VSRS Sodba II Ips 63/2017

Jedro

Revizija nima prav, da med strankama ni bila pravočasno sporna razlaga predmetne pogodbe, kar šele omogoča uporabo ustreznih določb OZ, kot tudi glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve obeh sodišč nima prav, da je bila pogodbena volja strank ob sklepanju takšna, kot jo on zatrjuje. Tudi če ta ni bila navzven sporna ob samem sklepanju pogodbe, pa je postala sporna v tej pravdi, kar je odločilno. (Širši) argumentacijski instrumentarij iz navedene zakonske določbe sodišče (sodišče prve in druge stopnje celo po uradni dolžnosti) uporabi (in ga je pri iskanju pomenskih odtenkov pogodbenih določil dolžno uporabiti, saj je v pravdi dominus litis tudi pri uporabi materialnega prava, v okvir katerega spada tudi avtonomno - pogodbeno pravo oziroma njegova pravilna razlaga), ko zaradi nasprotujočih si interesov za izid pravde postane sporen pomen posamezne pogodbene določbe kasneje (za nazaj); ponavadi se torej v vsej razsežnosti le ta izkristalizira v sami pravdi.

Drugačno pa je vprašanje ugotavljanja dejanskih okoliščin o sami pogodbeni volji strank, ki spada v sfero dokazne presoje zadeve, ob ustrezni uporabi razlagalnih metod iz navedene zakonske določbe, kar pa spada v sfero pravne presoje zadeve oziroma razlage avtonomnega pogodbenega prava.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.189,16 EUR stroškov v zvezi z odgovorom na revizijo, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo tako, da je vzdržalo v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16865/2014 z dne 14. 2. 2014, tako da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 47.500,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 dalje do plačila in znesek 47.500,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu sodne odločbe pravdne stroške v znesku 5.823,62 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 1.660,18 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

