VSRS Sklep VIII Ips 266/2017

Jedro

Pomanjkanje nepristranskosti pri sodno postavljenemu izvedencu lahko pomeni kršitev načela enakosti orožij kot enega izmed vidikov poštenega postopka. Vendar morajo biti očitki o pristranskosti utemeljeni. Položaj dr. A. A. se ne nanaša na položaj izvedenca pri eni od strank v postopku, temveč se povezuje z ustanovo, kjer se je tožeča stranka zdravila več let pred spornim dogodkom v letu 2014, pri tem pa izvedenec z njo sploh ni bil v stiku, jo obravnaval ali zdravil. Njegove naloge pri izdelavi izvedenskega mnenja se tudi niso nanašale na oceno primernosti ali pravilnosti zdravljenja tožnika v isti ustanovi. V spisu ni nobenega podatka, da bi bil izvedenec kakorkoli povezan s toženo stranko. Zato je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje izključilo mnenje prvega izvedenca brez ustrezne podlage.

Sklicevanje na okoliščino, da je druga izvedenka svoje mnenje na glavni obravnavi ustrezno in prepričljivo obrazložila, je pavšalno in ni ustrezen argument za nekredibilnost izvedenskega mnenja prvega izvedenca. Na ta način je sodišče druge stopnje prevzelo pristojnost razsojanja o medicinskih strokovnih vprašanjih, kar ni njegova domena, saj je prav zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, za katere nima ustreznega znanja, določilo izvedenca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v I. točki, prvem odstavku II. točke in III. točki izreka se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, sklenjen med tožečo in toženo stranko z dne 24. 2. 2014, ničen (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko v roku 8 dni prijaviti v obvezna socialna zavarovanja od 1. 3. 2014 dalje ter ji od 1. 3. 2014 do 30. 3. 2014 izplačati nadomestilo plače zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni, od 31. 3. 2014 do pravnomočnosti te sodbe pa nadomestilo plače, kot če bi delala, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila (prvi odstavek II. točke izreka). Višji tožbeni zahtevek (za izplačilo nadomestila plače od pravnomočnosti sodbe do pridobitve delovne zmožnosti oziroma do ugotovitve njegove trajne delovne nezmožnosti) je sodišče zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške v znesku 615,50 EUR na račun Delovnega sodišča v Kopru v znesku 2.526,69 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Zavrglo je tudi pritožbo zoper sklep o imenovanju izvedenke z dne 4. 4. 2016. Odločilo je še, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da niso bile podane okoliščine za izločitev izvedenca dr. A. A., ki ga sodišče prve stopnje tudi sicer ni pravilno izločilo iz postopka. Ker je izvedenka dr. B. B. (v ponovljenem postopku) podala popolnoma drugačno mnenje kot ga je podal prvi izvedenec, bi moralo sodišče slediti predlogu tožene stranke in določiti tretjega izvedenca, saj bi se le na ta način lahko odpravil dvom o bistvenem vprašanju postopka - ali je bila tožeča stranka ob podpisu sporazuma dne 24. 2. 2014 razsodna in zmožna razumeti pomen svojih dejanj ali ne. Glede na to, da se sodba opira izključno na izvedensko mnenje, ki je zaradi potrebnega strokovnega znanja pomemben dokaz za presojo, je sodišče s tem, ko ni postavilo dodatnega (tretjega) izvedenca, zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 254. členom ZPP. V mnenju obeh izvedencev so bila nasprotja in bistvene razlike; zato je sodišče s tem, ko je predlog tožene stranke za postavitev novega izvedenca zavrnilo, slednji kršilo tudi ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena in drugega odstavka 14. člena Ustave Republike Slovenije. Prav tako naj bi bistveno kršilo določbe postopka, saj je bilo napotilo drugostopenjskega sodišča v sklepu Pdp 662/2015 z dne 14. 1. 2016 za imenovanje novega (drugega) izvedenca psihiatrične stroke, ki ni zdravil tožeče stranke in tudi ni zaposlen v isti ustanovi, kjer se je ta zdravila, v nasprotju z 247. členom ZPP. Enako pa naj bi bistveno kršitev postopka predstavljalo nadaljnje postopanje sodišča prve stopnje, ki je s sklepom postavilo novega izvedenca, odločitev o tem pa je sprejelo povsem nekritično oziroma neobrazloženo. Bistvena kršitev določb postopka naj bi bila podana tudi iz razloga, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj naj mnenje izvedenca dr. A.A. ne bi bilo prepričljivo. Sodišče se je tudi neutemeljeno sklicevalo na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki po vsebini sploh ni izvedensko mnenje.

