VSRS Sodba I Ips 39309/2015

Jedro

Sodišči sta razumno presodili, da s strani obrambe predlagana dokaza za soočenje prič v obravnavanem primeru, glede na vse ostale dokaze, nista materialnopravno upoštevna. Obramba z ničemer ni izkazala, da bi predlagano soočenje prič, potem ko je sodišče priče samostojno zaslišalo - glede na neprepričljiv obdolženčev zagovor, bistvena razhajanja med njegovim zagovorom in izpovedbo priče S. M. in glede na vse (ostale) izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter o obsojenčevi krivdi, lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 2. 2016 obsojenega R. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z 20. in 38. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojencu v določeno kazen zapora vštelo čas policijskega pridržanja od 22. 3. 2013 od 19:05 uri dalje v trajanju oseminštirideset ur. Sodišče je obsojencu na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, po drugem odstavka 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo A., d. d., s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 5.305,80 EUR napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8. 9. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu izreče oprostilno sodbo, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo odločanje ter odloči, da se obsojencu povrnejo stroški kazenskega postopka.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je 3. 2. 2017 odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki meni, da zahteva ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Očitek, da sodišče ni ponovno zaslišalo oziroma soočilo prič S. M. in M. N., predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sicer pa iz zahteve sploh ni razvidno, katera relevantna dejstva bi se s ponovnim zaslišanjem oziroma soočenjem prič ugotavljala. Tudi vprašanje, ali se je storilec zavedal, da pomaga neznanemu storilcu pri kaznivem dejanju, sodi na področje dejanskega stanja, medtem ko je trditev, da je sodišče le domnevalo, da je obsojenec hotel pomagati pri izvršitvi kaznivega dejanja, neutemeljena.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Kršitev pravice do obrambe zagovornik uveljavlja s trditvami, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za soočenje prič S. M. in M. N. Navaja, da če bi sodišče ugotovilo, da je prišlo pri sestavi zapisnika (pravilno: uradnega zaznamka o izjavi osumljenega S. M. po šestem odstavku 148. člena ZKP) do napake, oziroma da uradni zaznamek ne izraža resnične volje takrat osumljenega S. M., bi to vplivalo na obsojenčeve možnosti učinkovite obrambe, saj bi obsojenec lahko dokazal, da ni imel namena sodelovati pri kaznivem dejanju in da je upravičeno verjel, da bo S. M. pomagal znancu pri gradbenih delih. Sodišče bi soočenje moralo opraviti tudi zaradi izpovedbe priče S. M., iz katere izhaja, da so lahko policisti zapisali to, kar so hoteli, do tega pa se sodišče ni opredelilo. Po navedbah zagovornika tako ostaja velik dvom v resničnost vsebine, zapisane v uradnem zaznamku, s predlaganim dokazom pa bi obramba lahko dokazala neresničnost navedb iz uradnega zaznamka, ki neutemeljeno obremenjuje obsojenca. Zagovornik se tudi ne strinja s stališčem pritožbenega sodišča, da obramba ni uspela izkazati relevantnosti dokaznega predloga. Sklicujoč se na navedeno zagovornik trdi, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo tudi predlog za soočenje prič S. M. in I. J. Pri tem pa tudi očita, da sodišče svoje odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov ni ustrezno obrazložilo, zaradi česar je podana tudi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenčev zagovornik na glavni obravnavi predlagal soočenje prič S. M. in policista M. N. Dokazni predlog je utemeljeval z navedbami, da je njuno soočenje potrebno zaradi razjasnitve vprašanja, ali je S. M. policistu M. N. ob prijetju res dejal, da ga je pred tem nekdo klical in mu rekel, naj "nosijo gorivo". Zagovornik je na glavni obravnavi predlagal tudi soočenje policista I. J. s pričo S. M., pri čemer je svoj predlog utemeljeval z navedbami, da je policist I. J. na zaslišanju rekel, da je S. M. zapisnik o zaslišanju (pravilno: uradni zaznamek o izjavi osumljenca po šestem odstavku 148. člena ZKP) prebral, medtem ko je S. M. trdil, da ga ni, ker ni imel očal (zapisnik o glavni obravnavi, list. št. 36 in 37).

