VSRS Sodba I Ips 51717/2014

Jedro

Obsojenec se očitka, da je oškodovance preslepil, ne more razbremeniti z opozarjanjem na dejstvo, da so mu oškodovanci denar izročili z namenom posredovanja pri državnih organih. S sklicevanjem na morebitno nepravno ravnanje drugih ne more upravičiti lastnega nezakonitega ravnanja. Nameni oškodovancev, ki so jih imeli ob izročitvi denarja, ne vplivajo na dejstvo, da so bili s strani obsojenca preslepljeni, s preslepitvijo pa je obsojenec na njihov račun prišel do premoženjske koristi.

Privilegij zoper samoobtožbo državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek. Privilegij zoper samoobtožbo pa obdolženca ne more varovati pred obremenilnimi izjavami tretjih oseb, čeprav je izjavitelj vsaj posredno obremenil še samega sebe. Za drugačno razlago v besedilu četrte alineje 29. člena Ustave ni podlage, saj bi to preseglo namen ustavno-procesne garancije, ki posamezniku omogoča, da ne postane vir obremenilnih dokazov zoper sebe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo dne 27. 5. 2016 obsojenega B. G. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kateri mu je določilo kazni osmih in štirih mesecev zapora, ter kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je določilo kazen treh mesecev zapora. Po drugem odstavku 53. člena KZ-1 mu je izreklo enotno kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Po drugem odstavku 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 je obsojencu izreklo stransko denarno kazen, in sicer za vsako od kaznivih dejanj sto dnevnih zneskov, na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa mu je izreklo enotno denarno kazen 250 dnevnih zneskov po 40,00 EUR, kar skupaj znaša 10.000,00 EUR, ki jih mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Po prvem odstavku 71. člena KZ-1 je obsojencu izreklo prepoved opravljanja poklica odvetnika za dobo treh let, šteto od pravnomočnosti odločbe, pri čemer se čas prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo povrniti premoženjskopravne zahtevke oškodovancem, in sicer B. V. 5.000,00 EUR, V. F. in T. F. 10.000,00 EUR ter M. P. 5.000,00 EUR, v preostanku pa jih je napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo še, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 17,50 EUR in sodno takso v višini 400,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenca in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 807,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložila obsojenčeva zagovornica. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijano sodno odločbo tako, da bo obsojenca v celoti oprostilo obtožbe, podredno pa, da obe izpodbijani sodni odločbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje novemu sodniku.

3. Vrhovna državna tožilka Irena Kuzma je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila. Meni, da zagovornica s trditvami, da v ravnanju obsojenca ni podan zakonski znak spravljanja v zmoto, v resnici uveljavlja zgolj zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V zvezi z uradnimi zaznamki o obvestilih, zbranih od oškodovancev, opozarja, da slednji v postopku niso nikoli nastopali kot obdolženci, zato jim privilegij zoper samoobtožbo ni mogel biti kršen. Sodišče je obrazložilo, zakaj je delo kriminalista štelo za zakonito, saj je bil za pričetek zbiranja dokazov o kaznivem dejanju ključen uradni zaznamek, ki ga je naredila U. K. Glede opravljenega zasega v odvetniški pisarni poudarja, da je dokumentacijo T. Ž. policiji izročil po pooblastilu obsojenca, ne pa po opravljeni hišni preiskavi. Napisan je bil zapisnik o zasegu predmetov, hišna preiskava pa sploh ni bila opravljena. Obvezna prisotnost predstavnika Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS) pa se zahteva le pri opravi preiskave, ne pa tudi ob prostovoljni izročitvi predmetov. Ne strinja se niti z navedbami zagovornice o nezadostni obrazloženosti sodb. Glede na navedeno vrhovna državna tožilka predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici. Slednja se je o odgovoru izjavila, vztrajala pri svojih navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazila nestrinjanje s stališči vrhovne državne tožilke.

B.

