VSRS Sodba II Ips 74/2016

Jedro

Primarni cilj ZJShemFO je izboljšanje položaja ogroženih skupin fizičnih oseb in ne povečanje zaščite bank. (Večja) naklonjenost oziroma pripravljenost bank do dajanja kreditov tem skupinam oseb je le sredstvo za dosego navedenega cilja.

Ni sprejemljiva razlaga, da je že zgolj na podlagi dejstva, da tožeča stranka ima možnost toženi stranki zagotoviti odlog, delni odpis, odpis ali obročno plačilo dolga, ta v enakem položaju kot druge osebe, ki bodo zaradi unovčenja jamstva države, svoj dolg lahko odplačale po pravilih ZJShemFO in ZDavP-2.

Položaj dolžnikov, ki so v slabem premoženjskem stanju, je v postopku davčne izvršbe bistveno bolj ugoden kot položaj istih dolžnikov, ki se znajdejo v postopku redne izvršbe, po določbah ZIZ. Razlaga, da lahko banka sama izbere ali bo plačilo svoje terjatve uveljavila direktno od dolžnika (po določbah ZIZ) ali pa bo njeno plačilo zahtevala od RS, ki bo v nadaljevanju postopala po določbah ZJShemFO v povezavi z ZDavP-2, bi glede na navedeno brez dvoma povzročila neenako obravnavo dolžnikov, ki so sicer v bistveno enakem položaju (vsi so socialno šibke osebe, ki jim je država zagotovila enako varstvo).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 734,44 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.711,21 EUR in tožeči stranki naložilo plačilo 1.273,60 EUR toženčevih pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je tožena stranka pri tožeči stranki najela kredit v višini 10.000,00 EUR, ki je bil zavarovan s 100% jamstvom Republike Slovenije, skladno z Zakonom o jamstveni shemi Republike Slovenije za fizične osebe (ZJShemFO). Ker tožena stranka kredita ni odplačevala, je tožeča stranka od kreditne pogodbe odstopila. Od tožene stranke v tem postopku zahteva plačilo preostanka kredita. Sodišče prve stopnje je odločilo, da takšen zahtevek ni utemeljen, saj ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Iz razlage določb in namena ZJShemFO naj bi namreč izhajalo, da je unovčenje jamstva (torej uveljavitev zahteve za poplačilo od države) obveznost in ne le možnost tožeče stranke.

2. Višje sodišče je temu pritrdilo in pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

3. Zoper takšno odločitev je tožeča stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče mu je s sklepom II DoR 318/2015 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja: Ali je bil zakonodajalčev namen pri kreditih, zavarovanih z jamstvom Republike Slovenije po ZJShemFO izključiti uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o poroštvu, ki upniku zagotavljajo pravico izbrati, ali bo terjatev uveljavljal od poroka ali od glavnega dolžnika?

4. Na podlagi navedenega sklepa tožeča stranka pravočasno vlaga dopuščeno revizijo.

Poudarja, da ZJShemFO v zvezi s pravico upnika do izbire oziroma dolžnostjo unovčenja državnega jamstva ne določa ničesar. Posledično meni, da sam obstoj jamstva ne more biti ovira za izterjavo terjatve od glavnega dolžnika. Vztraja pri stališču, da je unovčenje jamstva njegova pravica in ne dolžnost. Oporeka tudi zaključku, da je namen ZJShemFO zagotavljanje večje varnosti kreditojemalcev. Nasprotno meni, da ta zakon (z dodatnim zavarovanjem) večjo varnost daje bankam in hranilnicam. Sodiščema nižjih stopenj očita spregled okoliščine, da je bil namen zakona tudi spodbuditi banke k večji naklonjenosti za dajanje kreditov osebam, ki sicer rednih pogojev za njihovo pridobitev ne izpolnjujejo.

