VSRS Sodba VIII Ips 85/2017

Jedro

Tožena stranka je tožniku očitala nesposobnost in jo je tudi dokazala. Ugotovljeno je bilo, da svojih nalog ni opravljal kvalitetno in v skladu s pričakovanji tožene stranke, kar je po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 utemeljen odpovedni razlog (razlog nesposobnosti).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 18. 11. 2015, za vrnitev na delo in za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od prenehanja delovnega razmerja dalje, vključno s prijavo v zavarovanje in obračunom nadomestila plač v bruto zneskih po 1.593,00 EUR mesečno. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in izplačilo denarnega povračila v znesku 15.930,00 EUR. Ugotovilo je, da tožnik v letu 2015 ni izpolnil plana - to je postavitve 110 zabojnikov za zbiranje oblačil, saj jih je do 30. 10. 2015 na nove lokacije namestil le 61. Nadalje je ugotovilo, da ni opravil tudi drugih dogovorjenih nalog, ker ni skrbel za točne podatke o zabojnikih, ker lokacije niso bile primerne oziroma pravilne, ker ni ukrepal oziroma opravil nalog v zvezi s prestavitvami zabojnikov v M. in v L., ker ni opravil nalog v zvezi z namestitvijo nalepk na zabojnike in v zvezi s predstavitveno brošuro ter ker ni pravočasno oddajal poročil, v katerih so bili tudi napačni podatki.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se mu nesposobnost ne more očitati, saj je v treh letih dosegel 250 % - ni porast glede na predhodno stanje v desetih letih. Ves čas je prejemal dodatek za delovno uspešnost. V spornem obdobju je bil dalj časa v bolniškem staležu, v letu 2015 skupaj 54 dni, kar predstavlja skoraj tri mesece odsotnosti, poleg tega je bil tudi na letnem dopustu. Navaja, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, zato uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Sodišče tudi ni upoštevalo, da je imel dogovorjenih več lokacij ali pa je bil tik pred dogovori (dogovorjenih je bilo 74 lokacij, realiziranih pa 61), tako da številka 74 presega realizacijo, preračunano na deset mesecev. Sodišču druge stopnje očita, da je v zvezi z izpovedbo priče A. A. ugotavljalo dejstva, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ne da bi izvedlo obravnavo. Uveljavlja kršitev 347. člena ZPP. V zvezi s pomoto v pogodbi glede lokacije zabojnika pred družbo G. d.d. (ulica E.) je podal številne in obsežne navedbe, ki jih sodišče ni upoštevalo. Enako velja za prestavitev zabojnika na ulici F. v L. Tudi v tem delu je sodišče ugotavljalo dejstva brez glavne obravnave. Glede zabojnikov v M. je podal obširne navedbe, vendar je sodišče druge stopnje opustilo razloge, zavrnitve pritožbe v tem delu pa ni obrazložilo. Zato meni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti. V zvezi z namestitvijo nalepk prepisuje navedbe iz pritožbe, za katere meni, da je sodišče druge stopnje nanje preskopo ali pa sploh ni odgovorilo. Glede poročil navaja, da jih je kdaj res oddal preko roka, se pa niso nikoli oddajala ob četrtkih, ampak vedno ob petkih. Na rok oddaje poročila je bil v bolniškem staležu. S tem se sodišče ni ukvarjalo. Tožnik je prepričan, da je bil pred sodiščem druge stopnje preslišan in se ne more strinjati s tem, da so vse njegove pritožbene navedbe neutemeljene. Na nobeno navedbo sodišče ni odgovorilo, niti v zvezi s tem, da je sodišče prve stopnje nepopolno ali nepravilno ugotovilo dejansko stanje, niti v zvezi z nezadostno skrbno in premalo analitično dokazno oceno. Uveljavljal je, da gre za sodbo, pri kateri so podani le tisti in takšni argumenti, ki vodijo k enemu zaključku, in kar pomeni, da sojenje ni bilo pošteno. Uveljavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 360. členom ZPP, kršitev ustavnih pravic, navaja pa tudi, da je tožena stranka njegovo vozilo prodala, njega ni nadomestila, zabojnikov več ne postavlja, torej je šlo za zmanjševanje stroškov in izključno za poslovni razlog. Če razlog ni bil poslovni, pa je bil krivdni, saj je ne glede na to, kako je delodajalec kršitev opredelil, pomembna narava kršitve. Tudi o tem sodba sodišča druge stopnje nima razlogov. Meni, da je tožena stranka sama odgovorna, če je njena odločitev, da tožniku odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, čeprav gre po vsebini za krivdni razlog, napačna, saj tožnik nikoli ni bil vprašan, če nečesa ne zmore, če česa ni sposoben narediti. Pomoč mu ni bila ponujena. Če bi držali vsi očitki, potem gre za krivdni razlog za prenehanje delovnega razmerja.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po prvem odstavku 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in tudi materialno pravo ni zmotno uporabljeno. V reviziji se ta dva revizijska razloga neločljivo prepletata, zato bo na revizijske navedbe odgovorjeno na enak način.

