VSRS Sodba III Ips 87/2017-3

Jedro

Ob upoštevanju izjavljenega odstopa ene stranke od pogodbe, morebitno vztrajanje druge stranke pri njenem nadaljevanju ni pravno pomembno. Pogodbe, ki je bila razvezana na podlagi izjave o odstopu, namreč ni mogoče enostransko obnoviti, saj je z uveljavitvijo odstopa od pogodbe prenehalo pogodbeno razmerje med strankama. "Pravne podlage ni več."

Merilo za začetek teka objektivnega roka je, da je škoda že nastala (izjema je predvidljiva bodoča škoda). Vprašanje nastanka škode pa je dejansko vprašanje, kar pomeni, da okoliščin v zvezi z nastankom škode (ali je škoda nastala, kdaj je nastala, v kolikšnem obsegu in višini) ni mogoče izpodbijati z revizijo. Ugotovitev o nastanku škode je namreč odvisna od dejanskih okoliščin konkretnega primera, pri čemer se pri začetku teka objektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je škoda nastala, medtem ko se pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je oškodovanec zvedel za (nastalo) škodo, kar je oboje dejanska ugotovitev, pri čemer pa trenutek nastanka škode ne sovpada nujno s trenutkom vednosti oškodovanca o škodi (o vseh elementih, na podlagi katerih bi mogel opredeliti obseg ene ali več pojavnih oblik pravno priznane škode).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki 2.550,72 EUR stroškov revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja odškodninske terjatve zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice zoper toženko za plačilo 31,870.947,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2015 (I. točka izreka sodbe). Posledično je tožnici naložilo povrnitev 5.273,49 EUR pravdnih stroškov toženke z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka sodbe). Posledično je tožnici naložilo povrnitev 2.120,92 EUR pritožbenih stroškov toženke (II. točka izreka sodbe).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitve pravice do enakega varstva pravic in poštenega sojenja. Prvenstveno je predlagala ugoditev reviziji s spremembo sodb sodišč nižjih stopenj s stroškovno ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa ugoditev reviziji z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje oziroma z razveljavitvijo sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitvijo zadeve slednjemu v novo sojenje. Pri tem je priglasila stroške pritožbenega (pravilno revizijskega) postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki je v obrazloženem odgovoru prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene. Pri tem je priglasila stroške revizijskega postopka.

Uporaba ZPP(-E)

5. Sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 8. 3. 2017, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) opravil po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E.

Povzetek pravno relevantnih dejanskih ugotovitev

6. Tožnica je 29. 6. 2006 sprejela Odlok o koncesiji za gradnjo in upravljanje turističnega pristanišča A. in krajevnega pristanišča ob izlivu B. S toženko pa je 18. 4. 2007 sklenila Koncesijsko pogodbo.

7. Tožnica je z izjavo z dne 19. 1. 2010 odstopila od Koncesijske pogodbe (zaradi bistvenih kršitev pogodbenih obveznosti s strani toženke v zvezi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, izdelavo projektne dokumentacije in nastopom insolventnosti), medtem ko je pogodbeno razmerje predčasno prenehalo najkasneje 3. 2. 2010, ko je toženka prejela odstopno izjavo tožnice.¹

8. Toženka se z odstopom tožnice od Koncesijske pogodbe ni strinjala, kar je tožnici sporočila 3. 2. 2010 ter jo pozvala, da ji zagotovi vodno pravico, za kar ji je dala 6-mesečni rok z opozorilom, da bo sicer Koncesijsko pogodbo štela za razvezano. Dne 27. 10. 2010 pa je tožnico obvestila, da je Koncesijska pogodba razvezana.

9. Tožnica je tožbo z odškodninskim zahtevkom (zoper toženko) vložila 22. 10. 2015.

10. Tožnica je uveljavljala tako pozitivni pogodbeni interes (koristi, ki bi jih imela, če bi bila Koncesijska pogodba realizirana brez kršitve: izgubo koncesijske dajatve, izgubo nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, izgubljen komunalni prispevek, izgubljeno vrednost komunalne infrastrukture in izgubljen preostanek vrednosti pristaniške infrastrukture) kot negativnega (stroške, ki jih je imela z izpolnjevanjem Koncesijske pogodbe, ki jih ne bi imela, če pogodbe ne bi sklenila).

Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje

11. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnica od Koncesijske pogodbe odstopila s takojšnjim učinkom (ne da bi toženki pustila dodatni rok za izpolnitev), saj je bilo od odstopu od Koncesijske pogodbe več kot očitno, da do njene realizacije zaradi razlogov na strani toženke ne bo prišlo (toženka je bila insolventna in je 29. 6. 2009 kot dolžnica predlagala začetek postopka prisilne poravnave; poleg tega očitno ni bila zmožna pridobiti projektne dokumentacije).

