VSRS Sodba X Ips 216/2016

Jedro

Pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Torej je treba ugotavljati tudi, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisov prejšnji lastnik sploh lahko uveljavljal odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1460/2015-7 z dne 19. 4. 2016 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-1/2015/17 z dne 8. 9. 2015, odpravi ter se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 1.375,82 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. 490-1/2015/17 z dne 8. 9. 2015, s katero je bilo ugodeno pritožbi Slovenskega državnega holdinga (SDH) in (delna) odločba Upravne enote Kranj, 321-254/1992-424 z dne 3. 12. 2014, odpravljena ter zahteva K. P. za denacionalizacijo tam navedenega premoženja zavrnjena.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče poudarilo, da je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, ker je ugotovila, da so podane okoliščine, ki jih določa drugi odstavek 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), in sicer so podane druge podlage za odškodovanje. Sodišče je sledilo utemeljevanju upravnega organa, da iz Finančne in izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP) oziroma prilog izhaja, da so osebe nemške narodnosti tiste, ki jih je domovina štela kot take in leta 1945 in 1946 so K. P. v Jugoslaviji šteli za osebo nemške narodnosti. Tako izhaja tudi iz odločbe o podržavljenju Okrajne zaplembne komisije v Kranju z dne 27. 8. 1945. V njej je med drugim zapisano, da je bil K. P. vpisan v seznam Volksdeutscherjev. V nasprotno ne prepriča zatrjevanje v zvezi s postopkom vpisa v volilni imenik v letu 1945, niti dejstva v zvezi z ugotavljanjem lojalnosti v postopku izdaje odločbe o državljanstvu z dne 4. 9. 1997. V zvezi s postopkom ugotavljanja lojalnosti gre za dokazovanje dejstev, ki so se sicer zgodila v spornem obdobju oziroma med drugo svetovno vojno, vendar glede na današnjo presojo vprašanja lojalnosti. Za vprašanje, ali se je K. P. lahko štel za osebo nemške narodnosti v smislu določb FIP, pa je relevantna presoja teh dejstev v luči leta 1946. Dejstvo je, da so K. P. šteli v domovini za osebe nemške narodnosti, ne glede na to, kakšen odnos je sam imel do Slovenije, kakšen je bil njegov izvor (iz upravnega spisa izhaja, da je bil oče Nemec), vzgoja, jezik, kultura, in da je bil leta 1946 izgnan v Avstrijo, na dan 1. 1. 1960 je imel stalno prebivališče v Republiki Avstriji, od 14. 10. 1949 je bil tudi avstrijski državljan. Navedeno bi ga po presoji sodišča (ob drugih pogojih, ki jih tožba ne problematizira) opravičevalo, da bi za podržavljeno premoženje v Avstriji na podlagi FIP in izvedbenih predpisov zahteval odškodnino za v Jugoslaviji podržavljeno premoženje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vlaga jo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi denacionalizacijskemu zahtevku oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni (obrazloženo) odgovorila.

5. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in meni, da revizija ni utemeljena ter predlaga njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

6. Revizija je utemeljena.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost.¹

8. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi iz prvostopenjskega akta (ki je bil v pritožbenem postopku odpravljen) izhaja, da je bila revidentki priznana odškodnina za podržavljeno premoženje v obveznicah v skupni višini, ki presega znesek 20.000,00 EUR, zato je navedeni pogoj za dovoljenost revizije izpolnjen.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

10. Iz za odločanje o reviziji relevantnega ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi, na katero je revizijsko sodišče vezano in izhaja iz izpodbijane sodbe ter revidentkinih navedb, izhaja, da revidentka zahteva vračilo premoženja, podržavljenega K. P. na podlagi odloka AVNOJ. K. P. je bil v času podržavljanja premoženja jugoslovanski državljan, po vojni je bil skupaj z družino prisilno izseljen s posestva T., naprej interniran v Maribor, nato pa je od aprila 1946 živel v Avstriji, kjer naj bi v letu 1949 pridobil tudi avstrijsko državljanstvo in imel prijavljeno stalno prebivališče. Glede na te okoliščine je tožena stranka ugodila pritožbi SDH in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo, saj se ni strinjala z zaključkom prvostopenjskega organa, da v zadevi ni podan dejanski stan iz drugega odstavka 10. člena ZDen (da naj K. P. na podlagi določb FIP in na njeni podlagi izdanih predpisov ne bi mogel dobiti odškodnine za podržavljeno premoženje).

