VSRS Sodba XI Ips 51527/2017

Jedro

Sodišči bi do zaključka o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti prišli tudi brez podatka iz evidence izrečenih vzgojnih ukrepov. Poleg tega pa omenjenega podatka nista uporabili za sklepanje o obdolženčevi predkaznovanosti, ampak sta na njegovi podlagi zgolj posredno sklepali o obdolženčevem prejšnjem življenju in predvsem o njegovem odnosu do spoštovanja pravnega reda. Glede na to, da se izpodbijana sklepa na podatek iz evidence izrečenih vzgojnih ukrepov nista oprla v odločilni meri, ampak zgolj v opisanem kontekstu, se očitek o kršitvi določb postopka pokaže kot neutemeljen.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Novem mestu je zoper obdolženca S. B. s sklepom z dne 23. 11. 2017 odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivi dejanji velike tatvine po 1. točki prvega odstavkom 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložil pritožbo, ki jo je izvenobravnavni senat s sklepom z dne 29. 11. 2017 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornica vlaga zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Sklepoma o odreditvi pripora in o zavrnitvi pritožbe očita, da sta se pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora, sklicevala na kaznivi dejanji ropa in velike tatvine, za kateri je bil obdolžencu kot mladoletniku izrečen vzgojni ukrep. Glede na določila 86. člena Kazenskega zakonika (KZ) se, po njeni oceni, izpodbijana sklepa opirata na nedovoljen dokaz, kar predstavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Hkrati uveljavlja tudi iz kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi navedbe sklepa izvenobravnavnega senata, da je bil obdolžencu preklican pogojni odpust s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, kar iz kazenskega lista ni razvidno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijana sklepa razveljavi ter obdolženca izpusti na prostost.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer, ki je navedel, da gre pri obdolžencu za predhodno že večkrat kaznovano osebo, vendar kljub temu odrejeni ukrep ni sorazmeren z nevarnostjo, ki jo predstavlja. Navedeno sklepanje opira na domnevno manjšo nevarnost obeh očitanih kaznivih dejanj. Zaključuje, da ponovitvena nevarnost v obravnavanem primeru ni podana, zato predlaga ugoditev zahtevi.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se je pridružila navedbam vrhovnega državnega tožilca.

B.

5. Zagovornica v zahtevi zatrjuje, da se izpodbijana sklepa pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora, opirata na podatek, da je bil obdolžencu kot mladoletniku izrečen vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva. Glede na določilo 86. člena Kazenskega zakonika (KZ), ki dopušča posredovanje podatkov iz evidence vzgojnih ukrepov le za potrebe kazenskega postopka zoper mladoletnika, naj bi takšno sklicevanje na podatke o izrečenem vzgojnem ukrepu v kazenskem postopku zoper polnoletnika, predstavljalo opiranje na nedovoljen dokaz ter obremenjenost obeh izpodbijanih sklepov s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Pritrditi je sicer mogoče zahtevi za varstvo zakonitosti, da se v skladu s 86. členom KZ podatki iz evidence o vzgojnih ukrepih smejo dati sodiščem samo v zvezi s kazenskim postopkom proti mladoletniku. Vendar zgolj dejstvo, da je sodišče, kljub omenjeni zakonski določbi pridobilo podatek o izrečenem vzgojnem ukrepu, še ne pomeni, da gre za nedovoljen dokaz. Drugi odstavek 18. člena ZKP namreč šteje za nedovoljene dokaze, tiste, ki: 1) so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin; 2) so bili pridobljeni s kršitvijo določb ZKP, in je v zakonu izrecno določeno, da se sodba odločba ne more opreti nanje; in 3) so bili pridobljeni na podlagi na podlagi nedovoljenih dokazov. Med nedovoljeni dokazi torej ni izrecno navedenih dokazov, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega zakona, zatorej ni mogoče a priori trditi, da se sklep o odreditvi pripora na takšen dokaz ne bi smel opirati.

