VSRS Sodba I Ips 981/2014

Jedro

Da je mogoče govoriti o kaznivem dejanju, morajo biti prekršene določbe, ki urejajo temeljne pravice delavcev in mora nastopiti tudi posledica, prikrajšanje za eno ali več temeljnih pravic. Temeljne pravice delavcev pa so prekršene takrat, kadar obstaja delovno razmerje. Kršitev pravic, ki dejansko izhajajo iz delovnega razmerja, je ob nastopu posledice, ki je zakonski znak 196. člena KZ-1, lahko objekt kazenskopravnega varstva.

Sodišči prve in druge stopnje se z vprašanjem o namenu razmerja med obsojencem in oškodovanko o tem, ali to razmerje predstavlja elemente delovnega razmerja ali pa je bilo razmerje le navidezno in ali je bil namen obsojenca in oškodovanke urediti razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, nista ukvarjali. Šele presoja tega vidika bo lahko omogočila odgovor na vprašanje, ali je delovno razmerje obstajalo, torej odgovor o predhodnem vprašanju, od katerega je odvisna uporaba kazenskega zakona - o pravnem vprašanju o obstoju delovnega razmerja.

Izrek

Ob reševanju zahteve za varstvo zakonitosti se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Velenju z dne 12. 4. 2016 je bil obsojeni J. Š. spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 EUR. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 24. 11. 2016 pritožbi zagovornice obsojenega J. Š. in Okrožnega državnega tožilstva v Celju - Zunanji oddelek v Velenju - zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka (kršitev pravice do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist in kršitev pravic iz tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin po določbah 14., 22., 23., 25. in 27. člena v zvezi s 15. členom Ustave RS), ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj se zastavlja vprašanje, ali je obstajalo redno delovno razmerje. Oškodovankino delo bi moralo po vseh značilnostih, kot so trajnost in kontinuiranost dela v okviru delovnega časa na delovnem mestu, na katerem bi za račun in v imenu delodajalca nepretrgoma za plačilo opravljala delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ustrezati rednemu delovnemu razmerju. Ocenjuje, da kazenskopravno varstvo ne more biti namenjeno „delovnim razmerjem“, ki ne slonijo na resničnem opravljanju dela, ampak jih legitimira le plača ali celo zgolj plačilo prispevkov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izda odločbo, s katero glede na naravo kršitve spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Obsojenec in zagovornica se o odgovoru državnega tožilca nista izjavila.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene. Po navedenem Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne presoja v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. Ima pa pooblastilo v določbi 427. člena ZKP, da v primeru, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je vložena zahteva, razveljavi s sodbo, s katero odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, to odločbo in odredi, da se opravi nova glavna obravnava. Vrhovno sodišče preizkuša pravilnost tistih odločilnih dejstev, ki so podlaga za uporabo zakona, ki naj bi bil po navedbah vložnika zahteve kršen. Kadar se mu porodi ob presoji zahteve za varstvo zakonitosti in ob presoji uveljavljanih kršitev dvom v pravilno ugotovitev odločilnih dejstev, izpodbijano sodbo razveljavi. Na tak način poseže v pravnomočno sodbo tedaj, ko določeno dejstvo, ki je odločilno za pravilno uporabo zakona, ni zanesljivo ugotovljeno.