11. V obravnavani zadevi ni sporno, da se zahteva za denacionalizacijo nanaša na premoženje, ki je bilo podržavljeno z Odlokom AVNOJ. Ta predpis je naveden v 20. točki 3. člena ZDen, torej gre za premoženje, katerega denacionalizacijo je ob izpolnjevanju drugih pogojev mogoče zahtevati po določbah ZDen. Eden izmed teh drugih pogojev je, da ne obstaja izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, ki določa, da niso upravičenci v smislu tega zakona osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države.

12. Namen ZDen je namreč vrnitev podržavljenega premoženja oziroma odškodovanje, zato je zakonodajalec z navedeno določbo iz denacionalizacije izločil vse osebe, ki jim je pravo kakšne tuje države na podlagi sklenjene mirovne pogodbe ali mednarodnega sporazuma že priznalo pravico do odškodnine. Po ustaljeni sodni praksi (ki ji je pritrdilo tudi Ustavno sodišče, npr. v sklepu Up-584/05 z dne 14. 4. 2006) že iz zakonskega besedila izhaja, da za odločitev o nepriznavanju statusa denacionalizacijskega upravičenca zaradi obstoja okoliščin iz drugega odstavka 10. člena ZDen zadošča, da je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, pri čemer ni pomembno, ali jo je tudi dejansko dobil.

13. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da prejšnji lastnik podržavljenih nepremičnin (pravni prednik revidentke) ni upravičen do denacionalizacije, ker je imel pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi FIP² in na njeni podlagi sprejetih predpisih.

14. Navedenemu revidentka tudi v reviziji ugovarja. Izrecno izpostavlja, da sta tako tožena stranka kot upravno sodišče napačno uporabila materialno pravo, ko sta štela, da naj bi bili podani pogoji iz drugega odstavka 10. člena ZDen ter se sklicevala na FIP. Poudarja, da K. P. ni imel ne statusa pregnanca, ne izseljenca ali preseljenca. Zato tudi ni imel pravice dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od Republike Avstrije, v posledici česar je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišču očita, da ni izvedlo obravnave niti se ni opredelilo do vrste dokaznih predlogov, s katerimi bi dokazovala nasprotno, s čimer je kršilo tudi načelo kontradiktornosti, zaradi tega pa izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih.

15. Dejstva, odločilna za opredelitev statusa upravičenca po FIP, so bila predmet upravnega ugotovitvenega postopka in ugotavljanje okoliščin, odločilnih za opredelitev osebe kot preseljenca ali pregnanca po določbah FIP pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Nestrinjanje v zvezi s temi dejanskimi ugotovitvami je očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega pa z revizijo ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 85. člena ZUS-1) in zato revidentka s temi revizijskimi ugovori ne more uspeti.

16. Glede tega že v upravnem postopku ugotovljenega dejstva (okoliščine, odločilne za opredelitev osebe kot preseljenca ali pregnanca po določbah FIP), kateremu je tudi v tožbi ugovarjala, revidentka v reviziji ugovarja tudi pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe oziroma neopredelitev sodišča prve stopnje do predlaganih dokazov. Ti revizijski ugovori so po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljeni, saj je sodišče v izpodbijani sodbi (v 7. točki obrazložitve) jasno navedlo, zakaj sledi utemeljevanju upravnega organa, to obrazložilo ter pojasnilo, da ga v nasprotno ne prepriča niti zatrjevanje v zvezi s postopkom vpisa v volilni imenik, niti dejstva v zvezi z ugotavljanjem lojalnosti v postopku izdaje odločbe o državljanstvu z dne 4. 9. 1997 in tudi to obrazložilo.

17. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča iz odločbe Up-282/2015 z dne 5. 10. 2017 pa pravice do denacionalizacije ni mogoče odreči osebi, če na podlagi predpisov, ki jih je za izvedbo te pogodbe sprejela tuja država, odškodnine ne bi mogla dobiti, četudi bi jo uveljavljala. Torej je treba ugotavljati tudi, ali bi po FIP in na njeni podlagi sprejetih izvedbenih predpisov prejšnji lastnik sploh lahko uveljavljal odškodnino za podržavljeno premoženje, katerega denacionalizacijo uveljavlja. Pravica do denacionalizacije namreč pomeni pravico uveljavljati denacionalizacijo za točno določeno premoženje, ki je bilo podržavljeno. Zato je na podlagi izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen denacionalizacijo mogoče odreči le osebi, ki je od tuje države imela pravico dobiti odškodnino za premoženje, katerega denacionalizacijo ta oseba uveljavlja. Ali se neka odškodnina, do katere je bila oseba upravičena, nanaša na to premoženje ali ne, pa je odvisno od razlage mednarodne pogodbe oziroma predpisa tuje države, ki je določila pravico do odškodnine. S tem Vrhovno sodišče ne odstopa od stališča, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine v tuji državi (nenazadnje je to stališče sprejelo tudi Ustavno sodišče že v sklepih Up-142/00 in Up-7/01), odstopa pa od razlage, da glede na določbe FIP in njenih izvedbenih predpisov ni pomembno, za katere vrste premoženja se je Republika Avstrija odločila izplačati odškodnino.³

