VSRS Sklep VIII R 4/2018

Jedro

Za presojo stvarne pristojnosti v tem sporu je odločilno, ali gre pri vtoževanem plačilu za opravljeno delo za terjatev iz delovnega razmerja ali iz civilnopravnega razmerja.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo, naslovljeno na Delovno in socialno sodišče v Ljubljani zahtevala, da se toženi stranki naloži, da ji za čas od 1. 4. 2013 do 30. 9. 2014, ko je „na črno“ opravljala delo pomočnice v kuhinji, plača dogovorjeno plačilo v višini 3,50 EUR na uro, kar za sporno obdobje znaša 10.976,00 EUR. Obenem je zahtevala, da ji tožena stranka plača tudi regres za letni dopust za leto 2012, saj je bila tožnica v obdobju od 1. 3. 2012 do 1. 4. 2013 pri toženi stranki redno zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas in regresa ni prejela.

2. Delovno in socialno sodišče se je s sklepom I Pd 892/2017 z dne 30. 8. 2017 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo zneska v skupni višini 10.976,00 EUR, in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Postavilo se je na stališče, da glede tega dela tožbenega zahtevka ne gre za spor o pravici iz delovnega razmerja v smislu določbe 5. člena Zakona o delovnih socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), saj tožnica ne vtožuje ugotovitve obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje, temveč vtožuje le plačilo za opravljeno delo, pri čemer navaja, da je delo opravljala „na črno“ in da stranki za to obdobje nista sklenili pogodbe o zaposlitvi.

3. Okrajno sodišče v Ljubljani pristojnosti ni sprejelo in je sprožilo spor o pristojnosti. Navedlo je, da je tožnica zahtevek za plačilo zneska 10.976,00 EUR utemeljevala z navedbami o obstoju elementov delovnega razmerja in da okoliščina, da tožnica ni postavila zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ne vpliva na stvarno pristojnost, temveč gre za neskladnost med navedbami in tožbenim zahtevkom. Tožnica uveljavlja pravice iz delovnega razmerja, zato gre v tem delu za individualni delovni spor.

4. Za odločanje v tem sporu je pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani.

5. Za presojo stvarne pristojnosti v tem sporu je odločilno, ali gre pri vtoževanem plačilu za opravljeno delo za terjatev iz delovnega razmerja ali iz civilnopravnega razmerja. Tožbene navedbe o dejanski in pravni naravi tega dela tožbenega zahtevka niso jasne, oziroma omogočajo obe interpretaciji. Navedba, da je tožnica v obdobju, za katerega zahteva plačila, delala „na črno“, da je bila ustno dogovorjena za neto plačilo 3,50 EUR na uro, in da je v spornem obdobju delala po 8 ur dnevno 5 krat na teden, ne pomenijo nujno zatrjevanja, da je šlo za delovno razmerje in da tožnica dogovorjeno plačilo zahteva na podlagi dejanskega delovnega razmerja. Res je, da je tožnica tožbo vložila na delovno sodišče, vendar zgolj na tej podlagi ni možno sklepati, da je tudi sama štela, da gre v tem sporu v celoti za spor iz delovnega razmerja. Tožnica je namreč hkrati vtoževala tudi plačilo regresa za letni dopust, za čas, ko je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju, kar pa je prav gotovo spor o pravici iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem, za katerega je v skladu s točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno delovno sodišče.

6. Ob nejasnih tožbenih navedbah o dejanski in pravni podlagi tožbenega zahtevka je za opredelitev stvarne pristojnosti pomembna tudi nadaljnja opredelitev tožnice, potem ko je bila obveščena o sporu o pristojnosti. Tožnica pojasnjuje, da je tožena stranka vtoževano terjatev dolžna plačati na podlagi ustnega dogovora, ki je imel vse znake podjemne pogodbe, s katero se je tožnica zavezala opraviti posel za toženo stranko, to je pomivanje posode v kuhinji, priprava hrane oziroma opravljanje drugega dela po naročilu vodje kuhinje, tožena stranka oziroma njena pravna prednica pa se je tožnici zavezala plačati v tožbi naveden znesek. Pojasnjuje, da stranki v spornem obdobju nista imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi, niti je nista hoteli skleniti, saj je šlo za delo „na črno“.¹ Tožnica v tem sporu ne uveljavlja obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje, prav tako vtoževanega zneska ne zahteva kot pravice iz delovnega razmerja, zato ne gre za spor iz točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1.

7. Ob upoštevanju takšne tožničine opredelitve temelja tožbenega zahtevka, je spor o plačilu zneska 10.976,00 EUR treba šteti za premoženjski spor v civilni zadevi, za katerega je v skladu s točko II/1 99. člena Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami) pristojno okrajno sodišče.

-------------------------------
¹ Navedbe tožnice potrjuje tudi izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj, iz katerega je razvidno, da je bila tožnica v spornem obdobju, za katerega vtožuje plačilo zneska 10.976,00 EUR, zavarovana kot brezposelna oseba, prejemnica denarnega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cpg 24/2020
• VSRS Sklep VIII R 4/2019
• VSL sklep I R 9/2014