VSRS Sodba II Ips 212/2017

Jedro

V primeru, ko je toženka objavila očitke o tožnikovem nepoštenem, celo nezakonitem delovanju, bi tožnik lahko dosegel namen popravka le, če bi bil njegov odgovor vsebinski.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeče združenje mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženki povrniti njene revizijske stroške v znesku 428,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Toženka je odgovorna urednica informativnega programa televizijske hiše Z. Ta je 15. 11. 2016 v oddaji ... objavila prispevek z naslovom "A.-ovi milijoni v tujino". V njem je tožečemu združenju očitala, da denarja, ki bi moral pripasti slovenskim umetnikom, ti niso dobili. Združenje ga je namreč nakazovalo podjetju v tujino, za svoje poslovanje pa naj ne bi imelo dovoljenja. Njegovo poslovanje je prikazala kot problematično in sporno ter celo protipravno. Tožnikov zahtevek za objavo popravka je toženka zavrnila, zato ga uveljavlja s tožbo, in sicer z bistveno vsebino:

"Ni res, da naj bi A. denar raje nakazoval v Švico, namesto da bi ga delil slovenskim upravičencem.

Ni res, da B. od A.-ja ali C. ni dobila niti evra.

Ni res, da naj bi denar v Švici brez kakršnegakoli obvestila poniknil.

Ni res, da naj bi v letih, ko je A. milijone nakazoval v Švico, denar dobila le peščica avtorjev, ostali pa niso videli niti centa.

Ni res, da A. počne nekaj, za kar sploh nima dovoljenja."

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter zahteva povračilo stroškov revizijskega postopka.

Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in uvodoma predlaga branje določbe četrtega odstavka 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Ocenjuje, da iz nje primarno izhaja popravek kot zanikanje, pa tudi širše izvrševanje te pravice, to je argumentiran prikaz nasprotnih dejstev. Po njegovem mnenju med odklonilnimi razlogi iz 31. člena ZMed tudi ni razlogov, ki sta jih navedli sodišči nižjih stopenj, to so formalnost, nevsebinskost, pomanjkanje sporočilnega pomena,... Sicer pa tudi s formalnostjo po njegovi oceni ni nič narobe, saj jo je predvidel že zakonodajalec in presoje ni prepustil sodišču. Kot je določil tudi, da je objava popravka pravilo in ne izjema. Vrhovnemu sodišču predlaga pregled in premislek ob sodni statistiki, ki je ustavno pravico do popravka povsem omejila. Izpostavlja tudi ustavno zagotovljeno pravico do enakega varstva in odstop izpodbijane sodbe od obstoječe sodne prakse.

5. Toženka je na vročeno revizijo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišči nižjih stopenj sta tožbeni zahtevek zavrnili, ker sta ocenili, da zgoraj povzeta vsebina zahtevanega popravka ne ustreza namenu, zaradi katerega je pravica do popravka ustavno varovana. Je namreč brez vsebine in z ničemer ne zanika sporočilnega pomena objavljenega prispevka.

8. Po mnenju revidenta je tak pristop napačen, celo arbitraren. Sodišču ga ne narekuje ne zakon ne Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki je pravici do popravka dala naravo ustavno varovane pravice (40. člen Ustave).

9. Pri tem pozablja, da Ustava varuje tudi drugo stran. Popravek objavljenega obvestila namreč že po svoji naravi nujno poseže v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave). Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo, je tudi v tem primeru kot vselej v primeru kolizije ustavnih pravic treba iskati ravnovesje med njimi. Opraviti tehtanje, kateri pravici je v konkretnem primeru treba dati prednost in v kolikšnem obsegu. Nasprotno revidentovo stališče pa je zmotno.

10. K iskanju ravnovesja je pristopil že zakonodajalec. V 26. členu ZMed je prizadetemu priznal pravico do popravka objavljenega obvestila,¹ omejil pa jo je z odklonitvenimi razlogi iz prvega odstavka 31. člena istega zakona, med katerimi je tudi neizpolnjevanje namena, ki naj ga popravek ima.²

11. Pravica do popravka je primarno namenjena varstvu zasebnega interesa prizadetega posameznika, ki na ta način dobi enakovredno možnost (preko medijev), da zaščiti svoje osebnostne pravice (čast, dobro ime, ugled, zasebnost, dostojanstvo). Na drugi strani se z njo varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. Prizadeti na ta način torej dobi možnost, da je slišan, javnost pa možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje.

12. Kakšna mora biti vsebina popravka, torej narava zanikanja v njem, da bo dosegel svoj namen, je vselej odvisno od okoliščin konkretnega primera.³

13. Vrhovno sodišče pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da konkretne okoliščine niso takšne, da bi za varstvo tožnikovih pravic zadoščalo že zanikanje navedb v objavljenem besedilu. Zgoraj povzete vsebine popravka namreč ni mogoče oceniti drugače kot zgolj zanikanje objavljenega. V konkretnem primeru, ko je toženka objavila očitke o tožnikovem nepoštenem, celo nezakonitem delovanju, bi tožnik lahko dosegel zgoraj opisan namen popravka le, če bi bil njegov odgovor vsebinski. Tak odgovor bi, kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, tožnik s kratko navedbo nasprotnih dejstev lahko tudi podal (npr. s pojasnilom o razdeljevanju sredstev, o vlogi C., in podobnim). Ker jih ni, bi ugoditev tožbenemu zahtevku pomenila nesorazmeren poseg v toženkine ustavno varovane pravice, njihovo izvotlitev.⁴ Prav to bi nasprotovalo revizijsko izpostavljenima načeloma enakosti in pravne varnosti.

14. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

15. Odločitev, da tožeče združenje samo krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Toženki pa mora povrniti njene stroške postopka. Revizijsko sodišče ji je priznalo 750 odvetniških točk nagrade za revizijski postopek po 3. točki tarife št. 21 in 15,00 odvetniških točk za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR in skupaj z 22 % DDV znaša 428,38 EUR. Če tožeče združenje stroškov ne bo povrnilo v roku 15 dni, bo moralo plačati tudi zakonske zamudne obresti.

-------------------------------
¹ Četrti odstavek 26. člena ZMed opredeljuje vsebino popravka najprej v ožjem smislu, kot zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, nato pa tudi v širšem, kot navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev ter okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.
² Druga alinea prvega odstavka 31. člena ZMed: če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu.
³ V tem kontekstu je treba razumeti tudi v reviziji izpostavljeni odločbi.
⁴ O tem se je Vrhovno sodišče že večkrat izreklo. Primerjaj npr. odločbo II Ips 154/2015.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 154/2015
• VSRS Sodba II Ips 204/2017
• VSRS Sodba II Ips 85/2015