8. Delodajalec lahko po drugi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Tožniku je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz tega razloga, ker:

- je v letu 2015 na nove lokacije namestil le 61 zabojnikov namesto planiranih 110,

- ker je namestil zabojnik v ulici D. v L. tako, da je oviral dostop do zabojnikov komunalnega podjetja,

- ker ni popravil pogodbe o lokaciji dejanske postavitve zabojnika na ulici E. v L.,

- ker ni uredil prestavitve zabojnika z ulice F. v L. na novo lokacijo,

- ker do odrejenega roka ni namestil nalepk Rdečega križa in Karitas na zabojnike v L.,

- ker se ni dogovoril za prestavitev zabojnikov pri družbi G. d.d. in so ti ostali na nerentabilnih lokacijah,

- ker ni opravil nalog v zvezi s predstavitveno brošuro,

- ker je nepravočasno in pomanjkljivo izdeloval poročila o novih lokacijah zabojnikov.

9. Revizija na več mestih očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP (da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena) in bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih) ter v zvezi z izpovedbo A. A. bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347. členom ZPP.

10. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ni bilo dolžno odgovarjati na vsak pritožbeni stavek, saj iz vsebine sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da nobene od navedb ni prezrlo in je na večino, če ne neposredno, pa vsaj posredno odgovorilo. Le na pritožbene navedbe v zvezi z očitkom, da tožnik ni popravil pogodbe glede lokacije zabojnika na ulici E. v L. namesto na ulici H., sodišče druge stopnje res ni odgovorilo, saj je v zvezi s tem navedlo le, da tožnik ni odreagiral na nalogo, da se to napako odpravi (čeprav se je tožnik v pritožbi skliceval na svojo izpoved, da je nalogo opravil in se pozanimal, kdaj bo mogoče pogodbo popraviti). Vendar pa ta pomanjkljivost ne vpliva na zakonitost sodbe sodišča druge stopnje, ker očitek, da naloge ni opravil, ni bil edina podlaga za ugotovljen razlog nesposobnosti.

11. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj ima jasne razloge o odločilnih dejstvih. Ne drži očitek, da se s številom postavljenih zabojnikov sodišče ni ukvarjalo. O tem vsebuje sodba sodišča druge stopnje podrobno obrazložitev v 9. točki na strani 6, izrecno pa je navedeno tudi, da število postavljenih zabojnikov v prejšnjih letih pravno ni pomembno. Sodišče druge stopnje se je opredelilo tudi do pritožbenega ugovora o dolgotrajnejši odsotnosti in v tem delu pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve na strani 6). Dejstvo, da (če) je ves čas prejemal dodatek na delovno uspešnost, ni odločilno ob ugotovitvi, da letnega plana za leto 2015 ni izpolnil.

12. V zvezi z izpovedbo A. A., katere povzetek naj bi predstavljal ugotovitev dejstva pred sodiščem druge stopnje brez obravnave, revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje le odgovarjalo na pritožbeni očitek nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je lahko storilo le tako, da je povzelo, kaj je izpovedala priča A. A., na katero se je v pritožbi skliceval tožnik (10. točka obrazložitve). S tem ni kršilo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347. členom ZPP. V ostalem pod očitkom bistvene kršitve tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (glede tega, da je uredil prestavitev zabojnika, vendar ni bil obveščen, da v resnici ni bil premeščen).

13. Revizija sodbi sodišča druge stopnje neutemeljeno očita, da ima v zvezi s prestavitvijo zabojnika na ulici F. v L. nejasne razloge. Razlogi so dovolj jasni, saj je bistveno, da je bil tožnik 29. 7. 2015 pisno obveščen, da je treba zabojnik prestaviti (ustno pa s strani B. B. že 9. 7. 2015) in da zabojnik ni bil prestavljen do 21. 10. 2015. Iz izvedenih dokazov in tudi pritožbenih navedb izhaja, da se je tožnik sicer pričel dogovarjati za prestavitev (in nato nastopil bolniški stalež), ni pa dogovorov in realizacije dokončal niti potem, ko se je spet vrnil na delo. Vse ostalo v zvezi s tem očitkom ni odločilnega pomena.

