VSRS Sodba VIII Ips 100/2017

Jedro

Če tožena stranka meni, da bi morala delavce zaposliti za nedoločen, namesto za določen čas, potem ni jasno, zakaj tega ni storila. V kolikor pa zavestno ravna nezakonito, svojega nezakonitega ravnanja ne more izkoristiti tako, da se v svojo korist in v škodo tožnice, sklicuje na zakonsko domnevo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po 56. členu ZDR-1. Namen te določbe je varovanje koristi delavca. Ta je tisti, ki se nanjo lahko sklicuje, ne pa delodajalec, ki ravna nezakonito.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 257,03 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 17. 2. 2015 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 16. 4. 2015, temveč še vedno traja. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo vpiše delovno dobo v matično evidenco in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestili plač, zmanjšanimi za prejeta denarna nadomestila med brezposelnostjo. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče naj bi zavzelo zmotno stališče, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče enako obravnavati delavcev, zaposlenih za določen čas in tistih, ki so zaposleni za nedoločen čas. Tožena stranka naj bi delavce za določen čas zaposlovala nezakonito, zato se po zakonu šteje, da so v delovnem razmerju za nedoločen čas. Tožba na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas naj bi bila ugotovitvena in ne dajatvena, kot je to zmotno presodilo sodišče druge stopnje, poleg tega pa iz sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče obstoj dajatvenega zahtevka štelo kot bistveno okoliščino. Sodišče druge stopnje naj bi samo ugotavljalo dejansko stanje, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo, in sicer da je tožena stranka fiktivno ustvarila razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, s čemer naj bi toženi stranki kršila pravico do pritožbe. Poleg tega sodba v zvezi s tem ne vsebuje razlogov, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje naj bi nadalje protispisno in brez opravljene glavne obravnave ugotovilo, da je odpoved potekala v istem času kot nove zaposlitve, saj je bila odpoved tožnici podana februarja 2015, nove zaposlitve pa so potekale konec leta 2014 in začetek leta 2015.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bilo delovno razmerje za nedoločen čas med tožnico in toženo stranko ugotovljeno s pravnomočno sodbo I Pd 3169/2013 z dne 15. 4. 2014, od 6. 7. 2010 dalje. S to sodbo je bilo toženi stranki naloženo, da tožnico pozove nazaj na delo, ji izroči v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto oskrbovalec III in ji za čas od 31. 7. 2011 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja. Tožena stranka tožnice ni pozvala na delovno mesto oskrbovalec III, niti ji ni ponudila v podpis pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto, jo je pa prijavila v delovno razmerje s 1. 1. 2015. Dne 17. 2. 2015 je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z obrazložitvijo, da je prišlo do poslabšanja finančnega stanja tožene stranke, zaradi česar je z dnem 23. 2. 2015 ukinila tri delovna mesta oskrbovalec III. Med razlogi je še navedla, da tožnica v času odpovedi ni bila dodeljena nobenemu uporabniku. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka decembra 2014 zaposlila 42 oseb na delovno mesto oskrbovalec III, januarja 2015 pa 22, vse za določen čas, in da tožnica ni bila dodeljena nobenemu uporabniku iz razlogov na strani tožene stranke.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Pogodba o zaposlitvi se praviloma sklepa za nedoločen čas (12. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1²), za določen čas pa le v primerih, določenih v 54. členu ZDR-1, in sicer za čas, dokler traja razlog, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Položaj tožnice, ki je bila pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas in delavcev, zaposlenih za določen čas, se bistveno razlikuje ravno v razlogu njihove zaposlitve. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas se sklene zaradi trajne, za določen čas pa zaradi začasne potrebe po nekem delu. Delavci, ki so zaposleni za določen čas so že po naravi stvari zaposleni zgolj do izteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, oziroma do dokončanja opravila ali dela, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena (npr. za čas začasnega povečanja obsega dela, do izteka projekta, za čas nadomeščanja odsotnega delavca, itd.). Potreba po predčasni odpovedi pogodbe o zaposlitvi za določen čas iz poslovnega razloga se tako praviloma niti ne pojavi. Tožena stranka je (glede na ugotovljeno dejansko stanje) v decembru 2014 in januarju 2015 sklenila 64 pogodb za določen čas zaradi začasno povečanih potreb po delu na delovnem mestu oskrbovalec III, hkrati pa je februarja 2015 tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi na istem delovnem mestu, ker je potreba po delu treh delavcev (med njimi tožnici) na tem delovnem mestu trajno prenehala. Takšno ravnanje, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni, da odpovedni razlog, zaradi katerega je tožena stranka podala odpoved tožnici ni resen in utemeljen, pač pa gre, glede na veliko število novih zaposlitev (64) v zelo kratkem času (manj kot tri mesece), dejansko za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Tožena stranka sodišču druge stopnje v zvezi s tem neutemeljeno očita ugotavljanje novih dejstev oziroma drugačnega dejanskega stanja in pa, da sodba v tem delu ni obrazložena. Sodišče druge stopnje je zgolj povzelo dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in na ta dejstva pravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevalo je ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala nerazumno, ko je zaradi domnevnega zmanjšanja potreb po delu na delovnem mestu oskrbovalec III odpovedala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas tožnici, v kratkem času pred tem pa na isto delovno mesto zaposlila kar 64 delavcev za določen čas. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka, namesto da bi tožnico na podlagi pravnomočne sodbe reintegrirala v delovno razmerje, njeno delo namenila novozaposlenemu kadru, in ji niti ni nameravala ponuditi dela pred letom 2015, čeprav je v tem času potreba po njenem delu evidentno obstajala. Vse te ugotovitve pa, v okoliščinah konkretnega primera, pomenijo zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Tožena stranka navaja, da so delavci, ki so pri toženi stranki zaposleni za določen čas, v resnici zaposleni nezakonito, kar naj bi pomenilo, da so po samem zakonu zaposleni za nedoločen čas, zaradi česar tožnica ne bi smela imeti prednost pred temi delavci. Te navedbe niso smiselne. Če tožena stranka meni, da bi morala delavce zaposliti za nedoločen, namesto za določen čas, potem ni jasno, zakaj tega ni storila. V kolikor pa zavestno ravna nezakonito, svojega nezakonitega ravnanja ne more izkoristiti tako, da se v svojo korist in v škodo tožnice sklicuje na zakonsko domnevo obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas po 56. členu ZDR-1. Namen te določbe je varovanje koristi delavca. Ta je tisti, ki se nanjo lahko sklicuje, ne pa delodajalec, ki ravna nezakonito. Glede na to so povsem irelevantna nadaljnja pravna naziranja tožene stranke, da je tožnica, ki je s pravnomočno sodbo dosegla ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas v primerjavi z delavci, ki tega niso storili, neupravičeno v boljšem položaju, kakor tudi v zvezi z vprašanjem, ali je tožba na ugotovitev delovnega razmerja dajatvena ali ugotovitvena.

11. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sodišče druge stopnje ni protispisno ugotovilo, kdaj so potekale nove zaposlitve in kdaj je bila odpoved podana. Sodišče je pravilno povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka decembra 2014 zaposlila 42 oseb, januarja 2015 pa 22 oseb, odpoved pa je bila podana dne 17. 2. 2015. Nasprotni revizijski ugovori tožene stranke zato ne držijo.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Odločitev o stroških temelji na 154. členu ZPP. V skladu z Odvetniško tarifo³ mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 257,03 EUR (450 točk, 2% materialnih stroškov, 22% DDV).

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.
³ Ur. l. RS, št. 2/2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 16/2007
• Sodba VIII Ips 82/2007
• Sodba VIII Ips 179/2010, enako tudi VIII Ips 47/2011