VSRS Sodba VIII Ips 164/2017

Jedro

Sprememba organizacije dela ni bila navidezna in ni prikrivala nekih drugih razlogov, kot je trdila tožnica. Tožena stranka je dejansko ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in je naloge dejansko porazporedila med druge delavke. Ni možno slediti revizijskim navedbam, da je tožena stranka tožnico razporedila na delovno mesto operaterja, zgolj zato, da bi ji kasneje lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje je tožnica pred tem imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto arhivarja, ki je bilo prav tako ukinjeno.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve sodbe je z delno sodbo (za končno sodbo je pridržalo odločitev o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu) zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 1. 2016, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja, tožena stranka pa je tožnico dolžna pozvati nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto operaterja, jo prijaviti v ustrezna zavarovanja ter ji za ves čas, ko ni delala, to je od 25. 2. 2016 dalje do vrnitve na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračunati nadomestilo plače v višini 1.594,29 EUR mesečno, od bruto zneska nakazati vse ustrezne davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19-tega v mesecu. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z novo sistemizacijo ukinila tri delovna mesta, med njimi tudi delovno mesto operaterja, za katerega je tožnica imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Zavrnilo je ugovor tožnice, da naj bi bila sprememba sistemizacije zgolj navidezna. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnice ni mogla zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu, da ni bilo potrebe po dokvalifikaciji tožnice za delo, ki ga je opravljala in da ni bilo možnosti za prekvalifikacijo tožnice za opravljanje drugega dela. Presodilo je, da je tožena stranka uspela dokazati, da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz diskriminatornih razlogov in tudi ne zaradi opozarjanja na trpinčenje na delovnem mestu.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje enostavno spregledalo pritožbene navedbe tožnice in da ni kritično presojalo izvedenih dokazov, saj bi sicer tožničinemu zahtevku ugodilo. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Dejstva, na katera je sodišče oprlo svojo odločitev, so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožnica je v pretežnem delu revizije (od 3. do začetka 15. strani) zgolj prepisala pritožbene navedbe z minimalnimi prilagoditvami, ki so bile v tem, da je ob prvostopenjskem sodišču navedla še drugostopenjsko. Opozarja, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da je tožena stranka šele s pripravljalno vlogo z dne 23. 6. 2016 prerekala navedbe tožnice o diskriminaciji zaradi političnega prepričanja, tako med delovnim razmerjem kot ob prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar je tovrstna zatrjevanja tožnice treba šteti za neprerekana dejstva. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da okoliščine, ki jih povzema v 9. točki obrazložitve, niso bistvene za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je s temi okoliščinami tožnica utemeljevala, da je odpoved nezakonita zaradi diskriminacije in mobinga. Podobno velja glede okoliščin, na katere se sodišče druge stopnje sklicuje v 10. točki obrazložitve. Gre za ključne okoliščine, zaradi katerih je bila tožnica pri toženi stranki nezakonito obravnavana, slednje pa je vodilo v nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na obrnjeno dokazno breme bi tožena stranka morala dokazati, da mobing in diskriminacija nista bila razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar se tožena stranka niti ni trudila, da bi to storila. Tega niti ne bi mogla dokazati, glede na to, da sta se nad tožnico vsakodnevno vršila mobing in diskriminacija. Tožena stranka je kršila obveznost iz pravilnika o delovnih razmerjih, da pred odpovedjo preveri, ali je tožnico možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu oziroma ali jo je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delovno mesto. Ugotovitev sodišča temelji na pavšalni izpovedi dveh prič (A. A. in B. B.), ki sta popolnoma neobjektivni in pristranski. S takšno ugotovitvijo je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, sicer pa bi tožena stranka to morala dokazovati z magnetogrami, z zapisniki, sestanki, poizvedbami. Tožena stranka ni dokazovala, da tožnice ne bi bilo mogoče dokvalificirati za delo, ki ga je opravljala oziroma prekvalificirati za drugo delo, niti ni tega navedla v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe obeh prič tudi ne izhaja, da bi ti izpovedali o izpolnitvi obveznosti po Pravilniku o delovnih razmerjih. Neutemeljen je očitek, da tožnica ni določno obrazložila zatrjevanih kršitev pravilnika. Tožnica je to storila v vlogah z dne 24. 5. 2016 in 17. 6. 2016 ter večkrat na narokih. Tožena stranka je pravilnik kršila z zaposlovanjem oseb, ki niso izpolnjevale pogojev ter s tem, da ni objavljala prostih delovnih mest.

