VSRS Sodba I Ips 24297/2016

Jedro

Zgolj naslovitev dela dopisa kot premoženjskopravni zahtevek ob taki vsebini, ne da bi bil v njem podan kakršenkoli premoženjskopravni zahtevek, ne zadošča za zaključek, da je bil tak zahtevek podan.

Glede na to, da premoženjskopravni zahtevek sploh ni bil postavljen, bi moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 285.č člena ZKP oškodovancu sporočiti, da ima pravico biti navzoč na naroku za izrek kazenske sankcije ter uveljavljati pravice, ki jih ima po določbah ZKP na glavni obravnavi. Zakonska ureditev je namreč taka, da dolžnost sodišča seznaniti oškodovanca z njegovimi pravicami, povezanimi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka zamejuje na primere, ko oškodovanec ni vabljen kot priča in še ni bil obveščen o možnosti, da sme podati premoženjskopravni zahtevek.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila s pravnomočno sodbo prekršena določba drugega odstavka 285.č člena Zakona o kazenskem postopku.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je obsojenega V. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči k zlorabi položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 38. členom KZ-1. Na podlagi 57., 58. in drugega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po drugem odstavku 240. člena KZ-1 določilo kazen dveh let zapora in na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 stransko denarno kazen v znesku 15.000,00 EUR oziroma 150 zneskov po 100,00 EUR, ki se ne bosta izrekli, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Če se v primeru preklica pogojne stranske denarne kazni te ne bo dalo prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Na podlagi drugega odstavka 450.b člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se premoženjska korist v znesku 51.250,00 EUR obsojencu odvzame tako, da je dolžan znesek plačati v 24 mesečnih obrokih v zneskih po 2.135,50 EUR, do vsakega 15. dne v mesecu, od pravnomočnosti dalje, pod izvršbo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP na način iz 5. točke 372. člena ZKP in zaradi kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitosti sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 285. č člena, prvim in drugim odstavkom 105. člena ter 5. točko prvega odstavka 359. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavi v delu, v katerem je sodišče obsojencu odvzelo premoženjsko korist v znesku 51.250,00 EUR, ter v tem delu zadevo vrne v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanjo nista odgovorila.

B.

4. Zoper obsojenca je bila 11. 3. 2016 vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja pomoči k zlorabi položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1. Obsojenec je s tožilstvom dne 30. 5. 2016 sklenil sporazum o priznanju krivde. V njem je priznal dejanje po obtožbi in se dogovoril, da se mu

− na podlagi 57. člena KZ-1 izreče pogojna obsodba, v kateri se mu na podlagi drugega odstavka 240. člena KZ-1 kot glavna kazen določi kazen dveh let zapora, na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 pa še stranska denarna kazen v znesku 15.000,00 EUR, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja,

− na podlagi drugega odstavka 450. b člena ZKP naj se mu premoženjska korist v znesku 51.250,00 EUR odvzame tako, da je dolžan znesek plačati v 24 mesečnih obrokih v znesku po 2.135,50 EUR vsakega 15. v mesecu od pravnomočnosti sodbe dalje, pod izvršbo.

Na predobravnavnem naroku 17. 6. 2016 je sodišče sporazum sprejelo, takoj izvedlo narok za izrek kazenske sankcije in zoper obsojenca izreklo zgoraj citirano sodbo. Stranke so se pravici do pritožbe zoper sodbo odpovedale.

5. Sodišče ima pri odločanju o sporazumu o priznanju krivde le dve možnosti: ali ga v celoti sprejme, ali pa ga v celoti zavrne. Če bi sodišče sporazum sprejelo le delno, bi s tem nadomeščalo voljo strank, ki pa je edina lahko temelj za vsebino sporazuma kot celote. V primeru, da sporazum vsebuje dogovor o vprašanju, ki po zakonu ne sme biti predmet sporazuma, zato sodišče nima druge možnosti kot da sporazum v celoti zavrne. Tako bi moralo sodišče ravnati tudi v predmetni zadevi. Sporazum je namreč vseboval dogovor o odvzemu zneska premoženjske koristi, ki naj se obsojencu vzame. Možnost sporazuma o tem vprašanju zakon tožilcu in obdolžencu odreka. Določba drugega odstavka 450. b člena ZKP izrecno določa, da dogovor o odvzemu s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi v sporazumu o priznanju krivde ni mogoč. Dogovor je možen le glede načina odvzema, izključena pa je možnost dogovora o sami višini premoženjske koristi, ki jo je potrebno vzeti.¹ Vendar pa zahteva za varstvo zakonitosti kršitve te procesne zakonske določbe ne uveljavlja.

