VSRS Sodba III Ips 79/2016

Jedro

Načeloma sicer drži, da se pri izračunu izgubljenega dobička fiksni stroški, kamor sodi tudi amortizacija, ne upoštevajo, saj ne nastanejo zaradi škodnega dogodka, ampak so rezultat celotnega poslovanja. Navedeno je relevantno predvsem v primerih, ko zaradi škodnega dogodka odpade uresničitev enega oziroma nekaterih pravnih poslov, v zvezi s katerimi je oškodovanec računal, da bo ustvaril dobiček. V konkretnem primeru pa je celotno poslovanje z gostinskim lokalom tožeče stranke že pred škodnim dogodkom povzročalo izgubo, škodni dogodek pa je prav tako vplival na celotno poslovanje z lokalom. Fiksnih stroškov poslovanja zato v tem primeru ni mogoče enostavno izločiti in jih šteti za irelevantne. Predstavljajo namreč del celotne dejavnosti gostinskega lokala, prav tako pa naj bi po trditvah tožeče stranke prenehanje celotne dejavnosti zaradi škodnega dogodka povzročilo škodo.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v višini 6.551,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 30.117,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V delu, ki se nanaša na plačilo preostanka navadne škode v višini 64.182,77 EUR in izgubljenega dobička v višini 877.514,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, ki se nanaša na plačilo navadne škode v višini 12.399,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in na izgubljeni dobiček, tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva:

- Na parceli tožene stranke ob glavnem pomolu mestnega pristanišča je od leta 1998 obratoval montažni gostinski lokal tožeče stranke. Tožeča stranka je v njem opravljala svojo dejavnost na podlagi pogodbe o izvajanju dejavnosti ribiške osmice v A. z dne 15. 3. 2005.

- Lokal je bil 9. 6. 2008 odstranjen na podlagi upravnega akta inšpekcijskega organa tožene stranke. Upravno sodišče je sicer odločbo inšpekcijskega organa v upravnem sporu odpravilo, vendar je že pred tem prišlo do izvršitve upravne odločbe v izvršilnem postopku. Stanje pred odstranitvijo objekta ni bilo vzpostavljeno.

7. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev navadne škode in izgubljenega dobička, ki naj bi ji nastala zaradi odstranitve lokala. Odškodninsko odgovornost tožene stranke je utemeljevala tako na pogodbeni kot na delikti odgovornosti.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi neposlovne odškodninske odgovornosti presodili, da je tožena stranka ravnala protipravno ter da je podana vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastankom škode. Zavzeli sta stališče, da je inšpekcijski organ z izdajo upravnega akta, ki je tožeči stranki nalagal odstranitev gostinskega lokala, prekoračil svoje pristojnosti. V zvezi z ugotavljanjem višine nastale škode je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca gradbene stroke za ugotovitev vrednosti lokala pred in po odstranitvi oziroma za ugotovitev zmanjšane vrednosti lokala zaradi odstranitve ter izvedenko finančne stroke, s pomočjo katere je ugotavljalo izgubljeni dobiček tožeče stranke. Višino navadne škode, ki je tožeči stranki nastala z odstranitvijo lokala, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo tako, da je od vrednosti postavljenega objekta odštelo vrednost tistega, kar je po odstranitvi od njega ostalo. Glede izgubljenega dobička pa je presodilo, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, saj je že pred škodnim dogodkom poslovala z izgubo.

9. V revizijskem postopku je sporna višina prisojene odškodnine.

Glede navadne škode

10. Revidentka sodiščema prve in druge stopnje očita napačno uporabo metode za izračun nastale škode. Sodišči sta pri izračunu škode zaradi manjvrednosti gostinskega lokala zaradi odstranitve sledili mnenju izvedenca gradbene stroke. Ta je za izračun uporabil stroškovni način, ki temelji na načelu, da kupec za lokal ni pripravljen plačati več, kot znaša strošek gradnje drugega z vidika uporabe enakega lokala.¹ Na tej podlagi sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da je vrednost lokala po rušenju 12.399,61 EUR. Tožbeni zahtevek sta v presežku nad 30.117,23 EUR, kolikor po njuni oceni znaša navadna škoda zaradi odstranitve lokala, zavrnili.

11. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila njegova ugotovitev, da je lokal po odstranitvi vreden 12.399,61 EUR, v nasprotju s fotografijami v spisu, iz katerih naj bi izhajalo, da gostinski lokal po odstranitvi predstavlja le razbitine oziroma kup desk. Sodišče druge stopnje naj bi bistveno kršitev določb ZPP zagrešilo tudi samo, ker opisane kršitve ni odpravilo.

12. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. S tem očitkom revidentka smiselno poskuša izpodbiti zaključek sodišč prve in druge stopnje, da ima lokal po odstranitvi še vedno vrednost, ki se jo da oceniti v denarju. Smiselno bi šlo lahko kvečjemu za očitek zmotne uporabe materialnega prava glede izračuna navadne škode, ki ga tožeča stranka prav tako izrecno uveljavlja z revizijo. Izbira metode za izračun škode je namreč vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.²

13. Revidentka izbrani metodi izračuna škode nasprotuje s trditvami, da gostinski lokal po rušenju nima nobene uporabne vrednosti. Tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava glede izračuna navadne škode ni utemeljen. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno presodili, da uporaba tržnega pristopa vrednotenja, za katerega se zavzema revidentka in na podlagi katerega bi se vrednost ugotavljala po cenah, ki jo ostanki odstranjenega lokala lahko dosežejo na trgu, v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Pojasnili sta, da je treba enak pristop za izračun škode uporabiti ob izračunu vrednosti gostinskega lokala pred odstranitvijo kot tudi za izračun njegove vrednosti po odstranitvi, s čimer se revizijsko sodišče strinja. Tožeča stranka ne more uspeti s trditvami, da je treba uporabiti stroškovni način za izračun vrednosti lokala pred odstranitvijo in tržni pristop, ki je zanjo bolj ugoden, za izračun vrednosti lokala po odstranitvi. Izbira metode mora biti enotna za ocenjevanje obeh vrednosti. Ker je bil gostinski lokal tožeče stranke specifičen, saj je bil izdelan izključno za njene potrebe, je uporaba stroškovne metode za izračun višine nastale navadne škode bolj primerna, kot sta pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje.

Glede izgubljenega dobička

14. Revidentka sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta zaradi zmotnega materialnopravnega stališča zatrjevan izgubljeni dobiček ugotavljali le do leta 2014, čeprav je tožeča stranka vtoževala izgubljeni dobiček, ki naj bi ji nastal vse do leta 2019. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve svoje sodbe pojasnilo, da je izvedenki finančne stroke sprva naložilo, naj ugotovi izgubljeni dobiček tožeče stranke do konca leta 2014, vendar pa je nato (prav tako s pomočjo izvedenke) ugotavljalo tudi obstoj izgubljenega dobička, ki naj bi ga tožeča stranka utrpela do leta 2019. Ker je ugotovilo, da izgubljenega dobička tožeča stranka ne bi ustvarila do leta 2014, je na podlagi enakih izhodišč ugotovilo, da ga ne bi ustvarila tudi med leti 2015 in 2019. Revizijski očitek tako ni utemeljen.

15. Nadalje tožeča stranka sodiščema prve in druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj ne bi preverili metod in pravil, na podlagi katerih je izvedenka finančne stroke ugotavljala višino škode. Trdi, da izvedenka in posledično sodišči, ki sta njeno mnenje upoštevali in mu sledili, napačno razumejo pojem izgubljenega dobička. Meni, da izgubljenega dobička ne sme obremenjevati amortizacija in ostali fiksni stroški, ki nastanejo v vsakem primeru, torej ne glede na to, ali oškodovanec posluje z dobičkom ali ne.

16. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Revidentka ima prav, ko trdi, da gre za rekonstrukcijo poslovanja, ki bi najverjetneje nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka.

17. Ne držijo revizijske trditve, da sodišči prve in druge stopnje nista preverili metod, po katerih je izvedenka poskušala ugotoviti višino zatrjevanega izgubljenega dobička. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožeča stranka že pred škodnim dogodkom daljše obdobje poslovala z izgubo. Ker za obdobje pred škodnim dogodkom ni bilo mogoče ugotoviti poslovanja z dobičkom, kar bi po normalnem teku stvari lahko kazalo tudi na bodoči dobiček, in tudi ne obstoja posebnih okoliščin (tretji odstavek 168. člena OZ), sta sodišči zaključili, da izgubljenega dobička ni mogoče ugotoviti z zadostno stopnjo verjetnosti, potrebno za ugoditev temu delu zahtevka. Glede na navedeno odločitev sodišč, ki temelji na izvedenskem mnenju, ni arbitrarna. Ker iz preteklega poslovanja tožeče stranke izhaja, da ni poslovala z dobičkom, tudi rekonstrukcija poslovanja, ki bi nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka, v obravnavanem primeru ne daje podlage za zaključek, da bi tožeča stranka v prihodnosti poslovala z dobičkom.