6. V zahtevi zagovornica navaja, da je za kaznivo dejanje, kršitev temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 odločilen obstoj delovnega razmerja. Meni, da sta sodišči prve in druge stopnje napravili o tem odločilnem dejstvu napačen materialnopravni zaključek. Pogodba o zaposlitvi oškodovanke je bila po oceni zagovornice nična, delovno razmerje je bilo le navidezno, saj ni ustrezalo definiciji iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). V obravnavanem primeru ni bila izpolnjena nobena predpostavka delovnega razmerja, razen plačila, kar je pokazal dokazni postopek, saj oškodovanka dela ni opravljala in ni obstajala takoimenovana ekonomska odvisnost, da delavec dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Če je namen strank neko razmerje urediti kot delovno razmerje zgolj navidezen ali celo neresničen, taka pogodba o zaposlitvi nima dopustne podlage in je nična. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 168/2014 z dne 27. 1. 2015. Poudarja, da je oškodovanka poslovala preko treh družb v času zatrjevanega delovnega razmerja ter samostojno opravljala konkurenčno dejavnost (turizem) in poslovala izključno v svojo korist. Ocenjuje korespondenco po e-pošti med obsojencem in oškodovanko in tudi na podlagi te korespondence trdi, da do delovnega razmerja ni prišlo. Zaposlitev oškodovanke za določen čas ni mogla preiti v zaposlitev za nedoločen čas (54. člen ZDR), kot je ugotovljeno v pravnomočni sodbi, saj delovnega razmerja ni bilo. Za preoblikovanje delovnega razmerja pa je bistveno, da delavec opravlja delo še naprej, delodajalec pa to delo sprejema, iz česar lahko izhaja volja strank za nadaljevanje delovnega razmerja. Dokazni postopek je pokazal prav nasprotno, saj oškodovanka ni opravljala dela in je očitno, da pogodbeni stranki nista imeli želje za nadaljnje sodelovanje. V točki 15 zahteve pojasnjuje razloge, da je obsojenec izplačal oškodovanki plači za avgust in september 2011, v točki 16 zahteve pa navaja, da okoliščina, da je obsojenec oškodovanki do junija 2012 plačeval prispevke za socialno varnost in ji nato po nasvetu odvetnika odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ne more pomeniti, da je delovno razmerje obstajalo. Trdi, da je obsojenec po nasvetu odvetnika storil nekaj, česar ni bil dolžan storiti. Poudarja, da je iz bolniškega lista za oškodovanko z dne 4. 5. 2012 razvidno, da oškodovanka ni bila evidentirana kot zaposlena pri obsojencu. Uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do obrambe, ker ni odločilo o dokaznem predlogu, da naj pridobi in pogleda izvršilne spise pri Okrajnem sodišču v Velenju (izvršbe zoper oškodovanko), saj dokaza ni izvedlo in svoje odločitve ni obrazložilo. Do te kršitve se ni opredelilo niti pritožbeno sodišče, ampak je pritožbene navedbe o tem prezrlo. Meni, da v sodbi ni razlogov o tem, kdaj je oškodovanka prihajala na delo in kakšno delo je opravljala. Trdi, da obsojencu nista dokazana zavest o protipravnosti in naklep. V točki 25. zahteve pa z razlogi, ki sodijo na področje dejanskega stanja, utemeljuje, da naj bi obstajalo neskladje med obtožnim predlogom in izrekom sodbe.

7. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da ni ravnal po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, tako da oškodovanki ni izplačal neto plač za mesec oktober, november in december leta 2011 ter januar, februar, marec, april, maj, junij in julij leta 2012, regresa za leto 2011 in sorazmernega dela regresa za leto 2012 in odpravnine.

Sodišče prve stopnje je o pravnem vprašanju, ali obstaja delovno razmerje presodilo, da so obstajali elementi delovnega razmerja (točke 5 do 10 sodbe sodišča prve stopnje). Temu stališču je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je pritožbo zagovornice v celoti obravnavalo v okviru pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tako tudi pravno vprašanje o obstoju delovnega razmerja. V okviru navedenega pritožbenega razloga je štelo, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva v zvezi z obstojem delovnega razmerja pravilno ugotovilo.

8. V pravnomočni sodbi je ugotovljeno, da obstajajo elementi delovnega razmerja na podlagi sledečih dejstev:

− da je bila med obsojencem in oškodovanko sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 5. do 31. 7. 2011;

− da je obsojenec oškodovanki po izteku pogodbe za določen čas izplačal plači za mesec avgust 2011 in mesece september 2011 (transformacija oziroma preoblikovanje delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas po 54. členu ZDR, ki določa, da se, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po preteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas);

− da je obsojenec oškodovanko prijavil v pokojninsko, invalidsko ter zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za starševsko varstvo ter zavarovanje za primer brezposelnosti z dnem 1. 5. 2011 ter jo odjavil z dnem 26. 7. 2012 in