7. Iz meril, oblikovanih v ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča¹ in sodni praksi Vrhovnega sodišča², za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč. Stranka mora dokazni predlog substancirati, kar pomeni, da mora natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza ugotavlja, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega relevantnega dejstva. Dolžnost obrambe je, da izkaže tudi verjetnost, da bo izvedba dokaza potrdila navedbe obrambe, kar pomeni, da mora biti dokazni predlog obrazložen tako, da obramba navede razloge o verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom oziroma zatrjevanjem, da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Sodišče prve stopnje je dokazna predloga za soočenje priče S. M. s policistoma M. N. in I. J. zavrnilo kot nepotrebna. Ocenilo je, da bi bilo soočenje prič za presojo zadeve, potem ko je priče samostojno zaslišalo in S. M. tudi predočilo vsebino uradnega zaznamka o njegovi izjavi, ki jo je dal kot osumljenec skladno s šestim odstavkom 148. člena ZKP, ob upoštevanju vse drugih dokazov v spisu, nepotrebno in na samo ugotovitev dejanskega stanja stvari ne bi bistveno vplivalo (str. 8 sodbe). Pritožbeno sodišče je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje in zapisalo, da obrambi ni uspelo izkazati pravne relevantnosti predlaganih dokazov, saj izvedba le-teh ne bi mogla prispevati k razjasnitvi zadeve (8. in 16. točka obrazložitve sodbe). Takšni presoji nižjih sodišč pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Sodišči sta po presoji Vrhovnega sodišča razumno presodili, da s strani obrambe predlagana dokaza za soočenje prič v obravnavanem primeru, glede na vse ostale dokaze, nista materialnopravno upoštevna. Obramba pri predlogu za soočenje prič ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, kot izhaja iz kriterijev, navedenih v 7. točki obrazložitve te sodbe. Obramba namreč z ničemer ni izkazala, da bi predlagano soočenje prič, potem ko je sodišče priče samostojno zaslišalo - glede na neprepričljiv obdolženčev zagovor, bistvena razhajanja med njegovim zagovorom in izpovedbo priče S. M. in glede na vse (ostale) izvedene dokaze, na podlagi katerih je sodišče gradilo zaključke o odločilnih dejstvih ter o obsojenčevi krivdi, to je predmetov, ki so bili zaseženi obsojencu ob preiskavi stanovanja in prostorov (tovorni list, carinske plombe) in drugih dokazov ki so navedeni na str. 30 sodbe - lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe razumno in logično utemeljilo, zakaj ni sledilo tistemu delu izpovedbe priče S. M., kjer je navajal, da ga je R. Z. klical zato, da bi neznancu sredi noči pomagal pri opravi gradbenih del (razlogi zlasti na str. 15 in 16 sodbe). Ocenilo je, da je imel S. M. s takšno nejasno in neprepričljivo izpovedbo namen le razbremenjevati obsojenca. Sodišče je pri tem tudi navedlo, da je izkustveno neprepričljiva izpovedba priče S. M. glede tega, da naj bi neznancu pomagal pri gradbenih delih oz. delih v stanovanju ob tretji uri zjutraj. Sodišče v to, kar je policija zapisala v uradnem zaznamku in kar sta policista o svojih zaznavah v svojstvu priče povedala na glavni obravnavi, ni podvomilo, ob čemer je tudi navedlo, da je S. M. potrdil, da je uradni zaznamek podpisal, vročena mu je bila kopija, vsebina zaznamka pa mu je bila s strani policista tudi prebrana. Ob upoštevanju takega dokaznega položaja oziroma stanja stvari sodišče v konkretni zadevi ni bilo dolžno izvesti soočenja prič, ki jih je o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah pred tem samostojno zaslišalo, saj obramba (z ničemer) ni izkazala, da bi soočenje lahko privedlo do drugačnih dejanskih zaključkov, s čimer ni izkazala verjetnosti za uspeh predlaganih dokazov. Povedano z drugimi besedami; z zavrnitvijo predlogov za soočenje prič pravica do izvajanja dokazov v korist obdolženca ni bila kršena. Odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov pa je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložena. Zatrjevane postopkovne kršitve glede na navedeno niso podane.

9. Nadalje ne držijo trditve zagovornika, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo zaključek, da je obsojenec hotel pomagati storilcem pri kaznivem dejanju. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe določno navedlo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo obstoj odločilnih dejstev, ki se nanašajo na subjektivno plat obsojencu očitanega kaznivega dejanja (zlasti str. 10, 11, 16, 26, 29 in 30 obrazložitve sodbe). Pri tem je navedlo tudi konkretne razloge, zakaj šteje, da je obsojencu kaznivo dejanje dokazano tudi po subjektivni plati. Zaključek o tem, da se je obsojenec zavedal, da s posojo svojega vozila Renault 19 pomaga storilcem pri kaznivem dejanju tatvine in da je to (pomoč) tudi hotel, je sodišče sprejelo na podlagi temeljite in kritične ocene dokazov, ki jih sodba strnjeno povzame na strani 30 obrazložitve, in sicer zlasti na podlagi izpovedbe priče S. M. in izjave, ki jo je ta dal na policiji (ki nima dokazne vrednosti v smislu ugotavljanja dejanskega stanja in je pri presoji obsojenčeve krivde uporabna samo pri presoji verodostojnosti izpovedbe priče), izpovedb prič I. J. in M. N., zapisnika o ogledu kaznivega dejanja, pregleda telefonskih naprav in poročila o DNK analizi najdenega telefona. Trditve, da sodba ne pojasni, na podlagi katerih dokazov sprejema sodišče zaključek, da je obsojenec hotel pomagati storilcem pri kaznivem dejanju, ne držijo. Zatrjevana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

10. Kolikor pa zagovornik razlogov in ugotovitev sodišča v zvezi s subjektivnimi elementi obsojencu očitanega kaznivega dejanja pomoči ne sprejema in pri tem navaja, da je sodišče le domnevalo, da je obsojenec hotel pomagati pri izvršitvi naklepnega kaznivega dejanja, pa s tem po vsebini ne uveljavlja kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako tudi ne kršitve kazenskega zakona, ki naj bi bila po zagovornikovih navedbah podana, ker obsojencu ni dokazan naklep, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni zakonski določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

C.

11. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri čemer temelji sodna taksa na tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife. Pri izračunu je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zapletenost postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

-------------------------------
¹ Gl. odločba Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in številne druge.
² Na primer odločba I Ips 40378/2010-179 z dne 1. 12. 2016, I Ips 7505/2013-81 z dne 10. 7. 2014, I Ips 51433/2010-28 z dne 19. 1. 2012, I Ips 63/2008 z dne 28. 8. 2008 in druge.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba IV Kp 22351/2015
• VSC Sodba II Kp 58608/2020
• VSRS Sodba I Ips 52541/2017