VSRS Sodba II Ips 132/2017

Jedro

V skladu z drugim odstavkom 72. členu ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Ko gre za zahtevo za izločitev sodnika višjega sodišča, to pomeni, da lahko stranka zahteva njegovo izločitev do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko ji sodišče pošlje pisni odpravek odločbe.

Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.

Izhajajoč iz pridobljenih pravic v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu, tranzicije teh pravic v nov sistem stvarnega prava in stanja (ne)urejenosti zemljiškoknjižnih pravic z dejanskimi, ob relativiziranem pomenu načela zaupanja v zemljiško knjigo v primerih tranzicije in nevarnosti nadaljnjih pogodbenih razpolaganj, je tako treba tožnikom priznati pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nastanka večje premoženjske škode, hujših socialnih posledic, pa tudi ogrožanja pravne varnosti na nepremičninskem trgu in družbenem življenju nasploh.

Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati s sedaj jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava, pač pa je treba v okviru pravil, veljavnih v času pridobitve pravic, etažnim lastnikom pridobljene pravice priznati tudi sedaj.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ZLNDL ne vsebuje domnev o lastništvu v smislu, da bi se domnevalo, da je pravna oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice uporabe, lastnik nepremičnine.

V vsakem konkretnem primeru je treba pri presoji pravnega vprašanja, ali ima določeno zemljišče status funkcionalnega zemljišča ali ne, izhajati iz prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje objekta.

Revizijsko sodišče sprejema stališče sodišča druge stopnje, da - z vidika manj toge stvarnopravne ureditve v času gradnje soseske B. - ni izključeno, da je bil z zazidalnim načrtom predviden soobstoj površin za mirujoči promet na nivoju terena (kot skupnega funkcionalnega zemljišča stanovanjskih stavb) ter podzemnih garaž pod tem zemljiščem. Odločilno je ravno dejstvo, da so bile predvidene podzemne in ne nadzemne garaže.

Izrek

I. Revizija prve in druge toženke se zavrne.

II. Revizija tretjega toženca se zavrne.

III. Prva in druga toženka ter tretji toženec sami krijejo svoje revizijske stroške.

IV. Prva in druga toženka morata tožeči stranki nerazdelno povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 5.039,82 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

V. Tretji toženec mora tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 5.039,82 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožniki so v pravdi zahtevali ugotovitev ničnost prodajnih pogodb, ki so se nanašale na številne nepremičnine (parcele) v stanovanjski soseski B., in so bile sklenjene med prvo toženko in drugo toženko (pogodba z dne 14. 5. 2002), med prvo toženko in tretjim tožencem (pogodba z dne 20. 9. 2002) ter med drugo toženko in tretjim tožencem (pogodba z dne 20. 9. 2002). Zahtevali so tudi izbris vpisa lastninske pravice v korist druge toženke ter predlaganega vpisa v korist tretjega toženca v zemljiško knjigo, vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis skupne lastnine tožnikov v zemljiško knjigo.

2. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Po prvem sojenju je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna v delu, v katerem je bil v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek (takratnega) prvega tožnika A., d. o. o, ter tožbeni zahtevek preostalih tožnikov za izbris predlaganega vpisa v korist tretjega toženca v zemljiško knjigo in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

3. V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje zaradi delnega umika tožbenega zahtevka glede 6 nepremičnin po pogodbi z dne 20. 9. 2002, sklenjeni med drugo toženko in tretjim tožencem, postopek v tem delu ustavilo. Ugotovilo je, da so nične: 1) pogodba z dne 20. 9. 2002, sklenjena med prvo toženko in tretjim tožencem, v delu, ki se nanaša na 11 nepremičnin, 2) pogodba z dne 20. 9. 2002, sklenjena med drugo toženko in tretjim tožencem, v delu, ki se nanaša na 4 nepremičnine, in 3) pogodba z dne 14. 5. 2002, sklenjena med prvo toženko in drugo toženko, v delu, ki se nanaša na 10 nepremičnin. Glede 3 nepremičnin je odločilo, da se izbrišejo vpisi lastninske pravice v korist druge toženke ter vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, s katerim so tožniki zahtevali ugotovitev ničnosti pogodbe z dne 20. 9. 2002, sklenjene med prvo toženko in tretjim tožencem, v delu, ki se nanaša na 3 nepremičnine. Glede 7 nepremičnin je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za izbris vpisa lastninske pravice v korist druge toženke v zemljiško knjigo ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Toženkam je nerazdelno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnikov.

4. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbama prve in druge toženke ter tretjega toženca glede stroškovnega dela prvostopenjske odločbe ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V preostanku je pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločitev o pritožbenih stroških je pridržalo odločbi sodišča prve stopnje.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje ločeno vlagajo reviziji prva in druga toženka ter tretji toženec. Uveljavljajo revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Prvenstveno predlagajo spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

6. Reviziji sta bili vročeni tožeči stranki, ki predlaga zavrnitev obeh revizij in priglaša stroške revizijskega postopka.

7. Prva in druga toženka sta po izteku roka za vložitev revizije vložili še dopolnitev revizije,¹ ki pa je Vrhovno sodišče ni upoštevalo, saj je prepozna.

Ugotovljeno dejansko stanje

8. V postopku so bila ugotovljena naslednja bistvena dejstva:

- Tožniki so lastniki posameznih stanovanj v stanovanjskih stavbah v stanovanjski soseski B. Lastninsko pravico na stanovanjih so pridobili na podlagi prodajnih pogodb, sklenjenih v daljšem časovnem obdobju od leta 1976 dalje. Kot prodajalec prvim kupcem so nastopala G. oziroma neposredno njihov pooblaščenec DO S. V ceno nekaterih stanovanj je bil vključen tudi strošek začasne ureditve parkirišč.

- Med prvo toženko in drugo toženko, med prvo toženko in tretjim tožencem ter med drugo toženko in tretjim tožencem so bile kasneje sklenjene tri pogodbe (ena pogodba z dne 14. 5. 2002 in dve pogodbi z dne 20. 9. 2002), predmet katerih je bila prodaja več parcel v stanovanjski soseski B., ki v naravi predstavljajo zemljišča, na katerih se (med drugim) nahajajo nasadi, drevoredi, zelenice, javni parki, otroška igrišča, športna igrišča, dostopne poti, parkirišča in površine pod atriji stanovanj.

- Podlago za gradnjo stanovanjske soseske B. sta predstavljala zazidalni načrt iz leta 1971 (v nadaljevanju ZN 1971) in njegova sprememba iz leta 1974 (v nadaljevanju ZN 1974). Predvidela sta gradnjo več stanovanjskih enot, tri zelene pasove z zelenicami, športnimi in otroškimi igrišči, dostope do posameznega objekta in ostale dostope ter gradnjo garaž v kletnih etažah stanovanjskih stavb oziroma (po spremembi zazidalnega načrta) osmih podzemnih garaž ob Cesti ... Zemljišča nad garažami so bila predvidena za mirujoči promet (parkirišča), torej kot skupna funkcionalna zemljišča. Dejansko sta bili zgrajeni le dve od osmih predvidenih garaž. Zemljišča, pod katerimi je bila sicer načrtovana gradnja garaž, so ostala nepozidana in se ves čas uporabljajo za mirujoči promet (parkirišča).

