<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba III Ips 56/2016

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:III.IPS.56.2016
Evidenčna številka:VS00004327
Datum odločbe:19.09.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba in sklep (III. točka) VSL I Cpg 160/2015
Datum odločbe II.stopnje:23.09.2015
Senat:Janez Vlaj (preds.), Vladimir Balažic (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Tomaž Pavčnik, Jan Zobec
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:sklep nadzornega sveta - ničnost sklepa nadzornega sveta - odpoklic predsednika uprave - razlogi za odpoklic - dopuščena revizija - sklep o dopustitvi revizije - dovoljenost pritožbe

Jedro

V primeru, če ima sklep nadzornega sveta oblikovalni učinek, pride lahko v poštev analogna (in na podlagi 14. člena OZ smiselna) uporaba določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb. Če sklepu nadzornega sveta ZGD-1 (ali statut) pripiše učinek nastanka, spremembe ali prenehanja pravic in dolžnosti v konkretnem pravnem razmerju, je takšen sklep lahko podvržen tudi civilnopravnim sankcijam za primer njegove morebitne neveljavnosti. To zahtevajo že razlogi pravne varnosti.

Vrhovno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ničnost načeloma res učinkuje ex tunc. Vendar pa je treba njene učinke v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ob odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic, iz razlogov pravne varnosti izjemoma omejiti. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da je odpoklic člana uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. To pomeni, da se novo imenovani član uprave, ki je bil veljavno imenovan in je nadomestil odpoklicanega člana uprave, lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije, prav tako tudi družba sama in tretji v pravnem prometu. V vsakem trenutku mora biti jasno, kdo je pristojen za sprejemanje odločitev družbe v njenem imenu.

V primeru, da za sprejem sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave niso bili podani pogoji za odpoklic iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1, je ničnost sklepa nadzornega sveta primerna sankcija.

Izrek

I. Revizija z dne 9. 2. 2016 se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.944,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo z dne 1. 9. 2014 ugotovilo, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013, ki se je nanašal na odpoklic tožnika z mesta predsednika uprave tožene stranke, ničen in brez pravnega učinka (1. točka izreka), zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev v primarnem in podrejenem tožbenem zahtevku, da je ničen in brez pravnega učinka sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 o imenovanju A. A. za začasnega predsednika uprave zaradi pomanjkanja pravnega interesa (2. točka izreka) ter zavrnilo primarni in podrejeni tožbeni zahtevek, da je ničen in brez pravnega učinka vpis v sodnem registru z dne 29. 5. 2013 o spremembi zastopnika tožene stranke (3. točka izreka). Odločilo je tudi, da bo o tožbenem zahtevku tožnika za plačilo odškodnine v zvezi z nepremoženjsko škodo v višini 80.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnih stroških odločalo po pravnomočnosti delne sodbe (4. točka izreka). Sodišče prve stopnje je že pred tem s sklepom z dne 6. 6. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 19. 6. 2014 sklenilo, da se tožba v zvezi z določenimi tožbenimi zahtevki zavrže (I. točka izreka) oziroma odstopi v pristojno odločanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom z dne 23. 9. 2015 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo v 1. točki izreka izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene stroške pritožbenega postopka zoper delno sodbo z dne 1. 9. 2014 (V. točka izreka). Sodišče druge stopnje je odločilo tudi o pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 6. 6. 2014 v zvezi s popravnim sklepom z dne 19. 6. 2014 (I. in II. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke s sklepom III DoR 160/2015 z dne 12. 1. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v primeru, da za sprejem sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave niso bili podani pogoji za odpoklic iz drugega odstavka 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), ničnost sklepa nadzornega sveta primerna sankcija.

4. Po dopustitvi revizije je tožena stranka zoper III. točko izreka sodbe in sklepa sodišča druge stopnje vložila revizijo (v nadaljevanju tudi dopuščena revizija) zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev.

