VSRS Sodba I Ips 30459/2012

Jedro

Pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 199. člena KZ-1 sta možni dve izvršitveni obliki; prva, pri kateri storilec zaposli dva ali več delavcev in jih ne prijavi v ustrezno zavarovanje in druga, pri kateri storilec zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj. Za nelegalno zaposlitev tujcev pride v poštev druga izvršitvena oblika, ki jo je zakonodajalec vezal na ustrezno dovoljenje za delo in zaposlitev več (najmanj treh) tujcev ali oseb brez državljanstva.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se S. V. in pravna oseba G. T., d. o. o., iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku

oprostita obtožbe:

da sta:

I. S. V. v Mariboru v času od 24. 6. 2011 do 7. 7. 2011 kot oseba, ki je v družbi G. T., d. o. o., dejansko vodila poslovanje družbe v nasprotju s predpisi o zaposlovanju zaposlil dva delavca, pri čemer ju v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT-1) ni prijavil za ustrezno zavarovanje, ko je v nasprotju s prvo alinejo prvega odstavka 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC) in 48. členom ZZDT-1 brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi in prijave za zavarovanje, dne 24. 6. 2011 dvema delavcema - državljanoma Republike Srbije, in sicer Z. S, in Z. I., dovolil voziti tovorni avtomobil znamke Mercedes-Benz, reg. št.: XX s polpriklopnikom, reg. št.: YY s tem, da ju je odpeljal do avtocestnega počivališča v bližini Maribora in jima izročil spremno dokumentacijo in ju s predmetnim tovornim avtomobilom napotil na povratno komercialno vožnjo v Rusijo, s čimer ju je vključil v organiziran delovni proces družbe G. T., d. o. o.;

II. pravna oseba G. T., d. o. o., ker je obdolženi S. V. dejanje iz točke I storil v njenem imenu in njeno korist, njeni vodstveni organi pa so opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenih delavcev,

s čimer naj bi S. V. z dejanjem pod točko I storil kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena Kazenskega zakonika,

pravna oseba G. T., d. o. o., pa pod točko II kaznivo dejanje po prvem odstavku 199. člena Kazenskega zakonika v zvezi s 4. točko 4. člena v zvezi s 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja;

III. po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca in pravne osebe ter potrebni izdatki ter nagrada obdolženčevega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 30459/2012 z 3. 2. 2014 obsojenega S. V. pod točko 1 izreka sodbe spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kazensko odgovorno pravno osebo G. T., d. o. o., pa pod točko 2 izreka sodbe za odgovorno za kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 v zvezi s 4. točko 4. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) v zvezi s 7. točko 25. člena ZOPOKD. Sodišče je obema izreklo pogojni obsodbi, tako da je S. V. v okviru izrečene pogojne obsodbe določilo kazen tri mesece zapora, pravni osebi G. T., d. o. o., pa denarno kazen v višini 10.000,00 EUR, obema s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je še, da sta po določbi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obsojeni S. V. in kazensko odgovorna pravna oseba dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do tedaj znašajo 711,19 EUR, in sicer vsak polovico, ter sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 30459/2012 z 12. 3. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v višini 120,00 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo določbe prvega odstavka 394. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Navajal je, da izvršitvena oblika, ki je kot prva od dveh možnih izvršitvenih oblik navedena v prvem odstavku 199. člena KZ-1, in sicer zaposlitev dveh ali več delavcev v nasprotju s predpisi in z neprijavo v ustrezno zavarovanje, ne velja v primeru nelegalne zaposlitve tujcev. Za nelegalno zaposlitev tujcev je namreč zakonodajalec v citirani določbi KZ-1 predvidel samostojno izvršitveno obliko in jo vezal na ustrezna dovoljenja za delo ter na zaposlitev več tujcev (torej najmanj treh). Glede na navedeno v obravnavanem primeru manjka eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja (zaposlitev več tujcev), zaposlitev dveh ali enega tujca pa je sankcionirana kot prekršek po 18. členu ZPDZC. Predlagal je, da Vrhovno sodišče RS na podlagi 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da obsojenega S. V. ter kazensko odgovorno pravno osebo G. T., d. o. o., na podlagi 1. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe za dejanje, s katerim naj bi obsojeni storil kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1, kazensko odgovorna pravna oseba pa kaznivo dejanje zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 v zvezi s 4. točko 4. člena ZOPOKD.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njej nista izjavila.

