VSRS Sklep II Ips 33/2016

Jedro

Četudi se škoda "stabilizira" že prej, a je za ugotovitev njene višine potrebno še določeno strokovno znanje, je razlaga besedne zveze, "odkar je oškodovanec zvedel za škodo", lahko le taka, da vključuje tudi čas, potreben za izdelavo cenitve ali druge strokovne ekspertize, ki oškodovanca zanesljivo informira o vsem, kar je nujno za vložitev tožbe. Subjektivni rok torej že zaradi svoje "subjektivne" narave ne more steči prej, preden oškodovanec sploh lahko izve za obseg škode.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 89.017,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 5. 2009 dalje in tožnikoma naložilo povračilo pravdnih stroškov toženki.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnika sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter priglašata revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Ugotovitve o bistvenih dejstvih, na katere je revizijsko sodišče vezano, je mogoče strniti v naslednje točke:

- tožnika zahtevata povrnitev škode na svoji hiši, ki je posledica nevzdrževanja in posledičnega rušenja toženkine hiše;

- prve poškodbe na hiši tožnikov so se začele kazati na območju ostrešja, tožnikoma pa so bile znane že leta 2003 - takrat sta namreč tožnika toženko in njenega moža (ki je umrl 5. 10. 2003) opozorila na te poškodbe, ki jih je na njuni hiši povzročalo rušenje objekta v lasti toženke in njenega moža;

- drugi tožnik je za te poškodbe izvedel najkasneje konec leta 2004, ko je, kot je sam izpovedal, videl nekatere poškodbe na ostrešju stavbe;

- pozimi 2005/2006 so se kot posledica zrušenja strehe toženkine hiše začele pojavljati poškodbe še na drugih delih objekta tožnikov in najkasneje takrat sta se tožnika s temi poškodbami na svoji hiši tudi seznanila;

- tožnika sta 15. 1. 2008 pridobila zasebno izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke J.;

- tožnika sta odškodninsko tožbo vložila 27. 5. 2009.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja. Presodilo je, da je triletni zastaralni rok za vložitve tožbe zaradi škode na ostrešju stavbe začel teči že leta 2003 oziroma najkasneje leta 2004, zaradi nadaljnje škode na drugih delih objekta tožnikov pa najkasneje konec marca 2006. V obeh primerih se je torej do vložitve tožbe že iztekel. Sodišče druge stopnje je poudarilo še, da se v primeru sukcesivnega nastajanja škode od oškodovanca zahteva skrbnost in določena aktivnost pri ugotavljanju okoliščin, relevantnih za postavitev tožbenega zahtevka, saj zastaralni rok teče od trenutka, ko izve za škodo oziroma ko bi mu morale biti znane vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode. Ne more pa si oškodovanec podaljšati zastaralnega roka z opiranjem na datum, ko je pridobil izvedensko mnenje, če je od njega odvisno, kdaj se bo obrnil na izvedenca, da mu pove, kakšna je škoda.

Revizijske navedbe

7. Revidenta navajata, da sta jima bila celoten obseg in višina škoda (ki sta potrebna za postavitev sklepčnega tožbenega zahtevka) znana šele, ko sta pridobila izvedensko mnenje izvedenca J. Dejstvo, da je škoda nastala najkasneje konec marca 2006, naj ne bi zadostovalo za določitev začetka teka zastaralnega roka, saj takrat tožnika še nista poznala vseh elementov za izračun škode. Rok bi lahko začel teči šele z izdelavo izvedenskega mnenja, pri čemer naj bi bilo nerazumno stališče, da bi za to zadostovala manj kot dva meseca. Če pa bi šteli, da sta za to potrebna vsaj dva meseca in bi rok začel teči konec maja 2006, bi bila tožba, vložena pred koncem maja 2009, še pravočasna. Sodbama sodišč nižjih stopenj revidenta očitata tudi več procesnih kršitev: protispisnost pri povzemanju navedb priče A. A. in drugega tožnika v zvezi z začetkom nastajanja škode in lokacijo škode, neopredelitev do navedb prič B. B., C. C. in Č. Č., pomanjkanje zaslišanja izvedenca T. glede časovnega poteka nastajanja škode, pomanjkljivo opredelitev do zavrnjenih dokazih predlogov ter nejasnost, netočnost in protislovnost razlogov sodbe.

