VSRS Sodba III Ips 24/2016

Jedro

V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka (d. o. o.) je od tožene stranke (države) vtoževala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja davčnih organov. Tožeča stranka naj bi kot leasingojemalka z leasingodajalcem marca 2010 sklenila dve pogodbi o finančnem leasingu za dve plovili. Davčna uprava RS, Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju davčni organ v Ljubljani) naj bi ravnal protipravno s tem, ko naj tožeči stranki na njeno zahtevo, podano aprila 2010, ne bi vrnil preveč plačanega vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 236.604,08 EUR v zakonsko določenem roku 21 dni, namesto tega pa naj bi tožečo stranko s sklepom z dne 13. 5. 2010 pozval na predložitev instrumenta zavarovanja, ki bi zagotavljal izpolnitev davčne obveznosti v višini 237.637,00 EUR v primeru neupravičenosti do vračila DDV. Tožeča stranka naj zato leasingodajalcu 1. 6. 2010 ne bi mogla plačati obroka po leasing pogodbah v višini 236.604,08 EUR, leasingodajalec pa naj bi zaradi tožničinega neplačila 25. 8. 2010 odstopil od obeh leasing pogodb. Protipravno naj bi ravnal tudi Davčni urad Koper (v nadaljevanju davčni organ v Kopru), ki naj bi z odločbo z dne 30. 9. 2010 leasingodajalcu še enkrat naložil plačilo že plačanega DDV-ja v višini 213.333,34 EUR, ki naj bi ga leasingodajalec skladno z določili leasing pogodb naložil v takojšnje plačilo tožeči stranki, slednja pa tega zneska ni mogla plačati. Če davčna organa ne bi izdala zgoraj navedenih odločb, leasingodajalec tožeči stranki dne 15. 10. 2010 ne bi odvzel plovil. Škoda tožeče stranke naj bi bila med drugim v tem, da ni dobila povrnjenega pologa za plovili v višini 448.000,00 EUR, niti zneskov, plačanih za dodatno opremo plovil, v višini 256.000,00 EUR.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1,323.995,90 EUR z zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka toženi stranki (II. točka izreka). Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na potrditev zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine v višini 704.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi za materialno škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala iz naslova pologa za plovili in iz naslova stroškov za dodatno opremo za plovili. Revizijo je vložila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila tožeča stranka 27. 3. 2017 na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru Srg 2017/6888 z dne 16. 2. 2017 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Ker je do njenega prenehanja prišlo po vložitvi revizije, je revizijsko sodišče kljub prekinitvi postopka (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) na podlagi drugega odstavka 207. člena ZPP odločilo o reviziji.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- Davčni organ v Ljubljani je s sklepom DT4230-1574/2010-08082-75 z dne 13. 5. 2010 (zgoraj in v nadaljevanju sklep z dne 13. 5. 2010) odločil, da je zavezanec za davek (tožeča stranka) za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izvršitvijo vračila DDV za davčno obdobje marec 2010 davčnemu organu dolžan predložiti instrument zavarovanja (s končnim rokom za njegovo unovčitev 12. 5. 2011), ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v višini 237.637,00 EUR. V postopku je bil ugotovljen dvom o upravičenosti tožničine zahteve za vračilo DDV.

- Z odločbo [Ministrstva za finance] DT-499-29-314/2010 z dne 30. 7. 2010 (v nadaljevanju odločba z dne 30. 7. 2010) je bilo pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 13. 5. 2010 ugodeno, sklep je bil odpravljen in zadeva vrnjena organu [prve stopnje] v ponoven postopek in odločanje.

- V ponovnem postopku je davčni organ v Ljubljani s sklepom DT4230-1973/2010-3-08082-75 z dne 31. 8. 2010 (v nadaljevanju sklep z dne 31. 8. 2010) ponovno odločil, da je zavezanec za davek (tožeča stranka) za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti pred izvršitvijo vračila DDV za davčno obdobje marec 2010 davčnemu organu dolžan predložiti instrument zavarovanja (s končnim rokom za njegovo unovčitev 28. 1. 2011), ki zagotavlja izpolnitev davčne obveznosti v višini 237.637,00 EUR. Davčni organ je obrazložil dvom o upravičenosti vračila DDV, kot tudi utemeljitev glede pričakovanja onemogočene oziroma otežene izpolnitve davčne obveznosti [za primer], da zahteva za vračilo davka ni bila upravičena.

- Tožeča stranka je zoper sklep z dne 31. 8. 2010 vložila pritožbo, vendar jo je nato dne 10. 11. 2010 umaknila, zato je bil izdan sklep [davčnega organa v Ljubljani] 4230-3601/2010-3-08082-75 z dne 24. 1[1]. 201[0] o ustavitvi pritožbenega postopka.

