VSRS Sodba VIII Ips 182/2017

Jedro

Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Sprememba načina opravljanja dela in organizacije dela je bila v tem, da je pred spremembo zbiranje in obdelava podatkov ter izdelava poročil predstavljalo pretežni del opravil zaposlenih v kontrolingu, po spremembi organizacije in tehnologije dela pa je njihovo delo nadomestilo avtomatsko generiranje podatkov na podlagi avtomatiziranja procesov in avtomatizacije obdelave podatkov (tako imenovani Business Inteligence), preostale naloge zaposlenih v kontrolingu pa so bile razporejene na ostale zaposlene, strateški del nalog pa na menedžment. Navedeno predstavlja tako tehnološki kot organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ne le glede tožnice, temveč vseh treh delavk v organizacijski enoti kontrolinga.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 7. 2015, za poziv tožnice na dela, ki jih je opravljala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, za obračun plač, ki bi šle na podlagi te pogodbe v mesečnem znesku 1.976,58 EUR, izplačilo neto zneska pripadajoče plače ter obračun prispevkov za socialno varnost in akontacijo dohodnine od te osnove. Tožnici je dosodilo povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v znesku 119,15 EUR, zavrnilo pa je zahtevek za povrnitev teh stroškov v znesku 214,43 EUR. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožnici plača razliko v odpravnini v znesku 70,71 EUR. Zahtevek v zvezi z nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bilo delo, ki ga je pred odpovedjo opravljala tožnica v pretežnem delu nadomeščeno z avtomatskim generiranjem podatkov, preostalo delo pa je bilo preneseno na ostale delavce v financah in računovodstvu, strateški del nalog pa na menedžment.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper tisti del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba prvostopenjsko sodbo (tožnica se ni pritožila zoper delno zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela), je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) naj bi bila podana zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se toženi stranki naloži predložitev sklepa o ukinitvi oziroma zmanjšanju števila delovnih mest samostojnega analitika, sklepa o ukinitvi kontrolnega ter pravilnika o notranji organiziranosti družbe in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 1. 2015. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je ključnega pomena, ali sta bila sklepa o ukinitvi kontrolinga in delovnega mesta analitika sprejeta pred odpovedjo ali po njej. Glede navedenega ne zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je do tega prišlo najkasneje 7. 8. 2015. Isto kršitev določb pravdnega postopka je sodišče storilo tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se toženi stranki naloži predložitev aneksov k pogodbam o zaposlitvi delavcev, na katere naj bi tožena stranka prenesla naloge, ki jih je opravljala tožnica. Tabela tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 14. 6. 2016 predstavlja zgolj njene navedbe, z navedbami pa ni mogoče ničesar dokazati za presojo, ali je šlo pri toženi stranki za odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, so pomembne vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v letu 2015. Število teh odpovedi in njihove datume bi razkril odgovor Zavoda RS za zaposlovanje na tosmerne poizvedbe sodišča, kar je predlagala tožnica, sodišče prve stopnje pa je to nezakonito zavrnilo. Izpovedba priče Z. K. ne more nadomestiti podatkov, ki bi jih sodišče prve stopnje moralo pridobiti pri Zavodu RS za zaposlovanje, kakor je predlagala tožnica, zatrjujoč, da je šlo za kolektivni odpust po določbah ZDR-1. Tožnica je izrecno trdila, da del planiranega odpuščanja v okviru kadrovskega prestrukturiranja v letu 2015 predstavljajo tudi vse odpovedi pogodb o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jih je bilo kar petnajst in ki so prikrivale pravi, to je poslovni razlog za odpoved. Tožnica je bila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nedopustno diskriminirana, ker je tožena stranka za druge delavce, katerih delovna mesta so bila ukinjena v istem obdobju kot tožničino, iskala možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu. Takšno iskanje druge zaposlitve, čeprav zanj ni bilo nuje po zakonu oziroma kolektivni pogodbi, kaže na diskriminatorni odnos do tožnice, kar je očitno posledica njenih opozarjanj na nepravilnosti pri toženih strankah. Do takojšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici je prišlo tudi zaradi njene kandidature za delavsko predstavnico v nadzornem svetu. Sodišče se o tem argumentu ni izjasnilo in s tem znova zagrešilo zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje ni odpravilo nobene od kršitev sodišča prve stopnje bodisi zato, ker je tožničine argumente tudi samo prezrlo, bodisi zato, ker je napačno uporabilo materialno pravo. Za tožnico ni sporno, ali je bilo njeno delovno mesto dejansko ukinjeno, temveč kdaj je bilo ukinjeno. Neutemeljeno je stališče sodišča druge stopnje, da tožnica ni zatrjevala konkretnih razlogov, zaradi katerih je bila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi diskriminirana. Glede na pravilo o trditvenem bremenu zadostuje tožničina navedba, da je šlo za diskriminacijo glede na njene osebne okoliščine (opozarjanje na napake in kandidiranje v nadzorni svet). Na ta očitek ni bilo vsebinsko odgovorjeno.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice, da se toženi stranki naloži, da predloži sklep o ukinitvi oziroma zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu samostojnega analitika, sklep o ukinitvi kontrolinga in pravilnik o notranji organizaciji družbe in sistemizaciji delovnih mest z dne 1. 1. 2015. Od navedenih dokaznih predlogov je tožnica do konca prvega naroka za glavno obravnavo podala le dokazni predlog za predložitev akta o notranji organiziranosti in sistemizaciji z dne 1. 1. 2015. S tem dokaznim predlogom je tožnica želela dokazovati predvsem to, da je pravilnik, ki je veljal ob podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, še vedno vključeval tako delovno mesto samostojnega analitika, kot tudi organizacijsko enoto kontrolinga.¹ Tožena stranka je namreč predložila pravilnik o notranji organiziranosti družbe in sistemizaciji delovnih mest z dne 7. 8. 2015, v katerem ni več delovnega mesta samostojnega analitika, ki ga je zasedala tožnica in tudi ne organizacije enote kontrolinga, v katerem je bila tožnica zaposlena. Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 9. 7. 2015, to je pred sprejetjem navedenega pravilnika. Vendar pa navedeno ni bistveno za presojo zakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi s poslovnega razloga. Ta ni nezakonita zgolj zato, ker ob podaji odpovedi še ni bil sprejet nov splošni akt o sistemizaciji delovnih mest, saj, kot pravilno razlaga sodišče v izpodbijani sodbi, formalna ukinitev delovnega mesta (ta se navzven izraža tudi v seznamu delovnih mest in organigramu, ki sta sestavni del pravilnika) ni pogoj za zakonitost izdane odpovedi. Ta je zakonita tudi v primeru, če delodajalec dejansko spremeni organizacijo dela, ne da bi se to hkrati odrazilo tudi v formalni spremembi splošnega akta o sistemizaciji. Sicer pa je tožena stranka 7. 8. 2015, to je manj kot mesec dni po tožnici podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sprejela nov pravilnik o notranji organiziranosti družbe in sistemizaciji delovnih mest, ki v prilogah ne vsebuje več organizacijske enote kontrolinga in tudi ne delovnih mest, ki so bila v celoti ukinjena (pri delovnem mestu samostojnega analitika je šlo za zmanjšanje števila izvajalcev).

