VSRS Sodba II Ips 242/2016

Jedro

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je po 2. in 3. členu ZLDSP na posameznih delih stavb družbeno lastnino in s tem pravico uporabe in razpolaganja pridobil investitor gradnje. Tožena stranka je s predloženimi listinami izkazala, da je bila njena pravna prednica leta 1960 investitor gradnje večstanovanjske zgradbe, v kateri se nahaja sporni prostor. Pravilno je tudi materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da je lahko investitor in lastnik (tedaj imetnik pravice uporabe in razpolaganja) kljub drugačni projektni dokumentaciji pred prodajo posameznih delov stavbe kupcem, skupen del stavbe preoblikoval v samostojen posamezni del zgradbe. Po sedaj veljavnem 109. členu SPZ lahko to stori z enostranskim pravnim poslom, sodna praksa pa priznava tudi dejansko etažiranje, brez formalnega pravnega akta.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka že ob zaključku gradnje prostor, ki je bil sicer po projektni dokumentaciji namenjen sobi za sestanke hišnega sveta, spremenila v poslovni prostor s samostojnim vhodom in odjemnim mestom za električno in toplotno energijo, da je ta prostor imela v posesti od zaključka gradnje in ga je od leta 1967 oddajala različnim društvom. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica le s predloženimi prodajnimi pogodbami od leta 1993 (manjkajo prve pogodbe, po katerih je pravica uporabe prešla od pravne prednice tožene stranke do družbe A., p. o.), projektno dokumentacijo, mnenjem projektanta in točkovanjem stanovanja iz leta 2014 (A7) ni uspela dokazati, da je pravna prednica tožene stranke res naknadno s prodajnimi pogodbami na etažne lastnike prenesla tudi pravico uporabe na spornem prostoru. Sodišče druge stopnje je tako pravilno odločilo, da je sporni del stavbe posebni del, da je pravna prednica tožene stranke na njem obdržala pravico uporabe in da se je na podlagi 5. člena ZLNDL njena pravica uporabe spremenila v lastninsko pravico.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo z dne 26. 8. 2014 od sodišča zahtevala, naj ugotovi, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice na posameznem delu št. 321 v stavbi št. ... k. o. ... v korist tožene občine do celote, naj se izbriše ta lastninska pravica in vpiše lastninska pravica v korist vsakokratnih lastnikov posameznih delov od št. 301 do 320 v stanovanjski stavbi na naslovu ... , št. stavbe ... k. o. ....

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Odločilo je, da sporni prostor predstavlja skupni del zgradbe in je v solastnini vseh etažnih lastnikov.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je pravna prednica tožene občine, ki je bila investitor izgradnje večstanovanjske zgradbe, na podlagi 3. člena Zakona o lastnini na delih stavb (Ur. l. SFRJ, št. 16/59 - v nadaljevanju ZLDS) lahko ob izgradnji z enostranskim pravnim poslom spremenila načrtovan skupni del stavbe v posebni del in na njem sama obdržala pravico uporabe. Poudarilo je, da je to lahko opravila tudi konkludentno, s tem da je prostor obdržala v posesti in ga oddajala v najem. Tako je odločilo, da se je na podlagi 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) njena pravica uporabe spremenila v lastninsko pravico in je vpis v zemljiški knjigi pravilen.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 100/2016 dopustilo revizijo tožnice glede vprašanja, ali sporni prostor predstavlja posamezni del ali skupni prostor v smislu določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) in glede vprašanja pravilne materialnopravne podlage za lastninjenje predmetnega prostora.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnica vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja pri stališču, da sporni prostor predstavlja skupni del v smislu določb SZ/91, SZ-1 in Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in je po določbah SZ/91 postal solastnina etažnih lastnikov. Poudarja, da ves čas ni bilo sporno, da je v gradbenih dokumentih ta prostor opredeljen kot skupni prostor. Meni, da je napačno stališče, da je tožena stranka zato, ker je imela ta prostor v posesti, na tem prostoru pridobila tudi pravico uporabe. Pravico do posesti so imeli etažni lastniki, kar potrjuje tudi določba tretjega odstavka 190. člena SZ-1, ki določa, da se pravica uporabe ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe. Poudarja, da tožena stranka ni imela pravice, da bi lahko enostransko in povsem neformalno zgolj s konkludentnimi ravnanji spreminjala uporabo prostorov v nasprotju z gradbeno dokumentacijo. Zgolj to, da je bila ob uveljavitvi ZLNDL na tem prostoru vpisana pravica uporabe na toženo stranko, še ne pomeni, da je res na podlagi tega zakona na njem pridobila lastninsko pravico. Treba je namreč ugotoviti kdo je bil dejanski imetnik pravice uporabe, to pa se po tretjem odstavku 190. člena SZ-1 ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, po katerih je potekala gradnja. Poudarja, da ravnanje toženke predstavlja prepovedan akt oblastvenega ravnanja, saj takšen način ni nikoli predstavljal zakonsko dovoljene podlage za preoblikovanje skupnega dela v posamezni del stavbe. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da v primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi sodbo samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila po predlogu revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da:

