VSRS Sklep II DoR 406/2017

Jedro

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367. člen ZPP, je Vrhovno sodišče toženkin predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 10.457,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2010 dalje do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločili, da nosita pravdni stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka. Predlaga dopustitev revizije zaradi odločitve o pomembnih pravnih vprašanjih: 1) Ali sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči prve in druge stopnje toženki kršili pravico do neposrednosti dokazovanja? 2) Ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje glede upravičenosti do zahtevka iz naslova vlaganj? 3) Ali sta v okoliščinah konkretnega primera sodišči druge in prve stopnje pravilno sklepali na obogatitev toženke zaradi tožnikovih vlaganj? 4) Ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilna odločitev sodišč druge in prve stopnje glede prisoje zakonskih zamudnih obresti? Glede prvega vprašanja navaja, da je toženka pritožbeno uveljavljala kršitev pravice do neposrednega dokazovanja, saj se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zgolj sklicevalo na zapisnike o zaslišanjih tožnika in prič, ker je v ponovljenem sojenju odločala druga sodnica, ki je opravila zadnji narok in ki ni neposredno sama opravila teh zaslišanj glede ugotavljanja pogodbene volje strank. S tem je sodišče toženko prikrajšalo v pravici do vsebinskega in poštenega sojenja (fair trial). V zvezi s tem se ponovno sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Cerovšek in Božičnik vs. Slovenia (zadeva 68939/12 in 68949/12) in uveljavlja kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. in 217. členom ZPP. Sodnica si zgolj ob branju zapisnikov ni mogla vsestransko in pravilno ustvariti vtisa o (ne)verodostojnosti posameznih zaslišanih oseb. Sodišče bi moralo odločati o spornem pogodbenem določilu tako, kot se glasi, s pomočjo jezikovne razlage in ne z analizo izpovedi tožnika in prič na podlagi zapisnikov. V zvezi z drugim in tretjim vprašanjem uveljavlja, da je pritožbeno sodišče ob sicer pravilni uporabi prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nepravilno zaključilo, da je bila toženka s tožnikovimi vlaganji na njegov račun neupravičeno obogatena, zaradi česar tožniku na podlagi objektivnega kriterija dolguje vrnitev te koristi. Tožbeni zahtevek ni sklepčen, ker tožnik tožbeno ni zatrjeval svojega prikrajšanja. Izvedenec se je osredotočil le na ocenitev vrednosti vlaganj, zatrjevanih s strani tožnika. Naloga izvedenca pa je, da oceni, koliko je zaradi vlaganj stanovanje več vredno in ali so vlaganja povečala vrednost stanovanja. Toženka je predhodna tožnikova vlaganja v celoti odstranila in ob ogledu niso bila več vidna ter je stanovanje preuredila z novimi vlaganji. Vsa vlaganja, ki jih je na lastno pest in brez toženkinega soglasja izvedel tožnik, so bila zanjo popolnoma nekoristna in neuporabna in je imela toženka z odstranjevanjem tožnikovih vlaganj celo stroške. Izvedenec je na vprašanje, ali so tožnikova vlaganja povečala vrednost nepremičnine, glede na kasneje (s strani toženke) izvedeno prenovo, jasno odgovoril, da niso ter dodatno pojasnil, da vlaganja ob izdelavi mnenja niso bila več vidna in k povečanju vrednost niso ničesar doprinesla. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 95/2013 z dne 25. 9. 2015, III Ips 97/2002 z dne 3. 4. 2003, II Ips 136/2015 z dne 16. 3. 2017, II Ips 201/2015 z dne 13. 2. 2017 in II Ips 234/2015 z dne 20. 4. 2017. Sodišči sta zmotno odločali na podlagi ugotovljenega tožnikovega prikrajšanja in ne toženkine obogatitve ter se nepravilno sklicevali na določila Stvarnopravnega zakonika, saj je nedopustno presojanje tožbenega zahtevka skozi prizmo dobrovernega in nedobrovernega lastniškega posestnika, glede na to, da je sprejeto obogatitveno načelo. Sodišči niti nista ugotavljali vrednosti dosežene koristi, ampak le vrednost vlaganj, kar pa je napačen pristop. Glede četrtega vprašanja toženka navaja, sta sodišči zmotno uporabili 168. in 169. člen OZ, saj ni mogla priti v zamudo prej, preden nista bila znana pravni temelj in višina škode oziroma višina eventualnega prikrajšanja, kar pa je bil znano šele z izdajo sodbe.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da glede vprašanj, izpostavljenih v toženkinem predlogu, niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato predlog zavrnilo (367. c člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 237/2016
• Sklep II DoR 358/2010
• VSRS Sklep II DoR 42/2019