VSRS Sodba XI Ips 48365/2016-1166

Jedro

Za presojo, ali obdolženčeva fotografija in dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi fotografije, predstavljajo nedovoljen dokaz, je treba ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru sploh prišlo do posega v obdolženčevo informacijsko zasebnost in ali je bil poseg v skladu z načelom sorazmernosti. Tako obdolženčeva fotografija, ki naj bi bila po trditvah zagovornice pridobljena iz policijskih evidenc, ne predstavlja dokaza, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, odločanje o nedovoljenosti tega dokaza in dokazov, ki so bili pridobljeni na njegovi podlagi, pa je pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku.

Kot je obrazložilo višje sodišče (točka 40 obrazložitve sklepa višjega sodišča), je zunajobravnavni senat v uvodu sklepa z dne 12. 5. 2017 navedel napačno številko obtožnice in predloga za podaljšanje pripora, na podlagi katerega je obdolžencem podaljšal pripor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila v obravnavani zadevi vložena le obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora s številko Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017, ki je bila vročena obdolžencem in njihovim zagovornikom. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat obdolžencem pripor podaljšal na podlagi edinega predloga za podaljšanje pripora, vloženega v obravnavani zadevi, to je predlog v obtožnici št. Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017. Napaka v uvodu sklepa zunajobravnavnega senata predstavlja očitno pisno pomoto, ki ob upoštevanju, da je bil obdolženčevemu zagovorniku (v obravnavani zadevi edini) predlog za podaljšanje pripora vročen in da je zagovornik nanj odgovoril, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.

Zagovornikove navedbe glede nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena URS je potrebno poudariti, da je odločanje o odreditvi in podaljšanju pripora vedno individualizirano in mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca (oziroma posameznih soobdolžencev). Primerjava soobdolžencev zgolj z vidika njihove (pred)kaznovanosti, brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in vloge soobdolžencev v njem ter celote subjektivnih okoliščin vsakega posameznega soobdolženca, ne zadostuje za zaključek, da se jih mora pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora enako oziroma podobno obravnavati. Višje sodišče se je opredelilo do zagovornikovih navedb in (med drugim) obrazložilo, da je izbira ukrepa vezana na presojo individualnih okoliščin vsakega obdolženca (točka 38 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Iz vsebine zagovornikovih navedb je tako razvidno, da s primerjavo dejanskih okoliščin med soobdolženci utemeljuje odreditev hišnega pripora za soobdolženega M. N., s čimer pod videzom kršitve ustavnih pravic po 14. in 22. členu URS uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je po vloženi obtožnici s sklepom X Ks 48365/2016 z dne 12. 5. 2017 zoper obdolžene Ž. K., B. S., P. Š., B. P. in M. N. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega K. je pripor podaljšal tudi iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zoper obdolženega G. O. je podaljšal ukrep hišnega pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, zoper obdolženega D. Š. pa ukrep javljanja na Policijski postaji Ribnica zaradi bojazni, da se bo obdolženec skril, odšel neznano kam ali v tujino. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 48365/2016 z dne 30. 5. 2017 pritožbe zagovornikov obdolženih Ž. K., B. S., P. Š., B. P. in M. N. zavrnilo kot neutemeljene.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora so zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovornica obdolženega B. S., zagovornik obdolženega P. Š. in zagovornik obdolženega M. N. Uveljavljajo kršitve določb kazenskega postopka, zagovornik obdolženega Š. pa tudi kršitev kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da njihovim zahtevam za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da obdolžencem odpravi pripor, zagovornika obdolženih S. in N. podrejeno predlagata, da pripor nadomesti s hišnim priporom oziroma da izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je podal odgovor na zahteve za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP. Zahteve za varstvo zakonitosti je ocenil kot neutemeljene, zato predlaga njihovo zavrnitev.