4. Tožena stranka je z vlogo z dne 17. 10. 2017 podala dopolnitev revizije, ki pa je revizijsko sodišče ni upoštevalo, saj je bila vložena po preteku roka za revizijo.

5. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo navaja, da postavitev dodatnega (tretjega) izvedenca ni bila potrebna, saj je bilo ugotovljeno pravilno dejansko stanje, ki v dokazni oceni ne sloni le na izvedenskem mnenju dr. B.B. Slednje je namreč skladna z drugimi zdravniškimi izvidi in ugotovitvami ter strokovnimi stališči lečeče psihiatrinje tožeče stranke. Prav tako je bilo razhajanje stališč med izvedencem dr. A.A. (izvedensko mnenje podano v prvem postopku) in stališči drugih strokovnjakov utemeljen razlog, da se je sodišče na predlog tožeče stranke odločilo za imenovanje novega izvedenca.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Sodišče druge stopnje je v tej zadevi s sklepom Pdp 662/15 z dne 14. 1. 2016, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje v tem sporu, ob tem, da je navedlo, kaj bo moral določeni sodni izvedenec dr. A.A. še pojasniti itd., med drugim ugotovilo tudi, da se je - kot izhaja iz mnenja izvedenca - tožeča stranka zdravila tudi v C.C. in navedlo, da „bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem postopku z izvedencem primarno razčistiti, kje se je zdravil tožnik in v kolikor bo ugotovilo, da gre za isti pravni subjekt, v izogib morebitnemu konfliktu interesov imenovati drugega izvedenca psihiatrične stroke.“ To je sodišče prve stopnje, ob tem ko je ugotovilo, da je izvedenec dr. A.A. zaposlen v C.C, tudi storilo - kljub njegovim dodatnim pojasnilom, da tožeče stranke ni nikoli osebno zdravil, oziroma je pred samim pregledom za izdelavo izvedeniškega mnenja tudi nikoli ni videl, da sam dejansko že 40 let dela na Centru za D., ki se nahaja na drugem naslovu kot Center za E., kjer se je tožeča stranka zdravila, pa še to le od 30. 9. do 6. 10. 2005 (nato pa le ambulantno na Centru za F., nazadnje leta 2006, kjer se s tožečo stranko tudi nikoli ni srečal), da ne vidi nobenega konflikta interesov itd.

9. Sodišče prve stopnje je novega izvedenca na predlog tožeče stranke določilo s sklepom z dne 4. 4. 2016, vendar pred tem ni izločilo prejšnjega izvedenca dr. A.A. Za izločitev tudi ni obstajal predlog strank v skladu s 247. členom ZPP. Iz sklepa o določitvi novega izvedenca izhaja, da se je sodišče za to odločilo, „ker je naj bi obstajale okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, upoštevajoč dejstvo, da je zaposlen v inštituciji, kjer se je zdravil tožnik, četudi v drugi organizacijski enoti in četudi pri zdravljenju tožnika ni sodeloval, zlasti ob upoštevanju napotkov sodišča druge stopnje v razveljavitvenem sklepu, upoštevaje izvedenčevo stališče, ki ga je v zvezi s tem podal in upoštevaje zavzeta stališča ESČP v zadevi Korošec proti Sloveniji.“ V kasnejši sodbi z dne 18. 10. 2016 je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. A.A. „po napotku sodišča druge stopnje“ zaradi „morebitnega konflikta interesov in pristranskosti sodnega izvedenca, ki je lahko podana zaradi tega, ker je sodni izvedence zaposlen v zdravstveni ustanovi, kjer se je tožnik predhodno zdravil.“ Tožena stranka je v zvezi s tem že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedla, da obrazložitev sklepa sodišča prve stopnje, v katerem je le-to postavilo drugega izvedenca, ne vzdrži, nekritičnost sodišč do presoje okoliščin(e), ki bi lahko kazale na pristranskost izvedenca dr. A.A., pa zatrjuje tudi v reviziji.

