VSRS Sklep I Up 1/2018

Jedro

Iz ZUS-1 že na podlagi gramatikalne razlage očitno izhaja, da gre za začasen ukrep sodišča, ki je vezan na tek upravnega spora. Tako se začasno odredbo lahko izda samo, če je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, torej najprej s trenutkom začetka upravnega spora, in najkasneje do pravnomočne odločitve sodišča o sami tožbi. Razlaga ZUS-1, po kateri bi začasni ukrep sodišča, ki je namenjen varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora, lahko z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, je napačna.

Sodišče je v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta (2. člen ZUS-1) vezano na tožnikov predlog tudi glede izdaje začasne odredbe in je ne more izdati po uradni dolžnosti. Tožnik tako niti sam ni zahteval, da bi sodišče izdalo začasno odredbo prek meja tega upravnega spora, temveč le do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o njegovi tožbi.

Za začasno urejanje razmerij ali za zadržanje upravnih aktov, ki niso predmet upravnega spora, ki je v teku, sodišče v upravnem sporu nima zakonskega pooblastila.

V zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije.

S strani tožnika zatrjevana dejstva niso splošno znana zgolj na podlagi tega, da so bila objavljena v sredstvih javnega obveščanja in ob sklicevanju tožnika na spletne strani, na katerih se take objave nahajajo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se II. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 2707/2017-7 z dne 15. 12. 2017 spremeni tako, da se zahteva za izdajo začasne odredbe zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s pravnomočno sodbo (I. točka izreka) ugodilo tožnikovi tožbi zoper sklep tožene stranke št. 2142-496/2016/40 (1312-11) z dne 15. 11. 2017, ga odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedenim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo vlogo z dne 7. 11. 2017 za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po 17. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev; v nadaljevanju Uredba Dublin III). Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo predajo tožnika Republiki Hrvaški do pravnomočne odločitve o navedeni vlogi tožnika.

2. Sodišče prve stopnje je v utemeljitev odločitve o začasni odredbi, ki je predmet tega pritožbenega postopka, navedlo, da tožnik ni ustrezno dokazal trditev v zvezi s poslabšanjem zdravstvenega stanja zaradi negotovosti glede prihodnosti. Vendar pa je presodilo, da so dejstva, ki jih je tožnik navedel v zvezi s svojo integracijo v Sloveniji, glede na objave v sredstvih javnega obveščanja, splošno znana, zaradi česar njihovo dokazovanje ni potrebno. Zato je pojasnilo, da bo v nadaljnjem postopku treba ugotoviti, ali ta dejstva opravičujejo uporabo diskrecijske klavzule po prvem odstavku 17. člena Uredbe Dublin III. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi tožnikova vloga z dne 7. 11. 2017 izgubila svoj smisel, če bi bil tožnik v tem času predan Republiki Hrvaški. Ker gre za drugo suvereno državo, Republika Slovenija namreč ne bi mogla uresničiti odločitve, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, njene izvršitve pa ne bi mogel doseči niti tožnik. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje presodilo, da sta izkazani težko popravljiva škoda skladno z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 in s tem potreba po začasni ureditvi spornega razmerja, pri čemer ni podatkov o tem, da bi bila odločitev o izdaji začasne odredbe nesorazmerna z javnimi koristmi.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep o izdani začasni odredbi (II. točka izreka) vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. V pritožbi navaja, da njena odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnikov postopek za priznanje mednarodne zaščite končan s pravnomočno odločitvijo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato meni, da je sodišče prve stopnje tožnikovo vlogo z dne 7. 11. 2017 brez pravne podlage štelo za prošnjo za mednarodno zaščito. Ob tem izpodbija tudi presojo sodišča prve stopnje, da tožena stranka z navedenim izrekom odločbe ni odločila o prošnji za mednarodno zaščito, saj je ni izrecno zavrgla. Meni, da so razlogi sodišča v nasprotju z Zakonom o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in zakonodajo Evropske unije. Neustrezno je tudi sklicevanje na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-179/11, Cimade in Gisti, v kateri je bilo odločeno, da obveznost države članice v tovrstnih primerih preneha z dejansko predajo prosilca. Navedeno se namreč nanaša le na zagotovitev materialnih pravic in ne pomeni, da postopek še ni bil pravnomočno končan. Sicer pa citirana sodba temelji na takrat veljavni Recepcijski direktivi in Uredbi Dublin II, ki sta bili kasneje prenovljeni. Sedaj veljavna Recepcijska direktiva, ki je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena z ZMZ-1, pa ne omogoča, da bi oseba lahko imela pravice prosilca do dejanske predaje odgovorni državi članici, saj jih izrecno omejuje na dokončnost odločbe o prošnji. Glede na navedeno citirana sodba ni skladna s prenovljeno Recepcijsko direktivo. Ob tem pritožnica še opozarja, da Uredba Dublin III izrecno ureja tudi situacijo, ko je oseba predana pomotoma ali ko je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po izvedeni predaji (tretji odstavek 29. člena Uredbe Dublin III). V tem primeru namreč mora država članica, ki je izvedla predajo, osebo nemudoma sprejeti. Glede na navedeno s tem povezana obrazložitev sodišča prve stopnje ni pravilna, zaradi česar tudi ni potrebe po začasni ureditvi stanja. Pritožnica še meni, da tožnikova integracija ne dosega standarda, ki ga je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) vzpostavilo v svoji sodni praksi, ko je odločalo o kršitvi te pravice v primeru odstranitve tujih državljanov (s tem v zvezi opozarja na sodbo v zadevi Rodrigues da Silva in Hoogkamer proti Nizozemski). Pritožnica predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano II. točko izreka sodbe in sklepa odpravi in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi ter v tem delu vrne sodišču v ponovno odločanje.

