VSRS Sodba VIII Ips 129/2017

Jedro

Izredna odpoved je pravočasna, če jo pogodbena stranka poda v 30 dneh od ugotovitve razloga, pri čemer se kot "pogodbena stranka" v primeru, ko izredno odpoved poda delodajalec, šteje oseba iz 20. člena ZDR-1, to je zakoniti zastopnik delodajalca ali od njega pooblaščena oseba. Zato dejstvo, kdo je bil tožnici nadrejen, ni odločilno.

Kršenje izrecnih navodil delodajalca, še posebej ko gre za banko in za ravnanje z denarjem oziroma plačilnimi sredstvi, ki so zaupana zaposlenim, predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti. Spoštovanje in izvajanje navodil in predpisanih postopkov v primeru, ko se najde ponarejeno plačilno sredstvo, je posebnega pomena v bančnem poslovanju. Delavcu, ki teh navodil ne spoštuje oziroma jim ne pripisuje pomembnosti, delodajalec upravičeno ne more več zaupati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da je tožnica 11. 3. 2015 v trezorju naletela na ponarejen bankovec za 20,00 EUR, prepričala sodelavko, da ga zamenjata za prave bankovce, sama pa je ponarejen bankovec vzela. Presodilo je, da je s tem ravnala v nasprotju z Navodili za ravnanje v primerih odkritja ponarejenih plačilnih sredstev, Navodili za trezorsko in depotno poslovanje ter Navodili za blagajniško in trezorsko poslovanje, čeprav je vedela, kako ravnati v primeru suma ponarejenega bankovca; ravnanje je tudi v nasprotju z obveznostmi, ki jih Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013 in naslednji) določa v 33., 34. in 36. členu.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo tožničine pritožbe, ki ni bila prepozna. Zato naj bi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka in pravico stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Zatrjuje, da je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj bi moralo sodišče tudi na drugi stopnji zagotoviti možnost obravnave. Nadalje meni, da odločitev glede pravočasnosti podane odpovedi ni pravilna. Sodišče druge stopnje bi moralo opraviti obravnavo, na kateri bi tožnica lahko izpovedala, da A. A., na katero je sodišče vezalo pravočasnost odpovedi, ni bila njena nadrejena. Nadalje naj bi sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov. Ni vpogledalo v informacijo o prodaji spominskih kovancev za 2,00 EUR ob 50. obletnici Rimske pogodbe in je ignoriralo navedbe, da je odpoved posledica njenega opozarjanja na nepravilnosti v zvezi s temi kovanci. Ni bilo ugotovljeno, da je očitano dejanje res storila, saj sodišče druge stopnje ni vpogledalo v posnetke nadzornih kamer. Če bi to storilo, bi videlo, da izpoved B. B. ni resnična. Tožnica je bila v primerjavi s B. B. neenako obravnavana, saj je le ona prejela izredno odpoved, B. B. pa za nagrado odpoved iz poslovnega razloga z visoko odpravnino. Za kršitev, ki se ji je očitala, bi morala prejeti kvečjemu disciplinski ukrep, kjer bi se upoštevala teža dejanja in subjektivne ter objektivne okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Sodišču očita, da je kljub prekluziji upoštevalo zabeležko C. C. z dne 31. 3. 2015. Sodbama očita protislovnost in nesmiselnost razlogov, v zvezi s tem pa kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Sodba sodišča prve stopnje je bila pooblaščenki tožnice vročena 4. 7. 2016. Pooblaščenka je 19. 7. 2016 vložila pritožbo priporočeno po pošti, tožnica pa osebno 16. 8. 2016. Sodišče druge stopnje je navedlo, da tožničine laične pritožbe ni obravnavalo, ker je bila prepozna. Tožničina pritožba je bila pravočasna, saj je bil zadnji dan za vložitev pritožbe, za katero bi se pritožbeni rok iztekel med sodnimi počitnicami, 16. 8. 2016. Vendar pa opustitev izrecne opredelitve do navedb v tožničini laični pritožbi na zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva, saj tožnica v pritožbi ni navedla nič odločilnega oziroma nič takega, kar ne bi bilo zajeto že v obsežni pritožbi njene pooblaščenke. V reviziji tudi sicer ni navedeno, na katero odločilno navedbo iz pritožbe, ki jo je tožnica vložila osebno, ni bilo odgovorjeno.

9. Pod očitkom, da je sodišče odločilo v nasprotju z dokazi, oziroma da ni opravilo skrbne in vestne presoje izvedenih dokazov in da zato ni prišlo do pravih zaključkov, v resnici izpodbija dokazno oceno, kar ni dovoljen revizijski razlog.

10. V postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, oziroma pravica stranke do pravnega sredstva, ker sodišče druge stopnje ni izvedlo obravnave. Sodišče druge stopnje ni dolžno izvesti obravnave, če soglaša z dejanskim stanjem, ugotovljenim pred sodiščem prve stopnje. Dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, ni dolžno ponavljati. Če sodišče druge stopnje ni ponovilo že izvedenih dokazov, to ne pomeni, da je odločalo na podlagi dokazov, ki niso bili izvedeni. Sodišče druge stopnje je odločilo na podlagi dokazov, ki so vsi bili izvedeni, in sicer pred sodiščem prve stopnje.

