prve stopnje) in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu.³ Upoštevaje navedeno je na podlagi pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v prvostopenjski sodbi (prvi odstavek 75. člena ZUS-1) predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje (ne pa dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta).

13. To pomeni, da v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje, do česar pa v obravnavanem primeru ni prišlo.⁴ Posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ZMZ-1 ne določa. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru zato ni dopusten.

14. Sodišče prve stopnje je brez glavne obravnave ugotovilo,⁵ da je tožena stranka pravilno presodila obstoj dejstev po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani. Navedeni preizkus⁶ upoštevnega dejanskega stanja je po presoji Vrhovnega sodišča pravilen. Na mestu, kjer se pritožniki ne strinjajo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, gre torej za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja.

15. Glede na navedeno je neutemeljeno pritožbeno ponavljanje navedb v zvezi s pravočasnostjo prošnje za mednarodno zaščito,⁷ odnosom prvega pritožnika s prodajalcem zlata v Iranu,⁸ križem, ki naj bi ga prvi pritožnik nosil v službi,⁹ prodajo hiše in avtomobila,¹⁰ organizacijo Herasat¹¹ in udeležbo na cerkvenih obredih v Evangeličanski cerkvi.

16. Pritožniki v tožbi torej niso izkazali nobenih razumnih in utemeljenih razlogov za navedeno neskladnost in malo verjetnost izjav, zaradi česar se sodišču prve stopnje v okviru nadzora ni pojavil dvom v pravilnost ali popolnost že ugotovljenega dejanskega stanja. V tem primeru bi namreč moralo oceniti, ali so pomanjkljivosti takšne, da jih je treba odpraviti v ponovljenem upravnem postopku. Če bi menilo, da je tako, bi bili podani pogoji za odpravo izpodbijanega akta tožene stranke (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Glede na navedeno torej ni bila kršena pravica pritožnikov do izjave, saj so se o ugotovitvah in dejstvih, ki so bila odločilna za odločitev, imeli možnost izjaviti že v postopku pred toženo stranko, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.¹²

17. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti pritožbeni očitki, da so pritožniki spremenili vero in da so uradno vpisani, zaradi česar naj bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozilo preganjanje. Glede na že ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega je razvidno, da vera pritožnikov ni bila resnično spremenjena, je namreč pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da toženi stranki na podlagi zbranih informacij o stanju v izvorni državi ni bilo treba preveriti, kako bi lahko bili pritožniki preganjani v Iranu. Ugotavljanje teh dejstev namreč ni smiselno, če je bila sprememba vere le navidezna, zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.¹³

18. V zvezi z očitki pritožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje spregledati zakonske določbe o prekluziji navajanja novih dejstev in dokazov ter upoštevati potrdilo z dne 17. 4. 2017,¹⁴ Vrhovno sodišče pojasnjuje, da omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji,¹⁵ kar omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.¹⁶ V upravnem sporu navedeno omejitev vzpostavlja 52. člen ZUS-1, ki določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov v procesnem smislu pomeni način izvrševanja pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Omejitev navajanja (in izvajanja) novih dejstev in dokazov na določen čas oziroma na del postopka odločanja upravnih organov namreč omogoča ne le ekonomičnost postopka, temveč tudi njegovo koncentracijo na podlagi možnosti ugotovitve upoštevnega dejanskega stanja kot podlage za odločitev v zadevi, ki brez vzpostavitve navedenih omejitev sploh ne bi bila mogoča,¹⁷ s tem pa tudi ne varstvo ustavnih in zakonskih pravic, ki jih je v postopku treba varovati. Določbe 52. člena ZUS-1 pa ni mogoče razlagati tako, kot to predlagajo pritožniki, saj bi s tem presegli njene jasne jezikovne omejitve.

19. Pritožniki ne navajajo, da bi navedeno potrdilo obstajalo že v času izdaje odločbe tožene stranke, zaradi česar ga sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Glede na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 mu zaradi njegovega preverjanja torej ni bilo treba razpisati glavne obravnave.¹⁸ Pritožbene navedbe, da „navedena potrdila niso tožbene novote, saj z njimi tožnik zgolj konkretizira že navajano, da je torej aktivni član verske skupnosti“, so za odločitev v zadevi zato neupoštevne.

20. Očitki pritožnikov, (1) da jim tožena stranka ni dala možnosti, da bi pojasnili neskladja v izjavah v zvezi s spremembo vere, (2) da sta tožnika avtomobil in hišo prodala prek zlatarja, (3) da so pritožniki iz Irana odpotovali s ponarejenimi potnimi listi, in predložitev potrdila z dne 20. 11. 2017, je nedopustno pritožbeno navajanje novih dejstev oziroma dokaza.¹⁹ V zvezi s prvim in drugim dejstvom ter novim dokazom pritožniki namreč niso niti trdili, zakaj jih niso navedli do konca postopka na prvi stopnji, v zvezi s tretjim dejstvom pa so le pavšalno in neizkazano navedli, da zato, ker so se bali, da bi ilegalno početje imelo negativen vpliv na njihovo prošnjo za azil.