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Kot izhaja iz dejanskega stanja zadeve, se v predmetnem postopku pred toženo stranko ni odločalo niti o določitvi pristojne države članice na podlagi postopkov predvidenih z Uredbo Dublin III niti se ni vsebinsko presojalo utemeljenosti prošnje o priznanju mednarodne zaščite tožniku. Kot je med strankama nesporno in tudi izhaja iz v glavni stvari izpodbijane odločitve tožene stranke (sklep št. 2142-496/2016/40, 1312-11, z dne 15. 11. 2017), je tožnik 7. 11. 2017 vložil posebno vlogo, s katero je uveljavljal, naj Republika Slovenija uporabi 17. člen Uredbe Dublin III, torej da bi uporabila diskrecijsko klavzulo, na podlagi katere bi se odločila, da bo obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer po tem, ko je tožena stranka (Ministrstvo za notranje zadeve) že sprejela sklep št. 2142-496/2016/7 (1313-08) z dne 14. 6. 2016, s katerim je na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ta pravnomočni sklep je v svoji presoji kot pravilen in zakonit že potrdilo tudi Vrhovno sodišče v povezavi s stališči SEU, ki jih je na predlog Vrhovnega sodišča podalo v postopku predhodnega odločanja.¹ Kot navaja pritožnica sicer niti iz vloge tožnika niti iz sklepa sodišča prve stopnje ni razvidna podlaga, iz katere bi v Uredbi Dublin III izhajal postopek, v katerem bi pristojni organ države članice v upravnem postopku lahko odločal o tovrstni vlogi posameznika, oziroma na kateri bi bili utemeljeni pristojnost oziroma dolžnost organa, da mora o tovrstnih vlogah vsebinsko odločati,² prav tako pa se o tovrstnih vlogah ni odločalo v dosedanji praksi, vendar pa bo Vrhovno sodišče navedeno vprašanje lahko presojalo šele v morebitnem postopku dopuščene in vložene revizije zoper sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka citirane sodbe in sklepa). Sodišče prve stopnje je s pritožbo izpodbijani sklep o začasni odredbi, s katero je odložilo predajo tožnika Republiki Hrvaški, izdalo ob presoji postopka odločanja tožene stranke o navedeni vlogi tožnika, in sicer z veljavo do pravnomočne odločitve o njej.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

8. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme.

9. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča izhajajo stališča, da gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izdana začasna odredba očitno nepravilna in nezakonita iz več razlogov, ki vsak samostojno zadošča za njeno razveljavitev.

11. Prvič, sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo v nasprotju z zakonskimi pooblastili, saj ji je brez podlage v zakonu dalo učinke, ki presegajo okvir upravnega spora. ZUS-1 je z uvedbo instituta začasne odredbe (32. člen ZUS-1) uredil pooblastila sodišča, ki izvirajo iz dejstva, da tožba v upravnem sporu ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena.³ Navedeno sledi sistemski značilnosti upravnega odločanja, po katerem praviloma učinki upravne odločbe nastopijo že ob dokončnosti upravnega akta in ne šele ob njegovi pravnomočnosti. Ker pa je v posameznih primerih treba med sodnim postopkom začasno vzpostaviti stanje, ki zagotovi učinkovitost sodnega varstva v upravnem sporu s tem, da prepreči nastanek težko popravljive škode tožniku, ki bi nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta, je ZUS-1 sodišču podelil pooblastilo, da (ob upoštevanju drugih v sporu udeleženih interesov) lahko izda začasno odredbo, s katero se zadrži izvršitev izpodbijanega akta (drugi odstavek 32. člena ZUS-1). Če glede na vsebino spornega razmerja takega varstva tožnika ne bi bilo mogoče doseči zgolj z zadržanjem izpodbijanega akta, je ZUS-1 sodišču dal pooblastilo, da glede na sporno pravno razmerje izda tudi (t. i. pravo) začasno odredbo, s katero se upoštevno stanje začasno uredi (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

12. Iz zakona že na podlagi gramatikalne razlage tako povsem očitno izhaja, da gre za začasen ukrep sodišča, ki je vezan na tek upravnega spora. Tako se začasno odredbo lahko izda samo, če je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu (in so izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavanje), torej najprej s trenutkom začetka upravnega spora, in najkasneje do pravnomočne odločitve sodišča o sami tožbi. Tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je to procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi.

13. Povsem nesporno pa je tudi, da je ta začasni ukrep omejen tudi glede pravnih učinkov, saj se ne morejo raztezati prek meja postopka upravnega spora, ki se zaključi s pravnomočno odločitvijo sodišča. To izrecno določa drugi odstavek 32. člena ZUS-1, vendar pa dejstvo, da tega tretji odstavek 32. člena ZUS-1 izrecno ne ponovi, ne pomeni, da je učinkovanje začasne odredbe na njegovi podlagi (za ureditev spornega razmerja) zaradi tega časovno neomejeno. Pravne učinke v razmerju do tožene stranke ter izpodbijanega upravnega akta ob koncu upravnega spora skladno z ZUS-1 določi meritoren izrek sodbe sodišča v upravnem sporu, ki je podan na podlagi in v okviru materialnih ter procesnih zakonskih določb ob ustrezno ugotovljenem dejanskem stanju zadeve. Tega ne more nadomestiti odločitev o začasni odredbi in omejena vsebinska presoja zadeve v okviru ugotavljanja pogojev za njeno izdajo (drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Učinkovito sodno varstvo tožnika se ob koncu sodnega postopka zagotavlja s sodbo sodišča, s katero se odloči v zadevi, zato s pravnomočnostjo tudi preneha pravni interes za izdajo začasne odredbe.⁴ Razlaga ZUS-1, po kateri bi začasni ukrep sodišča, ki je namenjen varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora, lahko z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, je tako očitno napačna.⁵

14. Ker je sodišče prve stopnje ob (oziroma po) izdaji pravnomočne sodbe izdalo (tudi) začasno odredbo na podlagi 32. člena ZUS-1, je s tem storilo bistveno kršitev ZUS-1. Kršitev navedene določbe je podana tudi s tem, da je v začasni odredbi določilo učinke, ki presegajo čas nastopa pravnomočnosti odločitve sodišča.