5. V predmetni zadevi je sodišče ugotovilo, da je obsojenec kot odvetnik oškodoval več svojih strank z lažnim navajanjem, da od njih potrebuje denar, ki ga bo za ugodno rešitev njihove zadeve pred sodiščem oziroma drugim državnim organom posredoval tretjim osebam. Tako pridobljenega denarja pa obsojenec nikoli ni izročil dalje, ampak ga je zadržal zase. Odkrivanje kaznivega dejanja se je pričelo z uradnim zaznamkom sodnice U K. Ta je vodila pravdni postopek v zadevi, kjer je zakonca T. in V. T. F. kot tožeči stranki zastopal obsojenec. Po tem, ko je bila njuna pravdna zadeva zaključena, sta ob naključnem srečanju pristopila k sodnici in jo vprašala, ali je kdaj prejela denar, ki sta ga zanjo izročila obsojencu. Obsojenec jima je namreč rekel, da potrebuje 10.000,00 EUR, ki jih bo izročil sodnici za pospešitev postopka. Sodnica je o srečanju sestavila uradni zaznamek, na podlagi katerega je kriminalist I. Z. najprej opravil razgovor s sodnico, potem pa še z V. F. Ta mu je povedal, da je obsojenec na podoben način denar pridobil tudi od pokojnega V. V. Njegov sin B. V. je kriminalistu razkril, da se je nekaj podobnega zgodilo še z M. P. Tudi od njega je kriminalist zbral obvestila. Vsi našteti so bili zaslišani v okviru posameznih preiskovalnih dejanj in na glavni obravnavi. Na podlagi dokaznega postopka je sodišče v bistvenem ugotovilo naslednje:

- Obsojenec je kot odvetnik svojima strankama, zakoncema F., rekel, da potrebuje 10.000,00 EUR, ki jih mora izročiti sodnici, da se bo pravdna zadeva hitreje obravnavala in bo zaključena v treh mesecih. Prejetega denarja pa ni izročil ne sodnici ne komu drugemu in ga zadržal zase.

- V odškodninski zadevi je obsojenec kot toženo stranko zastopal pokojnega V. V. Njemu in njegovemu sinu B. V. je ob njunem obisku v odvetniški pisarni obsojenec rekel, da potrebuje 5.000,00 EUR, on pa jih bo izročil nekomu na sodišču, ki bo zadevo uredil tako, da V. v pravdni zadevi ne bo treba plačati odškodnine. Denar je dvignil V. V., v pisarno pa ga je obsojencu dostavil njegov sin B. Denarja ni obsojeni izročil nikomur.

- M. P. je kupil avtomobil, za katerega se je izkazalo, da je na seznamu ukradenih vozil. Obsojenec je P. rekel, naj mu izroči 5.000,00 EUR, ker ima nekoga v Ljubljani, ki bo uredil izbris iz seznama. Tudi ta znesek je obsojenec zadržal zase.

6. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da dejanje, ki je konkretizirano z dejanskim opisom v izreku pravnomočne sodbe, ne izpolnjuje zakonskih znakov goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 in prvem odstavku 217. člena KZ. Za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije mora storilec oškodovanca spraviti v zmoto in s tem vplivati na njegovo odločitev. Vložnica poudarja, da pospešitve postopka, ugodne rešitve pravdne zadeve ali izbrisa ukradenega vozila iz evidence ni mogoče doseči proti plačilu. Ta dejstva so poznana domala vsakomur. Zato je po mnenju zagovornice pojmovno nemogoče drugega spraviti v zmoto o tem, da je proti plačilu možno doseči neko ugodnost v postopku.

7. V dejanskem opisu kaznivega dejanja so zajeta tri izvršitvena ravnanja. Vsako od njih vsebuje očitek, da je obsojenec oškodovance preslepil z navedbami, da bo izročeni denar posredoval naprej in tako pri sodiščih oziroma drugih državnih organih za njih dosegel ugodno rešitev. Ustvaritev take zmote ni le mogoča, ampak je v predmetni zadevi tudi izkazana z ugotovljenim dejanskim stanjem. Obsojenec je kot odvetnik svojim strankam lažno prikazoval, da pri državnih organih lahko posreduje in za njih doseže neko ugodnost. Zavezal se je, da bo to tudi storil, s to zavezo pa je pri njih ustvaril lažno predstavo, da bo izročeni denar resnično posredoval v ta namen. Zavračanje zaključkov sodišča, da zmota kljub temu, da je šlo za odnos pravnih laikov do pravnega strokovnjaka, ni bila mogoča, tako ne presega uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To je pravilno ugotovilo že višje sodišče.

