<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 48910/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:XI.IPS.48910.2017
Evidenčna številka:VS00008157
Datum odločbe:30.11.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), Mitja Kozamernik (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pritožba zoper sklep o odreditvi pripora - izločitev sodnika v pritožbenem postopku - izločitveni razlog - sorodstveno razmerje - rok za vložitev zahteve za izločitev sodnika

Jedro

Od obdolženčeve obrambe v pripornih zadevah, v kateri imata obdolženi in njegov zagovornik na voljo zgolj 24 ur za vložitev pritožbe, ni mogoče zahtevati, da v tako kratkem pritožbenem roku iz previdnosti opravi tudi poizvedbe o sestavi zunajobravnavnega senata, ki bo odločal o pritožbi.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep Okrožnega sodišča na Ptuju I Ks 48910/2017 z dne 3. 11. 2017 razveljavi.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 1. 11. 2017 na podlagi prvega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper obdolženega F. J., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredil pripor. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 3. 11. 2017 pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je obdolženčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do obrambe, kršitve 19., 20. in 22. člena Ustave RS ter kršitev 201. člena ZKP. Bistveno kršitev določbe kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornica uveljavlja z navedbo, da je kot predsednik senata pri odločanju o pritožbi sodeloval sodnik A. A., ki je njen stric in tako sorodnik v 3. kolenu po stranski črti. Ker v takem primeru sodnik na podlagi določbe 39. člena ZKP ne sme opravljati sodniške dolžnosti, bi moral biti izločen. S preostalimi navedbami zagovornica izpodbija presojo sodišč o ponovitveni nevarnosti obdolženca. Za sklepanje o ponovitveni nevarnosti bi moralo sodišče konkretno ugotoviti in obrazložiti vsaj eno okoliščino subjektivne narave. Zunajobravnavni senat je ugotovil zgolj brezposelnost obdolženca, ki jo je povezal z veliko količino zasežene prepovedane droge, pri tem pa popolnoma spregledal stališče Ustavnega sodišča, da okoliščine storitve in teža očitanega kaznivega dejanja same po sebi ne utemeljujejo sklepa o ponovitveni nevarnosti. Senat je tudi popolnoma prezrl pritožbena navajanja v smeri, da je brezposelnost pri osebah, ki sodijo v enako starostno in izobrazbeno skupino kot obdolženec, nadpovprečno visoka in da torej zgolj na podlagi obdolženčeve brezposelnosti še ni mogoče sklepati o njegovi ponovitveni nevarnosti, zato je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe. Ker sklep o tem odločilnem dejstvu nima razlogov, je podana tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Slednja kršitev je podana tudi iz razloga, ker se senat ni opredelil do zatrjevanj obrambe v smislu, da obdolženec še nikoli ni bil obravnavan za katerokoli kaznivo dejanje. Presoja sodišča, ki bi morala biti konkretizirana, je ostala zgolj na ravni splošnosti, posledično pa ni mogoče oceniti, ali so razlogi v izpodbijanem sklepu razumni. Zagovornica Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor odpravi, podredno pa, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Predlaga tudi prekinitev izvrševanja pravnomočnega sklepa.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru na zahtevo navaja, da kršitve ustavnih pravic in kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev iz prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jih uveljavlja obdolženčeva zagovornica, niso podane, saj se je sodišče druge stopnje do pritožbenih navedb ustrezno opredelilo. Glede zatrjevane kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vrhovni državni tožilec opozarja, da se o zatrjevani sorodstveni povezanosti med predsednikom zunajobravnavnega senata in zagovornico, ni mogoče dokončno opredeliti, saj iz spisa oziroma predložitvenega poročila ni razviden morebitni ne-obstoj take povezanosti. Sicer pa bi po njegovem stališču morala zagovornica predlog za izločitev sodnika uveljavljati že v pritožbi pred začetkom seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP). Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obdolženec ali njegova zagovornica opravila poizvedbe v tej smeri in zahtevala izločitev višjega sodnika. Zato sta pri uveljavljanju te kršitve prekludirana (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 58000/2012). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki v izjavi nasprotuje navedbam vrhovnega državnega tožilca in navaja, da se slednji v odgovoru sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 58000/2012, ki za obravnavano zadevo ni relevantna, ker gre za popolnoma drugačen položaj. Dodaja, da v konkretnem primeru obdolženčeva obramba izločitve člana zunajobravnavnega senata ni mogla zahtevati že ob vložitvi pritožbe, saj v tistem trenutku še ni bila seznanjena s sestavo senata, ki je kasneje odločal o pritožbi. Neupravičeno pa bi bilo v pripornih zadevah, kjer so pritožbeni roki izjemno kratki, od obdolženca in njegove obrambe zahtevati, da se vnaprej seznanita s sestavo senata, ki bo odločal o pritožbi. Prav tako pa tudi ne gre za izločitev višjega sodnika po tretjem odstavku 41. člena ZKP, kot trdi vrhovni državni tožilec.