15. Drugič, tako izdana začasna odredba je nezakonita tudi iz razloga, ker presega zahtevo, ki jo je za izdajo začasne odredbe podal tožnik. Tožnik je ob svoji tožbi zahteval izdajo začasne odredbe, ki jo je sam pravno kvalificiral kot odredbo, s katero naj se začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje. Vsebina njegovega zahteve pa je povsem jasna, saj je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži oziroma odloži njegovo predajo Hrvaški do izdaje pravnomočne sodne odločbe o tej tožbi, torej v tem upravnem sporu (točka 7, str. 6 do 8 tožbe). Tožnik tako niti sam ni zahteval, da bi sodišče izdalo začasno odredbo prek meja tega upravnega spora, temveč le do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje o njegovi tožbi. Sodišče pa je v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta (2. člen ZUS-1) vezano na tožnikov predlog tudi glede izdaje začasne odredbe in je ne more izdati po uradni dolžnosti, kar izhaja iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča.⁶ Ker je sodišče prve stopnje že pravnomočno odločilo o vloženi tožbi (I. točka izreka citirane sodbe in sklepa), tudi v zahtevi tožnika ni imelo nobene podlage za izdajo začasne odredbe, ki ta okvir presega. Ob navedenem spregledu pa je vseeno izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo obveznosti (zgolj) po času, ko je bil ta upravni spor že končan.

16. Ker je sodišče prve stopnje odločalo mimo oziroma brez zahtevka tožnika, je s tem storilo nadaljnjo bistveno kršitev pravil ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1).

17. Tretjič, iz besedila začasne odredbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje, izhaja, da se z njo posega v izvršitev citiranega sklepa tožene stranke z dne 14. 6. 2016, s katerim je na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Ta pravnomočni sklep so, kot že navedeno, potrdila kot pravilen iz zakonit tudi pristojna sodišča in s tem je bilo tožniku tudi že zagotovljeno učinkovito sodno varstvo. Po vsebini je torej sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo izvršitev pravnomočnega sklepa, ki sploh ni predmet tega upravnega spora. Prav tako se v tem postopku ne izpodbija upravnega akta, ki bi odločil o pravnem sredstvu zoper citirani sklep tožene stranke o predaji tožnika Republiki Hrvaški, pa tudi ne akta ali dejanja iz postopka izvršitve citiranega sklepa, ki bi bili z njim vsebinsko in procesno povezani. Taka začasna odredba je nezakonita, saj zanjo sodišče prve stopnje nima pravne podlage, posledice, ki bi jih tožnik želel preprečiti, pa sploh ne izvirajo iz akta, ki je predmet tega upravnega spora.

18. Iz ZUS-1 jasno izhaja, da je izdaja začasne odredbe časovno in vsebinsko vezana na upravni spor, o katerem odloča sodišče in o katerem še ni pravnomočno odločeno. To velja tako za začasno zadržanje izvršitve, saj se lahko zadrži le tisti akt, ki se izpodbija v upravnem sporu (drugi odstavek 32. člena ZUS-1), kot tudi za začasno ureditev stanja, saj se lahko na tak način začasno uredi le v upravnem sporu sporno razmerje med tožnikom in toženo stranko (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).⁷ Za začasno urejanje razmerij ali za zadržanje upravnih aktov, ki niso predmet upravnega spora, ki je v teku, pa sodišče v upravnem sporu nima zakonskega pooblastila. Morebitna vzpostavitev takega zakonskega pooblastila bi bila tudi sicer ustavno sporna, saj bi tako pooblastilo lahko posegalo v načelo pravne varnosti (2. člen Ustave) in ustavno varstvo pravnomočno urejenih pravnih razmerij (158. člen Ustave). S tem, ko je sodišče prve stopnje z izdano začasno odredbo zadržalo izvršitev pravnomočnega akta, ki ni predmet tega upravnega spora, in s katerim je bilo o spornem vprašanju na podlagi prava Evropske unije že pravnomočno odločeno (predaja tožnika Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito), je storilo bistveno kršitev pravil ZUS-1.