Nosilni razlogi izpodbijane sodbe

9. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da sporne parcele, ki so bile predmet prodajnih pogodb, sklenjenih med toženkami, predstavljajo bodisi funkcionalno zemljišče objektov, katerih etažni lastniki so tožniki, bodisi skupno funkcionalno zemljišče vseh objektov v stanovanjski soseski B. Tožniki so kot lastniki posameznih delov stavbe že v času nakupa stanovanj po samem zakonu dobili skupno trajno pravico uporabe na stavbnem zemljišču in na zemljišču, potrebnem za redno rabo objekta (kasneje poimenovanem "funkcionalno zemljišče"). Ta pravica se je kasneje, v času lastninjenja po prvem odstavku 2. in 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti² (v nadaljevanju ZLNDL), pretvorila v lastninsko pravico. To pomeni, da so toženke s prodajnimi pogodbami nedopustno razpolagale s predmetom, ki ni bil v samostojnem pravnem predmetu. Posledično so sklenjene prodajne pogodbe nične (35. člen Obligacijskega zakonika³).⁴

Presoja utemeljenosti revizije prve in druge toženke

10. Revizija prve in druge toženke ni utemeljena.

O nepristranskem in o naravnem sodniku

11. Revidentki izpostavljata, da je pri odločanju sodišča druge stopnje v senatu sodelovala sodnica Katarina Parazajda, ki naj bi živela v soseski B. Menita, da je po vsej verjetnosti tudi v sorodu z ga. C., ki ji je prva toženka nekoč zavrnila izdajo zemljiškoknjižne listine za vknjižbo atrija v soseski B. Navedeno naj bi sodnici preprečevalo nepristransko odločanje in naj bi predstavljalo razlog za njeno izločitev iz 1. in 3. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku⁵ (v nadaljevanju ZPP). Tudi sicer naj bi se v senatu sodišča druge stopnje od prve odločitve drugostopenjskega sodišča z dne 11. 5. 2011 zamenjala kar dva sodnika, kar naj bi kazalo na iskanje primernih sodnikov za odločanje v prid tožnikov. Šlo naj bi za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz druge točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter za kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

12. Očitek ni utemeljen. V skladu z drugim odstavkom 72. členu ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Ko gre za zahtevo za izločitev sodnika višjega sodišča, to pomeni, da lahko stranka zahteva njegovo izločitev do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko ji sodišče pošlje pisni odpravek odločbe. O zahtevi za izločitev odloča predsednik sodišča (prvi odstavek 73. člena ZPP) in ne hierarhično višje sodišče. Revidentki izločitve omenjene sodnice do izdaje pritožbene odločbe oziroma do trenutka, ko jima je sodišče poslalo pisni odpravek odločbe, nista predlagali. Okoliščine v zvezi z izločitvenimi razlogi prvič navajata šele v reviziji. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi je mogoče uveljavljati zgolj izključitvene razloge (to je razloge iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP), saj gre lahko za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz druge točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar revizija zmotno meni, da navedene okoliščine pomenijo izključitvena razloga po 1. in 3. točki 70. člena ZPP. Po teh dveh točkah sodnik ne sme opravljati funkcije, če je sam stranka, njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec, če je s stranko v razmerju soupravičenca, sozavezanca ali regresnega zavezanca ali če je bil v isti zadevi zaslišan kot priča ali izvedenec; oziroma če je stranka ali njen zakoniti zastopnik ali pooblaščenec z njim v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do katerega koli kolena, v stranski vrsti pa do četrtega kolena, ali če je z njim v zakonu ali v svaštvu do drugega kolena, ne glede na to, ali je zakonska zveza prenehala ali ne. Nobena od teh situacij ni zajeta v zatrjevani okoliščini, da naj bi bila omenjena sodnica stanovalka v stanovanjski soseski B. in v sorodu z eno od stanovalk v stanovanjski soseski B. (nobena od njiju pa ni stranka tega postopka niti v kakršnem koli razmerju s strankami tega postopka). Smiselno bi lahko torej šlo zgolj za odklonitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP, tega pa revidentki, kot že pojasnjeno, nista pravočasno uveljavljali, v reviziji pa tudi nista navedli razlogov, zakaj za uveljavljane okoliščine ne bi imeli možnosti pravočasno izvedeti.⁶

13. Neutemeljen je tudi očitek, da dejstvo, da sta pri odločanju o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v ponovljenem sojenju, sodelovala druga dva člana senata, kot pri odločanju o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, izdano v prvem sojenju, pomeni "iskanje primernih sodnikov" za odločanje. V skladu s 156. členom Sodnega reda⁷ se z letnim razporedom sodnikov določi razporeditev sodnikov na sodne oddelke oziroma pravno področje, na katerem izvajajo sodno oblast, ter (med drugim) tudi razpored sodnikov v sodne senate. Zadeva, ki je bila razveljavljena, se ob ponovni predložitvi pritožbenemu sodišču praviloma dodeli istemu sodniku poročevalcu (163. člen Sodnega reda). Konkretna zadeva je bila torej v skladu s Sodnim redom dodeljena isti sodnici poročevalki kot ob prvem sojenju, preostala sestava senata (vključno s predsednico senata, sodnico Katarino Parazajda) pa je bila odvisna od letnega razporeda dela Višjega sodišča v Ljubljani.

O pravnem interesu za tožbo

14. Revidentki vztrajata, da tožniki nimajo pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti pogodb, če to ne privede do konkretne pravne posledice. Tožniki s tožbenim zahtevkom niso izrecno zahtevali ugotovitve lastninske pravice na spornih parcelah na svoje ime. Zgolj zatrjevanje lastninske pravice na njih naj ne bi zadostovalo. Pojasnila sodišča druge stopnje v zvezi s pravnim interesom naj bi bila deloma pomanjkljiva, deloma (glede povezovanja pravnega interesa z izdano začasno odredbo in z učinkovanjem pravnomočne odločitve v tej zadevi tudi v morebitnih drugih sporih ter o potrebi o izkazovanju pravnega interesa le v primeru, ko gre za samostojen ugotovitveni zahtevek) pa nerazumna.

15. Vrhovno sodišče se je z vprašanjem pravnega interesa za ugotovitveno tožbo že ukvarjalo v primerljivih zadevah II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009, II Ips 3/2010 z dne 3. 6. 2010 in II Ips 110/2011 z dne 26. 5. 2011, na katere se sklicuje tudi sodišče druge stopnje. Najpomembnejši poudarki obširne analize iz navedenih odločb so uporabljivi tudi v tej zadevi in jih deloma pravilno povzema že sodišče druge stopnje. Revizijsko sodišče tako ponovno poudarja zgolj to, da je ugotovitvena tožba dopustna, če tožnik izkaže, da njegov pravni interes za ugotovitev pravnega razmerja sega preko konkretnega spornega zahtevka in si tako zagotovi pravnomočno odločitev, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih sporih iz tega razmerja. Izhajajoč iz pridobljenih pravic v prejšnjem družbenoekonomskem sistemu, tranzicije teh pravic v nov sistem stvarnega prava in stanja (ne)urejenosti zemljiškoknjižnih pravic z dejanskimi, ob relativiziranem pomenu načela zaupanja v zemljiško knjigo v primerih tranzicije in nevarnosti nadaljnjih pogodbenih razpolaganj, je tako treba tožnikom priznati pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do nastanka večje premoženjske škode, hujših socialnih posledic, pa tudi ogrožanja pravne varnosti na nepremičninskem trgu in družbenem življenju nasploh. Njihov položaj bo torej ne le zavarovan, temveč nedvomno bistveno ugodnejši v nadaljnjih razmeroma dolgotrajnih postopkih urejanja lastništva zemljišč kot enega od (daljnosežnejših) problemov tranzicije.⁸ S tem je odgovorjeno na revizijski očitek, da bi morali tožniki že v tej pravdi hkrati zahtevati tudi ugotovitev svoje lastninske pravice na spornih parcelah. Ni odveč dodati, na kar opozarjajo tudi tožniki v odgovoru na revizijo, da so prav tak (podredni) tožbeni zahtevek postavili in so bili v zvezi z njim s pravnomočnim sklepom pravdnega sodišča z dne 26. 1. 2010 napoteni na nepravdno sodišče, ki naj odloči po pravilih Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (v nadaljevanju ZVEtL). Ob povedanem tudi nejasnost pojasnila sodišča druge stopnje na koncu 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (glede izkazovanja pravnega interesa v primeru, ko gre za samostojen ugotovitveni zahtevek) ne vpliva na siceršnjo pravilnost zaključka, da je pravni interes tožnikov podan.