7. Glede kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je potrebno upoštevati, da bi bila podana le, če bi se sodna odločba izključno ali v odločilni meri oprla na sporni dokaz,¹ do česar pa v obravnavani zadevi ni prišlo. Izpodbijana sklepa vsebujeta obsežno utemeljitev objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na konkretno in realno nevarnost, da bo obdolženi nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj zoper premoženje. Sodišči sta se v okviru subjektivnih okoliščin oprli na dejstvo, da je bil obdolženec doslej že trikrat obsojen za istovrstna kazniva dejanja, pri čemer izrečene kazenske sankcije nanj niso imele vpliva. Objektivni okoliščini sta prepoznali v teži očitanih kaznivih dejanj, za katera je zagrožena kazen zapora do petih let in načinu storitve obeh kaznivih dejanj. Iz navedenega je razvidno, da bi sodišči do zaključka o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti prišli tudi brez podatka iz evidence izrečenih vzgojnih ukrepov. Poleg tega pa omenjenega podatka nista uporabili za sklepanje o obdolženčevi predkaznovanosti, ampak sta na njegovi podlagi zgolj posredno sklepali o obdolženčevem prejšnjem življenju in predvsem o njegovem odnosu do spoštovanja pravnega reda. Glede na to, da se izpodbijana sklepa na podatek iz evidence izrečenih vzgojnih ukrepov nista oprla v odločilni meri, ampak zgolj v opisanem kontekstu, se očitek o kršitvi določb postopka pokaže kot neutemeljen.

8. Zahteva sklepu izvenobravnavnega senata očita, da se je pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti skliceval na podatek, da je bil obdolžencu preklican pogojni odpust s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem III K 7386/2015, kar pa iz izpisa podatkov iz kazenske evidence ni razvidno. Zaradi navedenega je po mnenju zagovornice sklep obremenjen s kršitvijo določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar pa je takšen očitek neutemeljen. Pri uveljavljani kršitvi gre za tako imenovano protispisnost med razlogi sodne odločbe in podatki spisa. Ta kršitev je podana, če gre za precejšnjo protispisnost, ki se nanaša na kakšno odločilno, pravno relevantno dejstvo. Sklep o zavrnitvi pritožbe v peti točki obrazložitve vsebuje navedbo, da je bil obdolžencu s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem III K 7386/2015 preklican pogojni odpust, medtem ko je iz kazenske evidence razvidno, da mu je bil pogojni odpust preklican s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 3000/2016. V obravnavanem primeru je prišlo do pisne pomote pri navedbi številke sodbe in sodišča, ki je preklicalo pogojni odpust. Takšne pomote ni mogoče šteti za precejšnje nasprotje med razlogi sklepa in izpisom iz kazenske evidence, še zlasti, ker ni v ničemer vplivala na sicer pravilno ugotovitev izvenobravnavnega senata glede preklica pogojnega odpusta obdolžencu.

9. Glede navedb vrhovnega državnega tožilca v odgovoru na zahtevo, s katerimi ocenjuje odrejeni pripor kot nesorazmeren ukrep, pa je treba izpostaviti, da je presoja nižjih sodišč glede neogibne potrebnosti temeljila na obdolženčevem specialnem povratništvu s področja premoženjskih kaznivih dejanj in v tem okviru še posebej na stopnjevanju teže izvršenih kaznivih dejanj, pri čemer izrečene kazenske sankcije obdolženca niso odvrnile od izvrševanja kaznivih dejanj. Hkrati sta nižji sodišči upoštevali tudi sam način storitve očitanih kaznivih dejanj, pri katerih je obdolženec po vlomu v zaprt prostor iz njega odtujil prav vse vredne stvari, kar tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na to, da ponovitvene nevarnosti, ki jo za varnost ljudi in njihovega premoženja predstavlja obdolženec, ni mogoče odvrniti drugače kot s priporom.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 44253/2015 z dne 13. 4. 2017 in odločba Ustavnega sodišča RS Up-754/04 z dne 14. 9. 2006.

Datum zadnje spremembe:

20.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 48/2009
• Sodba XI Ips 52852/2011-65
• Sodba I Ips 50/2008