VSRS Sodba I Ips 16004/2016

Jedro

Glede na to, da sodišče pri izbiri ukrepa zasleduje predvsem večjo vzgojno učinkovitost, ni videti nobenega tehtnega razloga, da ne bi upoštevalo mladoletnikove nepripravljenosti za sodelovanje v okviru izvajanja vzgojnih ukrepov, kljub temu, da so bili izrečeni po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da prvostopenjsko sodišče predhodno izrečenih vzgojnih ukrepov ni ovrednotilo kot obteževalne okoliščine, ampak kot sredstvo s pomočjo katerega je ocenilo mladoletnikovo osebnost.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Stroški postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sklepom z dne 2. 2. 2017 mladoletniku izreklo vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod zaradi kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter odločilo, da po prvem odstavku 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo mladoletnikovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izrečenem vzgojnem ukrepu ter odločilo, da stroški pritožbenega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper pravnomočni sklep vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik mladoletnika, in sicer zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi odločitve o izrečenem vzgojnem ukrepu. Zatrjuje, da je prvostopenjski sklep obremenjen s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je v obrazložitvi sklepa, v nasprotju z vsebino izpovedbe priče Z. H., zapisano, da je omenjena priča pri mladoletniku videl telefon znamke Samsung Galaxy Trend 2. Z navedbami, da je predlog za pregon v imenu oškodovane družbe podala vodja poslovalnice, ki ni zakoniti zastopnik gospodarske družbe, smiselno uveljavlja kršitev iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Odločitvi sodišča prve stopnje o izrečenem ukrepu oddaje v vzgojni zavod očita, da je nesorazmerna in pretirana ter, da ne upošteva vrste in teže očitanega kaznivega dejanja. Opozarja, da se je prvostopenjsko sodišče pri odločitvi za oddajo v vzgojni zavod, oprlo na vzgojne ukrepe nadzorstva organa socialnega varstva, ki so bili izrečeni po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče je zato napačno presodilo, da ukrepi nadzorstva na mladoletnika niso vplivali in mu po nepotrebnem izreklo strožji vzgojni ukrep. Dodaja, da je prvostopenjski sklep obremenjen s kršitvijo iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker nima navedb datumov mladoletniku predhodno izrečenih vzgojnih ukrepov, zato ga tem delu ni mogoče preizkusiti. Uveljavlja tudi kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da mladoletniku izreče nezavodski vzgojni ukrep, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločitev.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma v odgovoru z dne 5. 5. 2017, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navaja, da zagovornik z izražanjem nestrinjanja z dokazno oceno sodišča, uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, medtem ko so njegove trditve, da predloga za pregon ni podal upravičeni predlagatelj, materialno neizčrpane. Glede izrečenega vzgojnega ukrepa pa poudarja, da je prvostopenjsko sodišče kljub navedbi pozneje izrečenih vzgojnih ukrepov, kot odločilne okoliščine pri izbiri predmetnega vzgojnega ukrepa upoštevalo predvsem družinske razmere, ki mladoletniku ne omogočajo pravilnega razvoja. Ocenjuje, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo mladoletniku in njegovem zagovorniku, da se o njem izjavita, pri čemer je izjavo podal zagovornik in v njej v pretežni meri ponovil navedbe iz zahteve.

B-1.

5. V skladu s 487. členom ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti v postopku proti mladoletniku vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona, ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe (prvi odstavek 420. člena ZKP), kot tudi v primeru, če je bila za mladoletnika nepravilno uporabljena kazen ali kakšen vzgojni ukrep. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Zagovornik s trditvami o protispisnosti navedb sodišča prve stopnje v 7. točki obrazložitve sklepa, in sicer glede izpovedbe priče Z. H. o tipu mobilnega telefona, ki ga je videl pri mladoletniku, uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Omenjena kršitev je podana, če je glede odločilnih dejstev precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah in med samimi listinami oziroma zapisniki. Uvodoma je potrebno izpostaviti, da za navedbo točnega tipa in znamke mobilnega telefona v obravnavanem primeru ni mogoče trditi, da bi sploh lahko predstavljala odločilno, pravno relevantno dejstvo. Očitana kršitev zato že iz tega razloga ne more biti podana. Poleg tega pa prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni povzelo izpovedbe priče Z. H. tako, kot to zatrjuje zagovornik, temveč je zapisalo, da iz izpovedbe omenjene priče izhaja, da je pri mladoletniku videl mobilni telefon znamke Samsung Galaxy, črne barve. Vsebina takšne izpovedbe je razvidna tako iz zapisnika o zaslišanju priče z dne 9. 11. 2016 (list. št. 54), kot tudi iz zapisnika o glavni obravnavi. Iz obrazložitve sklepa tako ne izhaja zatrjevano nasprotje med navedbami o izpovedbi priče Z. H. in med samim zapisnikom o zaslišanju omenjene priče. V ostalem pa zagovornik z izpostavljanjem drugega dela izpovedi priče Z. H., v katerem je navajal, da je imel mladoletnik več telefonov znamke Samsung, ponuja drugačno dokazno oceno in s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Isti razlog uveljavlja tudi z navedbami, da nobena izmed zaslišanih prič ni videla mladoletnika v trgovini in pri rokovanju z odtujenim mobilnim telefonom ter, da najdena biološka sled na embalaži še ne more voditi do zaključka, da je telefon odtujil prav mladoletnik.