11. Očitek protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pavšalen, saj v reviziji ni navedeno, v čem naj bi bilo nasprotje med posameznim dokazom in povzetkom le tega v sodbi. Ta in očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP revizija v bistvu povezuje z domnevno nepravilno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem.

12. Izpodbijani sodbi se neutemeljeno očita tudi pomanjkljiva obrazloženost. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo že v številnih odločbah, je standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje lahko sprejme dejanske zaključke sodišča prve stopnje, ne da bi jih ponavljalo. V konkretnem primeru je bilo to tudi storjeno. Sodišče druge stopnje je kot pravilno sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tudi po oceni revizijskega sodišča zgledna.

13. Nejasno je, katero bistveno kršitev tožnica uveljavlja s trditvijo, da je sodišče kljub prekluziji upoštevalo zabeležko C. C. z dne 31. 3. 2015. V zvezi s to zabeležko v reviziji bistvene kršitve ni mogoče uveljavljati, ker ni bila uveljavljana v pritožbi. V pritožbi je tožnica to zabeležko sicer omenjala, vendar le kot dokaz neverodostojnosti razlogov tožene stranke in izpostavljala njihovo spornost. Bistvene kršitve, povezane s prekluzijo, ni uveljavljala.

14. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

15. Sodišče je pravilno ugotovilo pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je vezalo na trenutek, ko se je z odpovednim razlogom seznanila A. A. Ali je bila A. A. ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožničina nadrejena, ni odločilno dejstvo, glede katerega bi bilo treba izvajati posebne dokaze. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je izredna odpoved po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 pravočasna, če jo pogodbena stranka poda v 30 dneh od ugotovitve razloga, pri čemer se kot ?pogodbena stranka? v primeru, ko izredno odpoved poda delodajalec, šteje oseba iz 20. člena ZDR-1, to je zakoniti zastopnik delodajalca ali od njega pooblaščena oseba. Ker je bilo ugotovljeno, da je bila za izvedbo izredne odpovedi pooblaščena A. A., je sodišče pravočasnost odpovedi pravilno ugotovilo glede na datum, ko je odpovedni razlog ugotovila ta oseba.

16. Iz dokazov, ki jih je izvedlo in na njih zgradilo dokazno oceno sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica 11. 3. 2016 našla ponarejen bankovec za 20,00 EUR, s katerim ni ravnala tako, kot določajo Navodila za blagajniško in trezorsko poslovanje in Navodila za ravnanje v primerih odkritja ponarejenih plačilnih sredstev¹, temveč ga je po tem, ko je k temu nagovorila še B. B., skupaj z njo zamenjala za prave bankovce (dva bankovca po 10,00 EUR), ponarejenega pa odnesla. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do teh dejanskih zaključkov, pojasnilo pa je tudi, zakaj posnetki nadzornih kamer ne morejo biti ključni dokaz - ker so nejasni, ne kažejo jasno oseb, niti se iz njih ne vidi, kaj te osebe delajo, ko so s hrbtom obrnjene proti kameri in kamere tudi ne pokrivajo celotnega trezorja. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da četudi tožničino ravnanje s ponarejenim bankovcem na posnetkih ni vidno, to še ne pomeni, da ga ni bilo. Dogodek so namreč skladno potrdile zaslišane priče.

17. Kršenje izrecnih navodil delodajalca, še posebej ko gre za banko in za ravnanje z denarjem oziroma plačilnimi sredstvi, ki so zaupana zaposlenim, predstavlja hujšo kršitev obveznosti, ki jo je tožnica storila naklepno. Ne gre za kršitev manjšega pomena (za katero naj bi tožena stranka imela na voljo milejši ukrep v disciplinskem postopku), saj je spoštovanje in izvajanje navodil in predpisanih postopkov v primeru, ko se najde ponarejeno plačilno sredstvo, posebnega pomena v bančnem poslovanju. Delavcu, ki teh navodil ne spoštuje oziroma jim ne pripisuje pomembnosti, delodajalec upravičeno ne more več zaupati.

18. Tožnica se ne more sklicevati na neenako obravnavo v primerjavi s sodelavko B . B. Tudi, če je B. B. sodelovala pri kršitvi, jo je tožena stranka lahko mileje obravnavala, saj je prav na podlagi njenega priznanja ugotovila nepravilnost, pa tudi njena vloga pri dogodku je bila drugačna od tožničine (pobudnica je bila tožnica).

19. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del.

-------------------------------
¹ Po 2. točki Navodil za ravnanje v primerih odkritja ponarejenih plačilnih sredstev je treba v primeru suma ponarejenih bankovcev ali kovancev izvesti postopke v skladu z Navodili za blagajniško in trezorsko poslovanje, sestaviti zapisnik o sumu ponarejene gotovine ter le to predati policijski postaji oziroma v primeru ponarejenih kovancev v sortirnih centrih direktno Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju v Ljubljani.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 940/2006
• VDSS sodba Pdp 576/2008
• VDSS sodba Pdp 1531/2007