16. Obrazložitev sodišča druge stopnje ni nerazumna niti v delu o začasni odredbi, saj se sodišče pri utemeljevanju pravnega interesa ne opre na dejstvo njene izdaje, pač pa zgolj opozarja na navedbe tožnikov, ki so jih ti podali že v postopku izdaje začasne odredbe. Obstoj začasne odredbe pa tožnikom tudi ne more odvzeti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, kot neutemeljeno meni revizija, saj je začasna odredba vezana prav na ta konkretni pravdni postopek.

O izvedencu

17. Revizija trdi, da nobeno od sodišč nižjih stopenj ni vsebinsko obravnavalo pojasnil izvedenca na obsežne pripombe toženk k njegovemu prvotnemu izvedenskemu mnenju. Postopek z izvedencem naj bi zgolj "tehnično" izvedli. Pojasnila o jasnosti in prepričljivosti izvedenskega mnenja naj bi bila vsebinsko prazna. Poleg tega naj bi izvedenec sodeloval že v drugem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kjer sodelujeta prva in tretja toženka. Posledično naj bi imel že izoblikovana stališča do spornih vprašanj, zaradi česar naj bi moral biti izločen. Strank tudi ni vabil na ogled, kar naj bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave RS. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje, da informativni ogled izvedenca še ni del dokaznega postopka. Izvedenec naj bi na ogledu namreč zaznal dejanske okoliščine, kar naj bi vplivalo na njegovo mnenje. Revidentki ne sprejemata odgovorov sodišča druge stopnje na pritožbene očitke o medsebojnem nasprotju v navedbah izvedenca, da je zemljišče za gradnjo garažnih hiš postalo del skupnega funkcionalnega zemljišča stavbam v soseski (kar naj bi pomenilo, da se na njem ne sme nič graditi), hkrati pa naj bi bilo na njem mogoče graditi garažne hiše.

18. Revizijski očitki o nujnosti izločitve izvedenca zaradi sodelovanja v podobnem postopku so neutemeljeni. Člen 247 ZPP določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Predhodno sodelovanje sodnika (in enako izvedenca) v podobni zadevi ne pomeni izključitvenega razloga po 1. do 5. točki 70. člena ZPP, v skladu s sodno prakso pa samo po sebi tudi ne predstavlja odklonitvenega razloga po 6. točki istega člena.⁹

19. Prav tako je zmotno revizijsko stališče, da naj bi bil izvedenec dolžan stranke vabiti na informativni ogled. Kot pravilno pojasni sodišče druge stopnje, dokaze izvaja sodišče in ne izvedenec. Pri izvedbi teh dokazov je nujna navzočnost strank, ki takrat lahko uresničijo svojo pravico do izjave. V obravnavanem primeru pa ni šlo za ogled v smislu izvedbe dodatnega dokaza, ki ga na podlagi po 252. člena ZPP lahko na zahtevo izvedenca izvede sodišče, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje. Izvedbo dokaza z izvedencem je pomenila šele njegova podaja pisnega ter nato še ustnega izvida in mnenja na glavni obravnavi. O obojem so se pravdne stranke izjavile.

20. Sicer pa se sodišči nižjih stopenj nista bili dolžni posebej še sami opredeljevati do pripomb na izvedensko mnenje, saj je nanje (obrazloženo) odgovoril izvedenec (dvakrat pisno in enkrat ustno na zaslišanju), sodišči pa sta njegovo mnenje in odgovore na pripombe ocenili za jasne, popolne in prepričljive ter jim tudi sledili. V zvezi z očitki o medsebojnem nasprotju v navedbah izvedenca glede zemljišča za gradnjo garažnih hiš pa revizijsko sodišče revidentki napotuje na 41. in 42. točko obrazložitve te sodbe.

O spoštovanju stališča nadrejenega sodišča

21. Revizija vztraja, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. člen Ustave RS, s tem, ko naj bi ne upoštevalo stališča, ki ga je pri prvem odločanju o pritožbi zavzelo sodišče druge stopnje v svojem sklepu z dne 11. 5. 2011 v zvezi z vprašanjem, ali je zemljišče, predvideno za gradnjo garaž, funkcionalno zemljišče. Pri drugem odločanju o pritožbi pa naj bi od svojega prejšnjega stališča odstopilo tudi sodišče druge stopnje s (po mnenju revidentk zmotnim) pojasnilom, da sodišče prve stopnje na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje ni bilo vezano. S tem naj bi sodišče druge stopnje kršilo 158. člen Ustave RS. Nadaljnje pojasnilo sodišča druge stopnje, da do odstopa od zavzetega stališča sploh ni prišlo in da je bila končna odločitev odvisna od ugotovitve odločilnega dejstva, ali gre za funkcionalno zemljišče ali ne, pa naj bi pomenilo izmikanje, zlasti glede na to, da predstavlja presoja, ali gre za funkcionalno zemljišče, pravno in ne dejansko vprašanje.

22. Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih¹⁰ (v nadaljevanju ZS) določa, da je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon ter na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. V skladu z 11. členom ZS sodišče višje stopnje lahko pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva usmerja pravno mnenje sodišča nižje stopnje v okvirih, ki jih določa procesni zakon. Sodnik je pri uporabi prava neodvisen tudi v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje. Prvi odstavek 362. člena ZPP, ki je v konkretnem primeru uporabljivi procesni zakon, določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Navedena pravna podlaga torej potrjuje pravilnost pojasnila sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje ni vezano na materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, ampak je dolžno zgolj storiti tisto, k čemur ga sodišče druge stopnje napoti.¹¹ Kaj takega ne izhaja niti iz 14. člena Ustave RS, ki zagotavlja enakost pred zakonom, niti iz 158. člena Ustave RS, ki govori o pravnomočnosti (pravnomočen postane le izrek, ne pa obrazložitev odločbe).

