<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 204/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.204.2017
Evidenčna številka:VS00010155
Datum odločbe:20.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Psp 610/2016
Datum odločbe II.stopnje:09.03.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), mag. Irena Žagar (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:POKOJNINSKO ZAVAROVANJE
Institut:pokojninska osnova - odmera - odločba Ustavnega sodišča - ponovna odmera - učinek za naprej

Jedro

Na podlagi odločbe Ustavnega sodišča je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih v času njenega sprejema niso bile izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice do pokojnine. Glede učinkovanja nove odločbe je Ustavno sodišče določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje za naprej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 2. 6. 2015 in 12. 10. 2015 v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za priznanje nove odmere invalidske pokojnine od 1. 12. 2002 dalje, priznanje te pokojnine od tega dne dalje, izplačilo razlik med že izplačanimi zneski invalidske pokojnine in novo odmerjeno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov razlik pokojnine dalje. Sklenilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka. Sodišče je zaključilo, da je tožena stranka pravilno upoštevala odločbo Ustavnega sodišča glede učinkov ponovne odmere pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje in je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da odločba o novi odmeri pokojnine lahko učinkuje le za naprej.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj razloge, ki jih je navedla tožeča stranka v pritožbi, šteje sodišče kot pravno nepomembne in se do njih ne opredeli. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). S sprejeto odločitvijo je kršena pravica do socialne varnosti ter pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Pokojnina ji je bila mesečno znižana za več kot 20%, kar predstavlja bistveno znižanje pokojnine in s tem poseg v bistvo same pravice. Da nižanje ne sme biti prekomerno, izhaja iz zadeve Muller v. Avstrija (št. 5849/72). Zato je nepravilna odločitev, da ji ne pripada višja pokojnina od leta 2002 do leta 2015. Predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku ugodi, oziroma, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču druge oziroma prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njen navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožeča stranka uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodbi sodišč nižjih stopenj imata razloge o odločilnih dejstvih, tako da se lahko preizkusita. Sodišče je pojasnilo pravno podlago, na katero je oprlo svojo odločitev, kakor tudi bistvena dejstva za odločitev in razloge zanjo. Zgolj to, da se tožeča stranka s temi razlogi ne strinja, ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskega stanja izhaja, da je bila tožeči stranki z odločbo št. 22 2016207 z dne 13. 12. 2002 priznana pravica do invalidske pokojnine v znesku 192.612,37 SIT na mesec od 1. 12. 2002. Tožena stranka je tožeči stranki na podlagi sodbe Ustavnega sodišča po uradni dolžnosti 2. 6. 2015 izdala odločbo, s katero ji je odmerila invalidsko pokojnino od 1. 7. 2015 v višini 1.463,00 EUR na mesec. Razveljavila je tudi odločbo z dne 13. 12. 2002. Tožeča stranka je vložila pritožbo. Zahtevala je poračun in izplačilo razlike v pokojnini od 1. 12. 2002 dalje. Pritožba je bila zavrnjena z odločbo z dne 12. 10. 2015.

9. Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-239/14 in Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 toženi stranki naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo. Toženi stranki je bila, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, naložena izdaja odločbe o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ustavna odločba jasno določa časovni učinek odločbe o ponovni odmeri. Od kdaj je upokojenec upravičen do višje pokojnine, je Ustavno sodišče vezalo na to, ali je nova odločba izdana po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke; v obeh primerih velja od prvega dne naslednjega meseca.

10. Neutemeljen je revizijski ugovor, da gre tožeči stranki višja pokojnina vse od upokojitve dalje. Tožeči stranki je bila z odločbo z dne 13. 12. 2002 priznana pravica do invalidske pokojnine. Odločba je postala formalno in materialno pravnomočna in pravno učinkuje vse dotlej, dokler se ne odpravi, razveljavi ali spremeni, pa čeprav je nezakonita. Pravnomočno razmerje se lahko odpravi, razveljavi ali spremeni z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih urejajo zakoni v različnih postopkih. Možnosti za spremembo pravnomočne odločbe toženca določata Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) v četrtem odstavku 225. člena in 183. člen ZPIZ-2. Do izdaje nove odločbe velja pravnomočna odločba, tako v škodo kot v korist ene ali druge stranke.

11. V konkretnem primeru pogoji za obnovo postopka po ZUP in ZPIZ-2 zaradi poteka rokov niso bili izpolnjeni. Na podlagi 4. točke izreka citirane odločbe Ustavnega sodišča pa je ponovna odmera omogočena tudi v primerih, v katerih v času njenega sprejema niso bile izpolnjene procesne predpostavke za uveljavitev izrednih pravnih sredstev po splošnih procesnih pravilih, torej ne glede na to, koliko časa je preteklo od dokončnosti odločbe o priznanju in odmeri pravice do pokojnine. Prav to za tožečo stranko predstavlja pozitiven odstop od zakonsko določenih možnosti posega v pravnomočno odločbo. Glede učinkovanja nove odločbe je Ustavno sodišče določilo uporabo tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, po katerem nova odločba učinkuje za naprej. S to odločitvijo je Ustavno sodišče zagotovilo enakopravno obravnavo vseh zavarovancev, ki jim je bila pokojnina kadarkoli odmerjena nepravilno.

12. Revizija utemeljuje drugačno odločitev s sodbo v zadevi Muller v. Avstrija. Sodba obravnava povsem drugo situacijo. Nanaša se na poseg v pričakovane pravice, do katerega je prišlo zaradi spremenjene zakonodaje in s tem povezano plačevanje prispevkov za obvezno in prostovoljno pokojninsko zavarovanje. Iz sodbe izhaja, da poseg v pričakovane pravice oziroma pravice v nastajanju ne sme biti prekomeren. V konkretnem primeru pa gre za poseg v pravnomočno odločbo zaradi kasneje ugotovljene napake pri odločitvi o pravici in ne za poseg v pričakovano pravico. Zoper odločbo, s katero so stranki priznane pravice, pa ima ta na voljo redna in izredna pravna sredstva, ki jih tožeča stranka ni uporabila.

13. Glede navedb tožeče stranke o kršitvi EKČP in 33. člena Ustave revizijsko sodišče poudarja, da je pravnomočnost ustavna kategorija, njeno bistvo je utrditev pravnih razmerij zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države. Prav zaradi možnosti hudih kršitev procesnih in/ali materialnih predpisov, je zakonodajalec v 158. členu Ustave določil delni odstop od tega načela. Ustavno sodišče je na tej podlagi zaradi zagotovitve enake obravnave zavarovancev določilo izvršitev odločbe tudi za primere, ko poseg v pravnomočno odločbo zaradi poteka procesnih rokov, ni bil več možen. Zato navedena ureditev ni ustavno sporna, saj gre za tehtanje več različnih načel Ustave, ki so bila pravilno uporabljena in očitane kršitve niso podane.

14. Tožeča stranka vse od uveljavitve pravice do pokojnine zahtevka za ponovno odmero ni vložila. Tožena stranka ji je 2. 6. 2015 izdala odločbo po uradni dolžnosti. Zato je pravilna odločitev, da ji gre višja pokojnina od prvega dne naslednjega meseca, to je od 1. 7. 2015.

15. Revizijsko sodišče ugotavlja, da razlogi, ki jih uveljavlja revizija, niso podani, zato jo je v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-2 - člen 183, 183/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MTgy