19. Četrtič, tudi če bi bilo sicer tovrstno začasno odredbo sploh mogoče izdati, pa stališče sodišča prve stopnje tudi po vsebini ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je izdalo začasno odredbo z utemeljitvijo, da bo s tem povzročena nezmožnost vrnitve tožnika iz Republike Hrvaške v Slovenijo, kar naj bi bila po mnenju sodišča prve stopnje težko popravljiva škoda. To stališče, ki bi pomenilo, da bi bilo iz istega razloga treba v primeru sodnega spora vselej začasno zadržati vse primere predaj tujcev drugim državam članicam Evropske unije na podlagi Uredbe Dublin III, je v nasprotju z že ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, ki je že večkrat poudarilo, da izdaja začasnih odredb ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih je določil zakon, temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera.⁸ V zvezi z ugotavljanji konkretnih okoliščin, ki lahko utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ni pravilno izhajati iz splošne ugotovitve, da tožniku nastaja škoda, ki naj bi bila težko popravljiva že zaradi tega, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, saj ne bi več bil na območju Republike Slovenije. Navedene konkretne okoliščine je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, saj ni mogoče izhajati iz tega, da je vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe; tako npr. vrnitev v drugo članico Evropske unije ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Prav tako je treba ob tem presoditi, ali je tovrstna škoda glede na okoliščine primera res težko popravljiva, in v zvezi s tem torej ugotoviti, ali bi se tudi v konkretnem primeru tožnik v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnil, ker tedaj za njegovo vrnitev glede na konkretne okoliščine ne bi bilo pravnih ovir. To pa bi pomenilo, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja - njegova navzočnost v Republiki Sloveniji (v okviru zakonsko dopustnih možnosti) - mogoča.⁹ V obravnavani zadevi pa, kot navedeno, tudi sicer ni predmet vsebinske presoje akt tožene stranke, ki je podlaga za predajo tožnika Republiki Hrvaški, prav tako pa je očitno, da tudi uspeh tožnika v tem upravnem sporu (1. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) ne pomeni posega v že pravnomočni sklep tožene stranke, ki navedeno predajo določa in ki ga je tožena stranka v času njegove veljave dolžna izvršiti¹⁰, če po uradni dolžnosti na podlagi diskrecije ne sprejme naknadne odločitve o tem, da bo njegovo prošnjo obravnavala sama (prvi odstavek 17. člena Uredbe Dublin III).

20. Čeprav tožnik v upravnem sporu ni predložil nobenih ustreznih dokazil v zvezi s trditvami o svojem zdravstvenem stanju, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, Vrhovno sodišče ob tem poudarja, da je tožena stranka skladno s stališči SEU in Vrhovnega sodišča dolžna zagotoviti, da ob izvršitvi svojega sklepa o predaji tožnika ne pride do ravnanja, ki bi pomenilo poseg v njegove z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah varovane pravice. Člen 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da tudi če ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v državi članici, odgovorni za obravnavo prošnje za azil, je predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III mogoče opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu tega člena (npr. predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in z zdravniškimi potrdili izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja).¹¹

21. Vrhovno sodišče ob tem pripominja, da tudi v primeru, če bi sploh bilo mogoče govoriti o morebitnem obstoju pravice tožnika iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,¹² pravno odločanje sodišč in drugih organov oblasti glede na zahteve zakonitega, neposrednega in poštenega sodnega postopka (22. člen Ustave), ne sme izhajati iz stališča, da so s strani tožnika zatrjevana dejstva splošno znana zgolj na podlagi tega, da so bila objavljena v sredstvih javnega obveščanja in ob sklicevanju tožnika na spletne strani, na katerih se take objave nahajajo.¹³

22. Vprašanje, ali je na podlagi materialnega in procesnega prava sploh mogoče odločati o predlogu za uporabo diskrecijske klavzule, ki jo je podal tožnik, pa kot navedeno ni predmet tega pritožbenega postopka, temveč bo o njem Vrhovno sodišče lahko odločalo le na podlagi morebitne dopuščene in vložene revizije zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato so nadaljnji pritožbeni ugovori tožene stranke glede tega v tem postopku neupoštevni.

