VSRS Sklep II Ips 283/2016

Jedro

Določilo drugega odstavka 72. člena ZDen se uporablja tudi za upravičence, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS.

Terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen je upravičenje, ki izvira iz skupne lastnine članov agrarne skupnosti, zato pripada vsem članom agrarne skupnosti kot kolektivna terjatev. Kot kolektivno terjatev jo je mogoče uveljavljati le v korist celotne skupnosti oziroma v korist vseh članov.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožnikov zahtevek po podlagi utemeljen tako, da mu je tožena stranka dolžna plačati 1/46 celotne odškodnine zaradi nemožnosti uporabe v izreku navedenih nepremičnin za čas od 7. 12. 1991 do 17. 2. 2010.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 62/2016 z dne 9. 6. 2016 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj:

1. Ali so upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki, katerim je bilo nacionalizirano premoženje vrnjeno na podlagi določb Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS), upravičeni terjati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe tega premoženja in ali je podlaga za to terjatev določba drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen)?

2. Ali je v primeru, ko upravičenci oziroma njihovi pravni nasledniki, katerim je bilo nacionalizirano premoženje na podlagi določb ZPVAS vrnjeno v skupno lastnino, terjajo odškodnino zaradi nemožnosti uporabe premoženja, oblikovanje tožbenega zahtevka na način, da vsak zase terja le del terjatve, pravilno ali pa mora biti tak zahtevek oblikovan skladno z drugim odstavkom 416. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)?

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prepričana je, da ZPVAS celovito ureja področje denacionalizacije za agrarne skupnosti in zakonodajalec ni predvidel, da bi člani agrarne skupnosti, ki jim je bilo premoženje vrnjeno na podlagi ZPVAS, lahko terjali odškodnino zaradi nezmožnosti njegove uporabe. Z ZPVAS je sprejel "posebno zakonsko ureditev" zaradi nedoslednosti ZDen, ki vračanje premoženja omejuje le na posamezne fizične osebe, pri tem pa ne upošteva načina razlastitve agrarnih skupnosti. Razlog, da članom agrarnih skupnosti ni dodelil upravičenja terjati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe premoženja, je v tem, da "namen agrarne skupnosti ni ustvarjanje dobička za posamezne člane. Agrarna skupnost v praksi svoj presežek nameni za razvoj vasi, npr.: ureditev vaških poti, gradnjo oziroma vzdrževanje gozdnih poti, pokopališča, otroška igrišča, itd."¹ Zakonodajalec zato upravičeno razlikuje agrarne skupnosti od ostalih denacionalizacijskih upravičencev. Namen agrarne skupnosti se je kljub nacionalizaciji uresničeval preko instituta družbene lastnine, zaradi česar ni potrebe, da bi se jim priznala pravica do odškodnine zaradi nemožnosti pridobivanja koristi od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji. Zahtevek tožnika, ki zase zahteva del terjatve, za katerega trdi, da predstavlja njegov delež na skupnem premoženju, je napačen. Tožbeni zahtevek bi se moral glasiti tako, da je tožena stranka dolžna izpolniti obveznost vsem članom agrarne skupnosti skupaj ali da jo položi pri sodišču. Napačno je stališče, da je podlaga tožbe individualno prikrajšanje denacionalizacijskega upravičenca in ne prikrajšanje agrarne skupnosti oziroma vseh njenih članov. Če ne bi bilo nacionalizacije, bi korist od premoženja pripadla agrarnim skupnostim, ki bi jo glede na svoj namen vložile nazaj v razvoj podeželja in je, razen izjemoma, ne bi delila med svoje člane. To ne pomeni, da se na aktivni strani zahteva nujno sosporništvo. Tožnik je sam legitimiran za vložitev tožbe, le tožbeni zahtevek bi moral oblikovati v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ. Primerljive zadeve II Cp 2075/2014 sodišče ni upoštevalo, ker gre za dediščinsko skupnost. Namen skupnosti dedičev ni v dolgoročnem ohranjanju skupnega premoženja in če drugi odstavek 416. člena OZ velja za njihovo skupnost, toliko bolj velja za skupnost članov agrarne skupnosti, katere namen je, da "zagotavlja upravljanje in razpolaganje s premoženjem članov agrarne skupnosti, trajno gospodarjenje s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, skupno uresničevanje interesov prebivalcev na podeželju, ohranjanje poseljenosti in običajev na podeželju ter razvoj podeželja."² Dejstvo, da imajo vsi skupni lastniki pravico uporabe stvari, še ne pomeni, da so njihovi deleži v notranjem razmerju enaki. Ker tožnik zahtevka ni oblikoval v skladu z drugim odstavkom 416. člena OZ, bi ga bilo treba zavrniti. Pri tem ne bi šlo za sodbo presenečenja, saj sta stranki v zvezi s tem že podali vsaka svoje argumente. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se pritožbi ugodi, sodba prve stopnje pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da zakonodajalec ne dela razlike med člani agrarnih skupnosti in ostalimi denacionalizacijskimi upravičenci. Odškodnina po drugem odstavku 72. člena ZDen ne predstavlja dobička, ampak nadomestilo koristi, ki bi jo upravičenec imel od uporabe premoženja. Ta pravica je neločljivo povezana z vrnitvijo podržavljenega premoženja. Po ZPVAS se premoženje vrača fizičnim osebam in ne agrarnim skupnostim, zato so fizične osebe tudi upravičene do nadomestila zaradi nemožnosti uporabe. Ta obveznost tožene stranke je denarna in zato deljiva. Zakoni ne postavljajo ovir za določitev deležev na denarni terjatvi, delež pa določa zakonska domneva. Tožena stranka ni že v odgovoru na tožbo opozorila na oblikovanje zahtevka, ampak je podala navedbe v smeri nujnega sosporništva. Predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija je utemeljena.