- Med tožečo stranko kot leasingojemalko in leasingodajalcem je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka prevzela vse obveznosti v zvezi z leasing pogodbo. Glede na ta dogovor je tožeča stranka prevzela plačilo DDV v znesku 213.333,34 EUR.¹

Presoja sodišča druge stopnje

7. Sodišče druge stopnje je v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala vračilo vstopnega DDV, presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je upravni organ po določilih Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) imel pooblastilo, da v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV zahteva od davčnega zavezanca predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja. Odprava oziroma razveljavitev odločbe davčnega organa še ne izkazuje odškodninske odgovornosti davčnega organa. Prav tako je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more odškodninsko odgovarjati, če je tožeča stranka plačilo obrokov lizinga vezala izključno na vračilo DDV, ne pa na rezultate svojega poslovanja.

8. V delu, v katerem je tožeča stranka uveljavljala, da naj bi davčni organ v Kopru šel še dlje in leasingodajalcu naložil plačilo istega že plačanega DDV, kar naj bi po njenem mnenju kazalo, da so davčni organi tožene stranke namerno in z namenom oškodovati tožečo stranko izdajali materialnopravno napačne odločbe, pa je sodišče druge stopnje pojasnilo, da je bila prevalitev plačila DDV pogodbeni dogovor med leasingodajalcem in tožečo stranko, zato tak pogodbeni dogovor nima za posledico vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in škodo, ki jo uveljavlja tožeča stranka.

Revizijske navedbe

9. Tožeča stranka v reviziji nasprotuje stališču sodišča druge stopnje in meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati kršitve davčnih organov, ki jih je ugotovila izvedenka finančne stroke. Sodišču druge stopnje očita, da za svoje stališče, da je utemeljenost pravice zahtevati vračilo DDV treba izkazati, ni navedlo nikakršne materialnopravne podlage. Prav tako mu očita, da mu je bila odvzeta pravica do izjasnitve glede določenih dejstev o vsebini sklepa z dne 13. 5. 2010 in odločbe davčnega organa druge stopnje z dne 30. 7. 2010, ki naj v postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi bila ugotovljena oziroma na katera naj se pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi bili sklicevali. Po drugi strani sodišču očita, da bi moralo upoštevati kršitve, ki naj bi jih ugotovil davčni organ druge stopnje, ki je odločal o pritožbah zoper odločbe davčnega organa prve stopnje. Na več mestih v reviziji tožeča stranka izpostavlja dejansko stanje, ki v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni bilo ugotovljeno.

10. Zmotna uporaba materialnega prava glede presoje protipravnosti ravnanja davčnega organa v Ljubljani naj bi bila po mnenju tožeče stranke podana, ker naj sodišče druge stopnje ne bi upoštevalo 73. člena ZDDV-1, pogoji za odbitek DDV pa naj ne bi imeli zakonske podlage. V zvezi z ravnanjem davčnega organa v Kopru, ki naj bi naložil leasingodajalcu v plačilo že plačani DDV, poudari, da je leasingodajalec v skladu s splošnimi pogoji poslovanja ponovno plačilo DDV naložil v plačilo leasingojemalcu - tožeči stranki, kar naj bi vodilo do nezmožnosti plačila obveznosti. Leasingodajalec naj bi zato tožeči stranki obe plovili odvzel, tožeči stranki pa naj bi nastala škoda.

Presoja utemeljenosti revizije

11. Revizija ni utemeljena.

12. Tožeča stranka na več mestih v reviziji smiselno uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Ker izpodbijanje dejanskega stanja ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), Vrhovno sodišče na tovrstne revizijske očitke ne odgovarja.

13. Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da okoliščina, da sodišče prve stopnje ni sledilo zaključkom izvedenke davčne finančne stroke, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je pravna presoja o obstoju elementov odškodninske odgovornosti naloga sodišča, ne izvedenke, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno povzeti zaključkov izvedenke glede obstoja elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke (7. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Tožničino revizijsko nasprotovanje temu stališču ni utemeljeno. Naloga izvedenca je, da poda izvid in mnenje s stališča svoje stroke (243. in 246. člen ZPP), ne sme pa prevzeti funkcije sojenja. Sodišče zato v delu, v katerem izvedenec presega okvire svojih nalog, izvida in mnenja ne sme upoštevati.²

14. Tožeča stranka v zvezi s 14., 15., 16. in 17. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka - kršitev pravice do izjave, ker naj bi sodišče druge stopnje navajalo novosti (glede dejanskega stanja), na katere naj se pravdni stranki v postopku pred sodiščem prve stopnje ne bi bili sklicevali, niti naj se nanje ne bi bilo sklicevalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe. Revizijski očitki bistvene kršitve določb pravdnega postopka so neutemeljeni.

