VSRS Sodba in sklep VIII Ips 57/2016

Jedro

Tožnikov zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo plač, sodi med razpolaganje s premoženjem stečajnega dolžnika, ki sodi v stečajno maso, zato bi moral revizijo v delu, ki je vložena zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka za izplačilo plač, vložiti odvetnik s posebnim pooblastilom stečajnega upravitelja. Tožnikov odvetnik za vložitev revizije tovrstnega pooblastila ni predložil, pač pa zgolj pooblastilo za zastopanje s strani tožnika. Ker odvetnik nima ustreznega pooblastila, se revizija v zgoraj navedenem delu zavrže.

Izrek

I. Revizija se v delu, v katerem tožnik izpodbija pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za izplačilo plač, zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2015; da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plačo ter vse obvezne prispevke iz delovnega razmerja in akontacijo dohodnine ter od zapadlosti posamezne neplačane plače do plačila plačati zakonske zamudne obresti od 18. v mesecu za plačo preteklega meseca.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da tožena stranka na podlagi internega Pravilnika o odgovornosti delavcev SŽ - ŽGP Ljubljana d.d. za kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa pogoje za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni imela pravne podlage za podajo izredne odpovedi. Prometna nesreča, ki jo je povzročil tožnik, naj ne bi ogrozila človeških življenj, saj nihče od sopotnikov ni bil huje poškodovan. Sodišče naj ne bi upoštevalo, da je tožena stranka kršila določbe o delovnem času, zaradi česar tožnik dne 16. 5. 2015 ne bi smel biti na delovnem mestu. Tožnik naj bi bil namreč vse od 3. 5. 2015 dalje vsakodnevno na delu pri toženi stranki. Če bi tožena stranka ravnala zakonito, do nesreče sploh ne bi prišlo. Sodišče naj bi zmotno presodilo, da med strankama ni bilo več možno nadaljevati delovnega razmerja, saj je tožnik po dogodku z dne 16. 5. 2015 nemoteno opravljal svoje delovne obveznosti pri toženi stranki do 15. 6. 2015. Sodišče naj bi zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 212., 213. in 243. členom ZPP. Sodišče namreč ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, ki bi presodil vpliv alkohola pri tožniku glede na njegov obseg dela in razporeditev delovnega časa. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nad tožnikom naj bi se namreč dne 22. 10. 2015 začel postopek osebnega stečaja, zato bi moralo sodišče na glavno obravnavo z dne 1. 2. 2016 vabiti stečajnega upravitelja tožnika, česar pa ni storilo.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Revizija je v delu, ki se nanaša na plače, nedovoljena.

7. Po podatkih iz AJPES-a je bil nad tožnikom dne 22. 10. 2015 začet postopek osebnega stečaja, ki se je pravnomočno zaključil dne 5. 8. 2017.

8. Na podlagi 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju² (v nadaljevanju ZFPPIPP) se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da ne more sklepati pogodb in opravljati drugih pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka) in brez soglasja sodišča ne more najeti kredita ali posojila ali dati poroštva, odpreti novega transakcijskega ali drugega denarnega računa, se odpovedati dediščini ali drugim premoženjskim pravicam (2. točka prvega odstavka). Na podlagi 389. člena ZFPPIPP v stečajno maso v postopku osebnega stečaja spada tudi plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so po tem zakonu izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku.

9. Tožnikov zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo plač, sodi med razpolaganje s premoženjem stečajnega dolžnika, ki sodi v stečajno maso, zato bi moral revizijo v delu, ki je vložena zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o zavrnitvi zahtevka za izplačilo plač, vložiti odvetnik s posebnim pooblastilom stečajnega upravitelja. Tožnikov odvetnik za vložitev revizije tovrstnega pooblastila ni predložil, pač pa zgolj pooblastilo za zastopanje s strani tožnika. Ker odvetnik nima ustreznega pooblastila, se revizija v zgoraj navedenem delu zavrže.