23. Tudi sicer je povsem sprejemljivo pojasnilo sodišča druge stopnje, da do odstopa od njegovega predhodnega stališča niti ni prišlo. Kot je izrecno navedlo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je v sklepu z dne 11. 5. 2011 opozorilo zgolj na to, da v prvi prvostopenjski sodbi ni bilo ugotovljeno, da bi ZN 1971 sporna zemljišča, kjer so bile načrtovane garaže, opredelil kot zemljišča, potrebna za redno rabo objektov, ali da bi bila ta zemljišča dodatno kupljena in plačana. Zato tudi ni bilo mogoče presoditi, ali gre za skupna funkcionalna zemljišča ali ne. V ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje izrecno ugotovilo, da je ZN 1971 ta zemljišča opredelil kot skupna funkcionalna zemljišča. Revizija ima sicer prav, da gre pri presoji, ali gre za funkcionalno zemljišče, za pravno vprašanje. Vendar je to vprašanje hkrati odvisno od ugotovitve s tem povezanih dejstev. Revizijsko sodišče se do tega natančneje opredeljuje v 34. točki obrazložitve te sodbe.

24. Revizija zavajajoče navaja, da naj bi sodišče druge stopnje že v sklepu z dne 11. 5. 2011 jasno zapisalo, kakšna je usoda zemljišč za garaže. Poudarilo je namreč zgolj to, da naraščajoča potreba po parkiriščih in plačilo za začasno ureditev parkirišč ne moreta sama po sebi pomeniti, da so bila ta zemljišča dodatno kupljena. To pa ne pomeni, da lastništvo nad njimi ne more izhajati iz druge podlage. Ta podlaga pa je, kot je bilo ugotovljeno v ponovljenem sojenju, stanje, izhajajoče iz ZN 1971 in ZN 1974, ter v nadaljevanju te obrazložitve opisana materialnopravna podlaga.

O materialnopravni podlagi

25. Revizija nasprotuje stališču, da se je pravica uporabe na stavbnem zemljišču in na zemljišču, potrebnem za rabo stavbe, prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu po samem zakonu. Zaradi natančne pogodbene ureditve razmerij med prodajalci in kupci stanovanj v soseski B., ki naj bi ne vključevala prenosa pravice uporabe na teh (neodmerjenih) zemljiščih, naj pravica uporabe ne bi prešla. Sodišče druge stopnje naj bi spregledalo, da je 7. člen Zakona o prometu z nepremičninami¹² (v nadaljevanju ZPN) kot predpogoj za prenos pravice uporabe zahteval, da je zemljišče za redno rabo stavbe določeno v naravi. 5. člen ZPN pa je zahteval pisnost pogodbe o prenosu pravice uporabe. Neutemeljeno naj bi bilo tudi sklicevanje na 12. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih¹³ (v nadaljevanju ZTLR). Narava v njem omenjene pravice naj bi bila bolj kot lastninski pravici podobna stavbni pravici. Revizija nadalje vztraja, da naj bi pravico uporabe retroaktivno podelil šele Zakon o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo¹⁴ (v nadaljevanju ZPPLPS), ki naj torej ne bi zgolj poenostavil postopka za vpis etažne lastnine, kot naj bi napačno navedlo sodišče druge stopnje. Stališče Vrhovnega sodišča iz judikata II Ips 262/2009, na katerega se izpodbijana sodba sklicuje, naj bi bilo namenjeno zgolj zgrešeni in žaljivi interpretaciji zakonov v škodo revidentk.

26. Vsi ti revizijski očitki so neutemeljeni. Pravna podlaga za odločitev v konkretni zadevi je bila obširno predstavljena v vseh dosedanjih odločbah sodišč prve in druge stopnje, zato je njeno ponovno povzemanje odveč. Obrazložitev je skladna tudi s stališčem Vrhovnega sodišča v primerljivih zadevah II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009 in II Ips 110/2011 z dne 26. 5. 2011. Posplošene revizijske navedbe o zgrešeni interpretaciji zakonov in o osamljenih judikatih, namenjenih oškodovanju revidentk, ki jih revizija pripiše tudi Vrhovnemu sodišču, na pravilnost takega stališča ne morejo vplivati. Vrhovno sodišče kot najvišje sodišče v državi z odločitvami v konkretnih zadevah zagotavlja enotnost sodne prakse. Od svojega stališča lahko na podlagi utemeljenih in prepričljivih razlogov odstopi. Vendar v konkretni zadevi revidentki takih utemeljenih in prepričljivih razlogov ne izkazujeta.

27. Drugi odstavek 7. člena ZPN določa, da se s prenosom lastninske pravice na stavbi, ki stoji na zemljišču v družbeni lastnini, prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo. Ob zatrjevanju, da lahko to velja le ob predpogoju, da je tako zemljišče določeno v naravi, revizija spregleduje, da že sam pojem "zemljišče, potrebno za njeno redno uporabo" kot pravni standard vsebuje napotek, s pomočjo katerega je zemljišče določljivo. Za to ni potrebno, da bi bila taka zemljišča že ob prenosu lastninske pravice na stavbi odmerjena kot "funkcionalna zemljišča". Tako pravno in dejansko stanje je posledica stvarnopravnih razmerij iz obdobja neurejenega zemljiškoknjižnega stanja. Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati s sedaj jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava, pač pa je treba v okviru pravil, veljavnih v času pridobitve pravic, etažnim lastnikom pridobljene pravice priznati tudi sedaj.¹⁵

28. Revizija spregleduje tudi to, da je drugi odstavek 7. člena Zakona o pravicah na delih stavb¹⁶ (v nadaljevanju ZPDS) določal, da so pravice, ki jih ima etažni lastnik na stavbnem zemljišču in zemljišču, ki je potrebno za redno rabo stavbe, ter na delih stavb, ki služijo stavbi kot celoti ali pa samo nekaterim njenim posameznim delom, nedeljivo povezane z njegovim posameznim delom. Že iz tega izhaja, da prenos teh pravic (vključno s pravico uporabe) ni bil nujno pogojen z obstojem ustreznih pogodbenih določil niti z določitvijo statusa funkcionalnega zemljišča v smislu 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor¹⁷ (v nadaljevanju ZUN), temveč se je pravica na zemljišču prenašala skupaj s pravico na stavbi oziroma na njenem posameznem delu po samem zakonu.¹⁸ Posledično je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na nujnost pisne pogodbe o prenosu pravice uporabe. Člen 5 ZPN namreč govori o formalnostih v primeru pogodbenega prenosa, ne izključuje pa možnosti ex lege prenosa.

29. Revizijsko enačenje stavbne pravice kot povsem novega instituta Stvarnopravnega zakona, ki je v veljavi od leta 2003, z lastninsko pravico na stavbi, zgrajeni na zemljišču v družbeni lasti, v smislu 12. člena ZTLR, je neustrezno. V času lastninjenja se namreč lastninska pravica na stavbah oziroma na njihovih posameznih delih ni spremenila v stavbno pravico, temveč je ostala "klasična" lastninska pravica, njeni imetniki pa so pridobili tudi lastninsko pravico na stavbnem zemljišču in na pripadajočih funkcionalnih zemljiščih, na katerih so dotlej imeli zgolj pravico uporabe. Prav tako je neutemeljeno revizijsko vztrajanje, da naj bi pravico uporabe retroaktivno podelil šele ZPPLPS. Vrhovno sodišče je že izrecno pojasnilo, da ta zakon ni uredil pridobitve in prenosa te pravice, pač pa le bistveno poenostavil postopke vpisa etažne lastnine,¹⁹ kar je v svoji sodbi pravilno povzelo tudi sodišče druge stopnje.

O Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti

30. Sodišče druge stopnje naj bi po mnenju revidentk povsem narobe razumelo temeljni namen ZLNDL. Ta naj bi bil v varstvu pridobljenih pravic, ohranjanju obstoječega zemljiškoknjižnega stanja in prepovedi poseganja v obstoječa pravna razmerja. Napačen naj bi bil zaključek, da kljub določbam ZLNDL v zemljiški knjigi napačno vpisani imetniki pravice uporabe te pravice vendarle niso pridobili. Tako stališče naj bi ogrožalo pravno varnost in razvrednotilo pravno državo. Če bi to stališče držalo, bi po mnenju revidentk ZLNDL izrecno dopuščal sodne spore v zvezi z lastnino na nepremičninah v prejšnji družbeni lasti, a jih ne. Zakon naj bi temeljil na predpostavki, da so vknjižbe pravice uporabe pravilne, in je zato predvidel njeno transformacijo v lastninsko pravico po uradni dolžnosti. V predlogu ZLNDL naj bi bilo izrecno navedeno, da je bilo s pravico uporabe mogoče omejeno razpolagati, imetnik pravice pa naj bi užival varstvo, ki je bilo analogno varstvu imetnika lastninske pravice. Tako varstvo naj bi užival ZGP B., ne pa tožniki. V zakonito pridobljene pravice pa naj bi brez vnaprej znanih in opravičljivih razlogov ne bilo mogoče posegati.

31. Revizijski očitki so neutemeljeni. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da ZLNDL ne vsebuje domnev o lastništvu v smislu, da bi se domnevalo, da je pravna oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice uporabe, lastnik nepremičnine.²⁰ Samo če so bile vse zakonske predpostavke izpolnjene, se je pravica uporabe po samem zakonu preoblikovala v lastninsko pravico.²¹ Ena od teh predpostavk pa je bila tudi ta, da je bila oseba dejansko imetnica pravice uporabe. V primeru napačne vknjižbe v zemljiški knjigi imajo dejanski imetniki pravice uporabe pravico dokazovati, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža dejanskega stanja.²² Za to ni potrebno izrecno določilo v ZLNDL, kot to zmotno menita revidentki, ampak nenazadnje izhaja že iz 23. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da G. (ne glede na zemljiškoknjižno stanje, ki je v takratnem času imelo, kot je bilo že večkrat poudarjeno, relativiziran pomen) ni bil imetnik pravice uporabe na spornih parcelah, temveč so bili na podlagi samega zakona njeni imetniki lastniki posameznih stanovanj. Revizija sicer korektno povzema obrazložitev predloga ZLNDL glede varstva pravice uporabe, analognega varstvu lastninske pravice, vendar tudi pri tem izhaja iz zmotne predpostavke, da je bil G. dejanski imetnik pravice uporabe.

O pojmih funkcionalno zemljišče, gradbena parcela in redna raba

32. Revizija navaja, da je zmotno enačenje pojmov "funkcionalno zemljišče", "zemljišče, potrebno za redno rabo objekta", ter "gradbena parcela". Pri definiranju pojma funkcionalno zemljišče naj bi (zaradi prepovedi retroaktivnosti) prišla v poštev izključno zakonodaja, veljavna v času gradnje (torej leta 1976). To naj bi izključevalo uporabo definicij iz ZUN iz leta 1984 ter Stanovanjskega zakona²³ (v nadaljevanju SZ) iz leta 1991. V času gradnje naj bi zakonodajalec ne imel v mislih, da so za redno rabo stavbe nujno potrebna tudi parkirišča, prostori za igro, počitek, ipd. Revizija zlasti poudarja, da je pojem "zemljišče, potrebno za redno rabo objekta", materialnopravni pojem. Zato naj bi bilo neustrezno ravnanje sodišč nižjih stopenj, ki naj bi napolnitev tega pojma prepustili izvedencu. Poleg tega naj bi izvedenec pri tem neustrezno izhajal iz danes veljavnih predpisov, ne pa iz predpisov, veljavnih v času gradnje, sodišči nižjih stopenj pa naj bi njegovo mnenje zgolj nekritično povzeli.

33. Pritrditi je treba sodišču druge stopnje, da se pojma "funkcionalno zemljišče" in "zemljišče, potrebno za redno rabo objekta," v povezavi z lastninjenjem uporabljata kot sopomenki. To izhaja tako iz sodne prakse²⁴ kot iz teorije²⁵. Četudi je izraz "funkcionalno zemljišče" prišel v rabo šele po obdobju, v katerem je potekala gradnja soseske B., to ne pomeni, da vsebina tega pojma ne more biti enaka vsebini takrat obstoječega pojma "zemljišče, potrebno za redno rabo objekta". Definicija funkcionalnega zemljišča iz 46. člena ZUN, iz katerega izhaja, da je funkcionalno zemljišče tisto stavbno zemljišče, potrebno za redno rabo objekta, stoječega na stavbišču, samo potrjuje, da gre vsebinsko za enaka pojma, in ne pomeni retroaktivne uporabe predpisov, kot to zmotno meni revizija. Enako velja za 9. člen SZ, ki določa, da gre pri funkcionalnem zemljišču za zemljišče, ki je neposredno namenjeno redni rabi hiše in brez katerega ta ne more funkcionirati, ter primeroma navaja, da so to dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, prostori za smetnjake, prostori za igro, počitek in podobno. To seveda ne pomeni, da bo v okoliščinah posamičnih konkretnih primerov vsaka od teh primeroma naštetih kategorij vedno hkrati tudi funkcionalno zemljišče. V vsakem konkretnem primeru je treba pri presoji pravnega vprašanja, ali ima določeno zemljišče status funkcionalnega zemljišča ali ne, izhajati iz prostorskih aktov, veljavnih v času gradnje objekta.²⁶ V obravnavani zadevi sta bila za stanovanjsko sosesko B. taka akta ZN 1971 in ZN 1974 kot prostorska izvedbena akta, potrjena z občinskim odlokom, in na tej podlagi v konkretnem primeru temelji presoja sodišča prve in druge stopnje.

34. Pravilno je revizijsko stališče, da gre pri vprašanju, ali predstavljajo posamezne parcele zemljišče, potrebno za redno rabo objekta, oziroma funkcionalno zemljišče, za pravno vprašanje.²⁷ To je izrecno navedlo že sodišče druge stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter pojasnilo, da pomoč izvedenca pri ugotavljanju vsebine prostorskih aktov ne pomeni, da je sodišče izvedencu prepustilo reševanje pravnih vprašanj. Tudi po presoji revizijskega sodišča je delo izvedenca v konkretni zadevi pomenilo le pomoč sodišču pri ugotavljanju vsebine ZN 1971 in ZN 1974 v povezavi s posameznimi spornimi parcelami in rabe, predvidene v omenjenih prostorskih aktih za te konkretne parcele. Ni namreč mogoče spregledati, da se je, kot je navedlo že sodišče prve stopnje, stanje v katastru od sklenitve prodajnih pogodb za stanovanja spreminjalo, ker so bile posamezne parcele predmet delitve in združitve v posameznih geodetskih postopkih. Glede na tako zapleteno dejansko stanje je bila pomoč izvedenca v obravnavani zadevi upravičena, saj je sodišče presodilo, da za razjasnitev pravno odločilnih dejstev nima potrebnega strokovnega znanja. Resda je bilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi okorno, ko je navedlo, da je izvedenec "ugotovil, katere od parcel, ki so bile predmet spornih pogodb, predstavljajo stavbišče, funkcionalno zemljišče ali skupno funkcionalno zemljišče". Vendar po oceni revizijskega sodišča pri tem ni šlo za stališče, po katerem bi izključno izvedenec sam napolnjeval te pravne pojme, temveč je le ugotavljal iz ZN 1971 in ZN 1974 izhajajoča dejstva o predvideni rabi parcel, ki jih je kasneje sodišče uporabilo pri subsumpciji pod ustrezni pravni standard. Zato tudi ni odločilno, ali je morda izvedenec sam podal tudi svoje mnenje o tem, ali gre za "funkcionalno" zemljišče v smislu pravne opredelitve takega zemljišča.

