VSRS Sodba VIII Ips 146/2017

Jedro

Nadomestitev odsotne delavke med izrabo starševskega dopusta z drugim delavcem ne pomeni nezakonitosti oziroma dejanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 115. člena ZDR-1.

Delodajalec lahko izvede reorganizacijo tako, da določena delovna mest, na katerih pride do zmanjšanja obsega del, ukine, naloge ukinjenega delovnega mesta pa razdeli med ostale zaposlene ali zunanje izvajalce.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 14. 5. 2015. Zavrnilo je tudi zahtevke za reintegracijo, reparacijo in plačilo denarnega povračila zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi z dnem 29. 2. 2016. Presodilo je, da je toženka tožnici utemeljeno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ker je zaradi ekonomskih razlogov reorganizirala poslovanje. Ukinila je delovno mesto poslovnega sekretarja, na katerem je delala tožnica, in delovne naloge prenesla na svojega direktorja in občasne zunanje izvajalce.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je izpodbijana sodba v nasprotju z Direktivo Sveta 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (v nadaljevanju: Direktiva) in sodno prakso Sodišča Evropske unije ( v nadaljevanju: SEU). V skladu s stališčem iz odločbe v zadevi Paquay C-460/06 z dne 11. 10. 2007 bi se morala odredba toženke o čakanju na delu doma šteti za pripravljalno dejanje pred izpodbijano odpovedjo, ki je bilo znotraj varovanega obdobja za nosečo delavko po določbah Direktive. Kot izhaja iz odločb SEU Danosa C-232/09 z dne 11. 11. 2010 in Balkaya C-229/14 z dne 9. 7. 2015 je direktor tožene stranke, ki je prevzel tožničine delovne naloge, dejansko delavec, ne glede na formalno opravljanje del v statusu samostojnega podjetnika. Meni, da bi moralo Vrhovno sodišče sprožiti postopek predhodnega odločanja pred SEU.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženki, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). To pomeni, da je pri revizijskem preizkusu izpodbijane sodbe vezano na okvire, ki jih stranka začrta z revizijo in da po uradni dolžnosti ne pazi niti na pravilno uporabo materialnega prava niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Revizije tudi ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je revizijsko sodišče vezano.

7. Revizija očita sodišču druge stopnje zmotno uporabo materialnega prava z vidikov, ki jih v dosedanjem postopku ni izpostavljala, vendar tudi v tem obsegu neutemeljeno.

8. Tožnica je 1. 4. 2012 s toženko sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto poslovne sekretarke. Obenem je bila od 28. 3. 2012 do 24. 2. 2014 direktorica toženke. Od 18. 11. 2013 dalje je bila najprej v bolniškem staležu zaradi nosečnosti, nato pa na starševskem dopustu do 13. 4. 2015. Nadomeščanje tožnice v času njene odsotnosti je prevzel U. P., ki je bil 1. 12. 2013 imenovan za prokurista. Od tega dne dalje je opravljal naloge poslovnega sekretarja in vodstvene naloge. Ko je 24. 2. 2014 tožnici funkcija direktorja prenehala, je bil za direktorja s 25. 2. 2014 imenovan U. P. Delovnega razmerja s toženko ni sklenil, pač pa je funkcijo tako kot prej prokurista tudi kasneje kot direktorja opravljal pogodbeno kot samostojni podjetnik. Toženka je tožnici dne 14. 5. 2015 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določbi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ker je ukinila delovno mesto poslovne sekretarke. Že pred tem je po zaključku starševskega dopusta direktor toženke izdal odredbo o tožničinem čakanju na delo doma od 14. 4. 2015 dalje.

9. Toženka je v odpovedi in v sodnem postopku zatrjevala, da je ukinila delovno mesto poslovne sekretarke zaradi ekonomskih razlogov. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je bila reorganizacija utemeljena zaradi spremenjene strukture poslov oziroma dejavnosti, ki jo opravlja toženka, zato je presodilo, da je delo poslovnega sekretarja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Tej pravni presoji tožnica v reviziji ne nasprotuje (več)¹. Delovne naloge poslovnega sekretarja so se porazdelile delno na U. P., delno pa na zunanje izvajalce.