18. FIP in na njeni podlagi izdani izvedbeni predpisi (KVSG⁴, UVEG⁵ in Zakon o prijavi škode) se vsekakor nanašajo na odškodovanje premoženjske škode, ki je nastala pregnanim ali preseljenim osebam iz FLRJ. To izrecno izhaja iz prvega odstavka točke C 6 Priloge 1 k FIP, ki določa, da odškodnine po KVSG prejmejo Avstrijski državljani, pregnani ali preseljeni z območja FLRJ. Iz besedila določb FIP pa ne izhaja, da je bil namen pogodbenih strank odškodovanje za vse vrste škode, ki so osebam nemške narodnosti nastale v zvezi z dogodki v drugi svetovni vojni. Odvzem premoženja po Odloku AVNOJ je glede na omenjene določbe FIP mogoče šteti med relevantne dogodke v drugi svetovni vojni. Vendar je pomembna tudi opredelitev obsega oziroma predmeta odškodovanja. FIP se v 2. členu glede pravic oškodovancev sklicuje na pravice, priznane z razširitvijo vsebine že obstoječega KVSG. KVSG pa je v § 1 določal, da se vrača materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov gospodinjske opreme ali premičnih predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Vendar se ta zakon nanaša le na povračilo škode, ki je nastala na avstrijskem ozemlju. Zato se upravičenja do odškodnine po njem ne morejo nanašati na premoženje, podržavljeno v takratni Jugoslaviji.

19. Za izvedbo FIP pa je bil sprejet še UVEG, s katerim je Republika Avstrija uredila še plačilo odškodnine za materialno škodo, ki je v zvezi z drugo svetovno vojno nastala pregnancem in priseljencem z območij izven Republike Avstrije.⁶ Namen UVEG (opredeljen v § 1) je zagotavljanje pravic za dejanske škode v smislu § 2 Zakona o prijavi škode; in sicer prav tako kot odškodnina za gospodinjske predmete, odškodnina za premičnine, ki so potrebne za opravljanje poklica in kot pravica do izravnave krivic, tj. do dodatne pomoči oškodovancem, ki so se zaradi izgube predmetov, potrebnih za opravljanje poklica, znašli v socialni stiski. Po navedenem tako iz 2. člena FIP kot iz § 1. KVSG in § I.(2) UVEG izhaja enak obseg odškodovanja.

20. Če bi se torej zahteva za denacionalizacijo nanašala na te (premične) stvari, bi bilo ob predpostavki, da so izpolnjeni še drugi pogoji (npr. dohodkovni cenzus) mogoče šteti, da je oseba imela pravico dobiti odškodnino za to vrsto podržavljenega premoženja od Republike Avstrije. Pri tem ne bi bilo pomembno, kakšna je bila višina te odškodnine za to vrsto premoženja, saj ne gre za odločanje o konkretni pravici do odškodnine na podlagi FIP. Ni pa mogoče šteti, da so imeli prejšnji lastniki na tej podlagi možnost dobiti odškodnino za podržavljene nepremičnine.

21. To pomeni, da so bile do odškodnine po FIP oziroma UVEG upravičene osebe, ki jim je na ozemlju tedanje Jugoslavije nastala materialna škoda zaradi odvzema, izgube ali uničenja gospodinjske opreme ali predmetov, potrebnih za opravljanje poklica. Zato ni mogoče šteti, da so bile do te odškodnine upravičene tudi osebe, ki take škode niso utrpele, jim je pa bilo podržavljeno drugo premoženje, npr. nepremičnine. Določbe FIP in izvedbenih predpisov take razlage ne omogočajo, saj taka vsebina iz besedila njihovih določb ni razvidna, prav tako to ne izhaja iz predmeta in cilja, kot sta ga opredelili pogodbeni stranki FIP. Da namen FIP in njegovih izvedbenih predpisov ni bil tak, izhaja tudi iz dejstva, da je bila Republika Avstrija zavezana za plačilo odškodnin za v takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje avstrijskim državljanom tudi na podlagi drugih mednarodnih pogodb (npr. na podlagi drugega odstavka 27. člena Avstrijske državne pogodbe in kasneje še na podlagi Pogodbe o priznanju odškodnin za nacionalizacijo zasebnih gospodarskih podjetij iz leta 1980).