B.

5. Vrhovno sodišče se je že v več zadevah opredelilo do vprašanja pravočasnosti uveljavljanja izločitvenega razloga iz 39. člena ZKP ter zavzelo stališče, da se sme izločitev višjega sodnika zahtevati le do začetka seje senata (tretji odstavek 41. člena ZKP), v vsakem primeru pa takoj, ko stranka izve za razlog izločitve (drugi odstavek 41. člena ZKP). V nasprotnem primeru pravice zahtevati izločitev višjega sodnika ugasne.1 Če je obdolžencu in njegovi obrambi dana možnost, da opravita poizvedbe o sestavi senata, pa tega ne storita, sta pri uveljavljanju te kršitve prekludirana.2 Vrhovno sodišče se je pri utemeljitvi sklicevalo tudi na določbe prve alineje 18. člena v zvezi s 153. in 154. členom Sodnega reda, da se na oglasni deski sodišč (ter tudi na spletu) objavi letni razpored sodnikov sodišč. Kvečjemu v primeru, ko bi se iz razlogov, ki jih stranka ne bi mogla predvideti, razpored sodnikov določen v letnem razporedu spremenil tako, da obdolženec in njegova zagovornica za takšno spremembo ne bi mogla vedeti, bi bilo dopustno to kršitev uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti.3

6. Vsem gornjim primerom je skupno, da so stranke zahtevale izločitev sodnika višjega sodišča v postopku odločanja o pritožbi zoper sodbo, torej v postopku, v katerem so senati vnaprej določeni in v katerem imajo stranke za vložitev pritožbe na voljo petnajst dni (prvi odstavek 366. člena ZKP). Obravnavana zadeva se od do sedaj obravnavanih zadev v bistvenem razlikuje, saj gre za priporno zadevo, v kateri imata obdolženec in njegova obramba na voljo zgolj 24 ur za vložitev pritožbe, sestava zunajobravnavnega senata pa tudi ni vnaprej določena. Od obdolženčeve obrambe bi bilo zato v konkretnem primeru neupravičeno zahtevati, da v tako kratkem pritožbenem roku iz previdnosti opravi tudi poizvedbe o sestavi zunajobravnavnega senata, ki bo odločal o pritožbi. Ne nazadnje bi moral predsednik senata, ki je stric obdolženčeve zagovornice, predlagati svojo izločitev iz odločanja v tej zadevi sua sponte ter takoj prenehati z vsakim delom v tej zadevi. Sodnik, ki je krvni sorodnik obdolženčevega zagovornika oziroma zagovornice v stranski vrsti do četrtega kolena, ne sme opravljati sodniške dolžnosti (2. točka prvega odstavka 39. člena ZKP). Ker je v obravnavani zadevi odločal sodnik, ki bi moral biti iz sojenja izločen (iudex inhabilis), obdolženec in njegova zagovornica pa kršitve pred seznanitvijo z odločitvijo zunajobravnavnega senata nista mogla uveljavljati, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP in 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP).

C.

7. Glede na povedano je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata, s katerim je le-ta odločil o pritožbi obdolženčeve zagovornice zoper sklep o odreditvi pripora, razveljavilo. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo že zaradi kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zagovorničinih navedb o preostalih kršitvah ni presojalo.

-------------------------------
1 Sodbi I Ips 58000/2012 z dne 11. 12. 2014, tč.18 in I Ips 14439/2010 z dne 20. 11. 2014, tč. 10.
2 Sodbi I Ips 58000/2012 z dne 11. 12. 2014, tč. 19 in I Ips 213/2010 z dne 20. 1. 2011, tč. 7.
3 Prim. sodbo I Ips 340/2009 z dne 3. 6. 2010, tč. 8.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 39, 39/1-2, 201, 201/1, 371, 371/1-2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1ODEy