7. Zahteva očita sklepu sodišča prve stopnje, da obrazložitev ne vsebuje datumov predhodno izrečenih vzgojnih ukrepov, zato odločitve o izrečenem vzgojnem ukrepu ni mogoče preizkusiti. Zagovornikove trditve, da sodišče ni navedlo datumov predhodno izrečenih vzgojnih ukrepov, ne držijo. Sklep sodišča prve stopnje v deseti točki obrazložitve našteva sklepe, s katerimi so bili mladoletniku izrečeni vzgojni ukrepi nadzorstva organa socialnega varstva in navaja njihove datume. Iz navedb sklepov ter njihovih datumov jasno izhaja, da so bili vzgojni ukrepi nadzorstva organa socialnega varstva izrečeni po storitvi očitanega kaznivega dejanja. Nenazadnje je tudi iz zagovornikovih navedb, s katerimi izraža nestrinjanje z dejstvom, da se je prvostopenjsko sodišče pri izbiri vzgojnega ukrepa oprlo na vzgojne ukrepe, izrečene po storitvi očitanega kaznivega dejanja, razvidno, da je odločitev v tem delu mogoče preizkusiti, zato smiselno uveljavljana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornik zatrjuje tudi, da je sodišče druge stopnje prezrlo identične pritožbene navedbe. Omenjeni očitek predstavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki spada med kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, glede katerih je potrebno izkazati vpliv na zakonitosti in pravilnost sodbe. Iz popolnoma posplošene navedbe v zahtevi, da se sodišče druge stopnje do pritožbenih trditev ni opredelilo ter s tem kršilo mladoletnikovo pravico do pritožbe, pa ni mogoče razbrati morebitnega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

8. Zahteva očita sodišču prve stopnje nepravilno izbiro ukrepa oddaje v vzgojni zavod, ki je po zagovornikovi oceni posledica sklicevanja na ukrepe nadzorstva organa socialnega varstva, ki so bili izrečeni po storitvi očitanega kaznivega dejanja. Upoštevanje navedenih vzgojnih ukrepov je vodilo v sklepanje, da pozneje izrečeni vzgojni ukrepi na mladoletnika niso vplivali, zato mu je sodišče neutemeljeno izreklo strožji ukrep. Namen vzgojnih ukrepov je zagotovitev vzgoje oziroma prevzgoje mladoletnikov ter njihovega pravilnega razvoja. Glede na to, da so vzgojni ukrepi podrejeni drugačnemu namenu kot kazenske sankcije za polnoletne, tudi izbira vrste vzgojnega ukrepa ni primerljiva z odmero kazni pri polnoletnih storilcih kaznivih dejanj. Izbira vzgojnega ukrepa tako ni v izključni meri pogojena z olajševalnimi in obteževalnimi okoliščinami, temveč predvsem z okoliščinami, povezanimi z mladoletnikovo osebnostjo in njegovo vzgojo. Hkrati sodišče pri izbiri vzgojnega ukrepa ni vezano na ista pravila kot pri odmeri kazni polnoletnemu obdolžencu. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da vzgojni ukrepi, ki so bili mladoletniku izrečeni po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, niso dosegli svojega namena, ker se mladoletnik na vabila pristojnega centra ni odzival redno. Glede na to, da sodišče pri izbiri ukrepa zasleduje predvsem večjo vzgojno učinkovitost, ni videti nobenega tehtnega razloga, da ne bi upoštevalo mladoletnikove nepripravljenosti za sodelovanje v okviru izvajanja vzgojnih ukrepov, kljub temu, da so bili izrečeni po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da prvostopenjsko sodišče predhodno izrečenih vzgojnih ukrepov ni ovrednotilo kot obteževalne okoliščine, ampak kot sredstvo s pomočjo katerega je ocenilo mladoletnikovo osebnost. Tovrstnemu upoštevanju vzgojnega ukrepa, izrečenega po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, ni mogoče a priori odreči dovoljenosti, še zlasti, ker lahko služi kot opora, ki sodišču omogoča sklepanje o mladoletnikovem vzgojnem napredku. Glede na navedeno se zagovornikovi očitki o nepravilni izbiri vzgojnega ukrepa, kot posledici opiranja na ukrepe izrečene po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja, izkažejo kot neutemeljeni.

