<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 261/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:VIII.IPS.261.2017
Evidenčna številka:VS00006815
Datum odločbe:19.12.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 204/2017
Datum odločbe II.stopnje:15.06.2017
Senat:Marjana Lubinič (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), dr. Mateja Končina Peternel, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpoved delavca - vročitev odpovedi

Jedro

V takšnih in podobnih primerih ni dolžnost delavca, da išče neko osebo pri delodajalcu, ki naj bi bila ob nejasnih razmejitvah pristojnosti, nejasnih položajih ali medsebojnih sporih najbolj pristojna za sprejem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, temveč je (prav obratno) stvar delodajalca, da ustrezno poskrbi in zagotovi, da bo odpoved delavca prišla do prave osebe, oziroma se bo ta z njo seznanila. Zadošča, da delavec vroči odpoved delodajalcu ali osebi, za katero je prepričan, da je pristojna za njegovo vročitev. Ta oseba je lahko tudi delavka v vložišču delodajalca ipd. Le v primeru, če bi bilo povsem jasno, da odpoved vroča neposredno osebi, ki je povsem neprimerna za njen sprejem, saj npr. z delodajalcem nima nobene povezave, ali je povsem jasno, da za sprejem odpovedi nima prav nobenih pristojnosti, bi se lahko štelo, da takšna vročitev ni bila pravilna. Vendar v tej zadevi ne gre za takšne primere.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 282,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 5. 7. 2016 nična in da je tožnici delovno razmerje prenehalo že pred tem, z dnem 10. 6. 2016. Svoj zaključek je utemeljilo s tem, da je tožnica dne 11. 5. 2016 podala predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi1, ki ga je sodišče prvenstveno štelo za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice. Tožnici je na podlagi njene redne odpovedi 10. 6. 2016 prenehalo delovno razmerje pri tožencu. Zato je bila kasnejša izredna odpoved delodajalca podana že po tem, ko ji je prenehalo delovno razmerje in je bila odjavljena iz zavarovanj, takšna izredna odpoved delodajalca pa ne more imeti pravnih učinkov. V nadaljevanju je sodišče obrazložilo, da bi do enakega zaključka prišlo tudi v primeru, če bi se štelo, da sta stranki s sprejemom tožničinega predloga s strani A. A. ml. sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je namreč upravičeno zanesla na zapis v sodnem registru, da je A. A.ml. direktor toženca (vse do skupščine dne 6. 6. 2016), ki je naloge direktorja tudi dejansko izvrševal, zaposlenim odrejal delo, podpisoval poslovne listine itd.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo. Potrdilo je dejanske zaključke in pravne razloge prvostopenjske sodbe.

3. Toženec je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri uveljavlja kršitve materialnopravne in procesne narave. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je bil A. A. ml. pooblaščen za sprejem odpovedi tožnice, saj mu je mandat direktorja potekel že v letu 2006. Tega se je tožnica tudi zavedala, zaradi česar je ravnala nevestno, oziroma ni bila v dobri veri. V zvezi s tem je nepomembno, da je A. A. ml. po koncu mandata nadaljeval z izvrševanjem funkcije direktorja, saj za to ni imel podlage v sklepu skupščine toženca. Tožnica bi morala odpoved vročiti A. A. st., ki je bil vpisan v sodnem registru kot prokurist toženca. Sodišču druge stopnje očita procesno kršitev, ker se ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki so se nanašale na presojo skrbnosti tožnice - in pri tem tudi, da ni kontaktirala A. A. st. vsaj po pozivu za vračilo sredstev itd. Tožnica naj ne bi bila v dobri veri. Protispisen naj bi bil zaključek o odjavi tožnice na običajen način, sodišči pa naj bi zanemarili in se ne opredelili do dejstev, da nihče od zaposlenih ni bil obveščen, da bo tožnici prenehalo delovno razmerje - to naj bi potrjevalo dejstvo, da se je tožnica dogovorila z A. A. ml. in da ne bi bila odjavljena iz zavarovanj, če bi bil na skupščini 6. 6. 2016 imenovan za poslovodjo A. A. ml. itd.

4. Tožnica je na revizijo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in povrnitev stroškov odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi tega, da je tožnica dne 11. 5. 2016 podala predlog za sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi z odpovednim rokom, ki je naslovljen na ime in naslov toženca, in z upoštevanjem dopisa A. A. ml. z istega dne2, prvenstveno štelo, da je tožnica redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. S takšnim zaključkom se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje (glej 5. točko in 19. točko obrazložitve). Revizija ne izpodbija tega, da naj bi sodišči predlog tožnice napačno šteli za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

8. Ob takšnih razlogih za odločitev je treba izhajati iz določbe prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in nadalj.), po kateri lahko delavec kadarkoli redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve. Redna odpoved mora biti izražena v pisni obliki (prvi odstavek 87. člena ZDR-1). Odpoved učinkuje že sama po sebi in za njeno učinkovanje ni potrebna volja oziroma soglasje ali strinjanje delodajalca. Zadošča, da je takšna (pisna) odpoved vročena delodajalcu (88. člen ZDR-1).