12. Sodišče druge stopnje je glede vseh izgubljenih koristi, ki jih je tožnica uveljavljala kot škodo, zaključilo, da je zanje vedela (ali bi lahko izvedela) ob predčasni razvezi pogodbenega razmerja, pri čemer izgubljeni dobiček predstavlja škodo, ki je zapadla ob razvezi pogodbe. Prav tako je zaključilo, da ni nobenega dvoma, da je tožnica za stroške, ki so ji nastali do predčasnega prenehanja pogodbe, vedela ob njeni razvezi, ko je škoda tudi zapadla.

Revizijske navedbe

13. Revidentka vztraja pri tem, da naj bi bila odgovornost za kršitev Koncesijske pogodbe na toženki, ki ni zagotovila vodnega soglasja. Poleg tega naj bi jo toženka s svojimi ravnanji zavajala glede vprašanja realizacije Koncesijske pogodbe, saj naj bi dajala vtis, da svoje pogodbene obveznosti izpolnjuje oziroma da jih je pripravljena izpolniti.

14. Sicer pa je revidentka nasprotovala zaključku sodišč druge in prve stopnje, da bi lahko tožnica vse vrste škod, ki jih vtožuje, izračunala že ob razvezi Koncesijske pogodbe. Glede vprašanja, kdaj bi tožnica lahko izvedela za višino škode, bi bilo namreč treba upoštevati, kdaj bi pristaniška infrastruktura lahko bila zgrajena. Poleg tega naj bi narava Koncesijske pogodbe, po kateri bi tožnica določeno infrastrukturo prejela v last ob izgradnji, preostalo pa po koncu Koncesijske pogodbe, opravičevala kasnejše uveljavljanje škode.

Presoja utemeljenosti revizije

15. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (to je sodbo sodišča druge stopnje) samo v izpodbijanem delu in v mejah v reviziji uveljavljanih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP).

16. V obravnavanem primeru je bilo razmerje med strankama (tožnico kot koncedentko in toženko kot koncesionarko) urejeno s POGODBO, s katero je bilo:

v prvem odstavku 8.5.3.4. točke (Odstop od pogodbe) dogovorjeno, da »koncedent lahko odstopi od pogodbe, če koncesionar kršitve ne odpravi v razumnem roku po prejetem obvestilu o kršitvi, ki vsebuje tudi grožnjo o odstopu od pogodbe v primeru, da koncesionar zatrjevane kršitve ne odpravi, ali če kršitve objektivno ni mogoče odpraviti«, in da »se pogodba razdre s takojšnjim pisnim obvestilom«;

v drugem odstavku 8.5.3.4. točke dogovorjeno, da »je odstop od pogodbe mogoč le, če je kršitev bistvena«;

v tretjem odstavku 8.5.3.4. točke dogovorjeno, da »se za bistveno kršitev šteje tista kršitev, ki je kot taka opredeljena v pogodbi, ali tista, ki resno ogrozi izvršitev namena pogodbe«;

v četrtem odstavku 8.5.3.4. točke pa, da »enostranski odstop od koncesijske pogodbe ni dopusten v primeru, če je do okoliščin, ki bi takšno prenehanje utemeljevale, prišlo zaradi višje sile ali drugih nepredvidljivih in nepremagljivih okoliščin«.

17. Sodišče druge stopnje je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka od Koncesijske pogodbe odstopila s takojšnjim učinkom, ne da bi ob tem toženi stranki pustila dodatni rok za izpolnitev, saj je bilo ob odstopu od pogodbe več kot očitno, da do realizacije pogodbe zaradi razlogov na strani tožene stranke (toženka je bila insolventna in je 29. 6. 2009 kot dolžnica predlagala začetek postopka prisilne poravnave; poleg tega očitno ni bila zmožna pridobiti projektne dokumentacije) ne bo prišlo (6. točka obrazložitve njegove sodbe).