7. V zvezi s prvim dopuščenim pravnim vprašanjem tožena stranka zastopa stališče, da je ZPVAS celovit predpis, ki ureja vsa vprašanja na področju denacionalizacije premoženja nekdanjih agrarnih skupnosti in se zato uporablja le ta predpis, ZDen pa le toliko, kolikor se nanj izrecno sklicuje. Vendar pa Vrhovno sodišče temu ne pritrjuje. Nasprotno sodi, da se za vprašanja, ki jih ZPVAS ne ureja (drugače), uporablja ZDen kot splošni predpis na področju denacionalizacije. Oba, tako ZDen kot ZPVAS sta namreč tranzicijska predpisa s tega področja. Da sta v medsebojnem razmerju splošnega in posebnega predpisa, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče že v zadevi II Ips 206/2009,³ pravilnost takega stališča pa potrjuje tudi zakonodajno gradivo, na katerega se sklicuje revizija. Pripravljalci gradiva so "izhajali iz dejstva, da je osnovni zakon, ki rešuje vprašanje vračanja nacionaliziranega premoženja zakon o denacionalizaciji."⁴ Razlog za sprejem "posebne zakonske ureditve" je bila "nedoslednost ZDen, ki vračanje premoženja omejuje le na posamezne fizične osebe in pri tem ne upošteva načina razlastitve agrarnih skupnosti", s čimer je bil "zgrešen tudi osnovni namen zakona - vračanje nacionaliziranega premoženja in vzpostavljanje prejšnjega stanja na način, ki bi popravil storjene in preprečil nastajanje novih krivic."⁵ Gre torej za predpis, ki dotedanjo zakonsko ureditev dopolnjuje in odpravlja ugotovljene pomanjkljivosti in nedoslednosti. ZPVAS je bil sprejet z namenom, da se s ponovno vzpostavitvijo agrarnih skupnosti ustvari položaj, v katerem bo tudi ob drugačni, spremenjeni koncepciji lastnine⁶ mogoča vrnitev premoženja, ki je bilo primarno odvzeto agrarnim skupnostim in le posredno članom teh skupnosti, in vrnitev drugih premoženjskih pravic. Ni razumih razlogov, da bi bila zgolj zato (zaradi odprave nedoslednosti dotedanje zakonodaje) ureditev glede nadomestitve koristi zaradi nemožnosti uporabe vrnjenega premoženja izključena. Vprašanje nadomestitve te koristi ne sodi v postopek vračanja premoženja (in zato ne v sklop vprašanj, ki jih ureja ZPVAS). Nadomestitev koristi je posledica vrnitve premoženja v naravi in ker na to področje ZPVAS (sploh) ne posega, se glede tega uporabijo (splošna) pravila ZDen. Premoženje se - enako kot v postopkih po ZDen - vrača fizičnim in pravnim osebam, zato različno obravnavanje ni na mestu in bi povzročilo celo nove krivice, saj so člani agrarnih skupnosti v primerih, ko je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana tudi nanje, lahko zahtevali vrnitev lastninske pravice po ZDen⁷ in jim torej - tudi po stališču tožene stranke - pripada nadomestilo koristi za nemožnost uporabe vrnjenega premoženja od denacionalizacije do vrnitve. Diskriminatorno in krivično bi bilo, če članom, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS, samo zaradi druge pravne podlage vrnitve to ne bi bilo omogočeno. Če je namen ZPVAS v dosledn(ejš)i popravi krivic, ni razlogov, da bi se te pravice popravljale drugače. Namen agrarne skupnosti⁸ sicer presega samo (zasebne) interese posameznega člana, vendar to ne izključuje zahtevkov zaradi nemožnosti uporabe premoženja. Vrnjeno premoženje je premoženje z znanimi lastniki, namen agrarne skupnosti pa je (tudi) zagotavljanje upravljanja s premoženjem članov in trajno gospodarjenje s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, presežek prilivov nad odlivi v posameznem letu pa se lahko razdeli med člane. Če ne bi bilo krivic, ki se odražajo v prikrajšanju na premoženjskem področju, se premoženje ne bi vračalo; če in ko se vrne, prikrajšanja na premoženjskem področju ni več, dotlej pa se to prikrajšanje oziroma korist, ki bi jo sicer od premoženja imela agrarna skupnost oziroma njeni člani, priznava v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZDen. Glede na čas, za katerega se priznavajo ti zahtevki, pa o zagotavljanju namena agrarne skupnosti preko ravno v tem obdobju ukinjenega instituta družbene lastnine ni mogoče govoriti.