10. Ker tožnica v reviziji ne izpodbija presoje o obstoju poslovnega razloga, se tudi revizijsko sodišče vanjo ne spušča. Vprašanje, ki ga tožnica izpostavlja v reviziji je, ali je toženka kršila prepoved diskriminacije iz 6. člena ZDR-1 in določbe ZDR-1 o varstvu delavke v času, ko izrablja starševski dopust, ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala takoj po poteku enomesečnega roka iz 115. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti, in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. Po določbi drugega odstavka istega člena v času in v primerih iz prejšnjega odstavka delodajalec ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca. Tožnica se v zvezi s tem sklicuje na odločitve Sodišča evropske unije (SEU) o razlagi določb Direktive 92/85/EGS o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo. Meni, da je toženka z angažiranjem U. P., ki jo je nadomeščal med odsotnostjo in jo nadomestil po vrnitvi, kršila določbe ZDR-1 o varstvu delavke pred odpovedjo, in je ravnala v nasprotju s citirano Direktivo.

11. Tožnica kršitev iz drugega odstavka 115. člena ZDR-1 povezuje s tem, da je naloge poslovnega sekretarja med njeno odsotnostjo prevzel U. P. Prvo vprašanje, ki ga izpostavlja je, ali je toženka ravnala nezakonito, ker je izvajanje tožničinih nalog v času njene začasne odsotnosti zaupala U. P., ki ga je s 1. 2. 2013 imenovala za prokurista. Nadomestitev odsotne delavke med izrabo starševskega dopusta z drugim delavcem ne pomeni nezakonitosti oziroma dejanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 115. člena ZDR-1. ZDR-1 v 54. členu kot enega od razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas izrecno določa nadomeščanje začasno odsotnega delavca (druga alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1). Zato delodajalcu ni mogoče očitati nezakonitosti, če začasno odsotnega delavca nadomesti z drugim delavcem. Ali je delavec, ki nadomešča v času začasne odsotnosti drugega delavca, v delovnem razmerju, ni odločilnega pomena. Ni namreč v nasprotju z zakonom, če naloge delavca, ki je začasno odsoten, prevzame delavec, ki ima z delodajalcem sklenjeno drugo pogodbo, na primer prokurist. Vprašanje, ali je treba U. P. šteti za delavca v smislu Direktive 92/85/EGS, ni odločilno. V spornem primeru je v času njene odsotnosti zakonito nadomeščal tožnico. Zato sodišče druge stopnje utemeljeno ni sledilo pritožbenim navedbam o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bila v tem, da je tožničine naloge v času njene odsotnosti prevzel U. P. (8. točka obrazložitve).

12. Drugo je vprašanje, ali je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi tega, ker je del nalog poslovnega sekretarja, ki so po spremembi strukture poslov še ostale, tudi po zaključku starševskega dopusta tožnice prevzel U. P. U. P. je imel po zaključku tožničinega koriščenja starševskega dopusta pri toženki že položaj direktorja. Na funkcijo je bil imenovan 25. 2. 2014, ko je tožnici ta funkcija prenehala. Toženka z njim ni sklenila pogodbe o zaposlitvi ali druge pogodbe (ali je U. P. pri toženki v delovnem razmerju ali ne, ni pomembno) zato, da bi prevzel delo pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi. Pogodba z njim je bila sklenjena za opravljanje funkcije direktorja, poleg te funkcije pa je toženka nanj prenesla še nekatere naloge poslovnega sekretarja. Kot je bilo ugotovljeno, je že med trajanjem tožničine odsotnosti prišlo do spremembe strukture poslov, ki jih je izvajala, zaradi česar se je zmanjšal obseg administrativnih opravil, ki so sestavljala delokrog poslovnega sekretarja, kar je pomenilo prenehanje potrebe po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi za poln delovni čas. Zato se je toženka odločila ukiniti to delovno mesto. Tudi tožnica ne zanika nastanka ekonomskega razloga konec leta 2013. U. P. je po tem, ko se je toženka odločila za ukinitev delovnega mesta poslovnega sekretarja, prevzel del nalog tega delovnega mesta, ki so še ostale. Delodajalec namreč lahko izvede reorganizacijo tako, da določena delovna mest, na katerih pride do zmanjšanja obsega del, ukine, naloge ukinjenega delovnega mesta pa razdeli med ostale zaposlene ali zunanje izvajalce. U. P. ni prevzel dela, ki ga je po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mesti poslovna sekretarka opravljala tožnica, ampak je bil nanj prenesen le del preostalih nalog tega delovnega mesta, zato je presoja sodišča druge stopnje, da tak prenos nalog ne pomeni „zaposlitve namesto tožnice“, pravilna.