8. Tožnica ni podala dokaznega predloga, da naj se toženi stranki naloži, da sodišču predloži sklep o ukinitvi delovnega mesta samostojnega analitika in ukinitvi organizacijske enote kontrolinga, zato sodišču neutemeljeno očita, da ni izvedlo tega dokaznega predloga. Sicer pa tudi te revizijske navedbe izhajajo iz zmotnega stališča tožnice, da je predhodni formalni sklep o ukinitvi delovnega mesta oziroma ukinitvi organizacijske enote predpogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila dana zaradi tega, ker je iz organizacijskih razlogov trajno prenehala potreba po opravljanju delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zaradi zavrnitve dokaznega predloga, da se toženi stranki naloži, da predloži anekse k pogodbam o zaposlitvi za delavce, na katere naj bi bil prenesen del nalog, ki jih je opravljala tožnica. Tudi te revizijske navedbe temeljijo na zmotni domnevi, da je tovrstna sprememba organizacije dela dopustna oziroma zakonita le, če se navzven izrazi v novih pogodbah o zaposlitvi oziroma o aneksih k takšnim pogodbam. Sicer pa tožnica tudi tega dokaznega predloga ni izrecno podala, temveč je na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da pričakuje, da bo tožena stranka predložila dodatke k konkretnim pogodbam o zaposlitvi, iz katerih bo razvidno, da so konkretni delavci prevzeli njeno delo, če bo (pred tem) podala ustrezne navedbe o tem na katere konkretne delavce je tožena stranka prenesla delo tožnice. Takšne navedbe niti ni možno šteti za substanciran dokazni predlog, o katerem bi sodišče moralo odločiti.

