VSRS Sodba VIII Ips 172/2017

Jedro

V skladu s tretjim odstavkom 204. člena KZ-1 se pregon za dejanje tako imenovane majhne tatvine začne na predlog. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZKP je za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, treba predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Vendar pa tega subjektivnega roka za podajo predloga za pregon, ki se nanaša na oškodovanca, ki v konkretnem primeru niti ni tožnikov delodajalec, ni mogoče šteti za objektivni rok, v katerem mora biti podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tolmačenje za katerega se zavzema tožnik, bi pomenilo, da bi v primeru, ko je oškodovanec za kaznivo dejanje in storilca izvedel prej kot delodajalec, objektivni rok za izredno odpoved, ki teče ves čas, ko je možen kazenski pregon, potekel še pred iztekom siceršnjega šestmesečnega objektivnega roka od nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Namen zakonske opredelitve objektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, seveda ni bil v takšnem krajšanju teh rokov, temveč nasprotno v določitvi daljšega objektivnega roka, kot pa sicer velja za ostale razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2016, za poziv nazaj na delo na delovno mesto vzdrževalca tirnih vozil in železniških naprav, za prijavo v obvezna zavarovanja in obračun ter plačilo mesečnih plač od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Tožniku je bila v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitano, da je 28. 9. 2015, 2. 10. 2015 in 5. 10. 2015 na lokaciji E. na območju Tovorne postaje F. izvršil več tatvin goriva iz železniških vagonov - cistern tako, da je na njih odvil ventile in s pomočjo improviziranega priključka v več kanistrov iztočil gorivo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka te očitke dokazala in da je tožniku na podlagi prve alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, ki imajo vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami), saj je bila odpoved dana znotraj subjektivnega in objektivnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijani del (tožnik ni imel pravnega interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) sodbe sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami), saj je odločitev oprlo na izpovedbo priče A. A., čigar zaslišanje je tožena stranka predlagala šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da naj bi subjektivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči šele z dnem zagovora delavca, to je 18. 4. 2016. Sodišči prve in druge stopnje ne navajata, zakonske znake katerega kaznivega dejanja naj bi izpolnil tožnik, to je ali po prvem ali drugem odstavku 204. člena KZ-1, zato sta sodbi v tem delu neobrazloženi in jih ni mogoče preizkusiti. Pregon kaznivega dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1 se začne na predlog, ki ga je v skladu z 52. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. l. RS, št. 63/1994 s spremembami) treba podati v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca, tak predlog pa več kot očitno ni bil podan, zato kazenski pregon tožnika niti ni več mogoč. Odpoved je bila podana izven objektivnega roka 6 mesecev iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, saj tožnik z očitanimi ravnanji ni izpolnil zakonskih znakov kaznivega dejanja tatvine. Podana je tudi izven subjektivnega 30-dnevnega roka iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1. Nemogoče je verjeti, da se je tožena stranka z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je z domnevnimi tatvinami goriva iz železniških vagonov, seznanila šele s prejemom poročila detektiva B. B. dne 29. 3. 2016. Sodišče je odločitev gradilo na neverodostojni in življenjsko nelogični izpovedbi tega detektiva in na nezakonitih dokazih, ki jih je zbral zoper tožnika. Zmoten je zaključek sodišča, da je tožnik s tem, ko je odvil ventil cisterne s cevjo prečrpal gorivo oziroma usedlino v svoj kanister, ga polnega naložil v svoj avtomobil in odpeljal, uresničil znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1. Tožnik si tekočine ni prilastil, niti ni imel tega namena, saj jo je v kanistrih odložil pri skladišču tožene stranke. Pridobljena tekočina je uporabna le za čiščenje delovnega orodja, zato tožnik ni imel nobenega razloga, da si jo prisvoji. Tožena stranka ni dokazala prilastitvenega namena tožnika, prav tako tudi ne, da je šlo za tujo stvar. Iz dopisa družbe D. d. d. z dne 7. 7. 2016 je razvidno, da ta domnevno ukradenega goriva ne šteje za svojega. Šlo je za lovljenje nikogaršnje tekočine, zato tožnik ni izpolnil zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje se je le pavšalno opredelilo do tožnikovih navedb v zvezi z zakonitostjo delovanja detektiva. Zmoten je zaključek, da med izvedenimi dokazi ni bilo slikovnega materiala, saj je sestavni del detektivovega poročila tudi foto album. Tožena stranka ni izkazala, da bi imel detektiv veljavno licenco za opravljanje detektivske dejavnosti in da izpolnjuje pogoje v skladu z veljavnim zakonom o detektivski dejavnosti (ZDD-1, Ur. l. RS, št. 17/2011). S tem ko je detektiv nezakonito zbiral informacije o tožniku, je bilo poseženo v tožnikovo zasebnost, kot ustavno varovano kategorijo po 35. členu Ustave RS.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP naj bi bila podana, ker je sodišče svojo odločitev oprlo tudi na izpovedbo priče A. A., katerega zaslišanje je tožena stranka predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo, potem ko je tožnik navedel, da so v Koper prispele prazne cisterne in da je tisto, kar je v njih ostalo tako imenovani mrtvi tovor, ki ni v lasti ne tožene stranke ne koga drugega, predlagala, da bi pojme kot so prazna cisterna in mrtvi tovor in zakaj do tega prihaja znal pojasniti C. C., ki ga predlaga kot pričo. Tožena stranka je nato s pripravljalno vlogo sodišču predlagala, da namesto C. C. zasliši pričo A. A., ki bo glede na njegovo delovno mesto in naloge, ki ga opravlja, lahko bolj relevantno izpovedal glede navedenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je na drugi narok za glavno obravnavo kot pričo vabilo A. A. in ga tudi zaslišalo.

7. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogli navesti na prvem naroku (četrti odstavek 286. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom 286. člena ZPP, se ne upoštevajo (šesti odstavek 286. člena ZPP).

8. Glede na konkretne okoliščine tega primera, ko je tožena stranka (zastopana po pooblaščencu), na prvem naroku za glavno obravnavo za razjasnitev pojmov, ki jih je na tem istem naroku prvič navedel tožnik, predlagala izvedbo z zaslišanjem priče C. C., nato pa je še pred naslednjim narokom predlagala, da se namesto te priče zasliši A. A., ki bo glede na njegovo delovno mesto in naloge, ki jih opravlja, lahko bolj relevantno izpovedal glede navedenih okoliščin, ni mogoče šteti, da je podana krivda tožene stranke, da že takoj na prvem naroku, v obrambi zoper navedbe tožnika, podane prvič na istem naroku, za pričo ni predlagala delavca, ki bi glede na svoje delovno mesto in naloge, ki jih opravlja, lahko podal pojasnila v zvezi z navedbami tožnika.

9. Sodišče druge stopnje v zvezi s tem tudi utemeljeno opozarja, da zaradi upoštevanja naknadne spremembe imena priče, ki naj se zasliši ni prišlo do kršitve načela koncentracije in pospešitve postopka, saj je bila priča zaslišana na drugem naroku za glavno obravnavo.

10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zgolj zato, ker je sodišče zaključilo, da ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, ne da pri tem specificiralo, ali gre za znake temeljne oblike tega kaznivega dejanja po prvem odstavku navedenega člena ali za milejšo obliko tako imenovano majhno tatvino po drugem odstavku. Navedeno ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, da izpodbijane sodbe sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Tudi pri tako imenovani majhni tatvini gre za iste znake kaznivega dejanja kot pri temeljni obliki (odvzem tuje premične stvari z namenom protipravne prilastitve), ti znaki so bili tudi ugotovljeni, izpolnjena pa morata biti še dva pogoja: da je tuja premična stvar majhne vrednosti in da je storilec hotel pridobiti stvar takšne vrednosti. Za zaključek ali ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja, tako niti ni bistveno, ali je te znake treba opredeliti kot temeljno obliko tega kaznivega dejanja ali kot milejšo obliko t. i. male tatvine. Pač pa je to vprašanje lahko pomembno, kot tožnik utemeljeno opozarja, v zvezi s presojo, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj objektivnega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, kakor bo to obrazloženo v nadaljevanju.

