VSRS Sodba XI Ips 35837/2017

Jedro

Vrhovno sodišče v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti presoja uveljavljane kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona, ki se nanašajo na pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, ne more pa se pri tem spuščati v presojo pravilnosti opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnici, saj bi se s tem odločilo o utemeljenosti obtožbe. Dokončna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivega dejanja sta namreč predmet presoje prvostopenjskega sodišča v okviru odločanja o utemeljenosti obtožbe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Zoper obdolženega J. R. je vložena pravnomočna obtožnica z dne 6. 10. 2017, zaradi očitka storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Obdolžencu, ki se nahaja v priporu iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer pripor traja od 16. 8. 2017, je sodišče prve stopnje pripor podaljšalo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zoper sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zagovornik vlaga zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter obdolžencu pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer, ki je navedel, da kršitve, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik, niso podane, in dodal, da se v celoti pridružuje razlogom, ki jih je v svoji obrazložitvi navedlo pritožbeno sodišče.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ni podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, kar je temeljni pogoj za odreditev in podaljšanje pripora. Dodaja, da se "utemeljitev suma" nanaša le na "posamezna" dejanja, storjena v krajšem časovnem obdobju, ti očitki pa ne zajemajo tudi trajnejših ravnanj, ki bi povzročila podrejenost oškodovanke. S takšnimi navedbami zagovornik smiselno uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča v 5. točki obrazložitve vsebuje podroben povzetek in presojo dokazov, ki potrjujejo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilja v družini. Iz obrazložitve izhaja ne le ugotovitev obstoja utemeljenega suma glede posameznih ravnanj, storjenih dne 11. 7. 2017 in v začetku avgusta 2017, ampak tudi glede večkratnih, ponavljajočih se ravnanj v obdobju med marcem 2017 in 16. 8. 2017, ki so sicer opisana v točki 1 tenorja obtožnice. Na podlagi izkazane kontinuitete obdolženčevih ravnanj, je sodišče v nadaljevanju z zadostno stopnjo verjetnosti sklepalo o podrejenosti oškodovanke. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zagovornikovim očitkom o pomanjkljivi "utemeljitvi suma" glede ponavljajočih se ravnanj, ki so oškodovanko spravila v podrejen položaj. V preostalem pa zagovornik z izpostavljanjem vprašanja kratkotrajnosti časovnega obdobja storitve očitanih dejanj in njihove posameznosti ter nenazadnje z večkratnim poudarjanjem oškodovankinega koriščenja privilegija odpovedi pričanju, po svoji vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v izrednem pravnem sredstvu ni dovoljeno. Vrhovno sodišče pri tem še dodaja, da zahteva očita pomanjkljivo obrazložitev utemeljenega suma le kaznivemu dejanju nasilja v družini, medtem ko popolnoma spregleda, da se obdolžencu očita tudi kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po 123. členu KZ-1, glede katerega je ravno tako izkazan utemeljen sum.

6. Zahteva navaja, da sta izpodbijana sklepa obremenjena s kršitvijo 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, ker vsebuje obtožnica pomanjkljiv opis očitanega kaznivega dejanja, saj za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 ne zadošča, da opis vsebuje zgolj posamezna ravnanja, ne da bi bila pri tem konkretizirana tudi ravnanja, ki so povzročila podrejenost oškodovanke. Vrhovno sodišče v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti presoja uveljavljane kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona, ki se nanašajo na pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, ne more pa se pri tem spuščati v presojo pravilnosti opisa očitanega kaznivega dejanja v obtožnici, saj bi se s tem odločilo o utemeljenosti obtožbe. Dokončna presoja pravilnosti opisa in pravna opredelitev kaznivega dejanja sta namreč predmet presoje prvostopenjskega sodišča v okviru odločanja o utemeljenosti obtožbe.

7. Zagovornik očita sodišču druge stopnje, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o pomanjkanju utemeljenega suma, ampak je zgolj sprejelo obrazložitev sodišča prve stopnje. S takšnimi navedbami smiselno uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa ni podana. Drugostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da pritožba dobesedno ponavlja stališča iz odgovora na predlog za podaljšanje pripora, na katera je ustrezno odgovorilo že prvostopenjsko sodišče, zato se je v svoji obrazložitvi zgolj pridružilo argumentaciji sodišča prve stopnje. Pri tem ni kršilo določila prvega odstavka 395. člena ZKP, saj je procesni standard obrazloženosti odločbe pritožbenega sodišča drugačen kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišče se namreč ni potrebno vselej izrecno opredeliti do pritožbenih navedb, prav tako mu ni potrebno ponavljati argumentov prvostopenjskega sodišča, če se z njimi strinja. Pri tem standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo.¹ Posledično smiselno uveljavljana kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana.

8. Zahteva obema izpodbijanima sklepa očita tudi pomanjkanje razlogov o neogibni potrebnosti pripora oziroma o možnosti odvrnitve ponovitvene nevarnosti z milejšimi ukrepi ter s tem smiselno uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da utemeljitev neogibne potrebnosti pripora že sama po sebi vsebuje odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa. To pomeni, da se sodišče, ob ugotovljeni neogibni potrebnosti pripora, ni dolžno posebej opredeljevati zakaj za zagotovitev varnosti ljudi ni odredilo drugih, milejših ukrepov.² Prvostopenjsko sodišče je v 6. točki izpodbijanega sklepa, upoštevaje pri tem način storitve očitanih kaznivih dejanj in njihove posledice za fizično in čustveno šibkejšo oškodovanko ter glede na obdolženčevo predkaznovanost za druga kazniva dejanja, ugotovilo, da je pripor neogibno potreben ukrep. Takšna ugotovitev implicitno vsebuje tudi odgovor, zakaj se sodišče ni odločilo za milejši ukrep, zato ni mogoče pritrditi zagovornikovim očitkom o pomanjkanju razlogov glede neogibne potrebnosti pripora.

9. Zagovornik zatrjuje, da v obravnavani zadevi ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, in sicer zaradi časovne oddaljenosti dogodkov ter upoštevaje oškodovankino koriščenje pravne dobrote oprostitve pričanja. Prvostopenjsko sodišče je v konkretnem primeru prepoznalo večje število okoliščin tako subjektivne, kot tudi objektivne narave, ki še vedno izkazujejo ponovitveno nevarnost. Okoliščini objektivne narave je prepoznalo v teži in načinu storitve očitanih kaznivih dejanj, ki sta se pokazali v močno prizadeti telesni in duševni celovitosti oškodovanke, medtem ko je subjektivni okoliščini našlo v obdolženčevi patološki ljubosumnosti ter posledično izkazani objektivizaciji oškodovanke in v njegovi predhodni kaznovanosti za druga kazniva dejanja. Višje sodišče je prav tako ocenilo, da takšne okoliščine, izkazujejo realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponovil očitano kaznivo dejanje. Upoštevaje navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi ponovitvena nevarnost podana, če pa zagovornik ponuja drugačno oceno zgoraj navedenih okoliščin in pri tem izpostavlja oškodovankino odpoved pričanju v predmetnem kazenskem postopku, pa s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 30515/2014 z dne 18. 2. 2016 in I Ips 28451/2013 z dne 28. 11. 2015 ter številne druge.
² Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 41/99 z dne 18. 2. 1999, I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 37014/2015-89 z dne 9. 11. 2015 in številne druge.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 391/2004
• VSC Sklep I Kp 30409/2023
• VSC Sklep I Kp 4659/2023