− da je obsojenec odpovedal pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 5. 2011 šele z dnem 26. 6. 2012 iz poslovnega razloga z obrazložitvijo, da je dejavnost turistične agencije zamrla že v septembru 2011 in da praktično delavka od tega dne dalje ni več prihajala na delovno mesto.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, vendar pa tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje izpodbija pravilnost sklepa o predhodnem vprašanju (23. člen ZKP), od katerega je odvisna uporaba kazenskega zakona, o pravnem vprašanju o obstoju delovnega razmerja. Objekt kazenskopravnega varstva po členu 196 KZ-1 je kršitev temeljnih pravic delavcev, njihova socialna varnost, to je kršitev tistih temeljnih pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Določba 196. člena KZ-1 je blanketna norma, v kateri so navedene kršitve različnih predpisov s področja delovnih razmerij in socialne varnosti, s katerimi so določene temeljne pravice delavcev. Te pravice so raznovrstne, nekatere so osebne narave kot pravica do odmora, dnevnega, tedenskega počitka, dopusta in podobno, druge pa so npr. premoženjske narave kot pravica do plačila za delo. Namen inkriminacije po 196. členu KZ-1 je ščititi delavčevo socialno varnost, katere cilj je zagotoviti dohodkovno predvidljivost, dostojanstvo in tudi eksistenco delavcev (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44926/2012 z dne 6. 10. 2016). Delavec ima za opravljeno delo pravico do plačila ter pravico do plačila regresa in ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi pravico do odpravnine. Kaznivo dejanje je podano takrat, ko storilec krši predpise in s tem krši določene temeljne pravice delavcev. Posledica ravnanja storilca je prikrajšanje enega ali več delavcev za pravice ali pravico, ki jim ali mu pripada, ali pa za omejitev takšne pravice. Da je mogoče govoriti o kaznivem dejanju morajo biti prekršene določbe, ki urejajo temeljne pravice delavcev in nastopiti mora tudi posledica, prikrajšanje za eno ali več temeljnih pravic. Temeljne pravice delavcev, pa so prekršene takrat, kadar obstaja delovno razmerje. Kršitev pravic, ki dejansko izhajajo iz delovnega razmerja, je ob nastopu posledice, ki je zakonski znak 196. člena KZ-1, lahko objekt kazenskopravnega varstva.

10. Po določbi 4. člena ZDR (definicija delovnega razmerja) je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. In takšno delovno razmerje, ko je sklenjena pogodba o zaposlitvi (za določen ali nedoločen čas oziroma če pride do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas), je lahko predmet kazenskopravnega varstva v povezavi s kršitvami temeljnih pravic delavcev, ki privedejo do prikrajšanja ali omejitve ene ali več izmed teh pravic in tako do posega v delavčevo socialno varnost. Sodišče prve stopnje je, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, na podlagi že predstavljenih dejstev ocenilo, da je delovno razmerje obstajalo. Zagovornica v zahtevi utemeljeno opozarja, da položaj oškodovanke in njeno delo (kaj je oškodovanka delala in kdaj) v sodbi ni pojasnjeno. Sodišče se v sodbi ni ukvarjalo, kot trdi zahteva, ali je oškodovanka prihajala na delo. Očitno je štelo in sledilo navedbam, ki jih tudi citira v sodbi (zagovor obsojenca in odpoved pogodbe o zaposlitvi), da oškodovanke na delo po septembru 2011 več ni bilo. Sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo na korespondenco po e-pošti med obsojencem in oškodovanko, je pa dele te korespondence citiralo v sodbi sodišče druge stopnje, in sicer: „da bi ji (obsojenec oškodovanki) moral dati po preteku treh mesecev bodisi novo pogodbo ali pa jo odsloviti, pa jo je zadrževal proti njeni volji“ in da je oškodovanka obsojencu očitala „da ne ve, zakaj jo je zadrževal (dopis oškodovanke z dne 8. 5. 2012), saj mu je že oktobra poslala prvi e-mail, da ji omogoči, da gre na zavod, odpovedi pa ni mogla dati, ker bi izgubila vse pravice, plače, pogodbe od njega pa od nikoder“.

