VSRS Sodba XI Ips 42472/2017

Jedro

Pomanjkljiva presoja neogibnosti in sorazmernosti pripora.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sklepa preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata se razveljavita.

Obrazložitev

A.

1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Kpr 42472/2017 z dne 27. 10. 2017 zoper obdolženega T. B. odredila pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem v zvezi s šestim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom I Ks 42472/2017 z dne 8. 11. 2017 pritožbo obdolženčeve zagovornice kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je zahtevo za varstvo zakonitosti vložila obdolženčeva zagovornica, kot uvodoma navaja, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in obdolžencu odpravi pripor oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, podrejeno pa, da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je podala odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahtevo je ocenila kot delno utemeljeno. Meni, da zagovornica podaja svojo oceno okoliščin glede ponovitvene nevarnosti, s tem pa uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Ocenjuje, da je očitek zagovornice o pomanjkanju razlogov o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora ob upoštevanju sodbe Vrhovnega sodišča XI Ips 42472/2017 z dne 27. 10. 2017 utemeljen.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica izpodbija obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in navaja, da je z B., organizatorjem prevozov ilegalnih migrantov, komuniciral obdolženčev oče, soobdolženi D. B. Ker se obdolženčev oče nahaja v priporu, obdolženec z B. ne more komunicirati ali ga poiskati. Obdolženec prav tako ne razpolaga s kombiji, s katerimi je bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje. Po navedbah zagovornice pri obdolžencu niso podane subjektivne okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj ponovitvene nevarnosti. Trdi, da kazniva dejanja, za katera je bil obdolženec spoznan za krivega, niso v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem in da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni konkretni razlogi v zvezi z obdolženčevimi dolgovi.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča je priporni razlog ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izkazan v zadostni meri. Iz obrazložitve sodišč izhajajo tako objektivne (teža, način in okoliščine storitve kaznivega dejanja) kot subjektivne okoliščine (obdolženčeva vztrajnost in odločenost izvrševati obravnavano kaznivo dejanje ter obdolženčeva predkaznovanost), ki utemeljujejo realno nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve na prostost nadaljeval z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj (stran 4 sklepa preiskovalne sodnice in točka 8 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata). Zagovornica z izpostavljanjem dejanskih okoliščin na strani obdolženca izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnica v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice ni uveljavljala, da obdolženec v trenutku odreditve pripora ni imel zagovornika. Navedbe, ki se nanašajo na kršitev drugega odstavka 70. člena ZKP, predstavljajo nove navedbe, ki bi jih bilo v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče uveljavljati le, če bi bile predhodno neuspešno uveljavljane s pritožbo ali če je bila kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Ker zagovornica v pritožbi kršitve določbe kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 70. člena ZKP ni uveljavljala, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, navedene kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP več ne more uveljavljati.

8. Obdolženčeva zagovornica s trditvami, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v zvezi z neogibnostjo in sorazmernostjo odrejenega ukrepa ni navedlo konkretnih razlogov, nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, zakaj se varnosti ljudi ne more zagotoviti z milejšim ukrepom, sodišče pa v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni pretehtalo, ali je varnost in zdravje ljudi zaradi obdolženčevega ravnanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v njegovo pravico do osebne svobode. Po zagovorničinih navedbah mora biti v sklepu o odreditvi pripora poleg ogrožanja varnosti in življenj ljudi, ki so bila zgolj posredno ogrožena s tem, ko je bilo v kombiju več ljudi od zakonsko določenega maksimuma, konkretno obrazloženo tudi ogrožanje varnosti in življenj ljudi v povezavi z vrsto in težo očitanega kaznivega dejanja ter nujnostjo in potrebnostjo pripora.

9. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 ter v naslednjih presodilo, da je sodišče dolžno vselej, ko odloča o priporu zaradi ponovitvene nevarnosti v skladu z določbo drugega odstavka 202. člena ZKP v zvezi z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), poleg obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja ugotoviti in navesti tiste konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče napraviti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil določeno specifično kaznivo dejanje, ugotoviti in obrazložiti, da obstaja nevarnost ponavljanja takšnega dejanja, ki pomeni ogrožanje varnosti ljudi, in ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali je v konkretnem primeru varnost ljudi zaradi nevarnosti ponovitve določenega dejanja ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Zadostnost obrazložitve v postopku, v katerem se preverja obstoj pogojev za pripor, je bistvena ne le zaradi ustavno procesnih jamstev, zagotovljenih s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena URS, temveč tudi zato, da ima posameznik uvid v konkretne razloge, ki po oceni sodišča utemeljujejo poseg v njegovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena URS. Konkretne okoliščine so namreč odločilne za presojo, ali je pripor, ki pomeni hud poseg v eno najvišje varovanih človekovih pravic, sploh dopusten. URS v 25. členu določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedeno pravno jamstvo iz 25. člena URS je lahko učinkovito le, če je odločba v vsaki bistveni točki obrazložena na tako konkreten (ne pavšalen, abstrakten, splošen) način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti. Če je obrazložitev pomanjkljiva, so lahko zagotovljena pravna jamstva le navidezna. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je zato določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.