10. Sodišče druge stopnje se je v razlogih svoje sodbe v zvezi s tem sklicevalo na to, da bi bila s kršitvijo strokovne neodvisnosti izvedenca podana kršitev določb pravdnega postopka, se sklicevalo tudi na odločbe ESČP in kriterije za ugotavljanje neodvisnost izvedencev, v zvezi z različnimi mnenji izvedenca dr. A.A. in nove izvedenke dr. B.B. (mnenji si povsem nasprotujeta)¹ ter zahtevo tožene stranke, da sodišče postavi novega izvedenca (česar sodišče prve stopnje ni storilo), pa je pojasnilo, da je „verjelo drugi izvedenki,“ da je bilo njeno mnenje „prepričljivejše in podkrepljeno z mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja“ (ki pa se nanaša le na to, da je izvedenec psihiater ob pregledu preiskovanca sposoben ugotoviti parkisonizem, vendar tudi, da prisotnost Parkinsonove bolezni ni mogoče ugotoviti brez poglobljene diagnostike, zaradi česar je treba sodelovanje nevrologa itd.) in je sodišče prve stopnje „pravilno oprlo svojo odločitev na ti dve mnenji.“

11. Sodišče prve stopnje torej mnenja prvega izvedenca dr. A.A. ni upoštevalo zaradi „morebitnega“ konflikta interesov in pristranskosti (kar ni ustrezna obrazložitev in utemeljitev pristranskosti izvedenca)², sodišče druge stopnje pa je ob sprejemanju te obrazložitve (vendar spet brez konkretizacije, ali je izvedenec dr. A.A. res pristranski zaradi okoliščin, ki so bile opisane), dodatno in v nasprotju s svojim prejšnjim stališčem glede pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da njegovega mnenja ni mogoče upoštevati, sprejelo mnenje druge izvedenke kot prepričljivejše. To seveda pomeni, da se je spustilo tudi v ocenjevanje prepričljivost obeh mnenj, torej je mnenje prvega izvedenca vseeno upoštevalo, vendar ga je ocenilo za manj prepričljivo. Pri tem se je sklicevalo tudi na mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 8. 7. 2016, vendar v tem primeru (tako kot to pravilno navaja revizija) ne gre za novo ali dodatno izvedensko mnenje o razsodnosti tožnika, temveč le za pojasnilo, kaj je izvedenec psihiater (dr. B.B.) sposoben ugotoviti ob pregledu preiskovanca (v zvezi z ugotovitvijo parkinsonizma oziroma Parkinsonove bolezni) in kakšen doseg imajo te ugotovitve.

12. Revizijsko sodišče se strinja s tem, da je nepristranskost izvedenca vrednota, ki sodišču že z vidika enakopravne obravnave strank nalaga skrb, da z določitvijo sodnega izvedenca ne omogoči eni izmed strank boljšega položaja v razmerju do druge stranke. Pomanjkanje nepristranskosti pri sodno postavljenemu izvedencu lahko pomeni kršitev načela enakosti orožij kot enega izmed vidikov poštenega postopka. Vendar morajo biti očitki pristranskosti utemeljeni. Položaj dr. A.A. se ne nanaša na položaj izvedenca pri eni od strank v postopku, temveč se povezuje z ustanovo, kjer se je tožeča stranka zdravila več let pred spornim dogodkom v letu 2014, pri tem pa izvedenec z njo sploh ni bil v stiku, jo obravnaval ali celo zdravil. Njegove naloge pri izdelavi izvedenskega mnenja se tudi niso nanašale na oceno primernosti ali pravilnosti zdravljenja tožnika v isti ustanovi. V spisu ni nobenega podatka, da bi bil izvedenec kakorkoli povezan s toženo stranko. Zato je treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje izključilo mnenje prvega izvedenca tudi brez ustrezne podlage.

13. Takšno napako je ponovilo sodišče druge stopnje³, dodatna nepravilnost njegovega postopanja pa izhaja iz ugotovitve, da se je podalo tudi v ocenjevanje prepričljivosti obeh mnenj, ki sta sicer povsem različni. Obe izvedenski mnenji sta se sklicevali na isto zdravstveno dokumentacijo, le njuni zaključki so bili različni. Sklicevanje na okoliščino, da je druga izvedenka svoje mnenje na glavni obravnavi ustrezno in prepričljivo obrazložila, je pavšalno in ni ustrezen argument za nekredibilnost izvedenskega mnenja s strani prvega izvedenca. Na ta način je sodišče druge stopnje tudi prevzelo pristojnost razsojanja o medicinskih strokovnih vprašanjih, kar ni njegova domena, saj je prav zaradi razjasnitve pomembnih dejstev, za katere pa nima ustreznega znanja, določilo izvedenca. Glede na navedeno je utemeljen tudi revizijski očitek o bistveni kršitvi določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 254. členom ZPP), saj sodišči zaradi napačnega postopanja tudi nista pravilno odpravili bistvenih razlik med izvedenskimi mnenji – z novim zaslišanjem istih izvedencev in podrejeno ponovitvijo dokazov z istimi ali drugimi izvedenci. Ta kršitev je vplivala tudi na zakonitost in pravilnost sodbe, saj je bila toženi stranki na ta način onemogočena celostna obravnava, prav tako pa ji je bila kršena njena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

14. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 379. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku naj sodišče postopa v skladu z navedenimi usmeritvami in razčisti nasprotja med že podanimi izvedenskimi mnenji, po potrebi pa izvede še druge dokaze.

15. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Iz mnenja prvega izvedenca dr. A.A. izhaja, da je bi tožnik v času sestanka dne 24. 2. 2014 (ki je v tej zadevi relevanten, ker je takrat tožnik podpisal izpodbijani sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi) razsoden in poslovno sposoben, iz mnenja kasneje postavljene izvedenke dr. B.B. pa, da gre pri tožniku za hudo obliko Parkinsonove bolezni, za katero do tedaj sploh ni bil obravnavan in da je bila njegova poslovna sposobnost „nična“.
² Sodišče prve stopnje je na ta način brez ustrezne presoje in obrazložitve dodatnih pojasnil in obrazložitve slepo sledilo napotkom sodišča druge stopnje o morebitnih pomembnih okoliščinah za presojo pristranskosti izvedenca. Pristranskosti izvedenca sicer stranki sploh nista zatrjevali in zahtevali njegove izločitve.
³ Sodišče druge stopnje je nepravilno povzelo razloge za določitev drugega izvedenca, se sklicevalo tudi na merila ESČP za ugotavljanje neodvisnosti izvedencev in pri tem tudi na položaj izvedencev v hierarhiji nasprotne stranke, vendar pri tem spregledalo že dejstvo, da dr. A.A. nima nobene zveze s strankama v tem sporu itd. Sklicevanje na zadevo ESČP Korošec proti Sloveniji (pritožba št. 77212/12) je bilo neustrezno, saj je šlo v zadevi Korošec za spor tožnika proti Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pri tem za vlogo invalidskih komisij kot organov Zavoda, ki bil je tudi stranka v postopku; pomembno je bilo tudi, da komisije niso dajale le splošnih nasvetov o določeni temi in da tožnik ni imel možnosti izpodbijanja ugotovitev komisij, saj je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo za postavitev neodvisnega izvedenca. Neustrezno je tudi sklicevanje na zadevo ESČP Sara Lind Eggertsdottir v. Iceland, no. 31930/04, saj se je ta nanašala na odškodninsko odgovornost države za napake pri rojstvu v Državni in univerzitetni bolnišnici v Reykjaviku, nepravilnost pa se je nanašala na upoštevanje izvedenskega mnenja Državne medicinske komisije, v katere sestavi so bili štirje člani (od devetih), ki so bili zaposleni v isti državni bolnišnici, pri čemer je šlo za presojo pravilnost (malomarnosti) ravnanja medicinskega osebja prav v isti bolnišnici itd. V našem sporu se od izvedenca dr. A.A. ne zahteva presoja pravilnosti ravnanja njegovih kolegov pri zdravljenju tožnika, temveč presoja njegove razsodnosti v zvezi z dogodkoma, do katerega je prišlo več let po tem, ko se je zdravil tudi v C.C. Neprimerljiva je tudi odločitev ESČP v zadevi Placi v. Italy, no. 48754/11, kjer je šlo za izvedensko mnenje medicinske komisije (to je bilo odločilno pri presoji), ki je bila odvisna od ene od strank v postopku, tožnik pa ni imel ustreznih možnosti nasprotovanja temu mnenju itd. Na drugi strani iz prakse ESČP izhaja tudi, da morajo biti očitki pristranskosti utemeljeni. V obrazložitvi zadeve Letinčić v. Republika Hrvatska, no. 7183/11, je ESČP med drugim navedlo, da kljub temu, da so imeli dvomi pritožnika v nepristranskost izvedencev določeno podlago, le-ti niso mogli biti odločilnega pomena, če ničesar objektivno navzven ni upravičevalo dvoma v nepristransko delo izvedencev. Resda je v tem primeru pred ESČP stranka sama oporekala pristranskost izvedenca, vendar pa mora navedena presoja veljati tudi v primeru postopanja samega sodišča.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 2004/2018
• VDSS Sklep Psp 364/2018
• VSC Sodba Cp 183/2019