8. Oškodovanci so obsojencu denar izročili v prepričanju, da ga bo ta posredoval dalje osebam na sodišču ali pri državnih organih. To zmotno prepričanje, ki ga je ustvaril obsojenec, pri čemer resničnega namena za nadaljnje posredovanje nikoli ni imel, konstituira zakonski znak preslepitve. Z navajanjem, da zmota glede doseganja določenih ugodnosti pri državnih organih v zameno za denar, pojmovno ni mogoča, zagovornica pravzaprav odpira vprašanje dopustnosti same izročitve denarja oškodovancev obsojencu. Vendar vprašanje morebitne protipravnosti ravnanja samih oškodovancev, ki ni bila in ne more biti predmet predmetnega postopka, na zakonski znak preslepitve ne more vplivati. Obsojenec se očitka, da je oškodovance preslepil, ne more razbremeniti z opozarjanjem na dejstvo, da so mu oškodovanci denar izročili z namenom posredovanja pri državnih organih. S sklicevanjem na morebitno nepravno ravnanje drugih ne more upravičiti lastnega nezakonitega ravnanja. Nameni oškodovancev, ki so jih imeli ob izročitvi denarja, ne vplivajo na dejstvo, da so bili s strani obsojenca preslepljeni, s preslepitvijo pa je obsojenec na njihov račun prišel do premoženjske koristi. Navedbe, da opisano kaznivo dejanje ne zapolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, tako niso utemeljene.

9. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodba temelji na nedovoljenih dokazih, ker naj bi bil oškodovancem v predkazenskem postopku kršen privilegij zoper samoobtožbo. Kriminalist I. Z. pred zbiranjem obvestil od zakoncev F., B. V. in M. P., teh ni poučil po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Uradni zaznamki o zbranih obvestilih od oškodovancev, posledično pa tudi zapisniki o njihovih zaslišanjih med posameznimi preiskovalnimi dejanji in na glavni obravnavi, so tako po mnenju zagovornice dokazi, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter s kršitvijo določb ZKP in na dokazih, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zaradi tega sta po njenem videnju izpodbijani sodbi obremenjeni z absolutno bistveno kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica svoje navedbe utemeljuje s stališčem, da so bili tudi oškodovanci sami v času zbiranja obvestil osumljeni kaznivega dejanja. Iz uradnega zaznamka, ki ga je napravila U. K., namreč izhaja sum izvršitve kaznivega dejanja sprejemanja koristi za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 263. člena KZ-1. Nenazadnje je tudi samo državno tožilstvo v predlogu, s katerim je predlagalo izdajo odredbe za zaseg poslovne dokumentacije, obsojenčevo ravnanje kvalificiralo po prvem odstavku 263. člena KZ-1. Sodišče je odredbo za zaseg izdalo na podlagi suma, da je bilo storjeno navedeno kaznivo dejanje. To posledično pomeni, da je moral na drugi strani obstajati sum, da je obsojencu nekdo tako korist dal. V obravnavani zadevi pa so to bili zakonca F., V. in B. V. ter M. P. Za njih je torej dejansko obstajal sum storitve kaznivega dejanja dajanja daril za nezakonito posredovanje po 264. členu KZ-1, na kar bi morali biti vsi od njih opozorjeni in ustrezno poučeni. Vložnica na tej podlagi uveljavlja kršitev iz četrte alineje 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

