VSRS Sodba XI Ips 44091/2016

Jedro

Rok, ki ga določa drugi odstavek 205. člena ZKP in je namenjen zagotovitvi kontradiktornega postopka pred odločitvijo o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem aktu, je po svoji naravi instrukcijski. Zato njegova prekoračitev s strani državnega tožilca, če nima za posledico kršitev obdolženčeve pravice do izjave, sama po sebi še ne pomeni, da je državni tožilec s podajo takega predloga prekludiran in da je sankcija za takšno zamudo odprava pripora.

Izrek

Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je po vloženi obtožnici s sklepom 22. 6. 2017 obdolženim P. K., M. U., R. Ž., V. S., D. B., N. B. in M. K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom 28. 6. 2017 zavrnilo pritožbe zagovornikov obdolženih P. K., M. U., R. Ž.,V. S., N. B., D. B. in M. K.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki štirih obdolžencev:

- Zagovornik obdolženega V. S. zahtevo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), 5. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in kršitve drugega odstavka 192. člena ZKP. Navaja, da mora državni tožilec na podlagi tretjega odstavka 184. člena ZKP obtožnico skupaj s predlogom za podaljšanje pripora vložiti najmanj pet dni pred iztekom pripora, v obravnavani zadevi pa je ta rok zamudil. V zvezi s tem uveljavlja kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom. Pri obdolžencu ni podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče je dejanski stan, da naj bi obdolženec neznanim odjemalcem prodajal drogo, ugotovilo napačno, višje sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Prav tako niso podane subjektivne okoliščine, ki bi opravičevale odreditev pripora. Obdolženec je prenehal z uživanjem prepovedanih drog, njegovi domnevni odjemalci so si v času, ko je v priporu, dobili nove dobavitelje, zasežen pa mu je bil tudi telefon, zato bi kaznivo dejanje težko ponovil, saj je izgubil telefonske številke. Predlaga razveljavitev sklepa, odpravo pripora, podrejeno pa nadomestitev ukrepa pripora s hišnim priporom.

- Zagovornica obdolženega M. U. zahtevo vlaga, kot navaja, zaradi kršitve 14. in 22. člena Ustave, drugega odstavka 192. člena ZKP in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Izpostavlja, da je bil predlog za podaljšanje pripora podan prepozno in se pri tem sklicuje na načelo enakosti pred zakonom. Poudarja, da pri obdolžencu ni podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Obdolženec je namreč odvisnik in je drogo kupoval za lastne potrebe, izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov pa vodijo k zaključku, da je drogo preprodajal. O tem, da droge niso kupovali od obdolženca, je izpovedalo tudi več prič. Sodišče bi moralo upoštevati spremenjene subjektivne okoliščine, saj obdolženec po treh mesecih pripora ni več odvisen od prepovedanih drog. Poleg tega ima zadostna sredstva za preživljanje in ni specialni povratnik. Obdolžencu se očita prodaja majhnih količin mamila, kar ne opravičuje podaljšanja pripora kot najstrožjega ukrepa. Predlaga, da Vrhovno sodišče pripor odpravi, podrejeno pa, da ga nadomesti z ukrepom hišnega pripora.

- Zagovornik obdolžene P. K. zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Izpodbija presojo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da sta pri obdolženi podana utemeljen sum in ponovitvena nevarnost, saj je policist edina priča, ki obdolženko obremenjuje. Opozarja, da obdolženka ni prejela zvočnega posnetka zaslišanja policista ali njegovega prepisa, s čimer je bilo poseženo v pravico do obrambe. Sodišče je utemeljen sum obrazložilo zgolj na podlagi interpretacije prisluhov in izsledkov policije. Izpodbija tudi oceno, da je pri obdolženki podana ponovitvena nevarnost, saj ima ta sredstva za življenje, zgolj predkaznovanost in dejstvo, da se ji očita prodaja heroina, ki je nevarna substanca, pa ne utemeljujeta odreditve pripora. Nenazadnje se ji očita prodaja majhnih količin prepovedanih substanc. Predlaga razveljavitev sklepa, odpravo pripora, podrejeno pa, da se zadeva vrne prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