10. Uporaba načela sorazmernosti, ki ga mora sodišče upoštevati, ko odloča o priporu, pomeni, da je treba pred odreditvijo posega v ustavno pravico do osebne svobode posameznika presoditi, ali je poseg sploh primeren za dosego želenega, ustavno dopustnega cilja, ali je poseg nujen (neogibno potreben) tako da želenega cilja ni mogoče doseči na noben drug način, to je z blažjimi sredstvi, ki jih predvideva 192. člen ZKP in, ali je poseg v razumnem sorazmerju s ciljem, to je z varnostjo ljudi, ki naj se s posegom zavaruje in z razumno pričakovanim učinkom takšnega zavarovanja (sorazmernost v ožjem pomenu).

11. V konkretnem primeru je preiskovalna sodnica v zvezi z neogibno potrebnostjo in sorazmernostjo pripora navedla samo splošno znana dejstva v zvezi z obdolžencu očitanim kaznivim dejanjem. V razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa je tako navedeno, da je obdolženec v vozilo vzel več oseb od zakonskega maksimuma in pri tem navedene osebe izpostavljal veliki nevarnosti. Zakonsko določena omejitev je povezana z varnostjo, ki naj bi jo zagotavljali ob prevažanju oseb. Večje od dovoljenega števila bi pomenilo, da se osebe v primeru kakršne koli nenadne situacije, do katere lahko pride v prometu, poškodujejo ter s tem ogrozijo svoje zdravje in življenje. Preiskovalna sodnica je še obrazložila, da so podane tudi objektivne okoliščine, ki utemeljujejo neogibno potrebnost in sorazmernost pripora in sicer, da osebe, ki se ukvarjajo s tovrstnimi kaznivimi dejanji, izkoriščajo stisko ljudi, ki zaradi ekonomskih ali drugih razlogov iščejo pot za ceno lastne stiske in zbirajo sredstva, da bi si lahko zagotovili prevoz, s čemer ogrozijo svojo eksistenco. Razlogom preiskovalne sodnice je s podobno splošnimi razlogi pritrdil zunajobravnavni senat.

12. Za zagotovitev temeljnih procesnih jamstev poštenega postopka je bistveno, da sodišče v razlogih izpodbijane odločbe navede pot, po kateri je prišlo do odločitve, vsebovane v izreku. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. V okviru spodnje premise mora sodišče navesti pravno relevantna dejstva, v okviru zgornje premise pa pravno podlago, pomembno za odločitev. Šele ko sta oblikovani obe premisi, sodišče napravi sklep oziroma pravni zaključek.

13. V konkretnem primeru to pomeni, da bi morala biti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedena pravno relevantna dejstva, ki kažejo na neogibnost in sorazmernost ukrepa, ki se ga odreja (spodnja premisa), neogibnost pripora, ki izhaja iz 20. člena URS (zgornja premisa), nato pa bi moralo sodišče napraviti zaključek (conclusio), da je pripor sorazmeren in neogibno potreben ukrep, s katerim je edino mogoče zagotoviti varnost potencialnih oškodovancev, ter preprečiti, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja.

14. V konkretnem primeru sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu takšne presoje ni opravilo, saj je v okviru spodnje premise sodniškega silogizma uporabilo zgolj splošno znana dejstva v zvezi s prevozi ilegalnih prebežnikov, ni pa navedlo konkretnih razlogov, ki bi kazali, da je obdolženec prevoz ilegalnih prebežnikov izvajal na takšen način, da je bilo resnično ogroženo njihovo življenje oziroma zdravje, ter da bi na podlagi njegovega dosedanjega ravnanja bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo na prostosti še naprej ogrožal življenje in zdravje ljudi¹.

C.

15. Zaradi ugotovljene kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 20. členom URS je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo (prvi odstavek 426. člena ZKP).

-------------------------------
¹ Tako tudi sodba VSRS XI Ips 42472/2017 z dne 27. 10. 2017.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 12195/2019
• VSRS Sodba XI Ips 33992/2017
• VSK Sklep I Kp 24616/2018