VSRS Sodba in sklep II Ips 297/2016

Jedro

Če stranka med postopkom poda nove trditve in to takšne, ki predstavljajo podlago drugega (drugačnega) zahtevka, kakor je bil uveljavljan s prvotno tožbo, tedaj ga sodišče več ne presoja v luči reševanja prvotnega zahtevka, marveč mora položaj reševati v skladu s pravili o spremembi tožbe. Povedano drugače: procesnega gradiva, ki predstavlja tako predrugačeno identiteto zahtevka, ni mogoče (in dopustno) reševati z uporabo pravil v prekluziji, marveč je treba najprej razjasniti, za kakšno inačico spremembe tožbe gre (se pravi: ali stranka uveljavlja nov zahtevek poleg ali namesto prvotnega zahtevka), nato pa je sodišče o predlagani spremembi tožbe dolžno procesno odločati.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 31.537,54 EUR, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica se je ukvarjala s samostojno frizersko dejavnostjo. Od leta 2002 naprej se s svojo dejavnostjo v spornem poslovnem prostoru ni mogla več ukvarjati, saj je bila iz salona odstranjena vsa njena oprema, njej pa onemogočen dostop. Tožnica je v predhodnih sodnih postopkih uspela doseči razveljavitev kupoprodajne pogodbe, s katero je podjetje A., d. o. o., prodalo sporni poslovni prostor B. B. (ta pa naprej prvemu tožencu in ta naprej drugemu tožencu) ter pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini.

V tej pravdi je že pravnomočno odločeno o zavrženju tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 4. 7. 2007, saj tožnica za to ni imela pravnega interesa, ker je lastništvo na spornem poslovnem prostoru že izkazala v predhodnih sodnih postopkih, ter glede plačila odškodnine za materialno škodo (stroški skladiščenja opreme frizerskega salona) v višini 885,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V tej pravdi sta sporna zahtevka za povrnitev navadne škode v preostali višini 16.384,26 EUR ter plačilo izgubljenega dobička v višini 31.537,54 EUR. Slednjega je tožnica po prejemu izvedenskega mnenja začela utemeljevati drugače, o čemer bo govora v ožjem delu obrazložitve.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke nad zneskom 885,92 EUR, prisojenim s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 145/2010 z dne 16. 9. 2011 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1384/2013 z dne 18. 2. 2014, do vtoževanega zneska 48.807,92 EUR s pripadki.

4. Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo, v kateri se v pretežni meri sklicuje na pritožbene razloge zoper prvostopenjsko sodbo. Ureditev prekluzije pomeni poseg v pravico do izjavljanja, varovano v 22. členu Ustave. Vse izjeme od pravice do izjavljanja je treba zato razlagati ozko in v dvomu v korist tožeče stranke. Sodišče mora v primeru uporabe pravil o prekluziji vedno uporabiti in obrazložiti t. i. test sorazmernosti. Revidentka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 2443/2008 z dne 7. 10. 2010 ter sklep Vrhovnega sodišča III Ips 110/2009 z dne 27. 11. 2012. Revidentka uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz sodbe ne izhajajo razlogi za uporabo pravila o prekluziji, prav tako ni bilo opravljeno ustrezno tehtanje med pravicami tožeče in tožene stranke. Odločitev sodišča tako odstopa tudi od ustaljene sodne prakse, kar pomeni kršitev 14. in 22. člen Ustave. Neobrazloženost sodbe pomeni tudi poseg v 25. člen Ustave, neupoštevanje pridobljenega izvedenskega mnenja pa poseg v 22. člen Ustave. Sodni postopek se z izvedbo vseh dokazov ni nič podaljšal, tožeča stranka pa svojih dokaznih predlogov in navedb ni podala z namenom zlorabe svojih procesnih pravic. Revidentka v tem delu podaja tudi ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Prav tako ne more iti na škodo tožeče stranke pomanjkljivo materialno procesno vodstvo sodišča. Revidentka uveljavlja tudi "pritožbeni" razlog t. i. sodbe presenečenja, ker naj bi morala vtoževati nadomestilo za uporabo tuje stvari (obogatitveni zahtevek). Sama je sicer vtoževala izgubljeni dobiček in škodo, je pa svoje navedbe prilagodila ugotovitvam v izvedenskem mnenju. Šlo je za navedbe v okviru istega dejstvenega substrata. Sodišče tudi ni zadostno pojasnilo, zakaj zavrača zahtevek za povračilo materialne škode.

6. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama. Nanjo je odgovoril prvi toženec, ki je primarno predlagal njeno zavrženje, podredno pa njeno zavrnitev.

7. Revizija je delno utemeljena.

Glede dovoljenosti

8. Tožena stranka v odgovoru na revizijo opozarja, da je ta nedopustna, saj tožnica uveljavlja dva tožbena zahtevka, ki nista med seboj povezana v smislu petega odstavka 367. člena ZPP.

Stranka vlaga revizijo zoper odločitev o zavrnitvi njenega zahtevka za povrnitev navadne škodi v preostali višini 16.384,26 EUR ter zavrnitvi zahtevka za plačilo izgubljenega dobička v višini 31.537,54 EUR. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče,¹ da se v primeru, ko so v revizijskem postopku sporna vprašanja, ki se nanašajo na višino posamezne oblike škode (v konkretni zadevi premoženjske škode) šteje, da gre za povezane zahtevke v smislu petega odstavka 367. člena ZPP in se zato pri presoji revizijsko sporne vrednosti izhaja iz seštevka posameznih zahtevkov.

Glede navadne škode

9. Revidentka sodišču očita premalo pojasnjeno odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev navadne škode, pri tem pa že sama navede, da je pritožbeno sodišče pritrdilo sodišču prve stopnje, da ji stroškov v višini 16.384,26 EUR (prispevki za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, članstvo v obrtni zbornici, izobraževanje, koleki, itd.) ni priznalo zato, ker bi ji ti nastajali tudi, če bi dejavnost opravljala. Drugih konkretnih očitkov revidentka ne uveljavlja, razen pojasnila, da ji je bilo opravljanje dejavnosti onemogočeno, škoda pa ji je nastala, ker je zatrjevane stroške pokrivala iz drugih, in ne samo svojih virov.

Glede izgubljenega dobička

10. Med postopkom je postal sporen tožbeni zahtevek glede plačila zneska 31.537,54 EUR. Tožnica je vztrajala, da sodišče na ponujeno pravno podlago ni vezano. Meni, da je pomembno le, da ji je bilo zaradi ravnanja toženih strank onemogočeno opravljanje dejavnosti, ne pa, kako se imenuje tisto, kar ji manjka v denarnici: to so lahko škoda, izgubljeni dobiček, izjalovljeni prihodek, prihodek ali katerikoli od ostalih računovodskih in pravnih izrazov.

11. Sodišče prve stopnje je revidentki v 25. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da bi navedbe glede plačila nadomestila za uporabo stvari lahko podala že v tožbi oziroma najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. V 15. točki obrazložitvi sodbe je opravilo natančno analizo vseh njenih navedb v tožbi in nadaljnjih vlogah do pridobitve izvedenskega mnenja. Prav tako je sodišče ugotovilo, da tožnica ni imela namena lokala dajati v najem. Revidentki je pojasnilo, da izvedenčev način izračuna izgubljenega dobička pomeni ekonomsko metodo izračuna, ne pa pravne. Uveljavljanje zahtevka iz naslova nerealiziranih najemnin pomeni uveljavljanje obogatitvenega zahtevka. Tudi višje sodišče je v 8. točki obrazložitve svoje sodbe zaključilo, da je tožeča stranka vse do četrtega naroka zatrjevala in dokazovala vtoževano plačilo iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, ne pa iz naslova neupravičene obogatitve.

12. Revidentka je po prejemu izvedenčevega mnenja med drugim zatrjevala:

- da je v dosedanjih vlogah, navedbah in zaslišanjih sodišču podala opis dejanskega stanja, na katerega je vezala svoj zahtevek za plačilo odmene, ekvivalentne njenemu plačevanju najemnine, ko še ni bila lastnica poslovnega prostora;

- da je sodišče vezano na strankine postavljene trditve, ne pa na pravno podlago;

- da ni sporno, da sta toženi stranki uporabljali njeno stvar;

- da je tisti, ki tujo stvar uporablja, dolžan plačati odškodnino, lastnik pa lahko zahteva, da mu povrne korist, ki jo je imel od te uporabe;

- da se je v poslovnem prostoru ves čas opravljala dejavnost, višina koristi, ki sta jo imela toženca pa je nedvomno večja od višine najemnine, ki bi jo morala plačevati, če bi imela prostor le v posesti;

- da je njeno prikrajšanje neizpodbitno dokazano s podatki o nakazilu najemnine, ko je bila še najemnica lokala in izvedeniškim mnenjem.