8. Vrhovno sodišče torej pritrdilno odgovarja na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje. Pri tem, enako kot sodišče druge stopnje, tudi v celoti pritrjuje argumentom sodišča prve stopnje, ki je z vseh aspektov - na podlagi zgodovinske, sistematične, namenske, jezikovne, logične in ustavno skladne razlage - utemeljilo uporabo določbe drugega odstavka 72. člena ZDen tudi za upravičence, ki jim je bilo premoženje vrnjeno po ZPVAS.

9. Pred odgovorom na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje, ki se tiče pravilnosti oblikovanja tožbenega zahtevka, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da terjatev iz drugega odstavka 72. člena ZDen pripada vsem članom agrarne skupnosti kot kolektivna terjatev. Premoženje nekdanje agrarne skupnosti je bilo v obravnavanem primeru članom agrarne skupnosti vrnjeno kot skupna lastnina. Skupna lastnina gradi na enotnosti enega samega upravičenja, ki kot takšno pripada skupnosti oseb (skupnim lastnikom), to pa pogojuje medsebojne odnose med udeleženci v tej meri, da samostojna razpolaganja niso mogoča - ne v celoti ne z delom. Pravice (lastninska upravičenja in tudi druga iz skupnega premoženja izvirajoča upravičenja⁹) lahko udeleženci izvajajo le skupaj.

10. Tožnik je eden od 46 članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti B. po ZPVAS, katerim je bilo z dvema odločbama Upravne enote ... vrnjeno v last in posest podržavljeno premoženje (gozd, pašniki, travniki) kot skupna lastnina. Skupaj še s sedmimi člani (torej 8 od 46 članov) je vložil zahtevek za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. S tožbenim zahtevkom kot eden od skupnih lastnikov zahteva zase plačilo svojega (določljivega) deleža (1/46) na skupni terjatvi. Na skupni lastnini namreč deleži niso vnaprej določeni, so pa seveda določljivi, saj (mora) obstaja(ti) možnost njihove določitve. Zahtevek, kot je oblikovan, torej predpostavlja predhodno določitev deleža/deležev (kot odločitev o predhodnem vprašanju) in nato delitev terjatve med člani agrarne skupnosti. Zdi se sicer, da je vprašanje rešeno na način kot v zadevah II Ips 204/2014 in II Ips 225/2015 v primeru terjatve bivših zakoncev ter II Ips 490/2005 v primeru terjatve enega od dedičev dediščinske skupnosti. Vendar pa Vrhovno sodišče sodi, da uveljavljanje kolektivne terjatve skupnosti članov agrarne skupnosti terja drugačen pristop.