10. Dokazni predlog za uradne poizvedbe pri Zavodu RS za zaposlovanje o številu delavcev tožene stranke, ki jim je zaradi poslovnih razlogov prenehalo delovno razmerje v letu 2015, je tožnica podala šele na naroku za glavno obravnavo 17. 3. 2016, torej potem, ko je že bil opravljen prvi narok za glavno obravnavo. Tožnica pri tem ni navedla, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Že iz tega razloga tožnica sodišču neutemeljeno očita kršitev pravice do izjave, ker ni izvedlo tega dokaza. Sicer pa revizijsko sodišče soglaša z oceno sodišč prve in druge stopnje, da je navedeni dokazni predlog tudi nepotreben, saj je bilo število delavcev, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedna iz poslovnega razloga, ugotovljeno s pomočjo drugih dokazov.

11. Dokazni predlog, da se toženi stranki naloži, da predloži vse v letu 2015 podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi z razloga nesposobnosti, je tožnica podala šele v pripravljalnem spisu z dne 7. 7. 2016, ne da bi pri tem navajala, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti že prej. Takšnega prepoznega dokaznega predloga sodišče ni bilo dolžno upoštevati. Tudi sicer je ta dokazni predlog povsem nerelevanten, saj se pri presoji vprašanja, ali je šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, ne upoštevajo odpovedi, ki so bile podane iz razlogov na strani delavca, to je izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in krivdnega razloga ter izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi sicer tožnica z ničemer ni konkretizirala, zakaj naj bi pri odpovedih pogodb o zaposlitvi z razloga nesposobnosti šlo za zlorabo tega inštituta oziroma za prikrivanje dejanskega razloga za odpoved pogodbe. Tožnica je šele v reviziji prvič eksplicitno zatrdila, da odpovedi pogodb o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti prikrivajo drug razlog, to je poslovni razlog, ne da bi ta očitek kakorkoli konkretizirala. Glede na navedeno sodišču ni možno očitati, da bi storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo navedenega dokaza.

12. Neutemeljen je revizijski očitek, da je tožnica tako na prvi kot drugi stopnji ostala prikrajšana za pravico do izjave, ker se sodišči nista opredelili do očitka o diskriminaciji pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da iz dokaznega gradiva ne izhaja, da bi bila kandidatura tožnice za predstavnico delavcev v nadzornem svetu ali pa opozarjanje na nepravilnosti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče druge stopnje je v 14. točki obrazložitve izrecno soglašala s takšno ugotovitvijo in na tej podlagi zavrnilo pritožbene navedbe o diskriminaciji.

13. Tudi ni res, da bi ostale spregledane pritožbene navede o tem, da se je diskriminacija pri odpovedi kazala v tem, da je tožena stranka za druge delavce, ne pa tudi za tožnico, iskala možnost zaposlitve pod spremenljivimi pogoji. Sodišče prve stopnje je utemeljeno opozorilo, da tožnica niti ni konkretizirala na podlagi katerih osebnih okoliščin iz 6. člena ZDR-1 naj bi temeljila zatrjevana diskriminacija ter, da po ZDR-1 delodajalec ni več dolžan preveriti, ali je pod spremenjenimi pogoji še mogoče ohraniti zaposlitev delavca, kot je to določal prej veljavi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/2008 s spremembami). Sodišče druge stopnje je s temi razlogi soglašalo.

14. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, saj revizije ni možno vložiti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede na vsebino revizije so bistvene predvsem naslednje ugotovitve obeh sodišč:

- tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu samostojnega analitika v organizacijski enoti kontrolinga;

- pri toženi stranki sta bili sistemizirani in zasedeni dve delovni mesti samostojnega analitika; eno v kontrolingu, ki ga je zasedala tožnica in eno v organizacijski enoti financ, ki ga je zasedala A. A.;

- kljub enakemu nazivu je šlo pri obeh delovnih mestih samostojnega analitika za povsem različno vsebino dela; A. A. je skrbela za likvidnost, izvajala plačilni promet, izterjavo kupcev in se dogovarjala z dobavitelji, enota kontroling in s tem tožnica pa je imela nalogo obdelave in analize podatkov ter priprave poročil;

- tožena stranka je uvedla avtomatsko obdelavo podatkov, zaradi česar je odpadla potreba po ročnem vnosu in obdelavi podatkov s strani kontrolinga, zato je tožena stranka to organizacijsko enoto ukinila, in za enega zmanjšala število delavcev na delovnem mestu samostojnega analitika;

- del nalog, ki jih je opravljala tožnica, je bil zaradi avtomatizirane obdelave podatkov ukinjen, del nalog je tožena stranka razporedila na druge zaposlene v financah in računovodstvu, strateški del nalog pa na menedžment;

- tožena stranka je vsem zaposlenim v enoti kontrolinga, vključno s tožnico, podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga;

- iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila tožničina kandidatura za predstavnico delavcev v nadzornem svetu tožene stranke in domnevno opozarjanje na napake razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici;

- pri toženi stranki je bilo v celotnem letu 2015 vsak mesec več kot 300 zaposlenih,² v nobenem mesecu pa ni bilo za več kot 10 delavcev ugotovljeno, da je njihovo delo postalo nepotrebno, pri čemer se upošteva tako redne odpovedi pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga kot tudi sklepanje novih pogodb o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji.

15. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je podan razlog za redno odpoved pogodb o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in da ta razlog ni navidezen oziroma, da pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni šlo za zlorabo tega instituta. V skladu z navedeno določbo je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Sprememba načina opravljanja dela in organizacije dela je bila v tem, da je pred spremembo zbiranje in obdelava podatkov ter izdelava poročil predstavljalo pretežni del opravil zaposlenih v kontrolingu, po spremembi organizacije in tehnologije dela pa je njihovo delo nadomestilo avtomatsko generiranje podatkov na podlagi avtomatiziranja procesov in avtomatizacije obdelave podatkov (tako imenovani Business Inteligence), preostale naloge zaposlenih v kontrolingu pa so bile razporejene na ostale zaposlene strateški del nalog pa na menedžment. Navedeno predstavlja tako tehnološki kot organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ne le glede tožnice, temveč vseh treh delavk v organizacijski enoti kontrolinga. Tožena stranka je tako uspela dokazati obstoj v pogodbi o zaposlitvi zatrjevanega dejanskega razloga za odpoved, s čemer je zadostila obrnjenemu dokaznemu bremenu iz prvega odstavka 84. člena ZDR-1.

16. Okoliščina, da je tožena stranka ukinila celotno organizacijsko enoto in odpovedi podala vsem trem zaposlenim delavkam, kaže na neprepričljivost zatrjevanja tožnice, da ji je tožena stranka iz poslovnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi zgolj zato, da bi prikrila dejanski razlog odpovedi, to je željo, da se tožnice znebi zaradi njenega opozarjanja na napake in kandidiranja za predstavnico delavcev v nadzornem svetu tožene stranke. Te trditve je tožnica zgolj navrgla. Domnevnega opozarjanja na nepravilnosti, kot dejanskega razloga za odpoved, ne more dokazovati prijava nepravilnosti, ki jo je tožnica naslovila na Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, saj je to prijavo napisala potem, ko ji je bila pogodba o zaposlitvi že odpovedana. Tožnica je sicer uveljavljala, da ji je bila odpoved podana zaradi diskriminacije, vendar pri tem ni navedla nobene od v deveti alineji 90. člena ZDR-1 taksativno naštetih osebnih okoliščin, ki naj bi bile razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Dejansko tožnica smiselno uveljavlja, da je šlo za neutemeljena razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz sedme alineje 90. člena ZDR-1 (kandidatura za funkcijo delavskega predstavnika in sedanja ali pretekla opravljanje te funkcije) oziroma druge alineje 90. člena ZDR-1 (vložitev tožbe ali udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja pred arbitražnim sodnim ali upravnim organom), vendar je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da navedeno ni bil razlog za odpoved.

17. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana v okviru odpovedi večjemu številu delavcev v smislu določbe 98. člena ZDR-1. V skladu s to določbo bi se, glede na število zaposlenih pri toženi stranki, štelo, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, če bi tožena stranka ugotovila, da bo zaradi poslovnih razlogov postalo nepotrebno delo v obdobju 30 dni najmanj 30 delavcev. Glede na ugotovitev, da pri toženi stranki v nobenem mesecu leta 2014 ni postalo nepotrebnih več kot 10 delavcev, je očitno, da pri toženi stranki ni šlo za tako imenovani kolektivni odpust in zato tožena stranka ni bila dolžna upoštevati določil 98. do 103. člena ZDR-1.

18. Vrhovno sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

19. Tožnica z revizijo sicer ni uspela, kljub temu pa tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za tovrstne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne storitve.

-------------------------------
¹ Tožena stranka je predložila organigram, ki je sestavni del pravilnika z dne 1. 1. 2015, v katerem je kontroling še vedno naveden kot notranja organizacijska enota področja financ in ekonomike.
² Dejansko število zaposlenih se je gibalo od 724 v januarju 2015 do 675 v decembru 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 535/2008
• VDSS sodba Pdp 310/2011
• VDSS sodba Pdp 301/2011