VSRS Sodba VIII Ips 284/2017

Jedro

Škodnega dogodka, zaradi katerega se je tožnica poškodovala, to je zdrsa na eni sami grozdni jagodi, ki je ležala na tleh v zbornici, ni mogoče opredeliti drugače kot nesrečnega slučaja, ki se je pripetil tožnici in za katerega toženki ne moreta odgovarjati po načelu krivdne odgovornosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi. Sodba sodišča druge stopnje in vmesna sodba sodišča prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, da se toženkama naloži, da tožnici plačata glavnico v višini 26.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 do plačila in ji povrneta pravdne stroške po odmeri sodišča, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka ter se tožeči stranki naloži, da mora v 15 dneh od vročitve te sodbe prvi toženki povrniti njene stroške postopka pred sodiščem prve in druge stopnje v znesku 30,00 EUR, drugi toženki pa v znesku 4.230,79 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka do plačila.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti prvi toženki njene stroške revizijskega postopka v znesku 1.388,00 EUR, drugi toženi stranki pa v znesku 1.198,40 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določene v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku¹ z vmesno sodbo ugotovilo, da je do 50 % podana odškodninska odgovornost obeh toženk za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ko je 13. 6. 2008 padla v prostorih tožene stranke, do 50 % pa je tožnica sama odgovorna za nastanek škodnega dogodka. Presodilo je, da ni podana objektivna odgovornost druge toženke, da pa je ta krivdno odgovorna, ker je ob siceršnji prepovedi nošenja hrane v zbornico, dopuščala vnos sadja. Če bi bila pri prepovedi dosledna, bi poškodbo lahko preprečila, kar pomeni, da je opustila skrbnost, ki jo delodajalcu nalaga 43. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami). Obenem je presodilo, da je bila tožnica pri hoji po zbornici premalo pazljiva, saj bi lahko pričakovala, da bodo tla spolzka zaradi kakšne jagode, ki bo padla po tleh in se tam razmazala. Soprispevek tožnice k nastanku škode je ocenilo v višini 50 %.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbe tožnice in obeh toženk in potrdilo izpodbijani del vmesne sodbe (tožnica se je pritožila zoper del sodbe, ki presega 20 % soprispevek tožnice). Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepoma VIII DoR 46/2017 z dne 20. 6. 2017 in VIII DoR 52/2017 z dne 20. 9. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta reviziji vložili prva in druga toženka. Obe uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava. Obe reviziji sta v pretežnem delu identični, zato Vrhovno sodišče v nadaljevanju najprej povzema tiste navedbe, ki so skupne obema revizijama. Obe toženki navajata, da iz dokaznega postopka izhaja, da vnos hrane in tako tudi sadja v zbornico ni bil dovoljen. Način opozarjanja na to prepoved je bil povsem zadosten, glede na to, da se je prepoved nanašala na odrasle pedagoške delavce. Sodišče ni pojasnilo, kako naj bi druga toženka bolj dosledno izvrševala prepoved vnosa hrane v zbornico. Pretirana, neživljenjska in neizvedljiva je zahteva, da bi druga toženka morala nadzor nad izvajanjem prepovedi izvajati v vsakem trenutku. Padec tožnice na eni sami grozdni jagodi, ki je glede na redno izvajanje čiščenja lahko bila na tleh le krajši čas, je nesrečen slučaj, ki se je primeril tožnici in ki ne izvira iz nedopustnega ravnanja druge toženke. Odločitev sodišča je v nasprotju s sodno prakso razvidno iz sodb Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3674/2012 z dne 29. 5. 2013, II Cp 3300/2014 z dne 19. 2. 2015 in II Cp 778/2010 z dne 26. 5. 2010 ter iz sodbe Višjega sodišča v Kopru I Cp 601/2015 z dne 2. 2. 2016. Druga toženka kot materialnopravno zmotno graja tudi stališče sodišča, da zahtevek tožnice ni zastaral.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija je bila dopuščena le glede vprašanja, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, zato v skladu z drugim odstavkom 371. člena ZPP izpodbijane sodbe ni dopustno preizkusiti glede revizijskih navedb o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi z zastaranjem tožničine terjatve.

8. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede dejstev, ki so odločilna za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost druge toženke in s tem tudi odškodninska odgovornost prve toženke pri kateri ima ta zavarovano odgovornost, predvsem naslednje:

− tožnica se je poškodovala, ko ji je med hojo po zbornici zdrsnilo na grozdni jagodi, ki je ležala na tleh;

− tožena stranka je delavce opozarjala, naj se prehranjujejo v jedilnici, kar pa ne velja za sadje;

− kadar je bilo sadje na jedilniku, ga je v zbornico redno prinašala delilka hrane ali kateri od učiteljev.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da druga toženka ni objektivno odgovorna za škodo, ki je tožnici nastala zaradi padca. Grozdne jagode na tleh ni možno opredeliti kot nevarne stvari, hoje po zbornici v navedenih razmerah pa ne kot nevarne dejavnosti.

10. Zmotno pa je stališče obeh sodišč, da je podana krivdna odgovornost druge toženke za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ko ji je zdrsnilo na grozdni jagodi. Druga toženka naj bi ravnala nedopustno, ker je dopuščala vnos sadja v zbornico, oziroma ker ni dosledno uresničevala zatrjevane prepovedi vnosa hrane v zbornico. S tem naj bi druga toženka kršila obveznost iz prvega odstavka 43. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da zagotavlja pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varstvu in zdravju pri delu. Kršila pa naj bi tudi določbo prvega odstavka 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami) o tem, da je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom in da mora v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nesreč pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi.