O utemeljenosti revizije

O revizijskih očitkih glede bistvenih kršitev določb postopka

8. Poleg očitkov o zmotni uporabi materialnega prava, o čemer bo revizijsko sodišče spregovorilo kasneje, se revizija sklicuje tudi na bistvene kršitve postopka in pri tem ponavlja pritožbene očitke o "protispisnosti", neupoštevanju nekaterih dokaznih sredstev ter o nerazumljivosti, nejasnosti in protislovnosti obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja predvsem napačno povzemanje izjav tožnika, priče A. A. ter neupoštevanje izjav prič B. B., C. C. in sina pokojnega Č. Č.. Vendar vsi ti očitki niso upoštevni, saj se nanašajo le na vprašanje, kdaj so se začele pojavljati poškodbe na strehi hiše tožnikov, ne dotikajo pa se bistvene ugotovitve, da so se kot posledica zrušenja strehe toženkine hiše pozimi 2005/2006 začele pojavljati poškodbe na drugih delih objekta tožnikov ter da sta tožnika za to škodo izvedela najkasneje takrat. Revizijsko sodišče se zato niti ni ukvarjalo z vprašanji njihove utemeljenosti in tudi ni presojalo, ali revidenta morda z njimi ne uveljavljata le zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Tudi s ponavljanjem pritožbenega očitka, da je "v nasprotju z zapisnikom navedeno, da naj bi tožnik rekel, da so poškodbe nastale v zimi oziroma pozimi 2005/2006, medtem ko da iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 16. 4. 2012 jasno izhaja, da je tožnik navajal, da so se posledice zrušenje strehe začele pojavljati oziroma kazati tudi na drugih delih stavb po zimi 2005/2006, torej lahko tudi pomladi, poleti ali jeseni istega leta", revidenta ne moreta uspeti. Zakaj, jima je že izčrpno in prepričljivo povedalo pritožbeno sodišče v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe - zato revizijskemu sodišču ni treba ponavljati za pritožbenim sodiščem. Razen tegá nosilnega pojasnila, da "tožeča stranka sama v pritožbi navaja, da je v okviru trditvenega gradiva pojasnila, da so poškodbe na njeni nepremičnini nastale v zimi med 2005 in 2006", s čemer je po mnenju pritožbenega sodišča ovržena jezikovna razlaga, s katero skušata tožnika ta časovni okvir premakniti, revizija niti ne izpodbija. Revizijsko sodišče prav tako soglaša z odgovorom pritožbenega sodišča na očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo izvedenca T., ki da bi "pojasnil časovni potek poškodb". Lahko samo ponovi to, kar je povedalo že pritožbeno sodišče v 5. točki obrazložitve: "Tožeča stranka ni predlagala izvedenca za dokazovanje tega dejstva."

O zmotni razlagi besedne zveze "odkar je oškodovanec izvedel za škodo"

10. Nosilni očitek zmotne uporabe materialnega prava temelji na revizijskem stališču, da začne teči subjektivni zastaralni rok za odškodninske terjatve takrat, ko oškodovanec izve za vse elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode. Tako revizija kot obe nižji sodišči imajo prav. Res je, za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je odločilno, kdaj je oškodovanec pridobil možnost ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode. Da določbe prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OZ), po kateri odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, ni mogoče razlagati dobesedno, je tudi logično. Natančne višine škode, ki je nemalokrat sporna in ugotovljiva šele na podlagi mnenja izvedenca, marsikdaj pred pravdo niti ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Zato se je vsekakor mogoče strinjati s teorijo, ki pravi, da natančnejša pojasnitev prvega pogoja ("odkar je oškodovanec izvedel za škodo") v pravnih pravilih ni mogoča, ter da je odvisna od raznolikih okoliščin. Teorija in sodna praksa sta izoblikovali posamezna merila, ki pomagajo pri ugotavljanju, kdaj škoda nastane in kdaj oškodovanec ve zanjo.¹ Za tek zastaralnega roka je zato bistveno, kdaj je oškodovanec ob običajni vestnosti izvedel za vse okoliščine, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek, na podlagi katerih bi lahko odškodninsko-pravno ukrepal² - praviloma z vložitvijo zahtevka za plačilo denarne odškodnine, ali pa tudi tako, da bi zahteval odstranitev škodne nevarnosti in s tem preprečil nastajanje nadaljnje škode.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče), da sta tožnika že leta 2003 izvedela, da na njuni hiši nastaja škoda, da sta o tem obvestila toženko in njenega moža (ki je umrl leta 2003), ju opozorila na nujnost sanacije objekta, da se prepreči nadaljnja škoda in da sta zato za nastajanje škode ter povzročitelja vedela že takrat. Najkasneje pa sta tožnika izvedela za vse parametre, na podlagi katerih je bilo mogoče ugotoviti obseg škode, s koncem zime leta 2006. Te ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, bi na prvi pogled pripeljale do enostavnega sklepa, da je odškodninski zahtevek zastaral. Tožnika sta namreč vložila tožbo 27. 5. 2009, torej več kot tri leta od konca marca leta 2006, ko se je škoda ustalila in ko so bili znani vsi elementi, na podlagi katerih bi izvedenec lahko izračunal njen obseg in višino.