11. Enako kot v zadevi II Ips 225/2015 Vrhovno sodišče poudarja, da je treba njegova stališča "obravnavati v luči specifičnih okoliščin posamezne zadeve, zlasti z vidika narave zahtevkov, ki jih tožeča stranka uveljavlja, in proti komu te zahtevke uveljavlja". Stališč, ki jih je izoblikovalo za skupnolastninsko skupnost zakoncev kot dveh subjektov, ki ju ju povezuje trajnejša življenjska skupnost, in dediščinsko skupnost kot skupnost manjšega števila subjektov brez skupnih ciljev, zaradi posebnosti skupnosti fizičnih in pravnih oseb v ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnostih in organiziranih na podlagi ZPVAS, ni mogoče preslikati za reševanje premoženjskih vprašanj članov v teh skupnostih in njihovih razmerij do tretjih oseb. Kot že zapisano, stvarnopravna komponenta (skupna lastnina) pogojuje medsebojne odnose med udeleženci, zato je pomembno tudi oblikovanje notranjih razmerij udeležencev razmerja in iz tega razmerja izhajajočih pravic in obveznosti. Medsebojne združevalne povezave v skupnosti je treba razlagati v luči namena združevanja in ne zgolj temeljnega lastninskega upravljanja stvari.¹⁰ Zato je stališče, ki ne vztraja pri (pravni) nedeljivosti terjatev zakoncev, katerih interesi si po razvezi, razhodu oziroma razpadu njune življenjske skupnosti nasprotujejo, razumljivo, saj bi bila sicer zakoncu odvzeta pravica do sodnega varstva ali pa vsaj (po nepotrebnem) otežena,¹¹ končni rezultat pa največkrat enak, kot ga lahko doseže v pravdi takoj. Podobno velja praviloma tudi za skupnost dedičev. Nasprotno so agrarne skupnosti skupnosti z velikim številom članov,¹² zaradi česar so se klasična civilnopravna pravila za upravljanje z lastnino članov takšne skupnosti izkazala za (pre)toga in naj bi se šele s sprejemom ZAgrS omogočilo normalno gospodarjenje s tovrstno lastnino, da "ne bo "mrtva" in bo zagotovljena gospodarska, socialna in ekološka funkcija lastnine... Zakon želi ponuditi pravno osnovo za oživitev agrarnih skupnosti, obuditi "bit" agrarnih skupnosti, seveda primerno 21. stoletju in slovenskemu pravnemu sistemu."¹³

12. Bistvena razlika je torej v naravi skupnosti članov agrarne skupnosti v primerjavi z drugimi skupnolastninskimi skupnostmi. Gre za trajnejšo skupnost, katere bistvo (razlog združevanja) je (za razliko od zakonske skupnosti) stvarnopravna komponenta; zato je eno temeljnih načel agrarnih skupnosti načelo ohranitve premoženja.¹⁴ Posledica tega je ne le omejen promet člana z deležem na premoženju, ampak tudi omejena pravica zahtevati delitev, kar se odraža tudi na obligacijskopravnem področju, v obravnavanem primeru v nedeljivosti vsake posamične terjatve takšne skupnosti. S premoženjem članov se upravlja prek organov agrarne skupnosti (prvi odstavek 37. člena ZAgrS), medsebojna razmerja in odločitve o upravljanju s premoženjem pa člani praviloma urejajo prosto (načelo avtonomnosti).¹⁵ Vse navedeno nasprotuje stališču, da se (posamezna oziroma vsaka posamezna) kolektivna terjatev članov agrarne skupnosti enostavno deli med člane (po enakih delih ali kakšnem drugem ključu), vsak član pa lahko njemu pripadajoč delež uveljavlja zase, saj naj bi šlo za individualno prikrajšanje vsakega posameznega člana. Nasprotno, gre za skupno prikrajšanje vseh članov agrarne skupnosti kot kolektiva. Tudi ni nujno, da ima vsak od skupnih lastnikov samostojno pravico uporabe nepremičnin. Tudi ta je odvisna od njihovega medsebojnega razmerja, urejenega z lastnimi avtonomnimi pravili. Člani agrarne skupnosti zato skupne, kolektivne, nedeljive terjatve (iz pravnih razlogov je zato tudi denarna terjatev nedeljiva) ne morejo zahtevati zase kot le svojemu (domnevnemu) deležu pripadajoč del terjatve, ampak jo lahko uveljavljajo (morajo uveljavljati) le v korist vseh članov skupnosti, torej na način, kot ga določa drugi odstavek 416. člena OZ. S tem posameznemu članu ni odvzeta pravica do sodnega varstva. Sodno varstvo lahko zahteva in doseže sam, brez sodelovanja ostalih članov, a le v korist vseh članov kot skupnosti. Sodno varstvo tudi ni bistveno oteženo, saj nedeljivost terjatve ne predpostavlja nujnega sosporništva na aktivni strani, ampak le ustrezno oblikovanje tožbenega zahtevka. Zgolj višja sodna taksa v primeru uveljavljanja celotne terjatve ne more biti merilo, ki bi terjalo drugačen pristop.¹⁶ Res pa je, da so vsi člani skupnosti enotni sosporniki in se zato pravnomočnost sodbe razteza tudi na tiste, ki v postopku ne sodelujejo, kar pa zakonodajalec z ustanovo dispozitivnega enotnega sosporništva vendarle dopušča v korist pravni varnosti in zato enotni rešitvi spora za vse sospornike ne glede na njihovo neudeležbo v sporu.