- Zagovornik obdolženega R. Ž. opozarja, da sodišče še vedno ni odločilo o postavitvi izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje o obdolženčevem zdravstvenem stanju. Pri obdolžencu ni podan utemeljen sum, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. V prestreženih komunikacijah se namreč ne omenja prodaja droge, pri dejanju tudi ni bil nikoli zasačen. Podrejeno navaja, da pri obdolžencu ne obstajajo okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj ponovitvene nevarnosti. Obdolženec si je uredil življenje in si poiskal zaposlitev, samo s predkaznovanostjo pa ni mogoče utemeljiti ponovitvene nevarnosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče pripor odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP podala odgovor na zahteve za varstvo zakonitosti in jih ocenila kot neutemeljene. Meni, da podajajo zahteve drugačno oceno dokazov o utemeljenosti suma, obstoju ponovitvene nevarnosti in neogibne potrebnosti pripora. S tem uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljene so tudi navedbe o tem, da je bilo podaljšanje pripora predlagano prepozno. Rok iz tretjega odstavka 184. člena ZKP namreč ni prekluziven. V zvezi z navedbo, da bi moral obdolženega R. Ž. pregledati izvedenec medicinske stroke, je mnenja, da je na te očitke pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencem in njihovim zagovornikom. Zagovorniki obdolženih M. U., P. K., V. S. in obdolženi V. S. so se o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavili in izrazili nasprotovanje njenim stališčem.

B.

5. V obravnavani zadevi je bil pripor zoper obdolžence podaljšan na podlagi predloga, podanega v obtožnici. Zagovornik obdolženega V. S. in zagovornica obdolženega M. U.a sta navajala, da je bil predlog podan prepozno, pri čemer slednja te okoliščine ni uveljavljala v pritožbi. Drugi odstavek 272. člena ZKP ureja postopanje sodišča v primeru, ko državni tožilec v obtožnici predlaga podaljšanje pripora. Sodišče v takem primeru obdolženca pouči, da lahko v roku 24 ur poda odgovor na tožilčev predlog. Zunajobravnavni senat o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi. Tretji odstavek istega člena pa določa, da če je obdolženec v priporu in ob vložitvi obtožnice ni predlagano, naj se pripor podaljša, predsednik senata brez odlašanja izda sklep o odpravi pripora. Po drugem odstavku 205. člena ZKP mora državni tožilec obtožnico, v kateri predlaga podaljšanje pripora, vložiti najmanj pet dni pred iztekom pripora. V obravnavani zadevi je državni tožilec ta rok zamudil. Pripor bi se namreč obdolženim iztekel 22. 6. 2017, obtožnica s predlogom za podaljšanje pripora pa je bila vložena 20. 6. 2017. Rok, ki ga določa drugi odstavek 205. člena ZKP in je namenjen zagotovitvi kontradiktornega postopka pred odločitvijo o podaljšanju pripora po vloženem obtožnem aktu, je po svoji naravi instrukcijski. Zato njegova prekoračitev s strani državnega tožilca, če nima za posledico kršitev obdolženčeve pravice do izjave, sama po sebi še ne pomeni, da je državni tožilec s podajo takega predloga prekludiran in da je sankcija za takšno zamudo odprava pripora. O tem, da gre za instrukcijski rok, je mogoče sklepati tudi na podlagi četrtega odstavka 184. člena ZKP, ki določa, da če se državni tožilec roka ne drži, mora o razlogih obvestiti Vrhovno državno tožilstvo. Sankcija za zamudo torej ni, da je predlog za podaljšanje pripora nedovoljen in da tožilčevi prekoračitvi nujno sledi odprava pripora. Vložnika ne trdita, da je bila zaradi prepozne vložitve predloga obdolžencem kratena ali celo onemogočena pravica do izjave po drugem odstavku 272. člena ZKP. Nasprotno, iz izpodbijanega sklepa o podaljšanju pripora je razvidno, da so se vložniki zahteve za varstvo zakonitosti o predlogu za podaljšanje pripora izjavili, sodišče, ki je o predlogu državnega tožilca odločilo pravočasno, pa se je glede teh njihovih navedb opredelilo. Zaradi tožilčevega nespoštovanja roka iz drugega odstavka 205. člena ZKP ni prišlo do okrnitve pravice obdolžencev do izjave. Zato Vrhovno sodišče sprejema stališči prvostopenjskega in višjega sodišča, da zaradi postopanja državnega tožilca sklep o podaljšanju pripora ni nezakonit.