Ne strinja se niti z zaključkom, da naj bi bili dolžniki, od katerih bi plačilo dolga zahtevala tožeča stranka, obravnavani slabše od tistih, ki bi dolg morali vrniti državi. V zvezi s tem izpostavlja, da tudi sama kreditojemalcem lahko zagotovi (delni) odpust dolga, njegov odlog ali obročno plačilo in da se tega tudi poslužuje. Zgolj dejstvo, da ima RS takšno možnost izrecno urejeno v zakonu, naj zato še ne bi pomenilo neenake obravnave. Poleg tega navaja, da Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davčnim zavezancem ne daje večjega varstva kot ga (ostalim) dolžnikom daje Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) z določbami o tem, na katero njihovo premoženje se z izvršbo lahko poseže.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revident pravilno povzema določilo četrtega odstavka 9. člena ZJShemFO, po katerem se za jamstva, določena v tem zakonu, uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače. Res je tudi, da slednji izrecne določbe, ki bi izključevala splošno pravico upnika, da izbere, ali bo izpolnitev obveznosti zahteval od dolžnika, od (solidarnega) poroka ali od obeh hkrati, nima. Kljub temu ni utemeljen revizijski očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje z izključitvijo pravice do izbire zmotno uporabili materialno pravo. V nasprotju z revizijo namreč Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku, da iz namena, konteksta in vsebine ZJShemFO izhaja prav takšna posledica.

8. Namen in cilj sprejema ZJShemFO je bil odpreti vrata do bančnih kreditov določenim skupinam oseb, ki jim je bil sicer dostop do finančnih virov na bančnem trgu otežen ali onemogočen, saj splošnih pogojev za pridobitev kreditov niso izpolnjevale. S sprejemom tega zakona, in z na njegovi podlagi pridobljenimi krediti, naj bi se zmanjšala negotovost teh skupin ljudi glede potrošnje, ki je vezana na njihovo današnjo in pričakovano ekonomsko in finančno sposobnost.¹ Primarni cilj ZJShemFO je torej brez dvoma izboljšanje položaja ogroženih skupin fizičnih oseb in ne povečanje zaščite bank (kot navaja revidentka). (Večja) naklonjenost oziroma pripravljenost bank do dajanja kreditov tem skupinam ljudi je le sredstvo za dosego navedenega cilja. Nujen pogoj za to, da bodo takšne osebe lahko dobile kredite (s čimer bo cilj zakona izpolnjen), je namreč pripravljenost bank in hranilnic do njihovega dajanja. Življenjsko logično je, da bodo slednje kredite pripravljene dajati, če bodo v zadostni meri prepričane, da bodo ti poplačani. Takšno prepričanje je mogoče zagotoviti z različnimi zavarovanji - močnejše ko je zavarovanje, večja je verjetnost, da bo kredit poplačan in večja je pripravljenost bank, da ga odobrijo. Zagotovitev (v obravnavanem primeru 100%) jamstva države, je izredno močno zavarovanje, ki samo po sebi pritegne banke in spodbudi njihovo pripravljenost (celo zainteresiranost) za odobravanje tako zavarovanih kreditov. S sprejemom ZJShemFO se je zato brez dvoma povečala pripravljenost bank za dajanje kreditov ogroženim skupinam oseb. To pa ne pomeni, da je bil cilj navedenega zakona zagotovitev večjega varstva bankam.

9. Da je namen ZJShemFO varstvo fizičnih oseb (in ne bank) je predlagatelj zakona jasno poudaril v predlogu za njegov sprejem. Izrecno je navedel, da ta zakon, s prenosom tveganj z bank na državo, omogoča kreditojemalcu večjo varnost, saj lahko ta začne poravnavati obveznost državi šele takrat, ko njegove ekonomske razmere to dopuščajo, brez nevarnosti za eksistenco njega ali njegove družine. V nadaljevanju je ob komentarju 17. in 18. člena ZJShemFO pojasnil, kako naj bi potekal postopek izterjave kreditov, danih na podlagi tega zakona. Navedel je, da naj bi banka izterjala del obveznosti, ki je dodatno zavarovan in za katerega je prevzela tveganje (kar se nanaša na obveznosti iz stanovanjskih kreditov, ki so dodatno zavarovani s hipoteko ali zemljiškim dolgom, in za katere je RS prevzela le 50% jamstvo). Za ostali del kredita (za katerega je jamstvo prevzela država) ter za kredite pri katerih dodatnega zavarovanja ni in je država dala 100% jamstvo pa bo izterjavo opravljala davčna uprava. Pojasnjeno je tudi, da bo imel posameznik v takšnih primerih možnost uveljaviti 24 mesečni odlog plačila, plačevanje po obrokih, ki bodo ustrezali njegovim zmožnostim, v primeru, ko bo njegova socialna varnost ogrožena, pa bo možen tudi odpis dolga.