O skupnem funkcionalnem zemljišču

35. Stališče sodišča druge stopnje, da je skupno funkcionalno zemljišče zgolj podvrsta funkcionalnega zemljišča, revizija označuje za protislovno, saj naj bi pomenilo, da se skupno funkcionalno zemljišče fizično nahaja znotraj funkcionalnega zemljišča. To pa naj ne bi držalo, saj naj bi šlo za povsem drug pojem - za zemljišča, ki so v naravi povsem ločena in imajo lahko tudi povsem drugačno lastninsko stanje. Pojem skupnega funkcionalnega zemljišča naj bi v času gradnje oziroma prodaje stanovanj v soseski B. sploh ne obstajal (uvedel naj bi ga šele SZ-1), zato sodišči nižjih stopenj po mnenju revizije sploh ne bi smeli uvrščati spornih zemljišč v to kategorijo. Tudi sicer naj bi šlo v konkretnem primeru večinoma za javne poti, ki po samem zakonu ne morejo biti skupno funkcionalno zemljišče. Sodišče druge stopnje naj bi se do teh očitkov ne opredelilo.

36. Revizija si pojasnilo sodišča druge stopnje zmotno razlaga. Uporabljeni izraz "podvrsta" se ne nanaša na fizično lokacijo zemljišča, temveč na pojmovno razmerje med funkcionalnim in skupnim funkcionalnim zemljiščem. Kot vrsto funkcionalnega zemljišča opredeli skupno funkcionalno zemljišče tudi drugi odstavek 9. člena SZ (torej ne šele SZ-1, kot napačno navaja revizija), ki določa, da je skupno funkcionalno zemljišče tisto funkcionalno zemljišče, ki služi večim stanovanjskim hišam neposredno ali posredno in ne sodi med dobrine v splošni rabi. Kot je bilo že pojasnjeno v 33. točki obrazložitve te sodbe, pa tudi ni pomembno, ali je izraz sam že obstajal v času gradnje stanovanj. Gre namreč za sopomenko takrat že obstoječega pojma "zemljišče, potrebno za redno rabo objekta", pri čemer gre tu pač za zemljišče, ki je potrebno za redno rabo več objektov.

37. Do očitka, da naj bi šlo za javne poti, kar naj bi tožnikom jemalo aktivno legitimacijo, se je sodišče druge stopnje opredelilo v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.²⁸ Navedlo je, da sodišče prve stopnje sicer res ni ugotavljalo, ali gre za javne ceste, vendar za priznanje aktivne legitimacije tožnikov zadostuje že dejstvo, da določen del sporne nekdanje parcele predstavljajo tudi zelenice, ki pa so nedvomno površine, ki so skupno funkcionalno zemljišče vseh objektov v naselju. Revizijski očitek o tozadevni procesni kršitvi je zato neutemeljen.

O prodajalcu stanovanj

38. Revizija vztraja, da DO S. ni bil zgolj pooblaščenec G., temveč dejanski prodajalec stanovanj prvim kupcem. Sodišče druge stopnje naj bi se zmotno sklicevalo na pravne akte tretjih oseb, ki naj bi DO S. podeljevali pooblastilo, saj te osebe niso mogle izraziti volje v imenu G. Revidentki v dokaz svojih navedb prilagata pogodbo o prodaji enega od stanovanj med DO S. kot prodajalcem in G. kot kupcem. Sklenitev take pogodbe bi bila nesmiselna, če bi bila stanovanja dejansko že v lasti slednjega.

39. Revizijske navedbe o neobstoju pooblastila predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog, prilaganje novih dokazov pa nedovoljeno revizijsko novoto. Do teh navedb se zato revizijsko sodišče ne opredeljuje.

O parcelah za garažne hiše

40. Revizija izpodbijani sodbi očita nejasnost in medsebojna protislovja. Sodišči nižjih stopenj naj bi v zvezi s predvideno lokacijo garaž mešali med ZN 1971 in ZN 1974. Neresnične naj bi bile ugotovitve, da je že zazidalni načrt zemljišča opredelil kot "funkcionalna zemljišča", saj ta izraz v času sprejetja zazidalnega načrta sploh še ni obstajal. Neustrezno naj bi bilo enačenje med pojmoma "površina za mirujoči promet" in "gradbena parcela za garažo". Tudi brez površin za mirujoči promet naj bi soseska v času gradnje povsem normalno funkcionirala, saj naj bi se potreba po njih pojavila šele kasneje, s povečanjem števila vozil. Pojma "soseska" in "normalno funkcioniranje" naj bi ostala nepojasnjena. Protispisna naj bi bila navedba sodišča, da je bilo z zazidalnim načrtom ves čas predvideno, da se zemljišča za gradnjo garažnih hiš uporabijo za mirujoči promet. Predvidena naj bi bila namreč zgolj za gradnjo garažnih hiš, taka zemljišča pa ne morejo biti v skupni lasti etažnih lastnikov, saj naj bi v tem primeru na njih sploh ne bilo mogoče pridobiti pravice graditi (niti nadzemne niti podzemne garaže). Dejstvo, da so kupci stanovanj plačali za začasno ureditev parkirišč, naj bi kazalo na to, da na teh zemljiščih niso imeli nobenih pravic, saj sicer za njihovo ureditev ne bi dodatno plačevali. Začasna ureditev naj bi pomenila samo ureditev do začetka gradnje garažnih hiš. Revizija opozarja, da sta bili (skladno s kasneje spremenjenimi prostorskimi akti in upravnimi dovoljenji) dejansko zgrajeni dve od osmih predvidenih garažnih hiš, in sicer višje od nivoja terena, kar naj bi kazalo na to, da niti njuno zemljišče (niti zemljišče ostalih predvidenih garaž) nikoli ni bilo skupno funkcionalno zemljišče.

41. Tudi ti revizijski očitki so neutemeljeni. V izpodbijani sodbi v delu, ki se nanaša na garažne hiše ter zemljišča za mirujoči promet, ni nejasnosti in medsebojnih protislovij ter jo je mogoče preizkusiti. Že sodišče prve stopnje je jasno navedlo, kakšne garaže so bile predvidene v ZN 1971 (garaže v kletnih etažah stanovanjskih stavb) in kakšne v ZN 1974 (podzemne garaže ob Cesti ...). Sodišči torej ne mešata med ZN 1971 in ZN 1974. Reviziji bi bilo sicer načeloma mogoče pritrditi, da v zazidalnem načrtu po vsej verjetnosti ni mogel biti uporabljen prav izraz "funkcionalno zemljišče", vendar je, kot je bilo že večkrat pojasnjeno, ta izraz sopomenka izraza "zemljišče za redno rabo objekta". Sporne parcele so bile po ugotovitvah izvedenca po funkciji predvidene kot zemljišča s tako opredeljeno namembnostjo, in sicer upoštevajoč potrebe stanovalcev soseske B., kot so bile opisane v zazidalnem načrtu. Očitki o protispisnosti so zato neutemeljeni. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da bi bilo funkcioniranje soseske neovirano tudi brez parkirnih površin. Da so bile tudi po standardih iz časa gradnje soseske B. take površine nujno potrebne, izhaja že iz dejstva, da so bile v zazidalnih načrtih posebej predvidene.