18. Revidentka navaja, da sodišči prve in druge stopnje pri izračunu izgubljenega dobička ne bi smeli upoštevati fiksnih stroškov, kamor sodi tudi amortizacija. Načeloma sicer drži, da se ti stroški pri izračunu izgubljenega dobička ne upoštevajo, saj ne nastanejo zaradi škodnega dogodka, ampak so rezultat celotnega poslovanja. Navedeno je relevantno v primerih, ko zaradi škodnega dogodka odpade uresničitev enega oziroma nekaterih pravnih poslov, v zvezi s katerimi je oškodovanec računal, da bo ustvaril dobiček. V konkretnem primeru pa je celotno poslovanje z gostinskim lokalom tožeče stranke že pred škodnim dogodkom povzročalo izgubo, škodni dogodek pa je prav tako vplival na celotno poslovanje z lokalom. Fiksnih stroškov poslovanja zato v tem primeru ni mogoče enostavno izločiti in jih šteti za irelevantne. Predstavljajo namreč del celotne dejavnosti gostinskega lokala, prav tako pa naj bi po trditvah tožeče stranke prenehanje celotne dejavnosti zaradi škodnega dogodka povzročilo škodo. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava zaradi napačnega razumevanja izgubljenega dobička v smislu tretjega odstavka 168. člena OZ je zato neutemeljen.

19. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ni podanega očitanega nasprotja v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z upoštevanjem pred pravdo pridobljenega izvedenskega mnenja izvedenca Alfija Kocijančiča. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je izvedenka finančne stroke, ki jo je določilo sodišče, na podlagi podatkov v spisu in javno razpoložljivih podatkov preverila tudi ugotovitve iz izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo (glej 24. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe). Naložilo pa ji je, da naj izgubljeni dobiček poskuša izračunati sama, ne da bi izhajala iz izračuna izvedenca Kocjančiča. Sodišče je tako navedeno mnenje pravilno upoštevalo kot del trditev tožeče stranke. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako s tem v zvezi ni podana očitana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev 8. člena ZPP.

20. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tožeča stranka ni izkazala posebnih okoliščin v smislu tretjega odstavka 168. člena OZ, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno pričakovati dobiček iz poslovanja gostinskega lokala oziroma ki bi spremenile normalen tek stvari. Tožeča stranka je namreč trdila, da je nabavila novo kuhinjo za ribo dnevnega ulova. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da ta naložba ni bila zavedena v poslovnem poročilu za leto 2018, na podlagi česar sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da nabave te kuhinje tožeča stranka ni dokazala. Z revizijskimi trditvami, da je iz konto kratic razvidna nabava hrane in s tem uporaba nove kuhinje, tožeča stranka izpodbija dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

21. Revidentka ponavlja še svoje pritožbene trditve o obstoju kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje pri presoji zahtevka, ki se nanaša na plačilo izgubljenega dobička, trditev tožeče stranke, da je kupila novo kuhinjo, ni obravnavalo kot nespornih kljub temu, da jih tožena stranka ni prerekala. Ker so trditve tožeče stranke ostale na ravni splošnih navedb, vprašanje, ali so bile prerekane ali ne, sploh ni relevantno. Tožeča stranka bi morala namreč konkretno in jasno navesti, kakšen vpliv bi imel nakup nove kuhinje na njeno poslovanje, da bi bile navedbe glede te posebne okoliščine sploh zmožne obravnave (in da bi jih tožena stranka sploh lahko konkretizirano prerekala). Zgolj trditve, da bi se njeno poslovanje izboljšalo, ne zadoščajo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

22. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

23. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Toženi stranki je dolžna povrniti 5.350,00 EUR stroškov odgovora na revizijo, 20,00 EUR stroškov za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev ter 22 % DDV v višini 1.181,14 EUR, skupaj torej 6.551,14 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj zanje ni podlage v Zakonu o odvetniški tarifi.

-------------------------------
¹ Glej 21. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
² Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 287/2015 z dne 15. 9. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 109/2020
• VSRS Sklep II Ips 94/2020
• VSRS Sodba II Ips 66/2020