10. Iz navedenega je jasno razvidno, da je bilo ob sprejemanju ZJShemFO predvideno, da bo del dolga, za katerega je bilo dano državno jamstvo, v primeru ko ne bo plačan, izterjevala država. To pomeni, da tožeča stranka ne more imeti možnosti, da tudi ta del kredita izterja sama.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču nižjih sodišč, da bi drugačna razlaga pripeljala do neenake obravnave dolžnikov (kreditojemalcev), za kredite katerih na enak način in pod enakimi pogoji jamči država. Samo v primeru, da bodo ti kreditojemalci neplačan del kredita odplačevali državi, se bo namreč ta lahko (oziroma se bo celo moral) odplačevati po pravilih, določenih v ZJShemFO, ki (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) dolžnikom daje več pravic, kot jih imajo v splošnem izvršilnem postopku.

12. Tožeča stranka stališču o neenaki obravnavi kreditojemalcev sicer nasprotuje. Najprej z argumentom, da ima tudi sama možnost (ne pa obveznost) svojim dolžnikom zagotoviti odlog, delni odpis, odpis ali obročno plačilo dolga. Navedeno okoliščino sta presojali že sodišči prve in druge stopnje. Povsem pravilno sta pojasnili, da tožeča stranka ni konkretizirala niti dokazala trditev v zvezi s tem ob kakšnih pogojih bi svojim kreditojemalcem takšne ugodnosti dejansko zagotovila (pojasnila je le, da to urejajo interni akti banke, ki jih ne bo predložila). Trdila ni niti, da so ti pogoji enaki pogojem, določenim v ZDavP-2. Vrhovno sodišče tako pritrjuje že zavzetemu stališču, da je razlaga, da je že zgolj na podlagi dejstva, da tudi tožeča stranka ima takšne možnosti, tožena stranka v enakem položaju kot druge osebe, ki bodo zaradi unovčenja jamstva države svoj dolg lahko odplačale po pravilih ZJShemFO in ZDavP-2, povsem nesprejemljiva.

13. Neutemeljen je tudi nadaljnji revizijski ugovor, da ZDavP-2 dolžnikom ne nudi večjega varstva oziroma, da ti niso v bolj ugodnem položaju kot dolžniki, od katerih se plačilo dolga zahteva po določbah ZIZ. Slednji sicer položaj dolžnikov res varuje z določbami o tem, na katero premoženje z izvršbo ni mogoče poseči. Takšne omejitve (davčne) izvršbe pozna tudi ZDavP-2. V 159. in 160. členu ta, zelo podobno kot ZIZ v 101. in 102. členu, določa na katere dolžnikove denarne prejemke je z davčno izvršbo mogoče seči in kateri prejemki so iz izvršbe izvzeti. Zelo podobno oba zakona urejata tudi predmete, ki so izvzeti iz izvršbe (primerjaj 177. člen ZDavP-2 in 79. člen ZIZ).²

Možnosti odpisa, delnega odpisa, odloga in obročnega plačila davka so v ZDavP-2 in Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) urejene dodatno, poleg opisanih omejitev. ZIZ takšnih možnosti ne daje, ali pa jih omogoča v bistveno manjšem obsegu. Tako v njem ni urejena možnost delnega ali celotnega odpisa dolga niti možnost njegovega obročnega plačila.