22. Stališče, po katerem bi že možnost uveljavljanja odškodnine (npr. za gospodinjske predmete) pomenila izključitveni razlog za uveljavljanje denacionalizacije podržavljenih nepremičnin, bi pomenilo tudi različno obravnavanje prejšnjih lastnikov podržavljenih nepremičnin glede na to, ali so jim bili podržavljeni gospodinjski predmeti ali ne. To pa ni namen obravnavanega izključitvenega razloga iz drugega odstavka 10. člena ZDen (preprečiti dvakratno odškodovanje za odvzeto premoženje). Zato po presoji Vrhovnega sodišča pravice do denacionalizacije nepremičnin ni mogoče odkloniti na podlagi ugotovitve, da bi bil prejšnji lastnik teh nepremičnin upravičen do odškodnine za podržavljene, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete ali predmete, potrebne za opravljanje poklica.

23. Po navedenem torej pravica do odškodnine, kot je opredeljena v FIP in na njeni podlagi v UVEG, ni nujno pravica do odškodnine v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen v vsakem primeru odločanja o denacionalizaciji podržavljenega premoženja. Zato je stališče, na katerem temelji izpodbijana sodba in izpodbijana upravna odločba, napačno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava pa že upravni organ, ki je sledil dosedanji sodni praksi, ni ugotavljal vseh za odločitev o zahtevi za denacionalizacijo odločilnih dejstev.

24. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo ter odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka in tretji odstavek 64. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku upoštevati stališča Vrhovnega sodišča, na katerih temelji ta sodba. Vrhovno sodišče še pripominja, da morebitna ugotovitev, da prejšnji lastnik na podlagi FIP in predpisov, izdanih na njeni podlagi, ni dobil ali imel pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki je predmet v tem postopku obravnavane zahteve za denacionalizacijo, ne pomeni, da te odškodnine ni dobil oziroma je ni imel pravico dobiti na kakšni drugi podlagi.

K II. točki izreka:

25. Revidentka je z revizijo uspela. Ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in samo odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka.

26. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu⁷ se revidentki priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22 % DDV, skupaj torej 347,70 EUR.

27. Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in se odmerijo v skladu z Odvetniško tarifo. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta je Vrhovno sodišče revidentki priznalo po 5. točki tar. št. 30 (po 1. točki te tarifne številke, zvišano za 50 %), ki je podlaga za odmero odvetniških stroškov za revizijo, 826,20 EUR in 16,52 EUR materialnih stroškov (11. člen), oboje povečano za 22 % DDV, skupaj torej 1.028,12 EUR.

28. Tožena stranka je tako dolžna revidentki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v skupni višini 1.375,82 EUR, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Z novelo Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. – 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Vertrag zwischen der Republik Österreich und der Bundesrepublik Deutschland zur Regelung von Schäden der Vertriebenen, Umsiedler und Verfolgten, über weitere finanzielle Fragen und Fragen aus dem sozialen Bereich (Finanz- und Ausgleichsvertrag, BGBl, št. 76/62)
³ O tem Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 106/2016 z dne 6. 12. 2017.
⁴ Erweiterung des Anwendungsbereiches des Besatzungsschäden- und des Kriegs- und Verfolgungssachschädengesetz, BGBl, št. 176/62.
⁵ Umsiedler- und Vertreibenen- Entschädigungsgesetz, BGBl, št. 177/62.
⁶ Osebe, upravičene do odškodnine po UVEG, je opredeljeval Zakon o prijavi škode. Iz opredelitve pregnanca v § 4 tega zakona izhaja, da so bile do povračila škode v skladu z določbami UVEG upravičene osebe nemške narodnosti, ki so izgubile prebivališče v povezavi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi njenih posledic, in bile pregnane (tudi) z jugoslovanskega ozemlja (zaradi pregona z območja izven meja Republike Avstrije in nemške države po stanju 31. 12. 1937).
⁷ Uradni list RS, št. 24/2007 z dne 20. 3. 2007, s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba X Ips 240/2016
• VSRS Sodba X Ips 106/2016
• VSRS Sodba X Ips 77/2017, enako tudi VSRS Sodba X Ips 139/2017