10. Ustava v 29. členu zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku. V skladu s četrto alinejo tega člena mora biti obdolžencu kaznivega dejanja ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. S tem Ustava zagotavlja t. i. privilegij zoper samoobtožbo. Ustavna pravica do privilegija zoper samoobtožbo se med drugim uresničuje z določbo četrtega odstavka 148. člena ZKP, ki določa ravnanje policije, kadar ta pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec). Osumljeni osebi mora, preden začne od nje zbirati obvestila, povedati, katerega kaznivega dejanja je osumljena in kaj je podlaga za sum zoper njo ter jo poučiti, da ni dolžna ničesar izjaviti in odgovarjati na vprašanja, če se bo zagovarjala, pa ni dolžna izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo in da ima pravico do zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju, ter da se bo lahko vse, kar bo izpovedala, na sojenju uporabilo zoper njo. Glede na navedbe zagovornice je v predmetni zadevi potrebno odgovoriti na vprašanje, ali se lahko obsojenec sklicuje na dejstvo, da oškodovancem v predkazenskem postopku ni bil dan pouk o privilegiju zoper samoobtožbo.

11. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da namen, ki so ga imeli oškodovanci ob izročitvi denarja obsojencu, ne more vplivati na obstoj zakonskega znaka preslepitve. Prav tako za pregon zoper obsojenca ni relevantno, ali so oškodovanci v predkazenskem postopku v odsotnosti pouka o pravici zoper samoobtožbo kriminalistu dali izjave, ki so potencialno obremenilne tudi za njih same. Obramba z navedbami, da so bili tudi oškodovanci dejansko osumljeni izvršitve kaznivega dejanja, ne more doseči, da bi se uradni zaznamki o zbiranju obvestil od oškodovancev, ki nikoli niso bili obravnavani kot osumljenci in zoper njih ni bil uveden kazenski postopek, izločili iz spisa. To bi namreč preseglo obseg privilegija zoper samoobtožbo, kot ga obdolžencem zagotavlja Ustava. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma, da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne. To ustavno procesno jamstvo državi preprečuje prisiliti posameznika, da postane vir dokazov zoper samega sebe. Bistvo privilegija zoper samoobtožbo je ohraniti obdolženčevo procesno subjektiviteto in s tem pošten postopek.¹ Privilegij zoper samoobtožbo pa obdolženca ne more varovati pred obremenilnimi izjavami tretjih oseb, čeprav je izjavitelj vsaj posredno obremenil še samega sebe. Za drugačno razlago v besedilu četrte alineje 29. člena Ustave ni podlage, saj bi to preseglo namen ustavno-procesne garancije, ki posamezniku omogoča, da ne postane vir obremenilnih dokazov zoper sebe. Stališče zagovornice, da bi bilo treba uradne zaznamke o zbiranju obvestil od oškodovancev, posledično pa tudi zapisnike o njihovih zaslišanjih, izločiti iz spisa, zato ni utemeljeno.

12. Zagovornica zahtevo za izločitev uradnih zaznamkov o zbiranju obvestil in zapisnikov o zaslišanjih prič utemeljuje še z navedbo, da gre za sadeže zastrupljenega drevesa, ki izhajajo iz neresnične navedbe v uradnem zaznamku o zbiranju obvestil od sodnice U. K.. V uradni zaznamek o zbranih obvestilih od U. K. z dne 19. 11. 2013 je inšpektor I. Z. med drugim zapisal, da je U. K. "že večkrat slišala, da odvetnik G. s podobnimi izgovori od svojih strank izvablja denar." Da je navedba neresnična, je U. K. izpovedala med posameznimi preiskovalnimi dejani dne 13. 4. 2015 in na glavni obravnavi dne 7. 3. 2016. Po vložničinem mnenju je že en sam napačno naveden podatek v uradnem zaznamku podlaga za zaključek, da je celoten zaznamek nezakonit in kot tak ne more biti podlaga za nadaljnji predkazenski in kazenski postopek.