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da je sodišče obsojencu odvzelo premoženjsko korist, čeprav bi moralo dati prednost premoženjskopravnemu zahtevku. Tega je po njegovem stališču oškodovana družba vložila z dopisom dne 10. 12. 2014, ki je bil naslovljen na policijo. Glede na tak položaj bi moralo sodišče po tem, ko je prejelo sporazum o priznanju krivde, na narok za izrek kazenske sankcije ob upoštevanju drugega odstavka 285. č člena ZKP povabiti oškodovanca. S tem bi mu omogočilo, da dodatno utemelji in prilagodi svoj premoženjskopravni zahtevek. Na vsak način pa bi moralo sodišče o vloženem premoženjskopravnem zahtevku odločiti tako, kot to določa 105. člen ZKP, tj. da bi mu (delno) ugodilo ali pa oškodovanca z njim napotilo na pravdo. Sodba v nasprotju s citirano določbo odločitve o premoženjskopravnem zahtevku sploh nima.

7. Vložnikovo izhodišče, da ima prisoditev premoženjskopravnega zahtevka prednost pred odvzemom premoženjske koristi, je pravilno. A v predmetni zadevi je bilo potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali je oškodovanec premoženjskopravni zahtevek sploh postavil. Adhezijski postopek, v katerem sodišče odloča o premoženjskopravnem zahtevku, izhaja iz interesov oškodovanca in razlogov ekonomičnosti. Gre za pridruženi postopek, ki pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek, zato se uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka po vsebini približa tožbenemu zahtevku v pravdi. Zahteve, kako naj bo premoženjskopravni zahtevek oblikovan, so sicer v primerjavi z zahtevami pravdnega postopka manj stroge, a v predmetni zadevi po presoji Vrhovnega sodišča odgovor, ki ga je policiji v predkazenskem postopku posredovala pooblaščenka oškodovane gospodarske družbe, po vsebini ne dosega niti minimalnega standarda, da bi ga bilo mogoče obravnavati kot vložen premoženjskopravni zahtevek. V dopisu z dne 10. 12. 2014 je oškodovana družba policiji odgovorila na zaprosilo za posredovanje podatkov glede oškodovanja s kaznivim dejanjem. V njem so povzete fiktivne fakture, ki jih je oškodovani družbi izdala družba A. C. Ltd. Kot škoda je v dopisu naveden tudi znesek plačila DURS-u, ki ga je oškodovana družba plačala zaradi samoprijave. Del dopisa je sicer naslovljen „premoženjskopravni zahtevek“, vendar je besedilo, ki sodi pod ta podnaslov, po vsebini izključno povzetek škode, za katero oškodovana družba meni, da je nastala s kaznivim dejanjem in ustreza plačanim fiktivnim fakturam ter plačilom DURS-u. Iz dopisa pa v ničemer ne izhaja, da oškodovanec zahteva povračilo te škode. Zgolj naslovitev dela dopisa kot premoženjskopravni zahtevek ob taki vsebini, ne da bi bil v njem podan kakršenkoli premoženjskopravni zahtevek, pa ne zadošča za zaključek, da je bil tak zahtevek podan.

8. Glede na to, da premoženjskopravni zahtevek sploh ni bil postavljen, bi moralo sodišče na podlagi drugega odstavka 285. č člena ZKP oškodovancu sporočiti, da ima pravico biti navzoč na naroku za izrek kazenske sankcije ter uveljavljati pravice, ki jih ima po določbah ZKP na glavni obravnavi. Vrhovni državni tožilec sicer izhaja iz napačne premise, da je bil premoženjskopravni zahtevek podan in da bi tudi v takem primeru moralo sodišče v skladu z drugim odstavkom 285. č člena ZKP oškodovancu omogočiti, da svoj zahtevek dodatno utemelji. Zakonska ureditev je namreč taka, da dolžnost sodišča seznaniti oškodovanca z njegovimi pravicami, povezanimi z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka zamejuje na primere, ko oškodovanec ni vabljen kot priča in še ni bil obveščen o možnosti, da sme podati premoženjskopravni zahtevek. S tem, da sodišče prve stopnje ni seznanilo s temi pravicami in načinom njihovega uveljavljanja ter ga tudi ni povabilo na predobravnavni narok, je ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 285. č člena ZKP. Zato ima vložnik zahteve prav, ko zatrjuje, da je kršitev te zakonske določbe podana.

9. Tožilec je, izhajajoč iz napačne podmene, da je oškodovana gospodarska družba vložila premoženjskopravni zahtevek, uveljavljal še kršitev prvega in drugega odstavka 105. člena ZKP ter kršitev 5. točke prvega odstavka 359. člena ZKP. Glede na to, da premoženjskopravni zahtevek ni bil postavljen, ti kršitvi nista podani.

C.

10. Ker sodišče oškodovani družbi ni sporočilo, da je lahko navzoča na naroku za izrek kazenske sankcije, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je s tem kršilo drugi odstavek 285. č člena ZKP. Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil v obsojenčevo škodo, zaradi česar je Vrhovno sodišče uveljavljeno kršitev le ugotovilo in v tem delu tako ugodilo njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti.

-------------------------------
¹ Prim. sodba VSRS I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017.

Datum zadnje spremembe:

24.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Kp 411/2009
• VSL Sodba VI Kp 63348/2019
• VSRS Sodba I Ips 43372/2017