42. Revizijsko sodišče sprejema stališče sodišča druge stopnje, da - z vidika manj toge stvarnopravne ureditve v času gradnje soseske B. - ni izključeno, da je bil z zazidalnim načrtom predviden soobstoj površin za mirujoči promet na nivoju terena (kot skupnega funkcionalnega zemljišča stanovanjskih stavb) ter podzemnih garaž pod tem zemljiščem. Odločilno je ravno dejstvo, da so bile predvidene podzemne in ne nadzemne garaže; po oceni revizijskega sodišča pa je pomembno tudi dejstvo, da je ZN 1971 prvotno predvidel garaže v kletnih etažah stanovanjskih objektov, parkirišča za obiskovalce pa na terenu. Slednja bi po oceni revizijskega sodišča prav tako predstavljala skupna funkcionalna zemljišča. Spremenjeni ZN 1974 je problem parkiranja stanovalcev rešil z gradnjo podzemnih garaž, odmaknjenih od stanovanjskih stavb, pri čemer pa ga ni mogoče razumeti na način, da ni več predvideval možnosti parkiranja na zunanjih parkirnih površinah. Ker je zazidalni načrt torej sporne parcele na nivoju terena predvidel kot površine za mirujoči promet, bi se seveda v primeru izgradnje podzemnih garaž lahko kasneje (bodisi že ob sami gradnji bodisi v času tranzicije) pojavilo vprašanje lastništva parcel in podzemnih objektov. Ker pa garaže niso bile zgrajene, morebitne dileme v zvezi s tako hipotetično situacijo za odločitev niso relevantne. Parcele namreč v naravi ostajajo zgolj kot parkirišča na nivoju terena, zato ni dvoma, da v skladu z zazidalnim načrtom pomenijo skupna funkcionalna zemljišča. Status obeh dejansko zgrajenih (po trditvah revidentk nadzemnih) garaž na to ne vpliva. Tudi revidentki sami namreč trdita, da sta bili zgrajeni kot nadzemni garaži na podlagi kasneje spremenjenih prostorskih aktov. Dejstvo, da je bilo začasno urejanje površin za mirujoči promet povezano z dodatnimi stroški, ki so jih krili kupci stanovanj, pa samo po sebi tudi po presoji revizijskega sodišča ne vpliva na ugotovitev o statusu teh površin in lastništvu na njih.

O posameznih parcelah

43. Po mnenju revizije naj bi bilo zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je za ugotovitev ničnosti spornih pogodb dovolj, da se skupno funkcionalno zemljišče dotika parcel, ki so bile predmet pogodb. Še zlasti naj bi to veljalo za zemljišča, ki so bila predvidena za dostop do garaž, saj naj bi bile te parcele lahko kvečjemu v solastnini lastnikov garaž. Zaradi teh, po mnenju revizije povsem zgrešenih stališč naj bi se sodišče druge stopnje tudi ne opredelilo do vprašanja, kateremu objektu pripada posamezno funkcionalno zemljišče, in posledično, ali je sploh podana aktivna legitimacija tožnikov.

44. Revizija zmotno razume pojasnila sodišča druge stopnje v zvezi s posameznimi parcelami. Sodišče namreč ne zavzame stališča, da zadošča, da se posamična sporna parcela dotika skupnega funkcionalnega zemljišča, temveč ugotavlja, da so prav sporne parcele same vsaj deloma skupno funkcionalno zemljišče vseh objektov v soseski. Če je tako, je aktivna legitimacija tožnikov vsekakor podana.

Presoja utemeljenosti revizije tretjega toženca

45. Revizija tretjega toženca ni utemeljena.

46. Revizija vztraja, da tožniki nimajo pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, saj naj bi z golo ugotovitvijo ničnosti spornih pogodb nič ne pridobile v smislu lastništva nad spornimi parcelami. Sodišče druge stopnje naj bi na to ne podalo nobenih pojasnil, zaradi česar naj bi šlo za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

47. Revizijsko sodišče se je do vprašanja pravnega interesa za tožbo v konkretni zadevi opredelilo v 15. točki obrazložitve te sodbe, na katero v izogib ponavljanju napotuje revidenta. Ob tem dodaja, da so siceršnja pojasnila sodišča druge stopnje v zvezi s pravnim interesom ustrezna in je bilo izpodbijano sodbo v tem delu mogoče preizkusiti, zato ni obremenjena z zatrjevano procesno kršitvijo.

48. Revizija navaja, da naj bi bil v postopku postavljen izvedenec napačne stroke - gradbene namesto urbanistične. Gre namreč za vprašanje urejanja naselja, ne pa gradnje objektov. Na to naj bi toženke opozarjale že sodišče prve stopnje. Zmotno naj bi bilo stališče sodišča, da bi postavitev novega izvedenca prišla v poštev samo če sodišče (ne pa stranke) oceni, da je njegovo mnenje nejasno ali nepopolno mnenja. Izvedenec strank ni povabil na ogled, čeprav bi po mnenju revidenta to moral storiti. Posledično naj bi bilo dejansko stanje v zadevi nepravilno ugotovljeno. Sodišče naj bi izvedencu nepravilno prepustilo tudi reševanje pravnih vprašanj o statusu zemljišč.

49. Do vprašanja vabljenja strank na informativni ogled se je revizijsko sodišče opredelilo v 19. točki obrazložitve te sodbe, do vprašanja, ali je izvedenec v konkretni zadevi reševal pravna ali dejanska vprašanja, pa v 31. točki obrazložitve te sodbe. Nanje zatorej v izogib ponavljanju napotuje revidenta. Dokazna ocena izvedenskega mnenja je v domeni sodišča. Stranke seveda lahko opozorijo na nejasnosti in nepopolnosti v izvedenskem mnenju ter na tej podlagi predlagajo postavitev drugega izvedenca, vendar je sodišče tisto, ki presodi, ali so opozorila utemeljena in ali bo takemu predlogu ugodilo. V zvezi z očitkom, da je bil postavljen izvedenec napačne stroke, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da je zavajajoča revizijska navedba, da naj bi toženke to procesno kršitev v skladu z 286.b členom ZPP uveljavljale že pred sodiščem prve stopnje, torej pravočasno. Trdile so namreč zgolj to, da izvedenec sploh ni potreben, ker naj bi bilo treba razjasniti zgolj pravna vprašanja. Taka trditev pa ne implicira, da naj bi bil postavljen izvedenec napačne stroke. V kateri vlogi oziroma na katerem naroku naj bi postavil prav trditev o napačni stroki (če jo sploh je), pa revident ne pove.