11. Z navedbo, da je v nasprotju z listinami v spisu zaključek sodišča druge stopnje, da med izvedenimi dokazi ni bilo slikovnega materiala, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar ta zaključek ni protispisen. Res je sicer, da je v poročilu detektiva B. B. z dne 24. 3. 2016 kot priloga naveden foto album, vendar ta foto album poročilu, ki se nahaja v spisu, ni priložen. Tožnik je s fotografijami iz tega albuma sicer očitno razpolagal, saj se v posameznih vlogah nanje sklicuje, vendar jih ni predložil, prav tako jih ni predložila tožena stranka. Navedeno pomeni, da ugotovitev sodišča druge stopnje ni protispisna, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

12. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR-1 mora pogodbena stranka, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Kdaj delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, predstavlja dejansko ugotovitev. Tožnik v zvezi z začetkom teka subjektivnega 30-dnevnega roka iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, v katerem mora delodajalec podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, formalno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa dejansko predvsem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljeni revizijski razlog.

13. Za prikrito uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi pri revizijskih navedbah, da tožena stranka in detektiv nista izkazala, da je detektiv imel veljavno licenco za opravljanje detektivske dejavnosti in da je izpolnjeval pogoje, ki jih za opravljanje te dejavnosti določa ZDD-1 ter da tožena stranka sploh ni bila naročnik detektivskega nadzora. Enako velja glede revizijskih navedb, da si tožnik tekočine ni prilastil, ker jo je v kanistrih odložil pri skladišču tožene stranke, saj v sodbi sodišča prve in druge stopnje ni takšne dejanske ugotovitve.

14. Sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je ob ugotovitvi, da tožena stranka pred prejemom detektivskega poročila z dne 29. 3. 2016 ni vedela za storilca in način izvršitve dejanja, zaključilo, da je bila odpoved podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Šele s prejemom tega poročila je delodajalec ugotovil razlog za izredno odpoved za storilca. Res je sicer, da je sodišče druge stopnje v istem stavku, v katerem ugotavlja, da tožena stranka pred prejemom detektivskega poročila ni vedela za storilca in način izvršitve dejanja, navedlo tudi, da je subjektivni rok za odpoved začel teči šele po tožnikovem zagovoru. Zapis, da je rok za odpoved pričel teči šele z dnem zagovora tožnika je sicer očitno napačen, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistvena je ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je tožena stranka šele na podlagi detektivskega poročila ugotovila razlog za izredno odpoved in storilca. To poročilo je bilo izdelano 24. 3. 2016, tožena stranka ga je po navedbah obeh strank prejela 29. 3. 2016, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožniku podana 21. 4. 2015 in vročena 24. 4. 2016, torej znotraj 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

15. V primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, je v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR-1 izredno odpoved možno podati ves čas, ko je možen kazenski pregon. Koliko časa je možen kazenski pregon, je odvisno predvsem od višine zagrožene kazni in na tej podlagi določenega zastaranja kazenskega pregona. V zvezi s tem je pomembno ali je tožniku očitano kršitev treba presojati po prvem ali drugem odstavku 204. člena KZ-1. Za obstoj kaznivega dejanja po drugem odstavku 204. člena KZ-1 morata biti ob pogojih iz prvega odstavka istega člena izpolnjena še dva pogoja, to je odtujena premična stvar majhne vrednosti in da je storilec hotel pridobiti stvar takšne vrednosti. V skladu z devetim odstavkom 99. člena KZ-1 je vrednost ukradene stvari majhna, če njena vrednost ne presega 500,00 EUR. Iz ovadbe z dne 15. 3. 2013 izhaja, da naj bi bila vrednost goriva, ki si ga je prisvojil tožnik, cca 180,00 EUR, kar pomeni da gre za stvar majhne vrednosti in da so zato izpolnjeni znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje male tatvine je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do enega leta. Za kazniva dejanja, za katera je zagrožena takšna kazen, kazenski pregon v skladu s prvim odstavkom 90. člena KZ-1 ni več dovoljen, če je poteklo šest let od storitve kaznivega dejanja. Ta rok pa ob podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitno še ni potekel.