14. V zvezi s prestavitvijo zabojnikov v M. je sodišče druge stopnje pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da tožnik naloge ni opravil. Naloženo mu je bilo, da kontaktira z družbo G. d.d. o možnosti prestavitve zabojnika na ulici I. na sprednjo stran in da zabojnika z ulic J. in K. premakne na novi lokaciji v N. Ugotovljeno je bilo, da naloge ni opravil tako, kot mu je bilo naloženo. Zatrjevanje, da je našel lokacijo pri družbi G. d.d. in boljšo lokacijo v drugem mestu ne spremeni dejstva, da z družbo G. d.d. za prestavitev ni kontaktiral in da ni uredil prestavitev zabojnikov v N.

15. V zvezi z namestitvijo nalepk Rdečega križa in Karitas na zabojnike je bilo ugotovljeno, da je bila naloga dana tožniku in da je ni izpolnil. Revizijski očitek, da bi moralo sodišče upoštevati navedbo o sprejetju njegovega predloga, da nalepke namestijo vozniki, ni utemeljen. Če je tožnik trdil, da je to ekonomsko bolj upravičeno in če njegovega zavzemanja za to nihče ni zanikal, to še ne pomeni, da je bil njegov predlog sprejet. Revizijska navedba, da je bil predlog sprejet, ni z ničemer dokazana. To, da na zaslišanju C. C. ni zanikala tožnikove trditve, da je ekonomsko bolj upravičeno, če bi nalepke nameščali vozniki in da je B. B. potrdila tožnikov predlog, ne nasprotuje zaključku, da tožnik naloge ni opravil. Iz predstavljenih navedb ne izhaja, da je bil tožnikov predlog sprejet, ampak le, da je predlog podal, zato sodbi sodišča druge stopnje, iz katere izrecno izhaja, da ga predlog, tudi če bi bil ekonomsko bolj upravičen, ni odvezoval, ni mogoče očitati protispisnosti.

16. V zvezi s predstavitveno brošuro bi moral tožnik B. B. posredovati tekst, fotografije in drug material do 24. 7. 2015. Ugotovljeno je bilo, da je grobi tekst pripravila B. B., nakar ji je tožnik po telefonu povedal, da tekst za Slovenijo ni primeren. Fotografije je posredoval šele 5. 11. 2015. Na pritožbene navedbe glede tega očitka je sodišče druge stopnje odgovorilo, da tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, vendar neutemeljeno ter navedlo, da se v izogib ponavljanju pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje.

17. Glede očitka o oddajanju poročil (tožniku se je očitalo, da jih je oddajal prepozno in da so bile v njih napake) tožnik v reviziji napada ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog.

18. Iz navedenega izhaja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Očitek, da je sodišče upoštevalo le tiste argumente, ki so vodili k zavrnitvi zahtevka, je nesmiseln, saj je sodišče dolžno predstaviti argumente, ki so privedli do odločitve, v tem primeru zavrnitve zahtevka. Navedlo je tudi, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo relevantno dejansko stanje (32. točka obrazložitve). Sodišče druge stopnje je zavrnilo očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so se zatrjevale v pritožbi (5. točka obrazložitve); s tem je zajet tudi očitek o kršitvi 8. člena ZPP (pravilno prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP), ki jo je tožnik v pritožbi utemeljeval s tem, da sodišče ni upoštevalo njegovih navedb (v tem primeru sploh ne more biti podana očitana kršitev, saj navedb ni mogoče šteti za dokaz) in neutemeljeno ni verjelo njegovi izpovedi. Sodišče prve stopnje tožnikove izpovedi ni spregledalo, ampak jo je dokazno ocenilo, kakor tudi predložene pisne izjave prič, ki jih je predlagal (njihove pisne izjave so bile prebrane v soglasju s strankama). Pojasnilo je, da z dokazi, ki jih je predlagal, ni uspel izpodbiti očitkov v obravnavani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je s tem soglašalo.

19. Ob dejstvu, da je pretežni del očitkov utemeljen, je tudi materialnopravna presoja sodišča druge stopnje, da je podan odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), ker tožnik dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, pravilna.

20. Revizijske navedbe glede tega, da izvedeni dokazi kažejo na krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi so neutemeljene. Tožena stranka je tožniku očitala nesposobnost in jo je tudi dokazala. Ugotovljeno je bilo, da svojih nalog ni opravljal kvalitetno in v skladu s pričakovanji tožene stranke, kar je po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 utemeljen odpovedni razlog (razlog nesposobnosti).

21. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 828/2015
• Sodba VIII Ips 147/2002
• VDSS sodba Pdp 1594/2014