21. Iz pritožbe je mogoče razbrati tudi očitek, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka v upravnem sporu (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1) s tem, ko je upoštevalo navedbe tožene stranke v pritožbi z dne 29. 6. 2017 zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 850/2017-10 z dne 21. 6. 2017, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo s sklepom I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017. Glede na to, da jih ni uveljavljala že v odgovoru na tožbo, naj bi bila po mnenju pritožnikov tožena stranka z njimi prekludirana.

22. Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da tožena stranka v navedeni pritožbi ni navajala novih dejstev,²⁰ kar pomeni, da sodišču prve stopnje niti ni bilo treba presojati, ali mora upoštevati pravila o prekluziji.²¹ Glede na navedeno so s tem povezane pritožbene navedbe neutemeljene.

23. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

-------------------------------
¹ (1) Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. (2) Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. (3) Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona.
² Iz dejanskega stanja, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, je razvidno, da tožena stranka ni verjela navedbam pritožnikov zaradi nedoslednosti, kontradiktornosti in neprepričljivo opisanih okoliščin (primerjaj tudi s tretjo alinejo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1).
³ Učinkovito pravno sredstvo in sodno varstvo zoper upravni akt se stranki zagotavlja v postopku upravnega spora pred sodiščem prve stopnje.
⁴ Tako Vrhovno sodišče že v sodbah I Up 499/2005 z dne 1. 4. 2009, I Up 1557/2006 z dne 27. 5. 2009, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017.
⁵ Sklicevalo se je na okoliščine iz druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.
⁶ V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dejansko stanje lahko le preizkušalo, torej le nadzorovalo, ali je v predhodnem (upravnem) postopku ugotovljeno dejansko stanje skladno s podatki upravnih spisov, ali so uporabljeni dokazi pravilno presojeni, ali so dejstva v bistvenih (za odločitev pomembnih) točkah popolnoma ugotovljena ter, ali je iz ugotovljenih dejstev narejen pravilen sklep glede dejanskega stanja, na katero se akt opira. Pri preizkušanju gre za nadzor, ki temelji na splošnočloveškem izkustvenem bogastvu, zakonih logičnega mišljenja in sodniškem strokovnem znanju (glej Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2008, stran 373, točka 4.1.).
⁷ Enake tožbene očitke je sodišče prve stopnje zavrnilo in obrazložilo, da bi pritožniki lahko že prvič, ko so prestopili hrvaško slovensko mejo, v Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito.
⁸ V zvezi s tem je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno sklepala, da je v državi, kot je Iran, zelo tvegano z neznancem začeti pogovore o krščanstvu.
⁹ Iz presoje sodišča prve stopnje je razvidno, da je malo verjetno, da bi prvi pritožnik v službi nosil križ, saj bi ga zato zaprli.
¹⁰ Sodišče prve stopnje se je strinjalo s presojo tožene stranke, da je malo verjetno, da bi prvi pritožnik v tako kratkem času (7- 10 dni) prodal oboje.
¹¹ Če bi prvega pritožnika navedena organizacija res nadzorovala, bi bilo po presoji sodišča logično, da bi oblasti preprečile njegov odhod iz Irana.
¹² Prosilec ima pravico, da se njegovo izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena ZMZ-1, ugotovi na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava. V nasprotnem primeru bi lahko upoštevno zatrjeval tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja enako varstvo pravic osebam prav v postopkih, v katerih državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o njihovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.
¹³ Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017 in I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017.
¹⁴ Z navedenim potrdilom pritožniki dokazujejo trditve o redni udeležbi na cerkvenih obredih in aktivni vključenosti v skupnost Evangeličanske cerkve.
¹⁵ 21. člen ZMZ-1 določa rok za predložitev dokazov.
¹⁶ ZMZ-1 nima določb, ki bi drugače urejale splošna pravila postopka sodnega varstva v zvezi z navajanjem tožbenih novot. To pomeni, da je treba tudi v teh postopkih uporabiti zakon, ki ureja upravni spor (četrti odstavek 71. člena ZMZ-1).
¹⁷ O tem že sodba Vrhovnega sodišča X Ips 453/2014 z dne 20. 1. 2016.
¹⁸ Po omenjeni določbi lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1).
¹⁹ Iz prvega odstavka 74. člena ZUS je razvidno, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji.
²⁰ To je Vrhovno sodišče že ugotovilo v 6. točki obrazložitve sklepa I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017.
²¹ Odgovor na tožbo v upravnem sporu sicer ni obligatoren, saj gre po določbah 38. člena ZUS-1 za pravico in ne dolžnost. Vendar tudi v tem primeru velja prepoved navajanja novot (glej še V. Androjna, E. Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 570).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Up 79/2018
• VSRS Sodba I Up 128/2018
• VSRS Sklep I Up 46/2018