VSRS Sklep X Ips 265/2017

Jedro

Iz jasnih določb 4. člena in drugega odstavka 13. člena ZDR-1 izhaja, da če so v konkretnem pravnem razmerju elementi delovnega razmerja dejansko podani, dela v tem pravnem razmerju ni dopustno opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, temveč le na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Gre torej za "prisilno" razmerje, ki se vzpostavi ipso lege, in volja pogodbenih strank pri tem ni odločilna.

Glede zelo hudih posledic revidentka s svojimi navedbami ni izkazala zelo hudih posledic, ki bi jih izpodbijana odločba imela zanjo, saj za te svoje trditve ni predložila dokazov, druge zatrjevane posledice pa niso oziroma ne bodo nastale njej, temveč v izreku odločbe navedenim delavcem, če bodo sploh dejansko nastale.

Izrek

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorata Republike Slovenije za delo, Območne enote Koper - Postojna - Nova Gorica, št. ... z dne 16. 3. 2016. S to odločbo je bilo tožeči stranki (delodajalcu) prepovedano opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo s tam poimensko navedenimi delavci - samostojnimi podjetniki do odprave nepravilnosti, ki je storjena s tem, da jim delodajalec omogoča opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava na način, da njihovo delo vsebuje vse elemente delovnega razmerja (delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, osebno in nepretrgano opravljanje dela, plačilo za delo, vključitev v organiziran delovni proces delodajalca), s čimer ravna v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Pritožbeni organ je pritožbo tožeče stranke z odločbo, št. 0610-8/2016-2 z dne 18. 7. 2016, zavrnil kot neutemeljeno.

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

5. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.³

6. Revidentka zatrjuje, da gre za odločitev o dveh pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer:

- ali glede na nejasno definicijo pojma "obstoj elementov delovnega razmerja" v 4. členu ZDR-1 v povezavi z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1, ob odsotnosti jasne določitve obsega nepretrganega osebnega opravljanja dela poleg ostalih elementov, ki izhajajo že iz narave delovnega razmerja, zadošča že opravljanje del samostojnih podjetnikov v pregledanem obdobju, tj. obdobje od julija do septembra 2015, da lahko štejemo, da je podan obstoj elementov delovnega razmerja, ter

- ali je element volje oziroma pripravljenost s. p.-jev za sklenitev delovnega razmerja bistven pri določitvi oziroma presojanju elementov delovnega razmerja.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča prvo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega bi bilo revizijo mogoče dovoliti. Iz jasnih določb 4. člena in drugega odstavka 13. člena ZDR-1⁴ namreč izhaja, da če so v konkretnem pravnem razmerju elementi delovnega razmerja dejansko podani,⁵ dela v tem pravnem razmerju ni dopustno opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, temveč le na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Gre torej za "prisilno" razmerje, ki se vzpostavi ipso lege, in volja pogodbenih strank pri tem ni odločilna. Zato tudi drugo vprašanje ni pomembno pravno vprašanje. Pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako ni izkazan.

8. Revidentka se sklicuje tudi na obstoj pogoja za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.⁶ Revidentka pa s svojimi navedbami (da bo zaradi prepovedne odločbe morala prenehati opravljati delo z vsemi v odločbi navedenimi delavci kljub temu, da jim taka oblika sodelovanja odgovarja in jim omogoča opravljanje dela z več delodajalci hkrati, da bi bila sklenitev pogodbe o zaposlitvi z revidentko v nasprotju z njihovo voljo, poleg tega pa bo revidentki povzročena škoda pri poslovanju), ni izkazala zelo hudih posledic, ki bi jih izpodbijana odločba imela zanjo, saj za te svoje trditve ni predložila dokazov, druge zatrjevane posledice pa niso oziroma ne bodo nastale njej, temveč v izreku odločbe navedenim delavcem, če bodo sploh dejansko nastale.

9. Vrhovno sodišče je revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. členi ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj sodbo VS RS X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ Npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
⁴ 4. člen ZDR-1 določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. V drugem odstavku 13. člena ZDR-1 pa je določeno, da če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4., v povezavi z 22. oziroma s 54. členom tega zakona, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon.
⁵ Pri tem je Vrhovno sodišče vezano na v obravnavani zadevi ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovno sodišče je v sklepu X Ips 174/2017 z dne 6. 9. 2017 izrecno pojasnilo, da morajo elementi delovnega razmerja obstajati in se ne zgolj domnevati.
⁶ Npr. sklepi VS RS X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep X Ips 232/2015
• UPRS Sodba I U 781/2016-11
• UPRS Sodba I U 1262/2020-25