23. Ker je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nezakonit ter ker je skladno z ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno, v obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje pravnomočno odločilo o tožbi, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 78. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je zahtevo tožnika za izdajo začasne odredbe zavrglo.

-------------------------------
¹ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 220/2016 z dne 23. 8. 2017. SEU je o zastavljenih vprašanjih za predhodno odločanje odločilo s sodbo C-490/16 z dne 26. 7. 2017 (A. S. proti Republiki Sloveniji).
² Vlogo, ki je vložena z zahtevo, o kateri sploh ni mogoče odločiti v upravnem postopku, je treba zavreči (1. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), odločba, ki je izdana upravnem postopku v zadevi , v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, pa je nična (1. točka prvega odstavka 279. člena ZUP).
³ Suspenzivni učinek tožbi v upravnem sporu tako lahko da le (poseben) zakon.
⁴ Sodišče ne izdaja začasnih odredb do pravnomočnega konca upravnega postopka, temveč do pravnomočne odločitve sodišča v upravnem sporu.
⁵ O tem tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 79/2016 z dne 30. 3. 2016 in I Up 80/2016 z dne 30. 3. 2016.
⁶ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 317/2014 z dne 9. 10. 2014.
⁷ Vsebinski pogoj, ki je zahtevan za izdajo začasne odredbe, je na prvem mestu torej v tem, da stranki grozi nastanek škode, ki izvira iz spornega pravnega razmerja, o katerem je odločeno z izpodbijanim upravnim aktom. Namen začasne ureditve spornega razmerja z začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 je torej ta, da se z njo prepreči nastanek škode ali nadaljevanje nastajanja škodljivih posledic, ki morajo biti za stranko težko popravljive in izvirajo prav iz izpodbijanega upravnega akta (glej sklep Vrhovnega sodišča X Ips 317/2015 z dne 10. 12. 2015).
⁸ Na primer sklep I Up 348/2016 z dne 11. 1. 2017, I Up 38/2017 z dne 15. 3. 2017.
⁹ Tako na primer tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 223/2015 z dne 7. 10. 2015 ter sklep I Up 117/2017 z dne 21. 6. 2017.
¹⁰ Na tem mestu Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da mora država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejeti, če je bila predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja izvedena (tretji odstavek 29. člena Uredbe Dublin III).
¹¹ Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Up 291/2016 z dne 10. 3. 2017 v zvezi s sodbo SEU C-578/16 z dne 16. 2. 2017 (zadeva C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji). Tako tudi sodba Evropskega sodišča za človekove pravice Paposhvili proti Belgiji z dne 13. decembra 2016. V zvezi z navedenim glej še sklep Vrhovnega sodišča X Ips 58/2017 z dne 5. 4. 2017 (9. točka).
¹² Pravico do zasebnega in družinskega življenja iz 8.člena EKČP sodna praksa v drugih državah skladno s prakso ESČP priznava oziroma varuje le v primeru, da je tujec v državi dolgo časa zakonito prebival in je bilo njegovo zaupanje v nadaljnje prebivanje v državi pravno utemeljeno (npr. sodba Zveznega upravnega sodišča ZRN z dne 26. 10. 2010 - 1 C 18.09 - NVwZ-RR 2011, 210 s tam citirano sodno prakso ter odločitvami ESČP, Zveznega ustavnega sodišča ZRN in drugimi).
¹³ Splošno znana dejstva so le tista dejstva, ki so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe - ne glede na spol, starost, veroizpoved, izobrazbo, interese in socialni položaj. Da naj bo določeno dejstvo notorno, mora o njem obstajati splošen socialni konsenz (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 374).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep I Up 113/2019
• VSK Sklep I Kp 35130/2017
• UPRS Sodba in sklep I U 683/2022-13