Meni, da zagovornica obdolženega S. s svojimi navedbami predvsem izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Navedbe zahteve, da obdolženčeva identiteta ne bi smela biti ugotovljena na podlagi njegove fotografije, ocenjuje kot nekonkretizirane. Navaja, da zagovornica (razen za Kraljevino Norveško) ni navedla določb procesnih zakonov tujih držav, na podlagi katerih je za pridobitev prometnih podatkov potrebna odredba sodišča. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca bo sodišče o zakonitosti v tujini pridobljenih dokazov odločalo v nadaljevanju postopka. Ocenjuje, da je sodišče ustrezno obrazložilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega Š. navaja, da kršitve v zvezi z vročitvijo predloga Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT) za podaljšanje pripora niso podane. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče o priporu zoper obdolženca že odločalo, pri čemer se stališče tožilstva glede pripora ni spremenilo. Navedbe zagovornika, da naj bi bila v obravnavanem primeru podana kršitev načela ne bis in idem, ocenjuje kot neutemeljene. Zgolj hipotetično navajanje, da bi v isti stvari lahko prišlo do ponovnega postopka, ne vpliva na zakonitost obravnavane zadeve. Zagovornik z vrednotenjem zagovora obdolženega B. T. po mnenju vrhovnega državnega tožilca izraža nestrinjanje z dejanskimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Trdi, da se objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, niso spremenile, vložnik zahteve pa navaja zgolj dejanske okoliščine, s čemer uveljavlja razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

Po trditvah vrhovnega državnega tožilca zagovornik obdolženega N. podrobno, a za obravnavani primer pavšalno obravnava pogoje za odreditev pripora. Pogoji, ki jih navaja zagovornik, so po oceni vrhovnega državnega tožilca podani. Ker ni mogoče nasprotovati zaključku sodišč o sorazmernosti pripora, ni razlogov, da bi bil pripor nadomeščen s hišnim priporom.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega S.

5. Zagovornica izpodbija obstoj utemeljenega suma in navaja, da zaključek sodišč o obdolženčevem sodelovanju pri poslih s prepovedanimi drogami, s katerimi je pridobil protipravno premoženjsko korist, ni podkrepljen z dokazi.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu izkazan v zadostni meri. Sodišči sta v sklepu povzeli vsebino v preiskavi izvedenih dokazov, in sicer zagovor obdolženega B. T. ter izpovedbe prič M. Š., D. S., B. J. in E. I. ter zaključili, da utemeljen sum, da so obdolženci, torej tudi obdolženi S., storili v obtožnici očitana kazniva dejanja, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 19. 1. 2017 ter dokazov, izvedenih v preiskavi, ki so pravnomočno ugotovljen utemeljen sum še potrdili (točka 7 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata ter točke 10, 11 in 18 sklepa višjega sodišča).

7. Po navedbah zagovornice hramba obdolženčeve fotografije v policijskih evidencah, v zvezi s katero je bil obdolženec osumljen, ni pa bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, predstavlja nedopusten poseg v njegovo pravico do informacijske zasebnosti (prvi odstavek 38. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Navaja, da so se po (s kršitvijo pravice do informacijske zasebnosti) ugotovljeni obdolženčevi identiteti dne 25. 4. 2016 začeli izvajati prikriti preiskovalni ukrepi po 149. b in 150. členu ZKP, katerih izsledke je skladno z doktrino sadežev zastrupljenega drevesa treba izločiti iz spisa.

8. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah¹ že večkrat presodilo, da lahko v primeru zatrjevanja, da se sklep o priporu opira na nedovoljen dokaz, poseže v pravnomočno odločbo o priporu le izjemoma: če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljen, in je zaradi tega utemeljenost suma kot enega od pogojev za pripor omajana do te mere, da se nakazuje odprava pripora.