15. V uvodnem delu 14. točke obrazložitve sodbe sodišče druge stopnje sploh ni ugotavljalo dejstev ali se sklicevalo na dokaze, kot to očita tožeča stranka, temveč je zgolj povzelo besedilo določbe prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1. Na to določbo se je sklicevala tožena stranka vse od odgovora na tožbo dalje, pa tudi sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve svoje sodbe, kar pomeni, da je tožeča stranka imela možnost izjaviti se o tej pravni podlagi in ji pravica do izjave ni bila kršena (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

16. Vsebino sklepa davčnega organa v Ljubljani z dne 13. 5. 2010 in odločbe Ministrstva za finance kot davčnega organa druge stopnje z dne 30. 7. 2010 je v zvezi s protipravnostjo kot eno izmed predpostavk odškodninske odgovornosti ugotavljalo že sodišče prve stopnje (glej 2. in 3. alinejo 6. točke obrazložitve zgoraj oziroma 1. in 2. alinejo 4. točke in 15. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišče druge stopnje je v 15., 16. in 17. točki podrobneje ugotovilo dejstva o vsebini tega sklepa in odločbe, ki jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. Procesna zakonodaja ugotavljanje dejanskega stanja na pritožbeni stopnji dopušča (glej npr. 347. člen ZPP), da bi bil kršen postopek, ki je vodil do ugotovitve novih dejstev na pritožbeni stopnji, tožeča stranka ne očita. Sodišče druge stopnje z ugotavljanjem vsebine sklepa z dne 13. 5. 2010 in odločbe z dne 30. 7. 2010 ni kršilo določbe 7. in 212. člena ZPP, saj je na ta način zgolj ugotavljalo ravnanje davčnega organa, ki ga je tožeča stranka zatrjevala kot pravno relevantnega z vidika odškodninske odgovornosti že v tožbi, četudi morda v tožbi in kasnejših pripravljalnih vlogah ni navedla celotne vsebine tega sklepa in odločbe. Ravnanje davčnega organa v Ljubljani, kot je razvidno iz sklepa z dne 13. 5. 2010 in odločbe z dne 30. 7. 2010, je bilo jedro obravnavanega spora že od vložitve tožbe dalje, zato ni mogoče slediti revizijskemu očitku, da naj bi bila tožeči stranki kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) v zvezi z vsebino tega sklepa in odločbe.

17. Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na določbi 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), ki daje vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Kot je obrazložilo že sodišče druge stopnje, morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti po tej določbi URS kumulativno podane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost).

18. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava glede presoje protipravnosti ravnanja davčnega organa v Ljubljani ni utemeljen. V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom. Ker je bilo ravnanje davčnega organa v Ljubljani zakonito, za odločitev o reviziji niso odločilnega pomena preostali očitki, vezani na presojo protipravnosti njegovega ravnanja.

19. Tožeča stranka v reviziji zmotno vztraja, da naj bi bilo ravnanje davčnega organa v Kopru, ki naj bi naložil leasingodajalcu v plačilo že plačani DDV, v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku sodišča druge stopnje o odsotnosti vzročne zveze, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče druge stopnje. Trditve tožeče stranke so v tem delu namreč nesklepčne. Tožeča stranka kot materialno škodo, na katero se še nanaša revizija, uveljavljala plačilo pologa za plovili in plačilo stroškov za dodatno opremo za plovili, do vrnitve teh zneskov pa ni upravičena po razvezi pogodb o leasingu. Glede na to, da tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da naj bi leasingodajalec od pogodb o leasingu odstopil 25. 8. 2010, odločba davčnega organa v Kopru pa naj bi bila po trditvah tožeče stranke izdana šele 30. 9. 2010,³ kar je po razvezi pogodb o leasingu, zatrjevano protipravno ravnanje davčnega organa v Kopru ne more biti v vzročni zvezi s škodnimi posledicami razveze pogodb.

20. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti kumulativno podane vse štiri predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Ker je pravilna presoja sodišča druge stopnje, da glede ravnanja davčnega organa v Ljubljani ni podana protipravnost oziroma da ni podana vzročna zveza med ravnanjem davčnega organa v Kopru in zatrjevano škodo, se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeljevati do revizijskih očitkov glede ostalih predpostavk, saj to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev o reviziji.

Odločitev o reviziji

21. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na navedbe, ki so bile odločilnega pomena za odločitev o reviziji.

22. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroške (II. točka izreka).

-------------------------------
¹ Plačilo tega zneska naj bi bilo glede na trditve tožeče stranke z odločbo davčnega organa v Kopru DT-0610-202/2010-8 z dne 30. 9. 2010 naloženo v plačilo leasingodajalcu.
² Prim. Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, UL RS, GV Založba, Ljubljana 2010, 252. člen ZPP, str. 494.
³ IV. točka tožbe.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba III Ips 75/2017
• Sodba II Ips 519/2001
• Sodba III Ips 91/99