9. Tožnica je torej pisno odpoved poslala na naslov toženca, prejem te odpovedi pa je še istega dne (11. 5. 2016) potrdil A. A. ml., za katerega sta sodišči ugotovili, da je bil v sodnem registru takrat še vedno vpisan kot direktor toženca (čeprav mu je mandat potekel že pred tem) in je tudi dejansko (ne glede na formalni potek mandata) opravljal naloge direktorja: odrejal je delo, podpisoval poslovne dogodke, odrejal obračune in izplačila, odobril letni dopust itd. Gre za dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano. Te ugotovitve ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa.

10. Že na podlagi tega (in ne glede na ostale ugotovitve) je evidenten zaključek, da je tožnica pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno vročila tožencu in je odpoved s to vročitvijo tudi učinkovala.

11. Če so pri tožencu obstajali spori o vodenju družbe in drugih vprašanjih med A. A. ml. in st., to ob ugotovitvah o tem, kakšna je bila tudi dejanska vloga in položaj A. A. ml. pri tožencu, ne more vplivati na vprašanje veljavnosti oziroma učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. V takšnih in podobnih primerih tudi ni dolžnost delavca, da išče neko osebo pri delodajalcu, ki naj bi bila ob nejasnih razmejitvah pristojnosti, nejasnih položajih ali medsebojnih sporih najbolj pristojna za sprejem vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca, temveč je (prav obratno) stvar delodajalca, da ustrezno poskrbi in zagotovi, da bo odpoved delavca prišla do prave osebe, oziroma se bo ta z njo seznanila. Zadošča, da delavec vroči odpoved delodajalcu ali osebi, za katero je prepričan, da je pristojna za njegovo vročitev. Ta oseba je lahko tudi delavka v vložišču delodajalca ipd. Le v primeru, če bi bilo povsem jasno, da odpoved vroča neposredno osebi, ki je povsem neprimerna za njen sprejem, saj npr. z delodajalcem nima nobene povezave, ali je povsem jasno, da za sprejem odpovedi nima prav nobenih pristojnosti, bi se lahko štelo, da takšna vročitev ni bila pravilna. Vendar v tej zadevi ne gre za takšne primere.

12. Glede na navedeno materialno podlago in zaključke so revizijske navedbe neutemeljene in v glavnem tudi nepomembne. Toženec v reviziji celo posredno priznava, da je A. A. ml. kljub poteku mandata še delal pri tožencu in so ga naslavljali kot direktorja, očitno pa tudi A. A. st. vsaj do vročitve odpovedi tožnice (kasnejši dogodki niso niti pomembni) ni naredil ničesar, da bi stanje uredil. Zato ne more prelagati odgovornosti na tožnico in ji celo očitati premajhno skrbnost, sodiščema nižjih stopenj pa nezadostno opredelitev do tega, kaj vse bi morala tožnica preverjati pri A. A. st.3 Tudi ne drži, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z dobrovernostjo tožnice - saj ima sodba sodišča druge stopnje razloge v tej smeri v 9. in 12.-14. točki obrazložitve. Te in tudi nekatere druge pritožbene navedbe, do katerih se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo, za presojo (upoštevajoč gornje razloge) tudi sicer niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

14. Zavrnitev vključuje tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov toženca, in sicer že zaradi neuspeha z revizijo, sicer pa delodajalec, ne glede na izid postopka (razen izjemoma) v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Toženec je dolžan povrniti tožnici njene stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (priznanih 450 točk za odgovor na revizijo, 50 točk za posvet, 1 % materialnih stroškov ter DDV) in skupaj znašajo 282,80 EUR.

-------------------------------
1 Po predlogu ji preneha pogodba o zaposlitvi čez 30 dni, tj. z dnem 10. 6. 2016.
2 Iz tega dopisa tožnici izhaja, da so odpoved sprejeli, da bo tožnici prenehalo delovno razmerje 10. 6. 2016 itd.
3 Kot navedeno bi bilo to lahko pomembno le v zvezi z vprašanjem pravilne vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nikakor pa glede tega, ali bi se moral A. A. st. z redno odpovedjo tožnice strinjati.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 87/1, 88, 88/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1OTM3