13. Zadnje vprašanje, ki ga izpostavlja revizija je, ali je treba odredbo o čakanju na delo doma z dne 14. 4. 2014 šteti za ravnanje, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma ali pomeni v smislu odločbe SEU v zadevi C-460/06 (Paquay proti Societe d'architectes Hoet + Minne SPRL) takšna odredba izvrševanje pripravljalnega dejanja za izdajo odločbe o odpustu delavke pred potekom obdobja varstva delavke pred odpustom. Sodišče druge stopnje do odredbe ni zavzelo stališča. Tožnica je v tožbi odredbo sicer omenila, vendar le v smislu, da je njena vsebina neresnična (izdana naj bi bila zato, ker ji ni bilo mogoče zagotoviti dela, sama pa je menila, da je bilo dela dovolj), ne pa kot dejstvo, ki bi kazalo na to, da gre za pripravljalno dejanje za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odredba o čakanju na delo namreč sama po sebi ne pomeni dejanja, ki je potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 115. člena ZDR-1², okoliščin, zaradi katerih bi jo bilo treba šteti kot takšno, pa tožnica do revizije ni navajala. Ob navedbah, ki jih je podala, sodišče odredbe ni moglo „prepoznati kot pripravljalno dejanje“ za odpoved, ki je sledila. Vprašanje, ali je odredba pomenila pripravljalno dejanje za podajo odpovedi, ni moglo biti in ni bilo predmet dosedanjega postopka. Zato tudi revizijsko sodišče torej zaradi pomanjkanja ustreznih trditev, navedb v zvezi z odredbo o čakanju na delo doma z dne 14. 4. 2014 ne more upoštevati (vključno s predlogom, naj se glede razlage v zvezi s tem obrne s predhodnim vprašanjem na SEU).

14. Tožnica v reviziji neutemeljeno predlaga, naj se vrhovno sodišče zaradi pravilne uporabe prava EU obrne s predhodnim vprašanjem na SEU tudi glede tega, ali je v spornem primeru treba U. P. šteti kot delavca tožene stranke. Kot je bilo predhodno že navedeno, to vprašanje ni relevantno, saj ni bilo ugotovljeno, da je toženka z U. P. sklenila pogodbo zato, da bi nadomestil tožnico. Najprej je z njim sklenila pogodbo za opravljanje funkcije prokurista (hkrati pa je tožnico zakonito nadomeščal na delovnem mestu poslovne sekretarke v času njene začasne odsotnosti), nato pa pogodbo za opravljanje funkcije direktorja, na katerega pa je bil po spremembi strukture poslov in zmanjšanju obsega dela poslovnega sekretarja prenesen preostali del nalog tega delovnega mesta, saj potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (kar je bil razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi) ni bilo več. To pomeni, da toženka tožnice ni nadomestila z drugim delavcem; U. P. je le prevzel preostali del nalog delovnega mesta, za katerega je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zato vprašanje, ali ga je treba šteti za „delavca“, ni odločilnega pomena.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

-------------------------------
¹ V dosedanjem postopku je izpodbijala obstoj odpovednega razloga s trditvijo, da delo pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi ni postalo nepotrebno.
² V zadevi Paquay C-460/06 je SEU odločilo, da je treba 10. člen Direktive Sveta 92/85/EGS razlagati tako, da ne prepoveduje le vročitve odločbe o odpustu zaradi nosečnosti in/ali rojstva otroka med obdobjem varstva iz prvega odstavka tega člena, ampak tudi izvrševanje pripravljalnih dejanj pred potekom tega obdobja (delodajalec je v tem primeru sprejel odločitev o dokončni nadomestitvi delavke, ki je bila odsotna zaradi nosečnosti s tem, da je objavil njeno delovno mesto kot prosto; takšno objavo je štelo za pripravljalno dejanje za dokončno nadomestitev delavke).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep VIII Ips 101/97
• VDS sodba Pdp 644/2005
• VDS sodba Pdp 579/2005