13. Navedbe niso utemeljene. Bistven del navedenega uradnega zaznamka je namreč tisti, v katerem je opisano srečanje K. z zakoncema F. Vprašala sta jo, ali je dobila denar, ki sta ga obsojencu izročila v ta namen. Na podlagi teh informacij je kriminalist obvestila zbiral še od V. F., ta mu je povedal za obsojenčevo obljubo, dano V. V. Pri zbiranju obvestil od V. sina, B. V., pa je kriminalist izvedel še za obsojenčevo zagotovilo, dano M. P., in opravil razgovor še z njim. Za nerelevantno se tako izkaže okoliščina, da dela uradnega zaznamka o razgovoru z njo sodnica K. kasneje ni potrdila. Na glavni obravnavi in v okviru posameznih preiskovalnih dejanj je izpovedala, da sporni del uradnega zaznamka ne drži. Je pa obakrat pojasnila, da je o tem, da naj bi obsojenec še od drugih kmetov v okolici na podobne načine izvabljal denar, slišala od zakoncev F. Ne glede na nedoslednost v uradnem zaznamku o razgovoru z U. K., je bistveno, da je kriminalist Z. od vsakega, s katerim je opravil razgovor, pridobil zelo konkretne podatke o osebah, od katerih je potem zbiral nadaljnja obvestila v okviru pooblastil iz 148. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je zato imelo prav, ko je zaključilo, da okoliščina o netočni oziroma neresnični navedbi v uradnem zaznamku ni odločilna. Razgovore z oškodovanci je kriminalist namreč opravljal na podlagi konkretnih podatkov, ki jih je pridobil od sodnice in oškodovancev. Netočen podatek v uradnem zaznamku zato ni razlog za njegovo izločitev, pa tudi ne za izločitev uradnih zaznamkov o opravljenih razgovorih z oškodovanci in za izločitev zapisnikov o zaslišanju prič.

14. Zagovornica v zvezi z zahtevano izločitvijo dokazov opozarja tudi, da se prvostopenjsko sodišče do vprašanje privilegija zoper samoobtožbo ni opredelilo in v zvezi s tem uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Predlog za izločitev uradnih zaznamkov in zapisnikov o zaslišanju prič je vložnica podala v pisni obliki na glavni obravnavi dne 28. 4. 2016. Navedba, da oškodovancem v fazi predkazenskega postopka ni bil dan pouk o pravici do privilegija zoper samoobtožbo, je podana na strani 8 pisnega predloga, vendar je ni moč razumeti kot argument v podporo zagovorničine zahteve za izločitev dokazov. Zagovornica je namreč izvajanja glede privilegija zoper samoobtožbo postavila v obliki retoričnega vprašanja, v katerem se sprašuje, ali ni pomanjkanje pouka botrovalo temu, da je dejanje kvalificirano kot goljufija. S tem je dejstvo, da oškodovancem ni bil podan pouk, problematizirala z vidika pravne kvalifikacije, ni pa z njim utemeljevala stališča o nedovoljenosti pridobljenih dokazov. Ob takih navedbah se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno in se niti ni moglo opredeliti do predloga za izločitev dokazov na tej podlagi.

15. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnica glede zbiranja obvestil s strani kriminalista uveljavlja tudi kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, kar utemeljuje z navedbami, da so bili oškodovanci v predkazenskem postopku prisiljeni podati izjave kriminalistu. Ker prvostopenjska sodba v tem pogledu ni bila izpodbijana, se na to zaradi materialne neizčrpanosti zagovornica ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

16. Poleg navedb o nezakonitosti uradnih zaznamkov o opravljenih razgovorih in posledično zapisnikov o zaslišanjih prič zagovornica navaja še, da so bili spisi iz obsojenčeve odvetniške pisarne pridobljeni na nezakonit način. Izpostavlja, da je bil zaseg dejansko opravljen 22. 5. 2014, ko sta se v pisarni zglasila kriminalista. Po navedbi odvetnika T. Ž., ki ga je obsojenec za prisostvovanje pri zasegu pooblastil, sta že takrat oštevilčila spise in rekla, da so ti zaseženi. Vse to je bilo opravljeno v odsotnosti predstavnice OZS. Ta je bila prisotna šele 23. 5. 2014, ko pa je bilo zgolj izdano potrdilo o zasegu.