18. Tožeča stranka dejanskega zaključka sodišča prve stopnje ni izpodbijala s pritožbo (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato je postal del dejanske podlage, na katero je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob upoštevanju izjavljenega odstopa tožeče stranke od pogodbe, pa morebitno vztrajanje tožene stranke pri nadaljevanju Koncesijske pogodbe ni pravno pomembno, kar je pravilno zaključilo sodišče druge stopnje (7. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Pogodbe, ki je bila razvezana na podlagi izjave o odstopu, namreč ni mogoče enostransko obnoviti, saj je z uveljavitvijo odstopa od pogodbe prenehalo pogodbeno razmerje med strankama. »Pravne podlage ni več.«²

19. Ker nadaljnje ravnanje tožene stranke (po prejemu odstopne izjave tožeče stranke) ni pravno pomembno, ni utemeljeno revizijsko vztrajanje tožeče stranke pri izvedbi dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, v zvezi s katerim uveljavlja kršitev v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje ter kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), pri čemer tožeča stranka kršitev Ustave in ESČP razen s posplošenim sklicevanjem na enako varstvo pravic in pošteno sojenje niti ni argumentirano utemeljila. Okoliščina, da tožena stranka na učinke odpovedi od pogodbe na začetku ni pristajala, namreč ne more zamakniti začetka teka objektivnega zastaralnega roka.

20. OBLIGACIJSKI ZAKONIK (v nadaljevanju OZ)

V 336. členu (Kdaj začne zastaranje teči) določa, da »zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega« (prvi odstavek);

v 352. členu (Odškodninske terjatve) pa določa, da »odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v 3 letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil« (prvi odstavek), ter da »ta terjatev v vsakem primeru zastara v 5 letih, odkar je škoda nastala« (drugi odstavek), pri čemer tudi določa, da »odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti« (tretji odstavek).

21. Sodišči nižjih stopenj sta pravnomočno zavrnili tožbeni zahtevek zaradi poteka 5-letnega (objektivnega) zastaralnega roka (iz drugega odstavka 352. člena OZ).³ Pogodbeno razmerje naj bi namreč predčasno prenehalo najkasneje 3. 2. 2010, ko je tožena stranka prejela izjavo tožeče stranke o odstopu od Koncesijske pogodbe, medtem ko je tožeča stranka tožbo (z odškodninskim zahtevkom) zoper toženo stranko vložila šele 22. 10. 2015.

22. Začetek teka objektivnega zastaralnega roka se navezuje na čas nastanka škode. Ta ne sovpada nujno z nastankom škodnega dogodka. Tedaj je le vzpostavljeno odškodninsko razmerje.⁴ Tako za pogodbeno škodo (škodo zaradi kršitve pogodbene obveznosti) ni nujno, da nastane istočasno s škodnim dogodkom (kršitvijo pogodbene obveznosti), temveč lahko nastane tudi kasneje, zaradi česar ni nujno, da bi zastaranje pogodbene odškodninske terjatve začelo teči že s kršitvijo pogodbene obveznosti.⁵

23. Nujna predpostavka za začetek teka zastaranja (in posledično za zastaranje) je torej nastanek terjatve oziroma škode. Zastaranje namreč začne teči z dnem, ko je nastala škoda, in ne z dnem, ko je oškodovanec izvedel za vse elemente (pravno pomembne okoliščine), na podlagi katerih je bilo mogoče opredeliti obseg škode⁶. Zato je pravno nepomembno (in kot tako neutemeljeno) zatrjevanje revidentke o zmotnosti zaključka sodišč nižjih stopenj, da bi tožnica lahko vse vrste vtoževane škode izračunala že ob razvezi Koncesijske pogodbe, ter njeno sklicevanje na to, da bi glede vprašanja, kdaj bi lahko izvedela za obseg škode (višino vseh njenih vtoževanih oblik), bilo treba upoštevati dejstvo, kdaj bi pristaniška infrastruktura lahko bila zgrajena. Posledično je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da ni utemeljen očitek (pri)tožnice, da bi bilo glede trenutka zapadlosti odškodninske terjatve treba upoštevati čas, ko bi se Koncesijska pogodba realizirala oziroma ko bi bila infrastruktura zgrajena v skladu s pogodbenimi določbami. Ker je pogodbeno razmerje med strankama prenehalo z odstopno izjavo same tožeče stranke, ne more biti dvoma, da je škoda (ki jo je tožeča stranka kasneje vtoževala) nastala z uveljavitvijo odstopa od pogodbe.

24. Revidentka se je v reviziji sklicevala na (posebno) naravo Koncesijske pogodbe, zaradi katere naj bi določeno infrastrukturo prejela v last ob izgradnji, preostalo pa po koncu Koncesijske pogodbe, kar naj bi opravičevalo kasnejše uveljavljanje škode. Vendar pa gre pri tem za nedovoljeno revizijsko novoto, saj navedene posebne okoliščine ni uveljavljala v pritožbi. Zato (v zvezi s to navedbo) ni utemeljeno sklicevanje revidentke na kršitev v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje.