13. Sodišče prve stopnje je revidentkin zahtevek za povrnitev izgubljenega dobička zavrnilo, saj je ugotovilo, da tega ni. Novih trditev glede nezmožnosti uporabe pa ni upoštevalo zaradi prekluzije (286. člen ZPP). Prav ta procesna odločitev je sedaj sporna ter, po presoji Vrhovnega sodišča, napačna.

14. V skladu s prvim odstavkom 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožeča stranka opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP je treba razumeti kot sinonim za tožbeni predlog, s katerim tožeča stranka na konkretiziran način opredeli obliko pravnega varstva, ki naj ji ga zagotovi sodišče. Določnost opredelitve zahtevka je predpostavka za popolnost tožbe, v skladu z načelom dispozitivnosti pa je sodišče na postavljeni zahtevek tožnika vezano (prim. prvi odstavek 2. člena ZPP). Enako pravilo velja tudi, kadar želi tožeča stranka v času pravde spremeniti tožbo, to je v primeru, da želi spremeniti istovetnost tožbenega zahtevka, povečati tožbeni zahtevek ali uveljavljati poleg že uveljavljanega zahtevka nov zahtevek (drugi odstavek 184. člena ZPP).² Tožba ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali če spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen (tretji odstavek 184. člena ZPP).

15. Revidentkine navedbe, da je kasneje med postopkom dopolnjevala le dejstveni substrat, so neutemeljene. Revidentka je ves čas uveljavljala plačilo odškodnine, po pridobitvi izvedenčevega mnenja pa je zatrjevala nova dejstva v smeri svojega prikrajšanja in obogatitve tožencev. Take trditve pa ne spreminjajo zgolj pravne podlage istega zahtevka, marveč pomenijo utemeljevanje verzijskega zahtevka. Predpostavke verzijskega zahtevka so drugačne od predpostavk odškodninskega zahtevka zaradi izgubljenega dobička. V konkretnem primeru njuna identiteta ni podana. To je najbolj nazorno že ob tem, da se nujno ne prekrivata niti pasivna legitimacija pri enem ali drugem zahtevku.

16. Sodišči nižje stopnje sta sicer pravilno zaključili, da stranka ni spremenila le pravne podlage svojega tožbenega zahtevka. Vendar iz tega izhaja, da je spremenila tožbo. To pa pomeni, da sta pravila o prekluziji uporabili napačno, saj novo postavljene trditve ne sodijo v sklop istega zahtevka in uporaba tega pravila ne pride v poštev.

17. Če stranka med postopkom poda nove trditve in to takšne, ki predstavljajo podlago drugega (drugačnega) zahtevka, kakor je bil uveljavljan s prvotno tožbo, tedaj ga sodišče več ne presoja v luči reševanja prvotnega zahtevka, marveč mora položaj reševati v skladu s pravili o spremembi tožbe. Povedano drugače: procesnega gradiva, ki predstavlja tako predrugačeno identiteto zahtevka, ni mogoče (in dopustno) reševati z uporabo pravil o prekluziji, marveč je treba najprej razjasniti, za kakšno inačico spremembe tožbe gre (se pravi: ali stranka uveljavlja nov zahtevek poleg ali namesto prvotnega zahtevka), nato pa je sodišče o predlagani spremembi tožbe dolžno procesno odločiti. Revidentka poleg kršitve pravila o prekluziji tako utemeljeno uveljavlja tudi kršitev materialnega procesnega vodstva po določbi 285. člena ZPP, kar je uveljavljala že v pritožbi.

18. Ker sta torej nižji sodišči obravnavo novega procesnega gradiva zavrnili s sklicevanjem na pravila o prekluziji, namesto da bi ravnali v luči določb o spremembi tožbe, sta napačno uporabili procesno pravo. Zato je bilo treba reviziji delno ugoditi ter sodbi nižjih sodišč na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 379. člena ZPP glede plačila zneska 31. 537,54 EUR razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Napotki za nadaljnje delo so razvidni iz tega sklepa. V preostalem delu pa je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Revidentka sodišču očita tudi, da se ni na pravi način lotilo ugotavljanja njenega prometa in dohodkov oziroma je neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge. Če s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, revizije iz tega razloga ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), uveljavljanje kršitve pravdnega postopka iz 287. člena ZPP pa je tako posplošeno, da se do tega niti ni mogoče opredeliti.

20. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Gl. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 192/2016 z dne 17. 11. 2016.
² Gl. sklep Vrhovnega sodišča III Ips 60/2015 z dne 31. 8. 2016.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 72/2012
• VSRS sodba III Ips 8/2015
• Sklep II DoR 321/2013