13. Drugačne presoje ne narekuje dejstvo, da je bilo v denacionalizacijskem postopku premoženje vrnjeno posameznim članom agrarne skupnosti in ne agrarni skupnosti. Stvarne pravice se vračajo individualno določenim subjektom, konkretno članom agrarne skupnosti kot skupna lastnina, saj uveljavljeni individualistični koncept lastnine ne omogoča vrnitve stvarnih pravic kolektivnim pravnim subjektom. Iz tega premoženja izvirajoče terjatve prav tako kot skupne (kolektivne) pripadejo članom agrarne skupnosti. Kot kolektivne pa jih je mogoče uveljavljati le v korist celotne skupnosti oziroma v korist vseh članov. Narava materialnopravnega razmerja torej terja, da član(i) agrarne skupnosti tožbeni zahtevek oblikuje(jo) tako, da je zagotovljena izpolnitev v korist celotne skupnosti članov agrarne skupnosti.¹⁷

14. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da je revizija utemeljena, sajsta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Čeprav agrarne skupnosti predstavljajo stoletja stare oblike združevanja, pa se tako pravo kot sodna praksa v zvezi z njimi po njihovi ponovni vzpostavitvi šele oblikujeta. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišče druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter s tem omogočilo, da se vse relevantne dejanske okoliščine presodijo v luči pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavlja drugi odstavek 416. člena OZ.

15. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Predlog Zakona o agrarnih skupnostih (v nadaljevanju ZAgrS).
² Prav tam.
³ "ZPVAS, ki v 10. členu napotuje na "odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih", je treba razumeti tako, da napotuje na uporabo splošnih predpisov o odškodnini v primeru denacionalizacije, saj ne gre za odškodnino v klasičnem civilnopravnem smislu, pač pa odškodnino kot obliko denacionalizacije. Na tem področju pa je splošni in temeljni predpis ZDen."
⁴ Poročevalec z dne 25. 11. 1993.
⁵ Poročevalec z dne 17. 6. 1993.
⁶ V zadevi II Ips 73/2014 je Vrhovno sodišče obširneje pojasnilo zgodovinski pomen agrarnih skupnosti in razlike med ob odvzemu lastninske pravice agrarnim skupnostim kolektivističnim in sedaj ob vračanju premoženja individualističnim konceptom lastninske pravice, ki preprečuje vračanje stvarnih pravic kolektivnim pravnim subjektom.
⁷ Po podatkih v Poročevalcu z dne 25. 11. 1993 je bilo tedaj odločeno le v 19 zadevah od vloženih 325 zahtev.
⁸ Tega sedaj opredeljuje ZAgrS v 3. členu: Namen agrarne skupnosti je zagotavljanje upravljanja s premoženjem članov, trajno gospodarjenje s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, skupno uresničevanje interesov prebivalcev na podeželju, ohranjanje poseljenosti in običajev na podeželju ter razvoj podeželja.
⁹ Upravičenje iz drugega odstavka 72. člena ZDen je nedvomno upravičenje, ki izvira iz lastninske pravice.
¹⁰ Tomaž Keresteš, Skupnosti v civilnem pravu, Podjetje in delo 2/2005, stran 354.
¹¹ Najprej bi moral iztožiti skupno terjatev in nato zahtevati njeno delitev.
¹² Po zakonodajnem gradivu za ZAgrS ima v povprečju agrarna skupnost 33,95 članov (3 do 513).
¹³ Predlog ZAgrS.
¹⁴ 6. člen ZAgrS: Nepremičnine kot celota, ki je v lasti članov se v pravnem prometu ne sme odtujiti ali razdeliti, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Kot je zapisano v predlogu zakona, to načelo odraža poseben pomen tovrstne lastnine, po kateri je agrarna skupnost dolžna ohraniti lastnino, gozdove in pašnike za bodoče rodove.
¹⁵ 5. člen ZAgrS: Agrarna skupnost prosto ureja razmerja med člani v okviru omejitev in prepovedi, ki jih določajo predpisi.
¹⁶ Višina takse tudi ni povsem premo sorazmerna z višino uveljavljane terjatve, zato uveljavljanje večje terjatve ne bi pomenila 46x večje takse.
¹⁷ Podobno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v zadevi II Ips 364/2010 za terjatev skupnosti dedičev denacionaliziranega premoženja.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 62/2016
• VSK sklep CDn 2/2013
• VSRS Sklep II DoR 349/2017