25. Merilo za začetek teka objektivnega roka je, da je škoda že nastala (izjema je predvidljiva bodoča škoda). Vprašanje nastanka škode pa je dejansko vprašanje, kar pomeni, da okoliščin v zvezi z nastankom škode (ali je škoda nastala, kdaj je nastala, v kolikšnem obsegu in višini) ni mogoče izpodbijati z revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ugotovitev o nastanku škode je namreč odvisna od dejanskih okoliščin konkretnega primera, pri čemer se pri začetku teka objektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je škoda nastala, medtem ko se pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka upošteva čas, ko je oškodovanec zvedel za (nastalo) škodo, kar je oboje dejanska ugotovitev, pri čemer pa trenutek nastanka škode ne sovpada nujno s trenutkom vednosti oškodovanca o škodi (o vseh elementih, na podlagi katerih bi mogel opredeliti obseg ene ali več pojavnih oblik pravno priznane škode).

26. Kot obrazloženo, je nastanek škode (njena manifestacija v eni od njenih oblik) temeljna predpostavka odgovornosti za škodo.⁷ Ker to ni vedno istočasno s škodnim dogodkom, je treba pri odločanju o poteku 5-letnega absolutnega (objektivnega) zastaralnega roka v vsakem primeru posebej ugotoviti, kdaj je posamezna škoda nastala.⁸ Zakonodajalec je namreč za začetek teka daljšega 5-letnega zastaralnega roka določil objektivno okoliščino, to je nastanek škode. Dejanske ugotovitve o okoliščinah, ki so pomembne za ugotovitev nastanka posamezne vrste vtoževane škode in s tem za začetek teka tega zastaranja, pa sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta, pri čemer je revizijsko sodišče na te ugotovitve (dejanske narave) vezano.

27. Poleg tega je tožnica na svoje očitke, ki jih je naslovila na Vrhovno sodišče, že dobila odgovore od pritožbenega sodišča (pri čemer je njegov odgovor, da je škoda nastala najkasneje ob predčasni razvezi Koncesijske pogodbe, tudi logičen, saj je tožnica od pogodbe odstopila zaradi razlogov na strani toženke, zaradi kršitev toženkinih pogodbenih obveznosti, za katere je torej vedela, prav tako za njihove posledice), s katerimi pa se ni soočila, temveč je v glavnem ponovila (prepisala) pritožbene očitke, pri čemer izpodbijanje dejanskega zaključka pritožbenega sodišča, da je vtoževana škoda nastala do predčasnega prenehanja Koncesijske pogodbe oziroma da je zapadla ob razvezi pogodbe, niti ni dopustno z revizijo. Zato revizijsko sodišče (razen v nadaljevanju) ni odgovarjalo na ponovljene očitke.⁹

28. Revidentka je zatrjevala, da koncesijska dajatev v skadu s Koncesijsko pogodbo zapade letno, zaradi česar naj bi zastaralni rok iz 348. člena OZ¹⁰, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje (23. točka obrazložitve njegove sodbe), ne prišel v poštev, pri čemer naj bi se sodišče druge stopnje o tem očitku ne izreklo. Vendar pa očitek ni utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano, namreč izhaja, da je tožnica izpadle komunalne dajatve (v znesku 671.200,00 EUR) vtoževala za obdobje od 1. 1. 2008 do prenehanja Koncesijske pogodbe, iz česar nadalje izhaja, da je po zapadlosti najstarejše terjatve (1. 1. 2009) do vložitve tožbe (22. 10. 2015) dejansko zastarala sama pravica do koncesijske dajatve iz Koncesijske pogodbe (348. člen OZ je namreč treba uporabiti v povezavi s 347. členom OZ). Sodišče druge stopnje sicer na ta očitek (pri)tožnice ni izrecno odgovorilo, vendar pa je iz celotnega konteksta obrazložitve njegove sodbe razvidno, ne samo, da se je s tem očitkom seznanilo, temveč tudi, da ga je upoštevalo (11. točka obrazložitve njegove sodbe). Pri tem je sicer upoštevalo zastaralni rok iz drugega odstavka 352. člena OZ, kar je materialnopravno zmotno, vendar pa to ni vplivalo na pravilnost izpodbijane odločbe, saj gre pri obeh rokih za zastaralni rok 5 let, pri čemer je sodišče druge stopnje ta rok namesto (v skladu s prvim odstavkom 348. člena OZ) od 1. 1. 2009 štelo od 3. 2. 2010 (drugi odstavek 352. člena OZ), kar je bilo v korist tožnice.

29. V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje revidentke na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3213/2015 z dne 20. 1. 2016, saj ta ni uporabna za konkretni primer. Navedena sodba namreč temelji na upoštevanju (neizpodbijanega) zaključka sodišča prve stopnje, da predmet zahtevka niso (bile) občasne dajatve (8. točka njene obrazložitve), čeprav so predmet tožbe bili posamezni obroki leasinga (2. in 9. točka njene obrazložitve).