50. Revizija nasprotuje tudi sklepu, da razmerij, nastalih v času družbene lastnine, ni mogoče presojati v luči sedaj veljavnih stvarnopravnih in zemljiškoknjižnih pravil. Tudi v času družbene lastnine naj bi lastninske pravice ne bilo mogoče pridobiti z uporabo, temveč le na pravnoposlovni podlagi ali na podlagi gradnje na zemljišču. Tožniki naj bi zemljišč, namenjenih gradnji garaž, ne kupili, niti priposestvovali. Status zemljišč, na katerih sta bili zgrajeni dve garaži, naj ne bi mogel biti drugačen od statusa zemljišč, na katerih preostalih šest predvidenih garaž kasneje ni bilo zgrajenih.

51. Do teh vprašanj se je revizijsko sodišče obširno opredelilo v 26., 27., 28., 31., 41. in 42. točki obrazložitve te sodbe, na katere v izogib ponavljanju napotuje revidenta.

Odločitev o revizijah

52. Ker razlogi, zaradi katerih sta bili reviziji vloženi, niso podani (371. člen ZPP), ju je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeni zavrnilo (I. in II. točka izreka).

Revizijski stroški

53. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker toženci z revizijo niso uspeli, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sami krijejo svoje revizijske stroške (III. točka izreka), medtem ko so tožnikom dolžni povrniti njihove stroške revizijskega postopka (III. in IV. točka izreka). Ti so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo²⁹ (v nadaljevanju OT) in znašajo za odgovor na revizijo prve in druge toženke 3.000 točk po tarifni številki 21/3 OT, 200 % povečanje po 9. členu OT in 22 % DDV, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR skupaj 5.039,82 EUR. Enako velja za odgovor na revizijo tretjega toženca - 3.000 točk po tarifni številki 21/3 OT, 200 % povečanje po 9. členu OT in 22 % DDV, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR skupaj 5.039,82 EUR.

-------------------------------
¹ Rok se je iztekel 23. 9. 2016, dopolnitev revizije pa je sodišče prejelo 22. 6. 2017.
² Uradni list RS, št. 44/1997 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
³ Uradni list RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
⁴ Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen le glede 3 parcel, za katere je bilo ugotovljeno, da se nahajajo pod zgrajenimi objekti, katerih tožniki niso etažni lastniki, zato ni podana njihova aktivna legitimacija. Deloma je bil zavrnjen tudi zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, in sicer glede 7 parcel, za katere je bilo ugotovljeno, da pri njih v zemljiški knjigi sploh ni vknjižena lastninska pravica druge toženke.
⁵ Uradni list RS št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
⁶ Upoštevaje dejstvo, da je bila zadeva v skladu s Sodnim redom dodeljena isti sodnici poročevalki kot v predhodnem odločanju, preostala sestava senata (vključno s predsednico senata, sodnico Katarino Parazajda) pa je bila odvisna od letnega razporeda dela Višjega sodišča v Ljubljani, ki je vnaprej objavljen tako na oglasni deski sodišča kot tudi na spletu (tretji odstavek 157. člena Sodnega reda v povezavi z 18. členom Sodnega reda).
⁷ V času odločanja sodišča druge stopnje je bil v veljavi Sodni red, Uradni list RS, št. 17/1995 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami, ki je prenehal veljati 1. 1. 2017.
⁸ Prim. sodbo VS RS v zadevi II Ips 110/2011 z dne 26. 5. 2011, 8. točka obrazložitve.
⁹ Prim. npr. sklep VS RS v zadevi I Up 139/2015 z dne 28. 10. 2015.
¹⁰ Uradni list RS, št. 19/1994 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
¹¹ Enako VS RS v sodbi II Ips 133/2010 z dne 17. 10. 2013.
¹² Uradni list SRS, št. 19/1976 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
¹³ Uradni list SFRJ, št. 6/1980 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
¹⁴ Uradni list RS, št. 89/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
¹⁵ Glej odločbo VS RS v zadevi II Ips 262/2009 z dne 9. 11. 2009, 12. točka obrazložitve.
¹⁶ Uradni list SRS, št. 19/1976 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
¹⁷ Uradni list SRS, št. 18/1984 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
¹⁸ Glej tudi odločbe VS RS v zadevah II Ips 110/2009 z dne 26. 5. 2011, 10. točka obrazložitve, III Ips 2/2015 z dne 7. 3. 2017, 8. točka obrazložitve, II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012, 6. točka obrazložitve.
¹⁹ Glej odločbo VS RS v zadevi II Ips 110/2009 z dne 26. 5. 2011, 10. točka obrazložitve.
²⁰ Glej odločbo VS RS II Ips 259/2006 z dne 9. 10. 2008. Prim. tudi sklep VS RS v zadevi II Ips 634/2007 z dne 1. 7. 2010.
²¹ Odločba VS RS v zadevi II Ips 259/2006 z dne 9. 10. 2008.
²² Sklep VS RS v zadevi II Ips 634/2007 z dne 1. 7. 2010.
²³ Uradni list RS/I, št. 18/1991 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.
²⁴ Glej npr. odločbo VS RS v zadevi III Ips 2/2015 z dne 7. 3. 2017, 8. točka obrazložitve.
²⁵ Glej zlasti M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, 2008, št. 3, str. 22.
²⁶ Glej npr. odločbe VS RS v zadevah III Ips 2/2015 z dne 7. 3. 2017, II Ips 724/2008 z dne 19. 1. 2012 in II Ips 259/2008 z dne 15. 3. 2012.Prim. tudi četrti odstavek 7. člena ZVEtL ("Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe v smislu prejšnjega odstavka se šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti: 1. tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno, 2. preteklo redno rabo zemljišča in 3. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki v času odločanja sodišča veljajo na območju, kjer zemljišče leži.") v povezavi s šestim odstavkom 30. člena ZVEtL ("V primerih, ko za stavbe, zgrajene pred 1. januarjem 2003, pripadajočega zemljišča ni mogoče ugotoviti na podlagi prostorskih aktov ali upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali drugih upravnih aktov, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče, sodišče pri določitvi pripadajočega zemljišča ne glede na določbo 3. točke četrtega odstavka 7. člena tega zakona upošteva merila in pogoje iz tistih prostorskih aktov, ki so veljali v času izgradnje stavbe.") ter prvi odstavek 8. člena ZVEtL ("Če sodišče v postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po tem zakonu na podlagi kriterijev iz četrtega odstavka prejšnjega člena ugotovi, da je pripadajoče zemljišče neposredno namenjeno za redno rabo tudi drugih stavb, takšno zemljišče določi kot pripadajoče zemljišče k več stavbam.").Novi ZVEtL-1 (Ur. l. RS, št. 34/2017) pa v prvem odstavku 43. člena pri ugotavljanju o...ega pripadajočega zemljišča napotuje na naslednja merila: "1. katero zemljišče je bilo kot neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali opredeljeno v posamičnih pravnih aktih, na podlagi katerih je potekal pravni promet s stavbo ali njenimi deli, skupaj s spremljajočo dokumentacijo, kot na primer projektne rešitve, investicijska dokumentacija, obračuni pogodbene cene, zapisniki o ugotovitvi vrednosti stanovanj in podobno, 2. katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, 3. preteklo redno rabo zemljišča in 4. merila in pogoje iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe pa do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču."
²⁷ Enako odločba VS RS II Ips 364/2009 z dne 27. 5. 2013, 11. točka obrazložitve.
²⁸ Prvi odstavek na 26. strani obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁹ Ur. l. RS, št. 67/2003.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 620/2019
• VSRS Sklep II DoR 382/2020
• Sklep II Ips 262/2009