3. Revizijo vlaga tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), storjenih v postopku pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da se njeni reviziji v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v celoti razveljavi ter zavrne tožbeni zahtevek, tožeči stranki pa naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 11.512,00 EUR ter sodno takso v postopku z revizijo v odmerjeni višini, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podredno predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Terja povrnitev stroškov revizijskega postopka v višini 2.193,00 EUR ter sodno takso za revizijo v odmerjeni višini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da je sodišče o terjatvi tožeče stranke odločilo brez materialnopravne podlage. Obvestilo o odstopu terjatve ne predstavlja pravnega temelja, na katerem je tožeča stranka pridobila terjatev od A. A.. Tak temelj bi lahko predstavljala pogodba o prenosu terjatve, ki naj bi bila sklenjena 5. 11. 2013, o kateri pa v spisu ni dokazov. Zato je zmotno uporabljeno materialno pravo. V nasprotju s prvim odstavkom 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je obvestilo toženi stranki o prenosu terjatve poslala Odvetniška družba K. v imenu in po pooblastilu tožeče stranke. Navedeno določilo jasno določa, da mora dolžnika o prenosu terjatve obvestiti odstopnik terjatve, cedent. Odstopnik A. A. pa toženca o prenosu terjatve ni obvestil. Sodišče je jasna ali nedvoumna pogodbena določila razlagalo na način, ki ni skladen z vsebino pogodbe. Pravne posledice razveze pogodbe so jasno določene v pogodbi in bi terjale gramatikalno razlago v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ in sicer, da se v primeru neplačila odsvojitelja v višini neplačanega deleža vknjiži nazaj v sodni register, za kar so stranke v notarskem zapisu sestavile celo bianco izjavo, na podlagi katere bi se lahko odsvojitelj brez sodelovanja toženca kadarkoli po zamudi plačila ponovno vknjižil kot imetnik odsvojenih poslovnih deležev. Pogodba ne določa, da se odsvojitelja v primeru neplačila lahko vknjižita v sodni register in jima zato ne daje možnosti izbire, ali bosta vztrajala pri plačilu preostanka kupnine, ali pa se bosta vknjižila v sodni register, temveč v 4. členu izrecno in nepogojno določa, da se v primeru neplačila pogodba razdre, po razdrtju pogodbe pa se v sodni register pri družbi kot imetnik poslovnega deleža v odstotku, ki je sorazmeren višini neplačanega dela kupnine, vpiše odsvojitelj. Zato ni pravilno naziranje sodišča, da ima vsaka od različnih razumevanj pogodbe oporo v besedilu pogodbe. Z določitvijo jasne pravne posledice za primer neplačila drugega ali tretjega obroka, sta pogodbeni stranki po svoji volji izključili pravico vztrajanja pri pogodbi, ki bi jima sicer pripadla na podlagi zakona. Sklicuje se na avtonomnost urejanja vsebine obligacijskih razmerij iz 3. člena OZ. Pogodba je primarni pravni vir za presojo pogodbenega razmerja in je zato odločilna za presojo vsebine tega razmerja. Tipska pravila OZ se za presojo vsebine uporabljajo zgolj podrejeno (subsidiarno), le, ko pogodbeni stranki konkretnega pravnega pravila za določen položaj s pogodbo nista uredili. V konkretnem primeru pa pogodba ni več odločilni vir za presojo vsebine pravnega razmerja, temveč ji sodišče druge stopnje pripisuje pomen, ki iz nje ne izhaja. Sporazum strank o ponovnem vpisu in bianco izjavo o prenosu poslovnega deleža v notarskem zapisu tolmači celo kot obliko zavarovanja za primer neizpolnitve toženčeve denarne obveznosti, pri čemer ugotavlja, da dogovor o zavarovanju terjatve ne izključuje pravice zahtevati njene izpolnitve. O kakršnemkoli zavarovanju denarne terjatve od odsvojiteljev za primer neizpolnitve z izjavo o prenosu poslovnega deleža niti v pogodbi, niti v navedbah in izpovedbah strank ni bilo govora. Zato je prav tako zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je pogodbo razlagalo tudi v nasprotju z razlago samih strank. Nobena od njih namreč ni trdila in tudi ne dokazovala, da je bil prenos poslovnih deležev nazaj na odsvojitelja mišljen kot oblika zavarovanja v primeru neplačila drugega in tretjega dela kupnine. Tožena stranka je navedla le-to, da odsvojitelja s sklenitvijo pogodbe, ki kot posledico razdora določa vknjižbo v sodni register, nista bila v slabšem položaju, saj je bil le-ta zavarovan z upravičenjem vknjižbe in da ni šlo za to, da bi se toženec z neplačilom brez pravnih posledic izognil izpolnitvi pogodbene obveznosti. Nobena od strank pa ni zatrjevala, da naj bi izjava predstavljala zavarovanje. V tem primeru bi stranki to v pogodbo zapisali in 4. člen poimenovali „Sporazum o zavarovanju terjatve“, predvsem upoštevaje, da sta pogodbo sestavili pred notarjem, ki sporazume o zavarovanju denarnih terjatev sestavlja vsakodnevno. Pogodba pa ne govori niti o „možnosti ponovnega vpisa“, temveč ga določa kot edino pravno posledico neplačila v dodatno postavljenem roku. Odločeno je zato brez dejanske podlage, ki ni bila predmet kontradiktorne obravnave, zaradi česar je podana kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Razloge za določitev pravne posledice ponovnega vpisa je tožena stranka pojasnila v svoji izpovedi, ki jo je sodišče označilo kot življenjsko bolj prepričljivo kot izpoved direktorja tožeče stranke, ki je pogodbo razumel na način, da: „če ne pride do plačila obroka lahko midva ponovno zahtevava deleže, vendar takrat sva se midva odločila in sva terjala, sva hotela, izvršiti pogodbo plačila“. A. A. torej ni izpovedal, da bi se stranke ob sklepanju pogodbe dogovorile, da bi lahko v primeru zamude zahtevala karkoli drugega kot plačilo, temveč je na vprašanje: „Ali veste, kaj je bilo dogovorjeno, če ne pride do plačil drugega in/ali tretjega obroka kupnine?“ odgovoril: „Kot sem, jaz razumem, če, če ne pride do plačila obroka, lahko midva ponovno zahtevala, zahtevala deleže, vendar takrat sva se tako odločila in sva terjala, sva hotela izvršiti pogodbo plačila“. O tem, da bosta zahtevala plačilo, sta se B. B. in A. A. odločila šele po ugotovitvi, da kupnina ni bila plačana, ne pa stranki ob sklepanju pogodbe. Takrat je A. A. jasno izpovedal, da je razumel, da bi v primeru, če ne pride do plačil, lahko zahtevala deleže. 4. člen pogodbe tako predstavlja dogovor o vzpostavitvi prejšnjega stanja zaradi razveze pogodbe in ne zavarovanja. To po svoji naravi nastopi šele sekundarno, če stranke primarno določene pogodbene obveznosti ne izpolnijo, v predmetnem primeru pa je bil institut, ki ga je sodišče zmotno kvalificiralo kot zavarovanje, določen kot sporazumno določena edina pravna posledica neizpolnitve pogodbene obveznosti. Tezi pravdnih strank o vsebini 4. člena pogodbe tudi nista diametralno nasprotni kot izhaja iz izpodbijane sodbe, temveč sta zaslišani pred sodiščem izpovedali, da je bil s pogodbo dogovorjen zgolj ponovni vpis. A. A. je jasno izpovedal, da sta se šele potem (ko je toženec prišel v zamudo), odločila terjati plačilo.

4. Tožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Trditve, da terjatev A. A. ni prešla na tožečo stranko, revident prvič uveljavlja v reviziji. Nanašajo se na ugovor pomanjkanja materialnopravne aktivne legitimacije za tožbo. Enako velja za revizijski očitek, da je bilo obvestilo tožencu o prenosu terjatve poslano ne s strani tožeče stranke temveč odvetniške družbe, ki jo je zastopala. Prav tako predstavlja revizijsko novoto procesni očitek - bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP (kršitev razpravnega načela), ker naj bi sodišči prve in druge stopnje odločili o tem, da naj bi bila bianco izjava o ponovnem vpisu oblika zavarovanja ne da bi to zatrjevala katera od pravdnih strank. V vseh teh primerih gre za nedovoljeno preskakovanje pravnih sredstev. V skladu z določbo prvega odstavka 367. člena ZPP je namreč revizija pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo. Revizijsko sodišče torej preizkuša pravilnost izpodbijane drugostopne sodbe v povezavi s sodbo sodišča prve stopnje, zoper katero je revident pred tem vložil pritožbo. Revizijska kontrola je tako začrtana s presojo pravilnosti drugostopne sodbe, ta pa v naštetih primerih navzven omejena z odgovori na tiste očitke, s katerimi se je upoštevaje vsebino pritožbe bilo dolžno soočiti drugostopno sodišče. Zato ni mogoče v reviziji uveljavljati tistih trditev oziroma ugovorov, ki jih pravdna stranka ni navedla že v pritožbi ali jih celo - kot v spornem primeru ni navedla niti v prvostopnem postopku.¹ Z naštetimi revizijskimi očitki se torej revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati že zgolj iz navedenega razloga.

7. Revident v okviru materialnopravnih očitkov osrediščeno izpostavlja nepravilno uporabo 82. člena OZ oziroma v tej zvezi izbiro napačne razlagalne metode, predvsem razlago po skupnem namenu pogodbenikov. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti izključno jezikovno (gramatikalno) razlago. Navaja, da ob sklepanju pogodbe med strankama ni bilo nobenih razlik v razumevanju pogodbene volje, te naj bi nastale šele kasneje v tej pravdi. Te revizijske trditve niso pravilne. Sodišče druge stopnje v 6. točki obrazložitve namreč najprej pravilno povzema stališča pravdnih strank, kot izhajajo iz njunih vlog in izpovedb. So diametralno nasprotna - tožeča stranka se je ves čas sklicevala na svojo pravico do vztrajanja pri izpolnitvi pogodbenih obveznosti, toženec pa pravico tožeče stranke do nadaljnjega vztrajanja pri pogodbi v primeru neizpolnitve svojih pogodbenih obveznosti zanika in vztraja pri razdrtju pogodbe ter posledičnem ponovnem vpisu nazaj na odsvojitelja poslovnih deležev družbe. Revizija torej nima prav, da med strankama ni bila pravočasno sporna razlaga predmetne pogodbe, kar šele omogoča uporabo navedene določbe OZ, kot tudi glede na neizpodbojne dejanske ugotovitve obeh sodišč nima prav, da je bila pogodbena volja strank ob sklepanju takšna, kot jo on zatrjuje. Tudi če ta ni bila navzven sporna ob samem sklepanju pogodbe, pa je postala sporna v tej pravdi, kar je odločilno. (Širši) argumentacijski instrumentarij iz navedene zakonske določbe sodišče (sodišče prve in druge stopnje celo po uradni dolžnosti) uporabi (in ga je pri iskanju pomenskih odtenkov pogodbenih določil dolžno uporabiti, saj je v pravdi dominus litis tudi pri uporabi materialnega prava, v okvir katerega spada tudi avtonomno - pogodbeno pravo oziroma njegova pravilna razlaga), ko zaradi nasprotujočih si interesov za izid pravde postane sporen pomen posamezne pogodbene določbe kasneje (za nazaj); ponavadi se torej v vsej razsežnosti le ta izkristalizira v sami pravdi.