Presoja dovoljenosti revizije

6. V obravnavanem primeru je tožena stranka poleg dopuščene revizije z dne 9. 2. 2016 (III Ips 56/2016), ki je predmet obravnave te odločbe, vložila tudi neposredno revizijo z dne 2. 12. 2015 (III Ips 25/2016). Okoliščina, da naj bi bilo treba neposredno revizijo (III Ips 25/2016) zaradi nedoseganja revizijskega praga 200.000,00 EUR zavreči kot nedovoljeno, ni razlog za nedovoljenost dopuščene revizije (III Ips 56/2016). Pri odločanju o dopuščeni reviziji in neposredni reviziji, ki ju vloži ista pravdna stranka, ne gre za odločanje o eni sami reviziji, ampak za odločanje o dveh revizijah. Procesne predpostavke za dovoljenost ene in druge revizije se deloma razlikujejo in se preizkušajo ločeno.1 Drugačno stališče tožnika v odgovoru na revizijo je zmotno.

7. Zoper sklep o dopustitvi revizije ni pritožbe (četrti odstavek 367.c člen ZPP). Sklepa o dopustitvi ni mogoče izpodbijati niti v odgovoru na revizijo.2 Po vložitvi dopuščene revizije se presoja zgolj njena dovoljenost. Tožnik tako ne more uspeti z očitki v odgovoru na revizijo, da naj predlog tožene stranke za dopustitev revizije ne bi izpolnjeval pogojev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP in da naj bi bilo zato treba predlog za dopustitev revizije zavreči na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP.

8. Očitek tožnika v odgovoru na revizijo, da naj dopuščena revizija ne bi bila ustrezno obrazložena (tretji odstavek 373. člena ZPP), ni utemeljen. Tožena stranka v reviziji graja analogno uporabo 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v obravnavanem primeru in navaja argumente, zakaj naj ničnost sklepa nadzornega sveta v primeru neutemeljenega odpoklica člana uprave ne bi bila primerna sankcija.

9. Tožnik prav tako ne more uspeti z očitkom v odgovoru na revizijo, da tožena stranka nima pravnega interesa za revizijo, ker naj bi bilo dopuščeno vprašanje zgolj teoretično, odgovor nanj pa brez konkretnih posledic za obravnavni spor. Presoja, ali je odgovor na dopuščeno vprašanje odločilnega pomena za odločitev o reviziji, namreč sodi v okvir presoje utemeljenosti revizije.3

Ugotovljeno dejansko stanje

10. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

- Nadzorni svet tožene stranke je 22. 5. 2013 sprejel sklep o odpoklicu tožnika kot predsednika uprave tožene stranke iz ekonomsko-poslovnih razlogov po četrti alineji drugega odstavka 268. člena ZGD-1. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik kot predsednik uprave v zvezi z zahtevo po objavi določenih spremenjenih okoliščin zavajal nadzorni svet in s tem škodljivo ravnal, predvsem pa izgubil zaupanje članov nadzornega sveta. Poleg tega je obrazložitev sklepa vsebovala tudi očitke tožniku v zvezi z oblikovanjem predloga dnevnega reda skupščine, poročanjem nadzornemu svetu, komuniciranjem v javnosti ter v zvezi z zahtevami nadzornega sveta po spremembah poslovnega in finančnega načrta družbe.

- Če tožnik ne bi bil predčasno odpoklican, bi mu mandat predsednika uprave potekel 15. 10. 2014.

Presoja sodišč prve in druge stopnje

11. Glede sankcije je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je uveljavljanje ničnosti sklepov nadzornega sveta delniške družbe možno, čeprav ZGD-1 takšne možnosti ne ureja. Sklepe nadzornega sveta je opredelilo kot korporacijskopravne posle, ki so upoštevaje 86. člen v zvezi s 14. členom OZ nični, če so bile pri njihovem sprejetju kršene določbe zakona ali statuta bodisi glede vsebine sklepa ali glede postopka njihovega sprejemanja (5. točka oziroma 4. in 5. stran obrazložitve delne sodbe sodišča prve stopnje).

12. Glede postopka sprejemanja sklepa nadzornega sveta tožene stranke o odpoklicu tožnika kot predsednika uprave tožene stranke je sodišče prve stopnje presodilo, da niso bile podane procesne kršitve, ki bi lahko povzročile ničnost sklepa nadzornega sveta. Glede utemeljenosti odpoklica tožnika je sodišče prve stopnje presodilo, da zakonski razlogi za odpoklic predsednika uprave iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1 niso bili podani. Glede na obrazloženo je zaključilo, da je sklep nadzornega sveta tožene stranke z dne 22. 5. 2013 ničen.

