VSRS Sklep VIII DoR 22/2018-8

Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da 37. člen ZVis določa letno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da 37. člen ZVis določa letno pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od 1. 10. 2004 do 1. 9. 2009 obračuna prikrajšanje pri plači v brutto znesku 6.358,02 EUR in po odvodu davkov in prispevkov tožnici izplača netto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2009; v presežku (do zahtevanih 25.678,08 EUR) pa je zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici obračuna in izplača neplačane zamudne obresti za prikrajšanje od 1.10.2004 do 14. 7. 2009 od netto zneska mesečnih prikrajšanj od vsakega 6. v mesecu do prikrajšanje iz preteklega meseca ter ob upoštevanju v izreku navedenih brutto zneskov prikrajšanja, višji zahtevek iz tega naslova je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica umaknila tožbo za znesek 85.097,47 EUR in postopek v tem delu ustavilo. Ugodilni del sodbe temelji na ugotovitvi, da je bilo nezakonito faktoriziranje tožničinih ur vaj, na način, ki je povzročil povečanje njene neposredne pedagoške obveznosti (NPO) in dodatne pedagoške obveznosti (DPO) nad zakonsko določenih devet ur NPO oziroma treh ur DPO, zato je tožnica upravičena do plačila za toliko ur, kolikor jih je dejansko oddelala ob upoštevanju 40 tedenskega izvajanja pedagoške dejavnosti. Zahtevek za plačilo dodatnega prikrajšanja v višini 25.678,08 EUR je sodišče zavrnilo, ker temelji na 30-urnem tedenskem izvajanju pedagoške obveznosti. Ugotovilo je le, da je bila osnovna plača tožnice izrecno vezana na tedensko in ne letno število opravljenih ur neposredne pedagoške obveznosti. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti, ki je bilo določeno v skladu z zakonom, ni imelo vpliva na tožničino plačo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je obdobje, za katerega je tožena stranka dolžna tožnici obračunati in izplačati prikrajšanje pri plači, opredelilo od 1. 10. 2004 do 31. 7. 2008 (namesto 1. 9. 2009) in da je zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več, to je prikrajšanje pri plači do 1. 9. 2009. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v odločitvi o kapitaliziranih zamudnih obrestih, tako da je toženi stranki naložilo njihovo plačilo od mesečnih netto zneskov prikrajšanja pri plači, izračunanih po odvodu davkov in prispevkov od skupnega brutto zneska 3.042,75 EUR za obdobje od 1. 10. 2004 od 30. 6. 2006, od 14. 7. 2006 do 14. 7. 2009, višji zahtevek pa je zavrnilo. V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo. Zavrnitev pritožbe tožnice je utemeljilo s stališčem, da tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa, ki vsebuje praktično usposabljanje, v skladu z Evropsko direktivo 77/452/EEC določila, da študijski program traja 40 tednov, kar je znotraj zakonske omejitve 42 tednov iz 37. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis, Ur. l. RS št. 119/2006 s spremembami).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnica predlaga dopustitev revizije glede vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo 37. člen ZVis, ko je določbo, da skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno, tolmačilo tako, da je s tem določeno, da se pedagoška obveznost visokošolskih učiteljev poveča s 30 tednov na 40 tednov. Pravno vprašanje naj bi bilo pomembno zaradi enotne uporabe prava. Povečanje pedagoške obveznosti je v nasprotju z izračunavanjem pedagoške obveznosti na vseh javnih višjih in visokošolskih zavodih in v nasprotju z izračunavanjem pedagoške obveznosti znotraj iste fakultete, ki se je v vtoževanem obdobju samo učiteljem zdravstvene vede izračunavala na osnovi 40. tednov.

4. Predlog je utemeljen.

5. Na podlagi 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti če sodna praksa nižjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so podani v prvem odstavku 367.a člena ZPP navedeni razlogi za dopustitev revizije, zato je revizijo dopustilo glede vprašanja, ki je opredeljeno v izreku.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 304/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 306/2015
• VDSS sodba in sklep Pdp 692/2012