8. Drugačno pa je vprašanje ugotavljanja dejanskih okoliščin o sami pogodbeni volji strank, ki spada v sfero dokazne presoje zadeve, ob ustrezni uporabi razlagalnih metod iz navedene zakonske določbe, kar pa spada v sfero pravne presoje zadeve oziroma razlage avtonomnega pogodbenega prava.² Sodišči prve in druge stopnje tu izbereta pravilno izhodiščno oporno točko. Najprej ugotavljata, da v pogodbi ni zapisano, da se je katera od pogodbenih strank odpovedala kakšni svoji pravici v primeru kršitve pogodbe, ki jih omogoča oziroma vzpostavlja sistem OZ o pogodbenih sankcijah; tako tudi ne pravna prednika tožeče stranke pravici do vztrajanja pri pogodbi kljub neizpolnitvi pogodbe v dodatnem izpolnitvenem roku, ki je spremenil nefiksno pogodbo v fiksno (104. in 105. člen OZ, ki v teh primerih zgolj dopuščata možnost odstopa od pogodbe), ter posledičnem sodnem uveljavljanju neizpolnjenih pogodbenih obveznosti. Sodišči imata tu tudi materialno pravno prav, ko izpostavljata zahtevo po izrecni in jasni odpovedi tej pravici, ki v sporni pogodbi ni bila zapisana. Na podlagi v revizijskem postopku neizpodbojne dokazne ocene o vsebini pogodbene volje strank, izdelane na podlagi presoje teksta pogodbe kot tudi ostalih dokazov (predvsem izpovedbe direktorja tožeče stranke A. A. ter na podlagi življenjsko izkustvene logike, ki so jo omogočale še druge raziskane okoliščine ob podpisovanju pogodbe), pa upoštevaje še dodatno argumentacijsko metodo iz navedene zakonske določbe - ugotavljanja skupnega namena pogodbenih strank - izključita možnost, da bi se ob sklepanju pogodbe tožeča stranka oziroma njuna prednika odpovedala pravici do izpolnitve pogodbe v obsegu vseh zakonskih možnosti. Takšna razlaga je tudi v skladu z načelom izpolnjevanja pogodb (prvi odstavek 9. člena OZ), kot nadalje pravilno izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ter splošnim načelom obligacijskega prava - ohranjanja pogodbenih razmerij v veljavi. Tako že osnovna jezikovna - razlagalna metoda, v izpodbijanih sodbah dopolnjena še z omenjenima drugima metodama iz navedenega zakonskega določila, ne pritrjuje revidentovi tezi o odpovedi pravice tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov do vztrajanja pri pogodbi ter zahtevku za plačilo kupnine, in pravilno razloži pravi pomen določbe 4. člena pogodbe, kjer sta pogodbeni stranki določili možnost vpisa deležev v sodni register odsvojiteljev v primeru neplačila kupnine, zgolj kot obliko zavarovanja terjatve. Sodišče druge stopnje ima tako tudi prav, da bi toženec moral dokazati, da sta si pogodbeni stranki že ob sklepanju pogodbe razlagali sporno pogodbeno določilo na način, kot ga zatrjuje v tej pravdi.

9. Vse druge revizijske navedbe pa posegajo v dokazno oceno, na podlagi katere sta sodišči prve in druge stopnje pravno ovrednotili opisano - še v reviziji sporno - problematiko zadeve. Drugačna analiza navedb in izpovedb obeh pravdnih strank, (predvsem direktorja tožeče stranke A. A.), nadalje dokazne presoje „bianco izjave“ (ki je bila v izpodbijanih sodbah ocenjevana tudi v kontekstu drugih dokazov - primerjaj revizijsko izpodbijano dokazno oceno v točkah 9 in 10 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje), ki je ponovno ponujena v reviziji, pomeni lahko le poizkus omajanja dejanskega substrata, na podlagi katerega sta sodišči prve in druge stopnje uporabili določbo drugega odstavka 82. člena OZ. Ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), se s temi obširnimi revizijskimi navedbami, revizijsko sodišče ni smelo ukvarjati.

10. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

11. Glede na neuspeh z revizijo mora tožena stranka tožeči stranki plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 2.189,16 EUR, v 15 dneh pod izvršbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika tožeče stranke.

-------------------------------
¹ Primerjaj na primer v sodni praksi Vrhovnega sodišča: sodba II Ips 108/2014 z dne 10. 12. 2015, sodba II Ips 326/2015 z dne 24. 8. 2017.
² Glej ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, na primer: sodbo III Ips 95/2002 z dne 6. 3. 2003, sodbo III Ips 91/2003 z dne 7. 9. 2004, sodbo II Ips 534/2004 z dne 6. 1. 2005, sklep III Ips 23/2006 z dne 25. 2. 2008, sodbo in sklep III Ips 2/2007 z dne 31. 7. 2008 in sodbo II Ips 234/2014 z dne 7. 4. 2016. Primerjaj v teoriji na primer F. Testen: „Razlaga pogodbe - uporaba prava ali ugotavljanje dejanskega stanja“, Pravosodni billten 3/2003.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba III Ips 187/2007
• VSC Sodba Cpg 25/2019
• VSL sklep II Cp 604/2009