<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 329/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.329.2017
Evidenčna številka:VS00010158
Datum odločbe:20.03.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 314/2017
Datum odločbe II.stopnje:12.10.2017
Senat:Marjana Lubinič (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - odpotovanje iz kraja bivanja - odobritev osebnega zdravnika - nezakonitost odpovedi - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - višina denarnega povračila

Jedro

Obe sodišči sta se pravilno oprli na 233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ne predpisuje pisne oblike izdanega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 314,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici (I. točka izreka) in ugotovilo veljavnost pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča prve stopnje, to je do 16. 2. 2017 (II. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 2. 12. 2015, temveč je trajalo do 16. 2. 2017; za ta čas ji je toženka dolžna vzpostaviti delovno razmerje, jo prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, ji priznati delovno dobo (za čas od 1. 3. 2016 do 15. 4. 2016 za krajši delovni čas – 30 ur tedensko), v roku 15 dni. Kar je zahtevala tožnica več, to je ugotovitev veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po 16. 2. 2017 in da jo toženka pozove nazaj na delo, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka). Sodišče je toženki še naložilo, da je dolžna tožnici obračunati denarno povračilo v višini 20.005,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici izplačati ustrezen neto znesek. Kar je zahtevala tožnica več, je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da bo o ostalih tožbenih zahtevkih in stroških postopka odločeno s končno sodbo (V. in VI. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in delno sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo v IV. točki izreka tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožnici obračunati povračilo v višini 40.010,20 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke in tožnici v roku 15 dni izplačati ustrezen neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, kar zahteva tožnica več (50.013,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), pa se zavrne.“ V preostalem delu je sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih razlogov in svojih stališč v zvezi s tem ni obrazložilo (oziroma je svoje navedbe premalo obrazložilo). Toženka je namreč sodišču prve stopnje že v pritožbi smiselno oporekala metodološkemu pristopu v zvezi z dokazno oceno, saj bi moralo slednje vse zbrane dokaze presojati na ustrezen način tako, da bi pri dokazni oceni uporabilo prav vse izvedene dokaze, ne pa da je svojo odločitev oprlo zgolj na tiste dokaze, ki so bili relevantni glede na sprejeto odločitev, ostale dokaze pa označilo kot nepomembne ali neverodostojne in jih ni upoštevalo (na primer poročilo detektiva). Sodišče prve stopnje ob tem ni izvedlo niti sinteze dokazov, čeprav bi jo moralo. Neustrezna dokazna presoja tako temelji zgolj na izpovedi osebne zdravnice in tožnice same, zanemari pa vsa druga, sicer pravilno ugotovljena dejstva oziroma izvedene dokaze. Pri tem sodba sodišča druge stopnje niti ne navede razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo izpovedi tožničine osebne zdravnice, da je tožnica na otok A. odpotovala na podlagi njenega ustnega dovoljenja in da je sledilo njenemu pojasnilu glede vpisovanja v zdravstveni karton. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo o bistvenih pritožbenih navedbah, sodba pa je tako pomanjkljiva, da se v odločilnih delih ne da preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev pravil postopka po 339. členu ZPP. Prav tako je podano nasprotje glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Ob podanem dejanskem stanju, torej ob nespornem listinskem dokazu o odreditvi počitka doma (kar je nasprotno od zapustitve kraja bivanja), tako ne bi smela biti upoštevna niti morebitna naknadna ustna odobritev zapustitve kraja bivanja. Nenazadnje je – v nasprotju s sodiščem prve stopnje – sodišče druge stopnje določilo tudi višje denarno nadomestilo, zlasti ob upoštevanju ugotovitve, da okoliščin, ki so privedle do nezakonite odpovedi, ni mogoče pripisati tožeči stranki. Svojih ugotovitev ni v ničemer obrazložilo, zaradi česar je sodba sodišča druge stopnje tudi v tem delu pomanjkljiva oziroma je v zvezi s tem podana bistvena kršitev določb po 339. členu ZPP.

4. Tožnica je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas kot vodja kadrovsko pravne in splošne službe. Dne 4. 9. 2015 (petek) je tožnica prišla v pisarno direktorja toženke in ga prosila za izrabo letnega dopusta za ponedeljek, 7. 9. 2015, saj naj bi imela v B. že dogovorjene preglede pri specialistih. Direktor ji dopusta ni odobril in ji je odgovoril, naj za tako vsebino odsotnosti koristi bolniški stalež. Istega dne se je tožnica predčasno odpravila domov; na poti jo je obšla slabost, zaradi česar jo je – ob intervenciji partnerja tožnice – pregledala osebna zdravnica T. G., dr. med. Ob tem pregledu je zdravnica ugotovila, da tožnica ni sposobna za delo, ji svetovala sprehode v naravi in na prostem, gibalne aktivnosti in plavanje, tožnici pa je bilo dano tudi ustno dovoljenje za potovanje izven kraja bivanja, na podlagi katerega se je tožnica še istega dne – skupaj s partnerjem – odpravila na svoj vikend na otoku A, od koder se je odpravila šele dne 7. 9. 2015 (ponedeljek). Tožnica je bila 7. 9. 2015 upravičeno zadržana od dela. Toženka ji je dne dne 29. 9. 2015 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi (7. 9. 2015) odpotovala iz kraja svojega bivanja v času odsotnosti z dela zaradi bolezni brez odobritve pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožnica imela dovoljenje osebne zdravnice za odpotovanje iz kraja bivanja, zaradi česar je izredna odpoved nezakonita.