Možnost odloga izvršbe (ki bi jo lahko primerjali z institutom odloga plačila po ZDavP-2) ZIZ sicer pozna, a je ta za dolžnika bistveno bolj omejena, kot odlog plačila po ZDavP-2. Mogoča je namreč samo v izrecno naštetih primerih³, v drugih primerih pa le, če so za to podani posebno upravičeni razlogi. V takšnih primerih se izvršba lahko odloži le enkrat in največ za 3 mesece (71. člen ZIZ). Na drugi strani lahko davčni organ odlog plačila dovoli za obdobje do dveh let, in to vselej, ko dohodki na družinskega člana davčnega zavezanca ne presegajo dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo (v izjemnih primerih, med katere spada tudi daljša bolezen ali poškodba davčnega zavezanca,⁴ pa tudi mimo teh meril, vselej, ko bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov).⁵ Dodati velja, da je v drugem odstavku 18. člena ZJShemFO odlog plačila kreditov iz tretjega odstavka 7. člena ZJShemFO (v to kategorijo spada tudi v predmetni zadevi sporen kredit) urejen še nekoliko ugodneje. Določeno je, da DURS (sedaj FURS) v takšnih primerih na predlog kreditojemalca plačilo odloži (vedno), ko kreditojemalec nima denarnih sredstev, na katerih bi bila mogoča izvršba in vse do tedaj, ko slednji pridobi zagotovljen redni vir dohodkov ali drugo premoženje, iz katerega lahko poplača dolg, vendar največ za dve leti.

14. Glede na navedeno ne more biti dvoma o tem, da je položaj dolžnikov, ki so v slabem premoženjskem stanju, v postopku davčne izvršbe bistveno bolj ugoden kot položaj istih dolžnikov, ki se znajdejo v postopku redne izvršbe po določbah ZIZ. Razlaga, da lahko banka sama izbere ali bo plačilo svoje terjatve uveljavila direktno od dolžnika (po določbah ZIZ) ali pa bo njeno plačilo zahtevala od RS, ki bo v nadaljevanju postopala po določbah ZJShemFO v povezavi z ZDavP-2, bi glede na navedeno brez dvoma povzročila neenako obravnavo dolžnikov, ki so sicer v bistveno enakem položaju (vsi so socialno šibke osebe, ki jim je država zagotovila enako varstvo). Takšna razlaga bi, kot ugotavlja že sodišče druge stopnje, očitno nasprotovala ustavno zagotovljenemu načelu enakosti pred zakonom (14. člen URS) in je zato pravno nesprejemljiva.

15. Odločitev sodišč prve in druge stopnje je tako pravilna. Revizijske navedbe o tem, da naj bi sodišči napačno razlagali zapise v brošuri, ki jo je tožena stranka dobila v tožničinih prostorih, saj naj iz nje ne bi izhajalo, da kreditojemalcem kredita ne bo treba vrniti tožeči stranki, tega pa toženi stranki naj ne bi zagotovila niti tožničina uslužbenka, so tako za odločitev povsem irelevantni.

16. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP), tožniku pa naložilo plačilo 734,44 EUR toženčevih stroškov odgovora nanjo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tako Predlog zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije za fizične osebe, objavljen v Poročevalcu državnega zbora (letnik 2009, št. 94).
² Glede na določilo Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, da sta iz premoženja, na katero je mogoče seči z davčno izvršbo, izvzeta tudi stanovanje oziroma stanovanjska hiša, ki jo davčni zavezanec uporablja za stalno bivanje in osebno vozilo, katerega vrednost ne presega 12 minimalnih plač, je ZDavP-2 tudi v tem delu ugodnejši od ZIZ.
³ Npr. kadar tečejo postopki za razveljavitev odločb, na podlagi katerih je bila izvršba dovoljena, če je dolžnik vložil ugovor zoper sklep o izvršbi ali predlog za razveljavitev klavzule o izvršljivosti, če je začeta pravda zaradi nedopustnosti izvršbe, ipd.
⁴ Ki je zatrjevana v obravnavanem primeru
⁵ Glej 36. in 38. člen Pravilnika in prvi odstavek 101. člena ZdavP-2.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep II DoR 318/2015
• Sklep III DoR 139/2013
• VSRS sodba III Ips 51/2014