B.

5. Pri kaznivem dejanju zaposlovanja na črno po prvem odstavku 199. člena KZ-1 sta možni dve izvršitveni obliki, in sicer prva, pri kateri storilec zaposli dva ali več delavcev in ju ne prijavi za ustrezno zavarovanje ter druga, pri kateri storilec zaposli več tujcev ali oseb brez državljanstva brez ustreznih dovoljenj. V obravnavanem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega po prvi izvršitveni obliki, ker je kot oseba, ki je v družbi G. T., d. o. o., dejansko vodila poslovanje te družbe, zaposlil dva delavca, in sicer državljana Republike Srbije, ne da bi z njima sklenil pogodbi o zaposlitvi in ne da bi ju prijavil v ustrezna zavarovanja. Pritrditi je vrhovnemu državnemu tožilcu, da je takšna odločitev materialnopravno zmotna, saj je že na podlagi jezikovne razlage mogoče ugotoviti, da uporabljena prva izvršitvena oblika ne pride v poštev v primeru nelegalne zaposlitve tujcev. Za nelegalno zaposlitev tujcev je namreč zakonodajalec v določbi prvega ostavka 199. člena KZ-1 predvidel samostojno izvršitveno obliko in jo vezal na ustrezna dovoljenja za delo ter na zaposlitev več (najmanj treh) tujcev ali oseb brez državljanstva.

6. Glede na podatek, da sta bila navedena zaposlena delavca državljana Republike Srbije, torej v naši državi tujca, bi moralo sodišče preverjati, če so v ravnanju obsojenca in kazensko odgovorne pravne osebe izpolnjeni zakonski znaki druge izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja. Že iz dejstva, da je v obravnavanem primeru šlo za zaposlitev dveh tujcev (kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe tudi brez ustreznih dovoljenj za delo), je mogoče zaključiti, da zakonski znaki druge izvršitvene oblike niso izpolnjeni, saj mora v tem primeru storilec zaposliti več tujcev (ali oseb brez državljanstva), kar pomeni, da bi morali biti na obravnavani način zaposleni vsaj trije tujci.¹ Nezakonita zaposlitev dveh ali enega tujca je po 18. členu ZPDZC sankcionirana (le) kot prekršek. Eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 199. člena KZ-1 v obravnavanem primeru, tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ni podan, zato opisano dejanje ni kaznivo dejanje. Z izpodbijano sodbo je bila tako storjena kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, kot v zahtevi utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec.

7. Šele z novelo KZ-1B,² ki velja od 2. 7. 2017 dalje, je prišlo do spremembe prvega odstavka tako, da je zakonodajalec namesto „več tujcev ali oseb brez državljanstva“, določil kaznivost že pri dveh tujcih oziroma osebah brez državljanstva, ter s tem odpravil nedoslednost, po kateri je bilo treba za kaznivo dejanje zaposlovanja na črno zaposliti vsaj dva domača delavca oziroma tri tujce; po novem zadošča zaposlitev dveh tujcev. Gre za strožjo določbo, zato se novela uporablja za dejanja storjena po uveljavitvi zakona, to je od 2. 7. 2017 dalje.

8. Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi opisano dejanje ni kaznivo dejanje, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obsojenca in kazensko odgovorno pravno osebo oprostilo obtožbe.

C.

9. Glede na izrek oprostilne sodbe, je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP, odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženega S. V. ter pravne osebe G. T., d. o. o., ter potrebni izdatki in nagrada obdolženčevega zagovornika obremenjujejo proračun.

-------------------------------
¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 25137/2014 z 23. 6. 2016.
² Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika - KZ-1B (št. 27/2017 z 2. 6. 2017).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 93/2009
• Sodba I Ips 102/2006
• VSRS Sodba I Ips 25398/2014-35