- je tožnica ena od etažnih lastnikov v večstanovanjski zgradbi ...;

- je bil sporni prostor v projektni dokumentaciji zasnovan kot soba za hišni svet ...;

- je sporni prostor od izgradnje dalje leta 1967 imela v posesti tožena stranka in ga je oddajala v najem različnim društvom;

- je bil sporni prostor v etažnem načrtu iz maja 1998 opredeljen kot posamezen del - lokal in ne kot skupni prostor;

- je bila lastninska pravica na spornem prostoru vknjižena na toženo stranko na podlagi poizvedovalnega zapisnika z dne 12. 1. 1971 in 5. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL);

- iz projekta za gradnjo pet-etažnega stanovanjskega bloka in iz tehničnega poročila k glavnemu projektu izhaja, da v objektih niso bili predvideni poslovni prostori ampak poleg stanovanj le več prostorov za skupne družbene ustanove komunalno-stanovanjskega tipa kot otroški vrtec, hišni svet. Delavnica;

- da iz mnenja projektanta stavbe izhaja, da so bili skupni deli večstanovanjskega objekta ... 1 - 21 (smetarnik, soba za hišni svet, pralnica, kolesarnica) že od izgradnje vrednoteni v prodajni ceni stanovanj ter da so bili navedeni prostori v času projektiranja izoblikovani in zasnovani kot standardni skupni prostori posameznega vhoda.

10. Vrhovno sodišče je že v več zadevah pojasnilo (npr. II Ips 192/2014, II Ips 262/2009 in II Ips 420/2011, II Ips 202/2012) da sta sicer za nastanek etažne lastnine v klasičnem sistemu civilnega prava potrebna pravni naslov (pravni posel ali odločba sodišča) in pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo), da pa je v obdobju družbenolastninskega sistema običajno etažna lastnina nastala brez pravne podlage, zgolj na podlagi dejstva, da v stanovanjski stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot, in z njihovo prodajo kupcem. Po uveljavljeni sodni praksi se pravno varstvo priznava tudi pravicam pridobljenim na podlagi dejansko nastale (neformalne, nevknjižene) etažne lastnine. Razlog za tako sodno prakso je, da razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati s sedaj jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava, pač pa je treba upoštevati ureditev v času nastanka pravic, njihovo tranzicijo v nov sistem stvarnega prava in neusklajenost zemljiškoknjižno vpisanih pravic z dejanskimi.

11. Vrhovno sodišče je v več zadevah (na primer v zadevi II Ips 785/2009) tudi zavzelo stališče, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj za pridobitev te pravice in da se je ta lahko prenašala tudi izvenknjižno. Za odločitev v obravnavani zadevi je zato pomembna ocena, ali je tožnici uspelo dokazati, da je bila na njenega pravnega prednika s prodajno pogodbo res prenesena tudi pravica uporabe na spornem prostoru in se je tako na podlagi določb SZ o lastninjenju posebnih in skupnih delov v večstanovanjski zgradbi preoblikovala v (so)lastninsko pravico.

12. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je po 2. in 3. členu ZLDS na posameznih delih stavb družbeno lastnino in s tem pravico uporabe in razpolaganja pridobil investitor gradnje. Tožena stranka je s predloženimi listinami izkazala, da je bila njena pravna prednica leta 1960 investitor gradnje večstanovanjske zgradbe, v kateri se nahaja sporni prostor. Pravilno je tudi materialnopravno izhodišče sodišča druge stopnje, da je lahko investitor in lastnik (tedaj imetnik pravice uporabe in razpolaganja) kljub drugačni projektni dokumentaciji pred prodajo posameznih delov stavbe kupcem, skupen del stavbe preoblikoval v samostojen posamezni del zgradbe. Po sedaj veljavnem 109. členu SPZ lahko to stori z enostranskim pravnim poslom, kot rečeno pa sodna praksa priznava tudi dejansko etažiranje, brez formalnega pravnega akta.

13. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka že ob zaključku gradnje prostor, ki je bil sicer po projektni dokumentaciji namenjen sobi za sestanke hišnega sveta, spremenila v poslovni prostor s samostojnim vhodom in odjemnim mestom za električno in toplotno energijo, da je ta prostor imela v posesti od zaključka gradnje in ga je od leta 1967 oddajala različnim društvom. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da tožnica le s predloženimi prodajnimi pogodbami od leta 1993 (manjkajo prve pogodbe, po katerih je pravica uporabe prešla od pravne prednice tožene stranke do družbe A., p. o.), projektno dokumentacijo, mnenjem projektanta in točkovanjem stanovanja iz leta 2014 (A7) ni uspela dokazati, da je pravna prednica tožene stranke res naknadno s prodajnimi pogodbami na etažne lastnike prenesla tudi pravico uporabe na spornem prostoru. Sodišče druge stopnje je tako pravilno odločilo, da je sporni del stavbe posebni del, da je pravna prednica tožene stranke na njem obdržala pravico uporabe in da se je na podlagi 5. člena ZLNDL njena pravica uporabe spremenila v lastninsko pravico. Tako je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 104/2017
• VSRS Sodba II Ips 300/2016
• VSRS Sodba II Ips 244/2018