6. Neutemeljene so navedbe, da pri obdolžencih ni podan utemeljen sum, da so storili očitano jim kaznivo dejanje. Prvostopenjsko sodišče je svojo oceno o obstoju utemeljenega suma obširno obrazložilo. Pri tem je za vsako od posameznih izvršitvenih ravnanj, ki se obdolženim očitajo v obtožnici, natančno in temeljito navedlo, na podlagi katerih dokazov oziroma okoliščin sklepa o utemeljenosti suma. Na razlogih, ki izhajajo predvsem iz ugotovitev prikritih preiskovalnih ukrepov, je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen sum razumno obrazložen. Vložniki sicer navajajo, da so obdolženi v zagovorih trdili, da so prepovedano drogo kupovali za svojo porabo, da je več prič potrdilo, da droge od njih niso kupili in da izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov ne morejo pomeniti podlage za utemeljen sum, saj v komunikaciji prodaja in nakup droge nikoli nista bila izrecno omenjena. Te navedbe po vsebini pomenijo izključno izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

7. Zagovornik obdolžene P. K. tudi ne more uspeti z navedbo, da ne njemu ne obdolženi ni bil vročen zvočni zapis oziroma prepis zaslišanja kriminalista, s čimer utemeljuje kršitev pravice do obrambe. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zahteve kršitve zakona konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti. Vložnik ne konkretizira, kako je ta okoliščina v postopku odločanja o predlogu za podaljšanje pripora vplivala na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa o podaljšanju pripora. S tega vidika je nesubstancirana tudi navedba zagovornika R. Ž., da bi moralo sodišče postaviti predlaganega izvedenca medicinske stroke preden je izdalo sklep o podaljšanju pripora.

8. Vložniki navajajo tudi, da pri obdolžencih ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Prvostopenjsko sodišče je namreč konkretno obrazložilo, zakaj je pri vsakem od obdolžencev podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, s čimer se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje. Pri tem se je sklicevalo na predkaznovanost zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, pri obdolženem M. U. pa na predkaznovanost zaradi drugovrstnih kaznivih dejanj. Pri obdolženih P. K., M. U. in R. Ž. je sodišče izpostavilo, da naj bi imeli svoj krog odjemalcev, za posamezna dejanja prodaje oziroma nakupa droge pa naj bi si organizirali prevoze. P. K. in M. U. naj niti hišna preiskava, pri kateri jima je bila droga zasežena, ne bi odvrnila od nadaljnjega nakupovanja oziroma prodaje. Aktivno naj bi se v mrežo preprodaje drog vključil tudi V. S., ki je Ž. povezal z dobavitelji. Vsi štirje obdolženci naj bi si s prodajo droge zaslužili sredstva za nakup droge za lastne potrebe. Za vse je sodišče na zadostni stopnji verjetnosti razumno ugotovilo, da naj bi prepovedane droge prodajali v okviru organizirane in utečene aktivnosti. Vse te okoliščine kažejo na tolikšno mero vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj, da je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti utemeljen.

9. Ob teh okoliščinah se za neutemeljene izkažejo tudi navedbe, da je ukrep pripora nesorazmeren in da bi bilo mogoče zasledovani cilj doseči tudi z blažjim ukrepom hišnega pripora. Glede na to, da so bili vsi obdolženci že obsojeni, P. K., M. U. in R. Ž. pa so celo specialni povratniki, da so brez zaposlitve in prejemniki denarne socialne pomoči, ki naj bi si s preprodajo droge zagotavljali lahek in hiter vir zaslužka, dobro pa naj bi tudi poznavali razmere na trgu prepovedanih drog ter prodajalcev in odjemalcev prepovedanih drog, je razumen zaključek, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti na drugačen način. Tako sklepanje samo še utrjuje okoliščina, da se vsem štirim obdolžencem med drugim očita prodaja izjemno nevarne droge heroin. Ob vsem tem niti dejstvo, da se obdolžencem očitajo prodaje razmeroma majhnih količin prepovedane droge, ne utemeljuje odreditev blažjega ukrepa od pripora. Pri tem Vrhovno sodišče sprejema razloge pritožbenega sodišča v zvezi z navedbami vložnikov, da naj bi se obdolženci v priporu odvadili jemanja droge in zato dejanj ne bi ponavljali. Odvajanje od drog je namreč dolgotrajen in zahteven proces. Razmeroma kratka prisilna odtegnitev od prepovedanih drog, ne more pomeniti zagotovila, da obdolženci na prostosti ne bi spet nadaljevali s preprodajo drog, ki bi jim omogočala zaslužek za nabavo drog za lastno uporabo. Razumno je sklepanje v napadeni pravnomočni odločbi, da ni podlage za prognozo, da je mogoče z milejšimi ukrepi obdolžencem preprečiti ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj, ki predstavljajo nevarnost za življenje oseb, ki bi drogo od njih nabavljale.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jih je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 8230/2017
• Sodba XI Ips 280/2009-503 (XI Ips 89/2009)
• VSC Sklep I Kp 53718/2020