9. Za presojo, ali obdolženčeva fotografija in dokazi, ki so bili pridobljeni na podlagi fotografije, predstavljajo nedovoljen dokaz, je treba ugotoviti, ali je v obravnavanem primeru sploh prišlo do posega v obdolženčevo informacijsko zasebnost in ali je bil poseg v skladu z načelom sorazmernosti. Tako obdolženčeva fotografija, ki naj bi bila po trditvah zagovornice pridobljena iz policijskih evidenc, ne predstavlja dokaza, ki je že na prvi pogled oziroma očitno nedovoljen, odločanje o nedovoljenosti tega dokaza in dokazov, ki so bili pridobljeni na njegovi podlagi, pa je pridržano nadaljnjemu kazenskemu postopku.

10. Navedbe zagovornice, da ni mogoče preizkusiti ustavnosti in zakonitosti prometnih podatkov, pridobljenih v tujini in Republiki Sloveniji ter odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih, ki se nanašajo na obdolženca, niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

11. Zagovornica uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da se sodišči nista opredelili do nasprotij v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, pri čemer pa zagovornica nasprotij, do katerih naj se sodišči ne bi opredelili, ne konkretizira. Vrhovno sodišče takšnih pavšalnih in nekonkretiziranih navedb ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). Zagovornica z nadaljnjim navedbami glede kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pod videzom navedene kršitve izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega Š.

12. Zagovornik obdolženega Š. trdi, da mu je sodišče prve stopnje vročilo predlog za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice SDT št. Kt/20742/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017, ni pa mu vročilo (v uvodu sklepa zunajobravnavnega senata navedenega) predloga za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice SDT št. Kt/20795/2016 z dne 9. 5. 2017.

13. Kot je obrazložilo višje sodišče (točka 40 obrazložitve sklepa višjega sodišča), je zunajobravnavni senat v uvodu sklepa z dne 12. 5. 2017 navedel napačno številko obtožnice in predloga za podaljšanje pripora, na podlagi katerega je obdolžencem podaljšal pripor. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila v obravnavani zadevi vložena le obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora s številko Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017, ki je bila vročena obdolžencem in njihovim zagovornikom. Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je zunajobravnavni senat obdolžencem pripor podaljšal na podlagi edinega predloga za podaljšanje pripora, vloženega v obravnavani zadevi, to je predlog v obtožnici št. Kt/20724/2016/IR/MVS z dne 9. 5. 2017. Napaka v uvodu sklepa zunajobravnavnega senata predstavlja očitno pisno pomoto, ki ob upoštevanju, da je bil obdolženčevemu zagovorniku (v obravnavani zadevi edini) predlog za podaljšanje pripora vročen in da je zagovornik nanj odgovoril, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne more vplivati.

14. Navedbe zagovornika, da je zunajobravnavni senat tako utemeljen sum kot ponovitveno nevarnost presojal za vse obdolžence skupaj in ne za vsakega posebej, niso relevantne. Sodišče mora pri odreditvi ali podaljšanju pripora za vsakega obdolženca presoditi in obrazložiti, ali so podani razlogi za pripor iz 201. člena ZKP, pri čemer struktura obrazložitve nima posebne teže. Kot obrazloženo v točki 6 sodbe, sta sodišči ob upoštevanju dokazov, izvedenih v preiskavi in pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave z dne 19. 1. 2017 zaključili, da se je v preiskavi utemeljen sum za vsakega izmed obdolžencev, zoper katere je odrejen pripor, utrdil. Sodišči sta glede ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu obrazložili obstoj objektivnih (teža, način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo storjeno obdolžencu očitano kaznivo dejanje) in subjektivnih okoliščin (obdolženčeve negativne osebne lastnosti, njegova vztrajnost in odločenost izvrševati tovrstna kazniva dejanja ter koristoljubni nameni), ki kažejo na to, da bi v primeru izpustitve na prostost z izvrševanjem istovrstnih kaznivih dejanj nadaljeval oziroma jih ponavljal (strani 14-15 sklepa zunajobravnavnega senata ter točki 42 in 44 sklepa višjega sodišča). Zagovornik z navedbami, da obdolženec B. T. ni ponujal prevoza nelegalnega tovora, saj z njim ni bil seznanjen, da obdolžencu velika mera vztrajnosti in trdovratnosti ni dokazana in da obdolženec ni komuniciral z neznanimi tretjimi osebami, ki so bile udeležene pri obravnavanem kaznivem dejanju, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Po neutemeljenih navedbah zagovornika bi morali sodišči presoditi sorazmernost pripora glede obdolženca, saj bi se cilji, ki jih zasleduje pripor, lahko dosegli s hišnim priporom ali javljanjem na policijski postaji. Sodišči sta obrazložili, da teža očitanega kaznivega dejanja in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine (varnost življenja in zdravja predvsem mladih ljudi), ki ga izvrševanje tovrstnega kaznivega dejanja predstavlja, opravičuje poseg v osebno svobodo obdolženca z odvzemom prostosti (strani 18-19 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 45 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Takšen zaključek o sorazmernosti in neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejših ukrepov².