13. Sodišče druge stopnje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni imela izkazanega zakonskega razloga za odpoklic tožnika z mesta predsednika uprave. Pritožbene očitke tožene stranke, da ničnostna sankcija v konkretnem primeru ne more priti v poštev, je zavrnilo kot neutemeljene (31. - 33. točka obrazložitve sodbe in sklepa sodišča druge stopnje).

Revizijske navedbe

14. Tožena stranka v reviziji ob sklicevanju na sodno prakso VS RS (III (pravilno VIII) Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006 v zvezi z II Ips 65/1998 z dne 20. 4. 1999, III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011) meni, da je Vrhovno sodišče zavzelo načelno možnost uveljavljanja ničnosti sklepa nadzornega sveta v postopkih, kjer se uveljavlja ničnost vpisa v sodni register, medtem ko naj bi v postopkih odpoklica člana uprave sprejelo odklonilno stališče do možnosti uveljavljanja ničnosti sklepa nadzornega sveta.

15. Tožena stranka v reviziji nadalje meni, da ničnost sklepa nadzornega sveta ni primerna sankcija v primeru spora, ali je obstajal zakonit odpoklicni razlog, še zlasti ne v primeru, ko je bil sklep nadzornega sveta sprejet postopkovno pravilno in zato predstavlja nedvomno voljo nadzornega sveta tožene stranke, glede česar naj bi se Vrhovno sodišče že izreklo v zadevi VIII Ips 239/2005. Ničnost sklepa nadzornega sveta naj bi zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja in torej reintegracijo odpoklicane osebe, te pravice pa odpoklicani član uprave nima. Ker te pravice nima oziroma ker nima pravice do odprave vseh posledic sklepa o odpoklicu, po mnenju tožene stranke tudi nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti takega sklepa. Razglasitev sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave za ničnega (ex tunc) naj bi vnašala negotovost v pravni promet gospodarske družbe, saj naj bi se s tem lahko postavilo pod vprašaj imenovanje novega člana uprave, ki je nadomestil odpoklicanega člana, in vsa dejanja, ki jih je tak član uprave izvedel v svojstvu člana uprave.

16. Tožena stranka v reviziji izpostavlja, da naj avtomatično širjenje sankcije ničnosti po obligacijskem pravu na korporacijske akte ne bi bilo primerno, ker po OZ uveljavljanje ničnosti časovno naj ne bi bilo omejeno, po korporacijskem pravu pa je (391. člen ZGD-1), in ker naj bi na ničnost po OZ pazilo sodišče po uradni dolžnosti, na ničnost po korporacijskem pravu pa le, če je ničnost posebej uveljavljana. Glede na to, da naj bi bila ničnost že v obligacijskem pravu skrajna sankcija, korporacijska zakonodaja pa je poleg tega natančna in utesnjujoča glede zahtevkov, ki jih omogoča, naj analogna uporaba 86. člena OZ v primeru, kot je obravnavani, ne bi bila primerna.

17. Kot nadalje navaja tožena stranka v reviziji, naj bi bila že v splošnem obligacijskem pravu ničnost sankcija za kršitev predpostavk, ki so določene v splošnem interesu in ne le v korist strank. Ob primerjavi s sankcijami za sklepe skupščine (ničnost, ko gre za varstvo upnikov družbe, javnega interesa, javnega reda, torej varstvo interesov izven družbe, oziroma izpodbojnost, ko gre za nasprotovanje zakonu ali statutu, torej takrat, ko se poseže v notranja razmerja v družbi) tožena stranka izpostavlja, da je odpoklic člana uprave zadeva, ko pride do urejanja razmerja med dvema organoma družbe in naj torej ne bi šlo za interese izven družbe, zato naj bi bila ničnostna sankcija z vidika korporacijskega prava neumestna.

18. Tožena stranka v reviziji nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da varovanje interesa tožnika z odpravnino ne more vplivati na stopnjo sankcije za nezakonitost sklepa nadzornega sveta in da naj bi nasprotna razlaga izvotlila zakonsko omejitev dopustnih razlogov za odpoklic člana uprave. Tožena stranka vztraja, da je pravni interes odpoklicanega člana uprave v zadostni meri varovan z institutom odpravnine. Nadalje navaja, da tudi če se odpoklicanemu članu uprave prizna interes, da se o (ne)veljavnosti odpoklica kot o predhodnem vprašanju odloči s pravnomočno sodbo, je ta interes mogoče varovati že z ugotovitvenim zahtevkom, da za sprejem sklepa nadzornega sveta niso bili podani pogoji za odpoklic člana uprave.

