<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba VIII Ips 143/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Delovno-socialni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.143.2017
Evidenčna številka:VS00007802
Datum odločbe:16.01.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 882/2016
Datum odločbe II.stopnje:24.11.2016
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Borut Vukovič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izostanek - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja - obvestilo delodajalcu o razlogih odsotnosti

Jedro

Delodajalec upravičeno pričakuje, da bo delavec po tem, ko je ugotovljena njegova zmožnost za delo, prišel na delo oziroma ga v nasprotnem primeru obvestil o razlogih za izostanek. Delavec, ki na delo ne prihaja ter o razlogih za svoj izostanek delodajalca ne obvesti, krši delovno obveznost, saj sta prihajanje na delo in obveščanje o razlogih za opustitev te dolžnosti dve najosnovnejši delavčevi obveznosti.

Obrazložitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni obvezna sestavina odpovedi, to pa pomeni, da odpoved ni nezakonita, če te obrazložitve nima. Zadošča, da delodajalec obstoj okoliščin dokaže v sodnem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

    Obrazložitev

    1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ter razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 14. 6. 2013 in Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS z dne 24. 7. 2013, s priznanjem vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje. Ugotovilo je obstoj odpovednega razloga iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013), ki se v skladu s tretjim odstavkom 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) uporablja za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi tudi za javne uslužbence. Ugotovilo je tudi obstoj okoliščin iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

    2. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih je tožnica uveljavljala v pritožbi, ni ugotovilo.

    3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče grobo kršilo določbe ZDR-1 in "zakona o postopku," ker je bila tožnici neutemeljeno podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi bila upoštevana določba 109. člena ZDR-1. Meni, da je do kršitve prišlo iz razlogov, ki niso na njeni strani, pač pa na strani ZZZS in tožničinega osebnega zdravnika. Neutemeljeno se ji očita, da pošte ni dvignila, saj je zaradi operacije težko hodila in ni zapuščala stanovanja v četrtem nadstropju vsak dan, da bi pobirala pošto iz nabiralnika. Od tožnice se ni pričakovalo, da bo obveščala delodajalca o podaljšanju bolniškega staleža. Tudi aprila 2013 tega ni javila, pa odpovedi zato ni dobila. Tožena stranka v odpovedi ni opredelila okoliščin iz 109. člena ZDR-1, zato tega sodišče ne more korigirati. Delodajalčeva kršitev je tudi v tem, ker tožnici - ker ni okoliščin iz 109. člena ZDR-1 - ni omogočil 30 dnevnega odpovednega roka in ji izplačal ustrezne plače. Poudarja, da je ravnala v skladu z navodili zdravnika.

    4. Revizija ni utemeljena.

    5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

    6. V reviziji bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, niso konkretizirane. Zato z vidika tako pavšalno uveljavljanega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni mogoče niti ni dovoljeno preizkusiti.

    7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

    8. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnica je bila odsotna z dela zaradi bolezni od 14. 4. 2013 do 15. 5. 2013. Od 16. 5. 2013 dalje je bila zmožna za delo, vendar se na delo ni vrnila vse do 3. 6. 2013. Tožene stranke o razlogu izostanka ni obvestila. Šele 28. 5. 2013 je po telefonu sporočila, da ima odobren bolniški stalež do konca maja, kar pa ni bilo res. Ob telefonskem razgovoru z dne 28. 5. 2013 ji je vodja oddelka predočila, da bolniškega staleža glede na odločbe ZZZS nima več in jo pozvala, naj pride na delo, vendar se tožnica tudi temu pozivu ni odzvala. Že pred tem pa je tožena stranka poskušala od nje dobiti informacijo o razlogu izostanka, vendar tožnica njenega dopisa z dne 21. 5. 2013, v katerem jo je tudi izrecno opozorila, da bolniškega staleža nima več, ni dvignila vse do 4. 6. 2013.

    9. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi izredna odpoved ne bila utemeljena, in ker v izredni odpovedi niso navedene okoliščine iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Ob ugotovitvi, da je bila tožnica od 16. 5. 2013 dalje zmožna za delo (o čemer je imela kar tri odločbe ZZZS) in da na delo ni prišla, o razlogu, za nadaljnji izostanek pa delodajalca ni obvestila, je odločitev sodišča, da je odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 podan, pravilna(1). Revizijska navedba, da tožena stranka od nje ni pričakovala, da jo bo obvestila o podaljšanju bolniškega staleža, ker zoper njo tudi v aprilu 2013, ko tega ni javila, ni ukrepala, je brez podlage, in sicer že zato, ker ji bolniški stalež ni bil podaljšan. Tudi sicer neukrepanje ob prvi kršitvi ne pomeni, da delavec s kršitvami lahko nadaljuje. Tožena stranka je upravičeno pričakovala, da bo tožnica po tem, ko je bila ugotovljena njena zmožnost za delo, prišla na delo oziroma jo v nasprotnem primeru obvestila o razlogih za izostanek. Delavec, ki na delo ne prihaja ter o razlogih za svoj izostanek delodajalca ne obvesti, evidentno krši delovno obveznost, saj sta prihajanje na delo in obveščanje o razlogih za opustitev te dolžnosti dve najosnovnejši delavčevi obveznosti, zajeti v 33. in 36. členu ZDR-1. Zato je očitek, da je sodišče s svojo odločitvijo grobo kršilo zakonske določbe, nekorekten.

    10. Delodajalec zakonito uporabi institut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če je podan odpovedni razlog in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Obrazložitev pogoja, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ni obvezna sestavina odpovedi, kar izhaja iz 87. člena ZDR-1, to pa pomeni, da odpoved ni nezakonita, če te obrazložitve nima(2). Zadošča, da delodajalec obstoj okoliščin dokaže v sodnem postopku.

    Vendar pa izpodbijani odpovedi te pomanjkljivosti niti ni mogoče očitati. Revizijska navedba, da tožena stranka okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, v izredni odpovedi ni opisala, ne drži. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, povzeli pa sta jih tudi nižji sodišči: da je tožena stranka storila vse, da bi preprečila posledice tožničinega izostanka, da jo je pozivala in skušala stopiti z njo v stik in ji, ko jo je vodja oddelka končno uspela priklicati po telefonu, izrecno predstavila dejstvo, da bolniškega staleža nima odobrenega in da naj pride na delo, pa je kljub temu na delo ni bilo, ter da je tako zlorabila njeno zaupanje, saj ji je onemogočila, da realno predvidi in organizira delovni proces in ga ustrezno prilagodi. Te okoliščine tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

    11. Pravilno so ocenjene tudi okoliščine na strani tožnice (sodišče prve stopnje jih je povzelo v drugem odstavku 24. točke obrazložitve), ki ne morejo pretehtati nad okoliščinami in interesi tožene stranke. Revizijska trditev, da naj bi tožnica ravnala v skladu z napotki zdravnika, ki naj bi ji zagotavljal podaljšanje bolniškega staleža do konca maja 2013 in da bi moralo sodišče to upoštevati, je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. To dejstvo v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, saj tožnica v zvezi s tem ni podala nobenega dokaznega predloga.

    12. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

    (1) Tožnici ni bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker ni dvigala pošte, zato so revizijske navedbe v zvezi s tem brezpredmetne.

    (2) Prim. sodbo VS RS VIII Ips 290/2015 z dne 22. 3. 2016 in druge.


      Zveza:

      RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
      Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 87, 109, 109/1, 110, 110/1-4

      Pridruženi dokumenti:*

      *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
      Datum zadnje spremembe:
      12.07.2018

      Opombe:

      P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0OTM3