12. Vendar je obravnavani primer v neki značilnosti pravno specifičen. Na to značilnost utemeljeno opozarja revizija, ko se sklicuje na privatno mnenje izvedenca K. J., ki sta ga angažirala toženca, ter poudarja, da sta šele takrat, na podlagi tega mnenja, izdelanega leta 2008, izvedela za celoten obseg škode. Če sta tožnika za natančen, v denarju izražen obseg škode izvedela šele na podlagi tega mnenja, je čas, ki je potreben za izdelavo takega mnenja in s tem za seznanitev z višino škode, z drugimi besedami z zneskom, ki pomeni v denarju izraženo škodo, bistvenega pomena za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka. Ker je ta rok subjektiven, ne sme steči pred trenutkom, ko je oškodovanec izvedel za višino škode, ali ko bi ob običajni skrbnosti za to moral izvedeti. Razlaga, na katero sta svoji odločitvi oprli nižji sodišči, je zato v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 352. člena OZ. Ta namen ni sporen. Ker je rok iz prvega odstavka 352. člena OZ subjektiven, je pač logično, da začne teči šele takrat, ko oškodovanec razpolaga (ali bi ob običajni skrbnosti moral razpolagati) z vsemi podatki, na podlagi katerih lahko vloži odškodninsko tožbo. Četudi se škoda "stabilizira" že prej, a je za ugotovitev njene višine potrebno še določeno strokovno znanje, potem je razlaga besedne zveze, "odkar je oškodovanec zvedel za škodo", lahko le taka, da vključuje tudi čas, potreben za izdelavo cenitve ali druge strokovne ekspertize, ki oškodovanca zanesljivo informira o vsem, kar je nujno za vložitev tožbe. Subjektivni rok torej že zaradi svoje "subjektivne" narave ne more steči prej, preden oškodovanec sploh lahko izve za obseg škode.

13. Razlago besedne zveze prvega odstavka 352. člena OZ, "odkar je oškodovanec zvedel za škodo" je namreč treba razlagati v kontekstu slovenskega pravdnega postopka, ki za razliko od nekaterih drugih, sicer primerljivih civilno-procesnih ureditev, ne pozna tožbe z zneskovno neopredeljenim tožbenim predlogom (Unbezifferter Klageantrag). Bistvena sestavina vsake odškodninske tožbe, vložene pred slovenskimi sodišči, je namreč določen zahtevek (prvi odstavek 189. člena ZPP). To pa pomeni, da bi bil po stališču nižjih sodišč, da je za začetek triletnega subjektivnega zastaralnega roka odločilna "stabilizacija škode" - torej trenutek, ko so znani vsi parametri, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njen obseg, oškodovanec, ki kljub "stabilizirani škodi" še ne ve za natančen znesek te škode, in zato še ne more postaviti določenega zahtevka, v neenakem položaju z oškodovanci v vseh drugih primerih, kjer za ugotavljanje višine utrpele škode ni potrebno neko posebno strokovno znanje. Razlaga, na katero sta svoji odločitvi uprli nižji sodišči, zato ni samo v nasprotju z namenom določbe prvega odstavka 352. člena OZ, je tudi neskladna z ustavnim načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 24. člena Ustave). Revizijsko sodišče namreč ne vidi upravičenih razlogov za različno obravnavanje enih in drugih oškodovancev. Okoliščina, ali je za ugotovitev višine škode potrebno posebno strokovno znanje, ni razumen in iz narave stvari izhajajoč razlog za različno pravno urejanje sicer enakih odškodninskih zastaralno-pravnih položajev.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta torej zmotno razlagali besedno zvezo "odkar je oškodovanec zvedel za škodo". Ker je šlo za škodo, katere višine ni mogoče ugotoviti brez ustrezne strokovne pomoči, bi morali pri ugotavljanju trenutka, od katerega je začel teči subjektivni zastaralni rok, upoštevati ne le trenutek "stabilizacije škode", ampak tudi čas, ki je potreben, da se na podlagi ustaljene škode z ustreznim strokovnjakom (privatno angažiranim izvedencem ali cenilcem) ugotovi, izračuna in oceni obseg ter višina te škode, torej pridobijo vsi podatki, na podlagi katerih je po slovenskem civilnem pravdnem pravu mogoče vložiti odškodninsko tožbo.

Odločitev o reviziji

15. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) (I. točka izreka). Napotki za nadaljnje delo so razvidni že iz do sedaj povedanega. Strnjeno povedano: sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti, koliko časa bi ob običajni skrbnosti tožnika potrebovala, da bi od trenutka, ko sta izvedela za ustalitev škode (konec zime leta 2006), s pomočjo izvedenca ali cenilca ugotovila tudi njeno v denarju izraženo višino.

Revizijski stroški

16. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Gl. V. Kranjc, v: N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar Pavčnik, P. Grilc, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 478.
² Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 1202/2008 z dne 10. 9. 2012, t. 9 obrazložitve: "Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti zvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek." Enako že prej tudi sodba istega sodišča št. II Ips 327/2001 z dne 9. 1. 2002: "Kot pravilno pojasnjuje sodišče druge stopnje, bi lahko tožnika najkasneje 03.09.1992 lahko ugotovila vse relevantne okoliščine, ki so potrebne za nastanek odškodninske terjatve in tudi do tedaj nastalo škodo in dejstvo, da bo nastajala bodoča škoda."

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 324/2015
• VSRS Sklep II DoR 158/2020
• VSL sodba I Cp 1802/2016