4. Tožena je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Pretežni del iz pritožbe neselektivno prepisanih navedb se nanaša na grajo ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Z navedbo (prav tako dobesedno prepisano iz pritožbe), da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih. Ti razlogi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sploh pa sodba nima takšnih pomanjkljivosti, da je sploh ne bi bilo možno preizkusiti, kar je bistven pogoj za obstoj smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

9. Z navedbo o nasprotju med izvedenimi dokazi in dejstvi, ki jih sodišče šteje za odločilne, revizija smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa tožnica v nadaljevanju ne pojasni, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, zato revizije v tej smeri ni možno preizkusiti. Dejansko gre tudi tukaj predvsem za nestrinjanje tožnice z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje.

10. Neutemeljen je revizijski očitek, da bi sodišče za priznana moralo šteti dejstva v zvezi z diskriminacijo na podlagi političnega prepričanja, češ da se je tožena stranka do teh navedb opredelila šele z vlogo z dne 23. 6. 2016, čeprav jih je tožnica navedla že v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo. Revizija tako smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP. Vendar pa revizija v zvezi s tem spregleda, da tožnica do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni podala nobenih navedb v zvezi z domnevno diskriminacijo na podlagi političnega prepričanja oziroma članstva v politični stranki, temveč je o tem le izpovedovala, ko je bila zaslišana kot stranka. Tudi sicer navedbe stranke v pripravljalni vlogi z dne 23. 6. 2016, ki predstavljajo odgovor na takšno tožničino izpoved, ne morejo biti odločilne pri presoji pravilnosti izpodbojne sodbe. Vse te navedbe (in predhodna tožničina izpoved) se namreč nanašajo na zaposlitve oziroma premestitve drugih delavcev pri toženi stranki v obdobju od 2012 do 2014. S takšnimi zaposlitvami oziroma premestitvami že pojmovno ni možno dokazovati obstoja diskriminacije pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici podana šele 5. 1. 2016. Z delno sodbo sodišča prve stopnje je bilo namreč presojeno le, ali je bila v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kršena prepoved diskriminacije, ne pa tudi, ali je bila ta prepoved kršena že prej v zvezi z izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer tožnica ni trdila¹, da bi ji bila odpoved podana zaradi njenega političnega prepričanja oziroma zaradi tega, ker ni članica ali podpornica določene politične stranke, temveč je izpovedovala o tem, da je na podlagi tega kriterija tožena zaposlovala oziroma omogočala napredovanje drugim delavcem.

11. Sodišče je pravilno upoštevalo tako pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1 kot tudi enako pravilo iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1. V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR-1 mora delodajalec dokazati, da v obravnavanem primeru ni kršil načela enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije, če kandidat oziroma delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije. V skladu s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 je dokazno breme na strani delodajalca, če ta redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je dokazala, da je bil razlog za tožnici podano odpoved pogodbe o zaposlitvi prenehanje potreb po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na delovnem mestu operaterja, zaradi organizacijskih razlogov. Prav tako je dokazala, da do odpovedi ni prišlo zaradi diskriminacije tožnice zaradi osebnih okoliščin oziroma da odpoved ni bila sestavni del trpinčenja tožnice na delovnem mestu. Tožnica je zgolj navrgla, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi njenega zdravstvenega stanja (psihiatrično zdravljenje v letih 2011 in 2012), poškodbe izven dela (prometna nesreča v juniju 2014), opozarjanja na napake in socialnega porekla, ne da bi te okoliščine kakorkoli prepričljivo povezala s samo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako ni konkretizirala, kakšno je njeno socialno poreklo, zaradi katerega naj bi bila neenako obravnavana pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

12. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, ko je presojalo, ali je tožena stranka izpolnila obveznosti iz 47. člena Pravilnika o delovnih razmerjih, da v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri, ali je delavca možno zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji. Tožena stranka je namreč že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je preverila vse možnosti za tožničino zaposlitev na drugem delovnem mestu, ki bi ustrezalo njeni izobrazbi in delovnim izkušnjam, vendar takšne možnosti ni bilo, ker v podjetju ni prostih delovnih mest. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da tožnica kršitve določbe 47. člena Pravilnika ni določno obrazložila, zaradi česar tudi ni bilo potrebno, da bi tožena stranka bolj podrobno prerekala te navedbe. Tožnica je namreč v tožbi navedla zgolj to, da se ne strinja z obrazložitvijo odpovedi, da je delodajalec preveril vse možnosti za zaposlitev delavke na drugem delovnem mestu in da ne drži, da v podjetju ni prostih delovnih mest. Podobno je tožnica tudi v pripravljalni vlogi, vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo, zgolj citirala določbo 47. člena Pravilnika ter navedla, da nič od navedenega delodajalec v primeru tožnice ni postoril, zaradi česar je odpoved nezakonita. Zmotno je stališče tožnice, da bi tožena stranka morala z magnetogrami, z zapisniki sestankov, poizvedbami ipd. dokazovati, da je izpolnila obveznosti iz 47. člena Pravilnika. ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi bilo neko dejstvo možno ugotoviti samo s točno določenim dokazom. Sodišče je tisto, ki odloči, kateri (od predlaganih) dokazov naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče je v zvezi s trditvami tožene stranke o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim dopustilo tudi dokaz z zaslišanjem prič in je na ta dokaz utemeljeno oprlo svojo ugotovitev, da je tožena stranka izpolnila obveznost iz 47. člena Pravilnika o delovnih razmerjih.

13. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki pa so bile glede okoliščin, ki so bistvene za odločitev o reviziji, predvsem naslednje:

- tožnica je po zadnji pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2015 opravljala delo operaterja, dejansko pa je to delo opravljala že od januarja 2015, ko je bila formalno še zaposlena na delovnem mestu arhivarja,

- tožena stranka je v sistemizaciji delovnih mest skupnih služb ukinila delovna mesta arhivarja, operaterja in referenta saldakontov,

- dela in naloge ukinjenega delovnega mesta operaterja je tožena stranka formalno in dejansko prerazporedila na delavki, ki opravljata delo na delovnem mestu samostojnega programerja in sta bili pred tem premalo obremenjeni,

- tožnici je bila 5. 1. 2016 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, s katero ji je bila iz poslovnega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2015,

- tožena stranka je preverila možnost ohranitve tožničine zaposlitve, vendar te možnosti ni bilo, saj tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta,

- odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila podana zaradi trpinčenja ali diskriminacije.

14. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je podan organizacijski razlog v smislu določbe prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnica opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca med drugim tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi organizacijskih razlogov. Sprememba organizacije, ki se izrazi v ukinitvi delovnega mesta ter razporeditvi dela, ki se je opravljalo na tem delovnem mestu na druge delavce, je prav gotovo organizacijski razlog v smislu navedene določbe.

15. Sprememba organizacije dela ni bila navidezna in ni prikrivala nekih drugih razlogov, kot je trdila tožnica. Tožena stranka je dejansko ukinila delovno mesto, ki ga je zasedala tožnica in je naloge dejansko porazporedila med druge delavke. Ni možno slediti revizijskim navedbam, da je tožena stranka tožnico razporedila na delovno mesto operaterja, zgolj zato, da bi ji kasneje lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nenazadnje je tožnica pred tem imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto arhivarja, ki je bilo prav tako ukinjeno.

16. Prvi odstavek 47. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti oziroma poslovnega razloga preveriti, ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ali na drugem delovnem mestu, ali ga je mogoče dokvalificirati za dela, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delovno mesto. Neutemeljeno je revizijsko sklicevanje, da bi tožena stranka na podlagi te določbe morala dokazovati, da tožnice ni bilo možno dokvalificirati za opravljanje dela, ki ga je opravljala. Ta dolžnost bi bila podana le v primeru, če tožnica ne bi bila usposobljena za delo, ki ga je opravljala in bi to bil razlog za odpoved. Vendar kaj takšnega niti ni bilo zatrjevano in tudi ne izhaja iz spisa. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa izhaja, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost, da pred odpovedjo preveri, ali je tožnico možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu, vendar pa teh možnosti ni bilo, saj pri toženi stranki ni bilo prostih delovnih mest.

17. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Tožnica z revizijo ni uspela, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka, saj v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

-------------------------------
¹ V skladu s šestim odstavkom 6. člena ZDR-1 zadošča, da delavec navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije, dokazno breme, da v obravnavanem primeru ni kršeno načelo enakega obravnavanja oziroma prepoved diskriminacije pa je na delodajalcu.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 1151/2009
• VDSS sodba Pdp 995/2009
• VDSS sodba Pdp 268/2016