9. Toženka v reviziji navaja, da se sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do pritožbenih razlogov oziroma svojih stališč v zvezi s tem ni obrazložilo, vendar so te navedbe neutemeljene. Navedeno se nanaša na revizijske očitke glede napačnega metodološkega pristopa v zvezi z dokazno oceno, na podlagi katerega naj že sodišče prve stopnje ne bi pravilno upoštevalo vseh izvedenih dokazov, ampak le tiste, ki so pomembni za odločitev (ostale pa opredelilo kot nepomembne ali neverodostojne). Resda se sodišče druge stopnje o tem (že pritožbenem) očitku ni eksplicitno izreklo, vendar je zavzelo stališče, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje jasne razloge za sprejem odločitve tako o zakonitosti izredne odpovedi, kakor tudi višini odmerjenega denarnega nadomestila. Temu se pridružuje tudi revizijsko sodišče, kot to velja tudi za nadaljnjo obrazložitev sodišča druge stopnje, v kateri je povzelo pravilnost presoje dokazov sodišča prve stopnje in se do tega tudi opredelilo (predvsem 14. do 16. točka obrazložitve). Ob tem je sodišče prve stopnje jasno navedlo, katere dokaze je izvedlo in hkrati obrazložilo zavrnitev preostalih dokaznih predlogov (pravilnost je ugotovilo že tudi pritožbeno sodišče), v nadaljevanju pa je bila opravljena tudi celovita dokazna ocena vseh pomembnih dokazov oziroma njihova sinteza. V zvezi s tem sta sodišči obeh stopenj svojo dokazno oceno pravilno osredotočili predvsem na presojo relevantnih dejstev oziroma dejstva, ali je imela tožnica za odhod iz kraja bivanja v času bolniškega staleža dovoljenje osebne zdravnice, od ugotovitve katerega je bila tudi odvisna usoda tožbenega zahtevka. To dejstvo je lahko sodišče ugotavljalo predvsem na podlagi izpovedi tožnice, pričanja njene osebne zdravnice ter na podlagi zdravstvenega kartona, torej z dokazi, glede katerih sta se obe sodišči ustrezno opredelili. Pri tem ni izostala dokazna ocena, ki bi upoštevala tudi druge pomembne dokaze, in obrazložitev, katerih dejstev sodišče kot nepomembnih oziroma neverodostojnih ni upoštevalo. Glede na navedeno je neutemeljen revizijski očitek, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do teh pritožbenih navedb (ni kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 360. členom ZPP niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kot tudi (posredni) revizijski očitek, ki ga je toženka uveljavljala že v pritožbi, in sicer da mora biti dokazna ocena v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene vestna, skrbna in analitično sintetična (8. člen ZPP).

10. Sodišče druge stopnje je namreč – nasprotno kot navaja v reviziji toženka – navedlo razloge, zakaj se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ko je to verjelo izpovedi tožničine osebne zdravnice, da je tožnica na otok A. odpotovala na podlagi njenega ustnega dovoljenja in da je sledilo njenemu pojasnilu glede vpisovanja v zdravstveni karton. Navedeno ugotovitev je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi prepričljivih izpovedi osebne zdravnice (kot tudi njenega dopisa – A 26, A 27) in tožnice, ki sta bili medsebojno skladni, le-teh pa ni izpodbilo niti zaslišanje nadomestne zdravnice J. K., dr. med. ali katere izmed drugih prič. Nenazadnje pa je bilo postopanje dne 4. 9. 2015 zabeleženo tudi v zdravstvenem kartonu, pri čemer je osebna zdravnica opisala razloge za naknaden vpis. Presoja pritožbenega sodišča v zvezi s pritožbenimi navedbami toženke glede dokazne ocene je sicer res skopa, saj izraža le strinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in ponavljanje njegovih zaključkov, kljub temu pa še dosega standard potrebne obrazloženosti, saj je pritožnica iz sodbe lahko spoznala, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo1. Res je tudi napačen zapis sodišča druge stopnje, da so pritožbene navedbe o neverodostojni vsebini izpovedi osebne zdravnice neutemeljene, češ „da niso bistvene za odločitev o tej zadevi,“ vendar ta napaka ni vplivala na potrditev dokaznih zaključkov, saj je sodišče druge stopnje dokazno oceno preverilo. Spreminjanje izjave osebne zdravnice tožnice v zvezi z vedenjem o lokaciji apartmaja tožnice in dajanje veliko pojasnil, ne more utemeljeno izpodbiti verodostojnosti in prepričljivosti omenjene priče. Nenazadnje pa je sum toženke o neverodostojnosti osebne zdravnice tožnice obravnavalo že sodišče prve stopnje, ki je prijateljske vezi med omenjenima osebama izključilo. Res je sodišče druge stopnje tudi nepravilno zapisalo, da je „osebna zdravnica pojasnila, zakaj je bilo dovoljenje šele naknadno vpisano v zdravstveni karton“, saj v karton dovoljenje za odhod na morje ni bilo izrecno zapisano, vendar gre le za netočnost v zapisu sodišča, saj je sicer povsem jasno, kaj je izpovedala tožničina osebna zdravnica – da je tožnici podala ustno dovoljenje, da gre lahko na morje.