9. Zagovornik ukrepu oddaje v vzgojni zavod očita tudi, da je nesorazmeren in pretiran. Meni, da sodišče ni upoštevalo, da gre pri kaznivem dejanju po drugem odstavku 204. člena KZ-1 za lažje premoženjsko kaznivo dejanje, ki se tudi sicer preganja le na predlog oškodovanca. Dodaja, da je pri odtujenem telefonu šlo za stvar manjše vrednosti, zato je odločitev sodišča za skrajni ukrep oddaje v vzgojni zavod pretirana. Izrečeni vzgojni ukrep je bil pravilno izbran in sodišče z njegovo izbiro ni kršilo načela sorazmernosti. Vzgojni ukrepi so v 74. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) sicer razvrščeni tako, da se stopnjujejo od blažjega proti strožjemu, vendar se razvrstitev ne nanaša nujno na večjo ali manjšo prizadetost mladoletnika, ampak je povezana predvsem z vzgojno učinkovitostjo. Glede na to, da se pri izbiri primernega ukrepa upoštevajo zlasti okoliščine povezane z mladoletnikovo osebnostjo in vzgojno problematičnostjo, ni vedno mogoče izrekati vzgojnih ukrepov postopoma.¹ V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da mladoletnik živi v izrazito neugodnih družinskih razmerah, saj je bila njegova družina v postopku ugotavljanja zanemarjanja in primerne skrbi staršev za otroke. Starša mladoletnika namreč nista imela vpliva na otroke in jih nista pravilno usmerjala ter jim postavljala mej, poleg tega pa je mladoletnikov oče skupaj z njim celo izvrševal kazniva dejanja. Sodišče je presodilo, da takšne okoliščine, kljub načeloma manjši teži očitanega kaznivega dejanja, terjajo izločitev mladoletnika iz njegovega dosedanjega okolja in oddajo v vzgojni zavod. Ob upoštevanju potreb po strokovni pomoči in trajnejšem nadzoru nad vzgojo ter ob že izpostavljeni mladoletnikovi nezainteresiranosti za sodelovanje v okviru predhodno izrečenih ukrepov nadzorstva organa socialnega varstva, mu je sodišče izreklo ukrep oddaje v vzgojni zavod. Pri tem zgolj izločitev iz škodljivega okolja že na podlagi odločbe o odvzemu mladoletnih otrok, ki je bila izdana staršema mladoletnika, ne bi dosegla vzgojnega cilja, kot to zatrjuje zagovornik. Mladoletnik je namreč poleg izločitve iz okolja potreboval tudi vzgojo in izobraževanje, ki pa ju ni mogoče doseči zgolj izločitvijo, ampak le z oddajo v vzgojni zavod. Vse navedene okoliščine sta sodišči nižje stopnje ustrezno presodili in mladoletniku pravilno izrekli ukrep oddaje v vzgojni zavod, pri čemer z izrekom takšnega vzgojnega ukrepa tudi nista kršili načela sorazmernosti.

10. Navedbe zagovornika, da je predlog za pregon v imenu družbe Spar d. o. o. podala vodja poslovalnice, ki ni zakoniti zastopnik gospodarske družbe, so bile prvič izpostavljene šele v zahtevi za varstvo zakonitosti in so kot takšne materialno neizčrpane, zato se vložnik nanje ne more več sklicevati.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka in kazenskega zakona niso bile podane, mladoletniku izrečeni vzgojni ukrep je bil pravilno uporabljen, zahteva pa je deloma vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in v nasprotju z določilom petega odstavka 420. člena ZKP, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu prvega odstavka 484. člena ZKP, v skladu s katerim stroški postopka v primeru izreka vzgojnega ukrepa obremenjujejo proračun.

-------------------------------
¹ Sodba vrhovnega sodišča RS I Ips 38125/2015 z dne 23. 6. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 38125/2015-132
• VSL Sklep II Kp 23702/2019
• VSK Sklep II Kp 10777/2016