11. Ne glede na določeno protislovnost v razlogih sodišča, saj to po eni strani ugotavlja, da delodajalec ni izrecno prepovedal vnosa hrane v zbornico, po drugi pa, da te prepovedi ni dosledno izvrševal, pa navedene opustitve druge toženke v nobenem primeru ni možno opredeliti kot nedopustno ravnanje, v smislu temeljne predpostavke civilnega delikta. Stališče, da je delodajalec kršil obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer, kar je vsebina 43. člena ZDR, ker je dopustil ali pa ni preprečil vnosa sadja v zbornico, pomeni, da sodišče šteje, da so delovne razmere nevarne, če se v zbornico, kjer se učitelji zadržujejo v času, ko niso pri pouku, prinaša sadje od malice. Tak zaključek bi bil absurden in bi pod videzom krivdne odgovornosti dejansko pomenil uveljavljanje objektivne odgovornosti, saj bi vsak škodni dogodek na delovnem mestu avtomatično pomenil, da delavcu niso zagotovljene varne delovne razmere. Še manj je očitano opustitev (nedosledno uresničevanje prepovedi vnosa hrane v zbornico ali pa izostanek takšne prepovedi) možno opredeliti kot opustitev preprečevanja nevarnosti pri delu ali pa kot opustitev obveščanja delavcev o nevarnosti pri delu ali opustitev usposabljanja delavcev, kar je vsebina ukrepov, predvidenih s prvim odstavkom 5. člena ZVZD. Stališče sodišča o kršitvi teh obveznosti bi namreč pomenilo, da bi druga toženka morala tožnico in ostale učitelje, ki so vsi odrasle in poslovno sposobne osebe, posebej opozarjati, da je vnašanje sadja v zbornico lahko nevarno za njihovo varnost in zdravje in jim tak vnos preprečevati ali pa jih posebej usposabljati, da tega ne bi počeli. Takšen pretirano paternalističen odnos do zaposlenih bi daleč presegel obveznosti, ki jih ima delodajalec v zvezi z zagotavljanjem varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom.

12. Opustitve, ki jo sodišče druge stopnje očita toženi stranki, tako ni možno opredeliti kot kršitev obveznosti iz 43. člena ZDR oziroma 5. člena ZVZD. Za nedopustnost ravnanja, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti, ni potrebno, da je takšno ravnanje ali opustitev s pravno normo posebej prepovedano, temveč zadošča, da je na splošno nedopustno. Sodna praksa je namreč že presegla stališče, da mora imeti dolžnost opraviti določeno dejanje zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. Po splošnem merilu protipravnosti se presoja, ali je dolžno ravnanje značilno za določen odnos oziroma ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi njegove opustitve lahko nastala negativna posledica - škodni dogodek. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja.² Tudi po takšnem merilu opustitve druge toženke ni možno opredeliti kot nedopustne. Toženki v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarjata na neživljenjskost in neizvedljivost zahteve po strožjem nadzoru nad vnašanjem sadja v zbornico, saj bi to pomenilo, da bi druga toženka ves čas morala nadzirati, da nihče v zbornico ne bi prinesel nobenega sadja.

13. Škodnega dogodka, zaradi katerega se je tožnica poškodovala, to je zdrsa na eni sami grozdni jagodi, ki je ležala na tleh v zbornici, ni mogoče opredeliti drugače kot nesrečnega slučaja, ki se je pripetil tožnici in za katerega toženki ne moreta odgovarjati po načelu krivdne odgovornosti.

14. Revizijsko sodišče je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi z vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožničin zahtevek. Posledično mora tožnica obema toženkama povrniti njune utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodišči druge in prve stopnje.

15. Pred sodiščem druge in prve stopnje utemeljeno priglašeni stroški prve toženke znašajo 30,00 EUR (za fotokopiranje in plačilo poštnih storitev). Utemeljeno priglašeni stroški druge toženke za postopek pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.286,60 EUR (nagrada za postopek 640,90 EUR, nagrada za narok 591,60 EUR, nagrada za narok v ponovljenem postopku 591,60 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 40,00 EUR, 22 % DDV 410,10 EUR, stroški priče 12,40 EUR). Utemeljeno priglašeni stroški druge toženke pred sodiščem druge stopnje znašajo 1.944,19 EUR (odgovor na pritožbo 788,80 EUR, pritožba zoper vmesno sodbo 788,80 EUR, materialni stroški 16,00 EUR, 22 % DDV 350,39 EUR).

16. V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je tožnica toženkama dolžna povrniti tudi utemeljeno priglašene stroške revizijskega postopka. Prvi toženki je dolžna povrniti znesek 1.388,00 EUR (nagrada za postopek z revizijo 986,00 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, fotokopiranje 17,20 EUR, 22 % DDV 225,10 EUR, sodne takse 139,70 EUR). Utemeljeno priglašeni revizijski stroški druge toženke znašajo 1.198,40 EUR (nagrada za postopek za revizijo 986,00 EUR, stroški fotokopiranja 19,50 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR, sodna taksa 172,90 EUR).

-------------------------------
¹ V prvotnem postopku je zahtevek zavrnilo na podlagi ugotovitve, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost druge toženke za škodo, ki jo je tožnica utrpela, ker ji je v zbornici spodrsnilo na grozdni jagodi, temveč gre za nesrečen slučaj, ki se je pripetil tožnici.
² Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2015 z dne 6. 10. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 791/2008
• VDSS sodba Pdp 1647/2008
• VSRS Sklep VIII DoR 52/2017-7