11. Neutemeljene pa so tudi revizijske navedbe, da naj bi bilo podano nasprotje glede odločilnih dejstev med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. Revident namreč navaja, da ob podanem dejanskem stanju, torej ob nespornem listinskem dokazu o odreditvi počitka doma (kar je nasprotno od zapustitve kraja bivanja), ne bi smela biti upoštevna morebitna naknadna ustna odobritev zapustitve kraja bivanja. V zvezi z navedenim namreč iz obeh sodb sodišč nižjih stopenj izhaja, da dovoljenje tožnici za odhod iz kraja bivanja med bolniškim staležem ni bilo podano pisno, marveč ustno. Čeprav je osebna zdravnica tožnici predpisala počitek doma, ji je hkrati predpisala sprehode v naravi in gibalne aktivnosti - tudi plavanje (kar vse izhaja iz zdravstvenega kartona). Obe sodišči sta se pravilno oprli na 233. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ne predpisuje pisne oblike izdanega dovoljenja. Tudi sicer zaključki o obstoju ustnega dovoljenja za odhod iz kraja bivanja niso v nasprotju z zdravstvenim kartonom. To ne velja le za odreditev počitka doma, temveč tudi za odreditev gibalnih aktivnosti (še posebej plavanja), ki niso v nasprotju oziroma ne izključujejo navedb oziroma izpovedi tožnice in njene osebne zdravnice, da je obstajalo tudi ustno dovoljenje osebne zdravnice o odhodu iz kraja bivanja (odhod na morje, kjer je imela tožnica vikend). Glede na navedeno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi sicer so očitki bistvenih kršitev določb postopka več ali manj navidezni – z njimi namreč toženka v prvi vrsti nasprotuje predvsem dokaznim zaključkom, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Nazadnje so neutemeljene tudi revizijske navedbe, da je sodišče druge stopnje napačno določilo višje denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1, zlasti ob upoštevanju ugotovitve, da okoliščin, ki so privedle do nezakonite odpovedi, ni mogoče pripisati samo toženi stranki, in da svoje odločitve ni obrazložilo. Obe sodišči sta odločitev v zvezi z višino denarnega nadomestila oziroma upoštevanjem okoliščin, ki so botrovale taki odločitvi (vključno z okoliščinami, ki so privedle do prenehanja pogodbe o zaposlitvi), obrazložili (16. do 18. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 11., 17. ter 19. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), zaradi česar so revizijske navedbe v tej smeri neutemeljene. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi sodišče druge stopnje višino nadomestila „očitno določilo zgolj na njegovo neobrazloženo ugotovitev, da tožnica ni v ničemer prispevala k okoliščinam, ki so privedle do nezakonite odpovedi,“ saj je prav obratno s tem v zvezi upoštevalo presojo sodišča prve stopnje, da okoliščin, ki so privedle do nezakonite odpovedi, ni mogoče pripisati samo toženki in je to tudi dovolj jasno navedlo. Z ustrezno obrazložitvijo pa je sodišče druge stopnje v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo tudi odmero višjega nadomestila, in sicer iz razloga premajhnega upoštevanja dejstva, da je bila tožnica pri toženki zaposlena skoraj 20 let. Revizijsko sodišče taki argumentacij pritrjuje. Revizijski očitki so zato tudi v tem delu neutemeljeni.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Toženka z revizijo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožnici dolžna povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo skupaj 561 točk po Odvetniški tarifi (450 točk po tar. št. 15, 100 točk po tar. št. 39 in 2%), kar obračunano z vrednostjo točke in povečano z DDV znaša skupaj 314,15 EUR.

-------------------------------
1 Glej sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 713/2003 z dne 10. 2. 2005.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 110/1-8, 118, 118/2

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) - člen 233

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE3MTY5