11. Vrhovnemu sodišču se je vzbudil precejšen dvom o pravilni ugotovitvi odločilnega dejstva, to je o obstoju delovnega razmerja. Namreč na podlagi presoje sodišč prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi je mogoče zaključiti, da sledeč le določenim ravnanjem obsojenca ugotavljata, da je delovno razmerje obstajalo in da je obsojenec, ker ni izplačal plač za navedeno obdobje, regresa in odpravnine, oškodovanko prikrajšal za temeljne pravice, ki ji gredo iz delovnega razmerja. Po drugi strani pa se zastavlja vprašanje, ali je oškodovanka opravljala kakšno delo. Na podlagi razlogov sodbe sodišča prve stopnje bi bilo moč sklepati, da delo, kot element delovnega razmerja, ni bilo opravljeno, torej da oškodovanka ni „za plačilo osebno in nepretrgano opravljala dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca“, pa tudi korespondenca, na katero opozarja višje sodišče, vnaša dvom o sklepu o obstoju delovnega razmerja. Delovno razmerje se uredi s pogodbo o zaposlitvi. Kot je poudarjeno v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 168/2014 z dne 27. 1. 2015, na katero se sklicuje vložnica zahteve, mora imeti vsaka pogodba, tudi pogodba o zaposlitvi, dopustno podlago, to je dopusten namen ali razlog (causo). Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Nedopustna pa je tudi, če je zgolj navidezna ali celo neresnična. Pogodba o zaposlitvi je torej pogodba, s katero se ureja delovno razmerje med delavcem in delodajalcem, katerega namen je razmerje, ki je opredeljeno v 4. členu ZDR.

12. Vrhovnemu sodišču se ob upoštevanju navedenega, tako ugotovitev, na podlagi česa naj bi obstajalo delovno razmerje, kot ugotovitev (zaenkrat) o vlogi oškodovanke, ob presoji, ali njeni dopisi lahko kažejo, da je obstajala volja, da je oškodovanka v delovnem razmerju, porodil precejšen dvom v pravilnost zaključka sodišč prve in druge stopnje o tem, da je delovno razmerje obstajalo, in nato v obstoju zatrjevane posledice o prikrajšanju oškodovanke za plače in druge prejemke iz delovnega razmerja. Zastavlja se vprašanje o vsebini takšnega delovnega razmerja in o vsebini pogodbe o zaposlitvi oziroma o spremembi pogodbe o zaposlitvi iz pogodbe za določen v pogodbo za nedoločen čas in ali je bil namen tako obsojenca kot oškodovanke v času, zajetem v opisu dejanja, razmerje, ki ima elemente delovnega razmerja, to je delovnega razmerja, ki lahko uživa tudi kazensko pravno varstvo. Sodišči prve in druge stopnje se z vprašanjem o namenu razmerja med obsojencem in oškodovanko o tem, ali to razmerje predstavlja elemente delovnega razmerja ali pa je bilo razmerje le navidezno in ali je bil namen obsojenca in oškodovanke urediti razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, nista ukvarjali. Šele presoja tega vidika bo lahko omogočila odgovor na vprašanje, ali je delovno razmerje obstajalo, torej odgovor o predhodnem vprašanju, od katerega je odvisna uporaba kazenskega zakona - o pravnem vprašanju o obstoju delovnega razmerja.

13. Vrhovno sodišče je, ko je ocenilo, da je podan precejšen dvom v resničnost ugotovljenega odločilnega dejstva, to je, ali gre za delovno razmerje in v posledici tega seveda tudi, ali je nastopilo prikrajšanje oškodovanke za temeljne pravice (izplačilo plač, regresa in odpravnine), v skladu z določbo 427. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče razčistiti nakazana vprašanja in ponovno oceniti, ali je pogodba o zaposlitvi imela svojo podlago, to se pravi razlog, in ali je bila zgolj navidezna in ni zasledovala namena, da se z njo uredi delovno razmerje na način, ki lahko uživa kazenskopravno varstvo in predstavlja uresničitev zakonskih znakov kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1.

Datum zadnje spremembe:

17.08.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 243/2009
• VSRS Sodba I Ips 13230/2013
• VSRS Sodba I Ips 27567/2012-56