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega M. N.

16. Zagovornik uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in navaja, da so razlogi sklepa zunajobravnavnega senata o neogibni potrebnosti pripora za obdolženega N. sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče soobdolženemu O. kljub njegovi predkaznovanosti za istovrstno kaznivo dejanje izreklo blažji ukrep hišnega pripora. Zagovornik uveljavlja kršitev 22. člena URS in navaja, da sta sodišči v bistveno enakih okoliščinah odločali različno, pri tem pa je obrazložitev razlikovanja med obdolžencema izostala.

17. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Zagovornikove navedbe glede nasprotja v razlogih izpodbijanega sklepa niso konkretizirane, zato jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP). V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena URS je potrebno poudariti, da je odločanje o odreditvi in podaljšanju pripora vedno individualizirano in mora sodišče poleg objektivnih kot odločilne upoštevati tudi osebne okoliščine obdolženca (oziroma posameznih soobdolžencev). Primerjava soobdolžencev zgolj z vidika njihove (pred)kaznovanosti, brez poznavanja individualnih okoliščin konkretnega kaznivega dejanja in vloge soobdolžencev v njem ter celote subjektivnih okoliščin vsakega posameznega soobdolženca, ne zadostuje za zaključek, da se jih mora pri odločanju o odreditvi in podaljšanju pripora enako oziroma podobno obravnavati. Višje sodišče se je opredelilo do zagovornikovih navedb in (med drugim) obrazložilo, da je izbira ukrepa vezana na presojo individualnih okoliščin vsakega obdolženca (točka 38 obrazložitve sklepa višjega sodišča). Iz vsebine zagovornikovih navedb je tako razvidno, da s primerjavo dejanskih okoliščin med soobdolženci utemeljuje odreditev hišnega pripora za soobdolženega M. N., s čimer pod videzom kršitve ustavnih pravic po 14. in 22. členu URS uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

18. Zagovornik obrazložitvi višjega sodišča, da bi lahko obdolženec na prostosti vzpostavil stik s še drugimi neidentificiranimi storilci, očita pavšalnost, kar naj bi predstavljalo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen URS).

19. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so zagovornikove navedbe očitno neutemeljene. Sodišče je pri presoji ponovitvene nevarnosti obdolženca (med drugim) zaključilo, da bi obdolženi N. na prostosti lahko vzpostavil stik z drugimi, do sedaj še neidentificiranimi storilci, saj je bilo v postopku prav tako ugovoljeno, da vsi (so)storilci obravnavanega kaznivega dejanja niso bili identificirani. Tako gre za zaključek, ki ga sodišče ni moglo konkretizirati v večji meri, zagovornik pa s takšnimi navedbami ponovno napada dejanske zaključke sodišč, s tem pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------
¹ Na primer sodbe I Ips 221/2003 z dne 21.8.2003, I Ips 256/2003 z dne 28.8.2003, I Ips 345/2003 z dne 4.12.2003 ter številne druge.
² Tako tudi sodbi I Ips 356/2005 z dne 24. 11. 2005 in XI Ips 31981/2012 z dne 19. 7. 2012.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 38432/2017-442
• Sodba I Ips 359/2002
• Sodba I Ips 360/2002