17. Navedbe niso utemeljene. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je vprašanje, ali so se spisi številčili 22. ali šele 23. 5., o čemer sta T. Ž. in kriminalist I. Z. izpovedovala različno, nepomembno. Bistveno za zakonitost zasega dokumentacije je, da je bil ta opravljen na podlagi sodne odredbe, ki je bila obsojencu vročena, zasežena pa je bila le tista dokumentacija, ki je bila predmet odredbe. V trenutku zasega pa je bila zagotovljena tudi prisotnost predstavnice OZS. Sodišče je v pravnomočni sodbi namreč ugotovilo, da je bil zaseg dejansko opravljen šele drugi dan, do takrat pa so spisi fizično ostali v pisarni. Vprašanje, ali so bili oštevilčeni prvi ali šele naslednji dan, pa na zakonitost njihovega zasega ne more vplivati. Predstavnica OZS je bila v trenutku dejanskega zasega prisotna in je opravljala kontrolno funkcijo, da se zaseg izvaja v skladu z odredbo in zakonom. Na zapisniške ugotovitve ni podala nobenih pripomb. Kolikor zagovornica ugotovitev sodišča ne sprejema in na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja trdi, da bi bilo potrebno iz spisa izločiti zasežene dokumente, zato ne more biti uspešna.

18. Vložnica v zvezi z zasegom opozarja še, da je bil ta opravljen na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, ki je temeljila na sumu storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 263. člena KZ-1. Dokumentov, ki so bili zaseženi na taki podlagi, po vložničinem mnenju ni mogoče uporabiti v kazenskem postopku za drugo kaznivo dejanje, tj. goljufijo. Tudi s temi navedbami zagovornica ne more uspeti. Če so bili v predkazenskem postopku dokazi pridobljeni zaradi suma izvršitve kaznivega dejanja, potem pa se tekom postopka pravna kvalifikacija spremeni, to ni ovira, da takega dokaza ne bi bilo dovoljeno uporabiti. Spremenjena pravna kvalifikacija na zakonitost dokazov ne more vplivati.²

19. Zagovornica uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Pri tem neutemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v 51. točki obrazložitve navedlo, da je M. P. obsojencu izročil 7.000,00 EUR za ureditev izbrisa. Ta navedba ni v nasprotju z izrekom, ki obsojencu očita prejem le 5.000,00 EUR. V točki 53 sodišče namreč obrazloži, da je 2.000,00 EUR P. izročil kot stroške zastopanja, 5.000,00 EUR pa za ureditev izbrisa, kar je pravilno ugotovilo že višje sodišče. Vložnica navaja, da je v pritožbi opozarjala na neskladja v izpovedbah med zakoncema F., do česar pa se pritožbeno sodišče ni opredelilo in se v zahtevi glede zatrjevanih neskladnosti sklicuje na pritožbo. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, sklicevanje na pritožbene navedbe, v zvezi s katerimi naj bi višje sodišče kršilo zakon, brez njihove konkretizacije ne zadostuje. Zahteve v tem delu zato ni mogoče preizkusiti. Vložnica opozarja še, da sodišče ni ugotovilo, kdaj je V. dvignil denar z računa, pred ali po prejemu subvencije, zaradi česar naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Pri tem pa zagovornica vsebinsko ne uveljavlja kršitve po 11. točki 371. člena ZKP, ampak želi zgolj vnesti dvom v ugotovljeno dejansko stanje. Navedbe namreč ne presegajo graje dokazne ocene o verodostojnosti priče in kot take predstavljajo nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR po tarifnih številkah 7113 v zvezi z 7152, 7119 in 7301 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

-------------------------------
¹ Odločba Ustavnega sodišča Up-1687/08-13 z dne 14. 10. 2010.
² Sodba I Ips 19982/2010-136 z dne 8. 1. 2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 44047/2011-124
• VSM Sodba II Kp 13409/2016
• VSRS Sodba I Ips 61928/2013