16. Res je sicer, da se v skladu s tretjim odstavkom 204. člena KZ-1 pregon za dejanje tako imenovane majhne tatvine začne na predlog. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZKP je za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na predlog ali na zasebno tožbo, treba predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Vendar pa tega subjektivnega roka za podajo predloga za pregon, ki se nanaša na oškodovanca, ki v konkretnem primeru niti ni tožnikov delodajalec, ni mogoče šteti za objektivni rok, v katerem mora biti podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tolmačenje za katerega se zavzema tožnik, bi pomenilo, da bi v primeru, ko je oškodovanec za kaznivo dejanje in storilca izvedel prej kot delodajalec, objektivni rok za izredno odpoved, ki teče ves čas, ko je možen kazenski pregon, potekel še pred iztekom siceršnjega šestmesečnega objektivnega roka od nastanka razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Namen zakonske opredelitve objektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, seveda ni bil v takšnem krajšanju teh rokov, temveč nasprotno v določitvi daljšega objektivnega roka, kot pa sicer velja za ostale razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.¹

17. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 204. člena KZ-1 znake kaznivega dejanja tatvine uresniči, kdor vzame komu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil. Tožnik uveljavlja, da ti znaki niso podani, ker ne gre za tujo (temveč nikogaršnjo) stvar, ker ni imel namena, da si tekočine ni prilastil in ker družba D., d. d. z očitanim dejanjem ni bila oškodovana. Zmotno je stališče revizije, da gre pri gorivu, ki ga je tožnik iztočil iz cisterne, za nikogaršnjo stvar. Vsebina cistern je bila last družbe D., d. d. Okoliščina, da so cisterne uradno veljale za prazne (dejansko pa niso bile, saj jih zaradi konstrukcije ni možno v celoti izprazniti), ne pomeni, da je s tem njihova vsebina prenehala biti last družbe D., d. d. V skladu s tako imenovano aprehenzijsko teorijo je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le to dobi v posest in onemogoči drugemu, ki jo je do sedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga. Tožnik je s tem, ko je gorivo s pomočjo improviziranega nastavka prečrpal iz cistern v kanistre, ki jih je naložil v svoj avto, to gorivo nedvomno prisvojil.

18. Za obstoj znakov kaznivega dejanja tatvine ni bistveno, ali se je družba D., d. d., zaradi tožnikovega ravnanja čutila oškodovano, saj nastanek škode ni znak kaznivega dejanja po 204. členu KZ-1.

19. Tožnik v reviziji ponavlja pritožbene navedbe o tem, da so zaključki sodišča v nasprotju z domnevno nedolžnosti tožnika. Na te pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje odgovorilo, zato tožnik z njihovim ponavljanjem v reviziji ne more biti uspešen. Tožnik bi v reviziji moral navesti zakaj šteje, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je domneva nedolžnosti pravilo kazenskega in ne delovnega prava in da se v zvezi s predmetnim odpovednim razlogom ugotavlja kazenska odgovornost, ampak le znaki kaznivega dejanja. Tožnik je namesto tega zgolj ponovil pritožbene navedbe, zato revizijsko sodišče nanje niti ne odgovarja.

20. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, glede katerih je bila vložena.

-------------------------------
¹ Tudi sicer z ničemer ni izkazano, da bi ob podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi že potekli trije meseci od dneva, ko je oškodovanec izvedel za kršitev in storilca. Zgoraj je že razloženo, da je tožena stranka za kršitev in storilca izvedela manj kot en mesec pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Iz poizvedb, ki jih je sodišče prve stopnje opravilo pri družbi D., d. d., pa je razvidno, da ta pred temi poizvedbami ni vedela za storilca in dejanja.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba VIII Ips 127/2015
• VDSS Sodba Pdp 771/2017
• VDSS sklep Pdp 1020/2015