30. Revidentka je še zatrjevala, da naj bi se sodišče druge stopnje ne opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z (izgubljenim) komunalnim prispevkom, s katerimi je tožeča stranka grajala zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ne gre za pravno priznano škodo, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveni postopkovni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa očitek ni utemeljen, saj se je sodišče druge stopnje, kljub temu da naj ne bi šlo za pravno priznano škodo (24. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), do te oblike škode opredelilo in zaključilo, da je tudi ta terjatev zastarana (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Odločitev o reviziji

31. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

32. Ker glede na obrazloženo niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

33. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

34. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora v skladu s 155. členom ZPP respondentki povrniti 2.550,72 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka).

35. Priznane stroške je Vrhovno sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT), ki je začela veljati 10. 1. 2015 (medtem ko je bila tožba vložena 22. 10. 2015). Tako je respondentki priznalo 2.065,50 EUR stroškov za sestavo revizijskega odgovora (po tar. št. 21.3. v zvezi s tar. št. 18 Posebnega dela OT), 25,25 EUR materialnih stroškov (po 11. členu OT) in 459,97 EUR priglašenega 22 % davka na dodano vrednost.

-------------------------------
¹ Tudi Višje sodišče v Kopru je v sodbi Cpg 104/2014 z dne 22. 5. 2014 ugotovilo, da je tožnica (tam toženka) odstopila od obravnavane Koncesijske pogodbe z odstopno izjavo z dne 20. 1. 2010 [gre za odstopno izjavo z dne 19. 1. 2010, ki pa je bila poslana 20. 1. 2010]. Gre za sodbo Višjega sodišča v Kopru v zvezi s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I Pg 809/2010 z dne 31. 12. 2013 (zaradi preklica zahtevka za izplačilo po bančni garanciji in zaradi plačila 100.000,00 EUR), v kateri sta stranki spora nastopali v zamenjanih vlogah.
² Dr. Možina, D., v: »Razdor, odpoved in odstop od pogodbe«, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Pravni letopis, letnik 2011, stran 57 (4.2.).
³ Sodišči prve in druge stopnje nista uporabili tretjega odstavka 352. člena OZ, kar pa (ob upoštevanju dolžin zastaralnih rokov) ni bilo v škodo oškodovanke.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 6/2014 z dne 10. 9. 2015 (10. točka obrazložitve).
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 198/2007 z dne 17. 12. 2009 (9. točka obrazložitve).
⁶ Sodna praksa šteje, da je ta pogoj izpolnjen, ko so oškodovancu znane (ali bi mu ob običajni skrbnosti mogle biti znane) okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode oziroma ko bi lahko določil višino odškodninskega zahtevka. Vendar pa vedenje o škodi ne pomeni, da mora biti oškodovancu znan konkreten znesek; zadostuje, da so mu znane okoliščine, na podlagi katerih lahko ugotovi obseg oziroma višino škode (19. točka obrazložitve sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča III Ips 67/2012 z dne 17. 6. 2014). Ni potrebno, da bi bila škoda določena; zadošča, da je določljiva (23. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 63/2014 z dne 15. 7. 2014).
⁷ Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 418/1994 z dne 13. 3. 1996.
⁸ Primerjaj pravno mnenje, sprejeto na razširjeni občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 14. 12. 1994 – civilna sodna praksa – obligacijska razmerja (Pravna mnenja II/1994, str. 1-2).Primerjaj tudi sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 834/1993 z dne 5. 5. 1994 in II Ips 105/2000 z dne 21. 9. 2000.
⁹ Pritožbeno sodišče na nekaterih mestih (konkretno v 11. in 12. točki obrazložitve svoje sodbe) razloguje o tem, kdaj je tožnica zvedela (ali bi lahko zvedela) za izgubljene koristi in nastale stroške, kar je pomembno za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka. Vendar pa to v sporu ni odločilno, saj subjektivni zastaralni rok po naravi zadeve praviloma (izjema je pri predvidljivi bodoči škodi) začne teči po začetku teka objektivnega zastaralnega roka.
¹⁰ 348. člen OZ (Zastaranje same pravice) določa: »Pravica sama, iz katere izvirajo občasne terjatve, zastara v petih letih, odkar je zapadla najstarejša neizpolnjena terjatev, po kateri dolžnik ni izvršil nobene dajatve več« (prvi odstavek).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 76/2010
• Sodba II Ips 373/2011
• Sodba II Ips 65/2011