10. Revizija je v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracijski zahtevek, neutemeljena.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku, ki je bil zaposlen na delovnem mestu voznik težke mehanizacije, dne 15. 6. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi hujše kršitve obveznosti iz delovnega razmerja in kršitve Pravilnika. Tožena stranka je tožniku očitala hujšo kršitev delovne obveznosti, storjeno naklepno ali iz hude malomarnosti, ki je ogrozila človeška življenja, ker je dne 16. 5. 2015 nepooblaščeno uporabil delovno sredstvo oziroma opravil prevoz delavcev z vozilom, čeprav se je potni nalog glasil na drugega delavca in s tem vozilom v vinjenem stanju povzročil prometno nesrečo. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik vozil brez potnega naloga in ni želel, da bi vozil delavec, na katerega se je glasil potni nalog. Prometno nesrečo je povzročil, ker se pred spremembo prometnega pasu na avtocesti ni prepričal, ali lahko to varno stori in posledično pri visoki hitrosti trčil v kovinsko odbojno ograjo. Na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti je imel 0,63 mg alkohola v litru izdihanega zraka, dovoljen limit pa je 0,24. V nesreči sta dva delavca utrpela poškodbo glave, pri čemer je bil A. A. dva dni hospitaliziran, B. B. pa je bil 5 mesecev v bolniškem staležu.

12. Glede na zgoraj navedene dejanske ugotovitve revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da v konkretnem primeru ni bistveno, ali bi tožena stranka tožniku morala na dan 16. 5. 2015 omogočiti počitek in ali je bil rezultat alkotesta posledica preobremenjenosti tožnikovega organizma zaradi neprekinjenega dela. Če je tožena stranka v resnici kršila pravila o delovnem času, je sicer res ravnala nezakonito, vendar pa to dejstvo (tudi če bi bilo ugotovljeno) ne predstavlja vzroka dogodka z dne 16. 5. 2015. Primarni vzrok dogodka z dne 16. 5. 2015 namreč ni bila morebitna preutrujenost zaradi neprekinjenega dela pa tudi ne morebitno popivanje prejšnji večer, pač pa tožnikova samovoljna odločitev da bo vozil vozilo, ki ga sploh ne bi smel. To ravnanje je bilo v nasprotju z izrecnimi navodili tožene stranke. Ob tem pa bi se moral tožnik zavedati, da zaradi razlogov, ki jih sam izpostavlja, za vožnjo ni bil sposoben. Tožena stranka ga namreč v vožnjo ni silila ampak ravno nasprotno - za vožnjo je določila drugega delavca, kateremu je tudi izdala potni nalog. Glede na navedeno tožnik sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem izvedenca, saj dejstva, ki naj bi se z izvedencem dokazovala, za odločitev niso bistvena.

13. Tožena stranka je v 4. členu internega Pravilnika določila, da je postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih³ (v nadaljevanju ZDR-1) mogoče uvesti samo pod naslednjimi pogoji: če je bila povzročena smrt ali huda telesna poškodba ene ali več oseb, ogrožena človeška življenja ali če je bila povzročena materialna škoda, ki presega 25.000,00 EUR ali če je bil ogrožen ali bistveno moten delovni proces ali kako drugače bistveno oteženo poslovanje in tega ni bilo mogoče preprečiti z organizacijskimi ukrepi. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je očitana kršitev (prometna nesreča z dne 16. 5. 2015) predstavljala kršitev, s katero so bila ogrožena človeška življenja, kar je eden od pogojev, ki jih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določa navedeni pravilnik. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je do trčenja prišlo na avtocesti pri veliki hitrosti na mokrem cestišču zaradi neprilagojene vožnje. Obstajala je velika možnost nastanka hudih posledic, čeprav do njih v konkretnem primeru ni prišlo.

14. Tožnik neutemeljeno navaja, da niso obstajali razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker tožena stranka tožnika po dogodku z dne 16. 5. 2016 ni nemudoma odstranila z delovnega mesta in je do 15. 6. 2016 pri toženi stranki opravljal istovrstno delo. Kot sta pravilno obrazložili že sodišči druge in prve stopnje, za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni potrebno, da delodajalec delavcu prepove nadaljnje delo. Nadaljevanje dela tožnika pri toženi stranki do razjasnitve okoliščin v zvezi z dogodkom in do zaključka postopka odpovedi samo po sebi ne pomeni, da med strankama ni prišlo do tolikšne izgube zaupanja, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka.

15. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo v delu, v katerem se izpodbija pravnomočna sodba sodišča druge stopnje v zvezi z ugotovitvenim in reintegracijskim zahtevkom zavrnilo (378. člen ZPP), v preostalem pa zavrglo (377. člen ZPP).

16. V skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih⁴ (ZDSS-1) krije tožena stranka kot delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 126/2007 in nadaljnji.
³ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
⁴ Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 69/2017
• VSRS Sodba VIII Ips 278/2016
• VDSS Sodba Pdp 177/2021