19. V primeru, če naj bi se ničnost sankcija vendarle uporabila, se tožena stranka zavzema za analogno uporabo drugega odstavka 90. člena OZ.

Presoja utemeljenosti revizije

20. Revizija ni utemeljena.

21. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je bila revizija dopuščena le glede vprašanja primernosti ničnostne sankcije za sklep nadzornega sveta. Ne glede na to, pa tudi glede na revizijske navedbe, je Vrhovno sodišče zaradi pomembnosti tematike odgovarjalo tudi na vprašanja zakonitosti tovrstne sankcije.

22. V obravnavanem primeru je nadzorni svet tožene stranke s sklepom odpoklical tožnika z mesta predsednika uprave tožene stranke, čeprav zakonski razlog za njegov odpoklic ni bil podan. Nepravilnosti v postopku odpoklica niso bile storjene.

23. Neutemeljen je revizijski očitek, da naj bi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhajalo stališče, da ni možno uveljavljati ničnosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave. V sodbi in sklepu III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011 je Vrhovno sodišče zavzelo načelno stališče o sankcijah za primer neveljavnih sklepov nadzornega sveta delniške družbe: V primeru, če ima sklep nadzornega sveta oblikovalni učinek, pride lahko v poštev analogna (in na podlagi 14. člena OZ smiselna) uporaba določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb. Če sklepu nadzornega sveta ZGD-1 (ali statut) pripiše učinek nastanka, spremembe ali prenehanja pravic in dolžnosti v konkretnem pravnem razmerju, je takšen sklep lahko podvržen tudi civilnopravnim sankcijam za primer njegove morebitne neveljavnosti. To zahtevajo že razlogi pravne varnosti.4 To načelno stališče je Vrhovno sodišče nato uporabilo v tistem konkretnem primeru, ko je delničar (med drugim) vložil tožbo za razveljavitev oziroma za ugotovitev ničnosti sklepov nadzornega sveta o imenovanju člana uprave5 zaradi nepravilnosti v postopku njegovega imenovanja.

24. Stališče, da je predvidena sodna pristojnost za primer vprašanja (ne)veljavnosti sklepa nadzornega sveta, je Vrhovno sodišče pred tem zavzelo že v sodbi II Ips 65/1998 z dne 20. 4. 1999, kjer je odpoklicani član uprave s tožbo (med drugim) zahteval ugotovitev ničnosti sklepa začasnega nadzornega sveta o njegovem odpoklicu zaradi nepravilnosti v postopku sprejemanja sklepa.6 Vrhovno sodišče je kasneje zavzelo drugačno stališče - da naj ne bi bilo mogoče uveljavljati ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepa nadzornega sveta - v sodbi in sklepu VIII Ips 239/2005 z dne 7. 11. 2006, kjer je razrešeni član uprave (med drugim) zahteval ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta o njegovi razrešitvi in odvzemu direktorskih pooblastil oziroma razveljavitev tega sklepa zaradi kršitev v postopku razrešitve, ugotovitev ničnosti oziroma razveljavitev sklepa o imenovanju novega direktorja ter ugotovitev, da je imel razrešeni direktor, kljub spornim sklepom organa tožene stranke, vseskozi status njenega direktorja. Vendar pa je Vrhovno sodišče to drugačno stališče zavzelo ob zmotnem distanciranju7 od prejšnje zadeve VS RS II Ips 65/1998. V zadevi VS RS II Ips 65/1998, namreč ni šlo za spor v zvezi z vpisom v sodni register, temveč za spor v zvezi s sklepom nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave zaradi kršitev v postopku odpoklica, kar je enako kot v zadevi VS RS VIII Ips 239/2005. Zapis v zadevi II Ips 65/1998, da pravna podlaga ni bila v 250. členu takratnega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) pa ne pomeni nič drugega kot to, da tožnik kot razlog za neveljavnost sklepa nadzornega sveta o odpoklicu ni navajal odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic iz 250. člena ZGD, temveč le kršitve v postopku, kar je enako kot v zadevi VS RS VIII Ips 239/2005. Stališče Vrhovnega sodišča v sodbi in sklepu VIII Ips 239/2005, ki sodbo II Ips 65/1998 interpretira tako, da, razen v registrskem postopku, ni mogoče uveljavljati ničnosti oziroma izpodbojnosti sklepov nadzornega sveta, je tako osamljeno. Zmoten pa je tudi revizijski zaključek tožene stranke, da naj glede na distanciranje Vrhovnega sodišča v novejši sodbi in sklepu III Ips 243/2008 od stališča v sodbi VIII Ips 239/2005 ne bi bilo mogoče uporabiti določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb v sporih zaradi odpoklica člana uprave. Kot že obrazloženo zgoraj, iz sodbe in sklepa VS RS III Ips 243/2008 izhaja dopustnost smiselne uporabe določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb v primeru sklepa nadzornega sveta, ki ima oblikovalni učinek; takšen sklep pa je tudi sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave.

25. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu III Ips 243/2008 navedlo razloge, zakaj vprašanja neveljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati na podlagi analogne uporabe določb ZGD-1 o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine delniške družbe: (1) bistveno različna narava razmerij, ki se oblikujejo med delničarji - člani skupščine in med člani nadzornega sveta (ali uprave) delniške družbe, ter (2) praviloma bistveno različna vsebina in pomen odločitev enega in drugega organa delniške družbe za zagotavljanje zaupanja javnosti ter sedanjih in bodočih vlagateljev v osnovno stanje delniške družbe.8 Prvič, tožena stranka že zato ne more uspeti z revizijskim očitkom o neprimernosti ničnostne sankcije za sklep nadzornega sveta, ki temelji na primerjavi ničnostnih in izpodbojnih razlogov za neveljavnost sklepov skupščine in ki glede na to primerjavo odpoklic člana uprave označuje zgolj kot urejanje razmerja med dvema organoma družbe, kjer naj zato ne bi šlo za varstvo interesov izven družbe [op.: in možnost uveljavljanja ničnosti]. Glede na odklonilno stališče Vrhovnega sodišča do analogne uporabe določb ZGD-1 o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine delniške družbe je za presojo, ali je sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave ničen, odločilna smiselna uporaba določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb. OZ pa med drugim določa, da je pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, nična (prvi odstavek 86. člena OZ). Drugič, z gornjim revizijskim očitkom tožena stranka ne more uspeti tudi zato, ker je ravno sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave (podobno kot sklep nadzornega sveta o imenovanju člana uprave) eden izmed redkejših sklepov nadzornega sveta, ki imajo ne le notranji učinek, ampak učinkujejo tudi navzven v razmerju do uprave in preko nje tudi v razmerju do tretjih, saj je ravno uprava tista, ki zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1) ter vzpostavlja pravna razmerja med delniško družbo in tretjimi.

26. Neutemeljene so tudi nadaljnje revizijske navedbe tožene stranke o neprimernosti širjenja sankcije ničnosti po obligacijskem pravu na korporacijskopravne posle zaradi odsotnosti časovne omejitve in načina uveljavljanja ničnosti ter revizijske navedbe o natančni in utesnjujoči korporacijski zakonodaji glede zahtevkov, ki jih omogoča.9 Prvič, neutemeljenost revizijskih očitkov tožene stranke izhaja že iz razlogov, ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v sodbi in sklepu III Ips 243/2008 v utemeljitev, zakaj vprašanja neveljavnosti sklepov nadzornega sveta ni mogoče presojati na podlagi analogne uporabe določb ZGD-1 o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine delniške družbe.10 Zato velja ravno obratno, neprilagojenost (med drugim) določbe o konvalidaciji sklepov skupščine vsebini in pomenu sklepov nadzornega sveta, nasprotuje analogni uporabi določbe 391. člena ZGD-1 o rokih za uveljavljanje ničnosti za sklepe nadzornega sveta. Drugič, ne drži, da po OZ ni možna časovna omejitev uveljavljanja ničnosti sklepa nadzornega sveta. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru uveljavljanja ničnosti sklepa nadzornega sveta sklicevanje na pravilo o (načelno) časovno neomejeni pravici do uveljavljanja ničnosti (93. člen OZ) ne bi smelo biti uspešno, če bi se ta pravica uveljavljala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, to je takrat, ko bi zavezanec zaradi vseh okoliščin primera, vključno s potekom časa, lahko upravičeno računal, da ne bo izpostavljen sankciji ničnosti sklepa nadzornega sveta, ker je upravičenec s svojim obnašanjem in odlašanjem vzbujal vtis, da ničnosti ne bo uveljavljal.11 In tretjič, ne drži revizijski očitek, da sodišče pazi na ničnost po uradni dolžnosti samo po določbah OZ (92. člen OZ). Tudi po veljavni ureditvi ZGD-1 pazi sodišče na ničnost sklepov skupščine po uradni dolžnosti. Določba prvega odstavka 362. člena ZGD, da se ničnost sklepa skupščine uveljavlja s tožbo, je bila črtana z novelo ZGD-F iz leta 2001.

27. Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču druge stopnje, da je ničnost skrajna sankcija za nezakonite pravne posle in da v določbi drugega odstavka 286. člena ZGD-1 ni podlage, ki bi odkazovala na kakšno drugačno sankcijo. Določba drugega odstavka 286. člena ZGD-1 je prisilni predpis, ki ni namenjen zgolj varstvu člana uprave pred odpoklicem, za katerega ne obstaja zakonski razlog, temveč je uzakonjen tudi v korist delniške družbe z namenom utrjevanja jasnih razmerij med njenimi organi. Glede na to okoliščina, da je tožniku mandat potekel pred pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta o njegovem odpoklicu, ne pomeni, da ničnost ni primerna sankcija za neveljaven sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave. Tudi varovanje interesa tožnika z odpravnino, ki sicer temelji na pogodbenem razmerju med članom uprave in družbo (prvi odstavek 270. člena ZGD-1), ne more vplivati na primernost ničnostne sankcije za sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave.12 Brez vpliva na ničnost kot primerno sankcijo je tudi okoliščina, kako široko ali ozko so v zakonu (in sodni praksi) zastavljeni dopustni razlogi za odpoklic člana uprave.

28. V obravnavanem primeru je tožnik (med drugim) uveljavljal tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta, ki temelji na smiselni uporabi določbe prvega odstavka 86. člena OZ in s takšnim tožbenim zahtevkom je ob odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic pred sodiščema prve in druge stopnje utemeljeno tudi uspel. Smiselna uporaba veljavne zakonske ureditve od tožnika ne zahteva, da bi moral postaviti drugačen tožbeni zahtevek.

29. V obravnavanem primeru je tožnik poleg tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta (med drugim) postavil tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 80.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi. Ker je vprašanje ničnosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu tožnika kot člana uprave hkrati tudi predhodno vprašanje v razmerju do odškodninskega tožbenega zahtevka, pravni interes niti ni predpostavka tožbe v delu glede tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta (tretji odstavek 181. člena ZPP).

30. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da naj bi ugotovitev ničnosti sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave vnašala negotovost v pravni promet gospodarske družbe, saj naj bi se s tem lahko postavilo pod vprašaj imenovanje novega člana uprave, ki je nadomestil odpoklicanega člana, in vsa dejanja, ki jih je tak član uprave izvedel v svojstvu člana uprave. Vrhovno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ničnost načeloma res učinkuje ex tunc. Vendar pa je treba njene učinke v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ob odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic, iz razlogov pravne varnosti izjemoma omejiti. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da je odpoklic člana uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena.13 To pomeni, da se novo imenovani član uprave, ki je bil veljavno imenovan in je nadomestil odpoklicanega člana uprave, lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije, prav tako tudi družba sama in tretji v pravnem prometu. V vsakem trenutku mora biti jasno, kdo je pristojen za sprejemanje odločitev družbe v njenem imenu.

31. V obravnavanem primeru tožena stranka ne more uspeti s sklicevanjem na smiselno uporabo določbe drugega odstavka 90. člena OZ, v skladu s katerim se ničnost ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. Prvič, prepoved odpoklica člana uprave brez obstoja zakonskega odpoklicnega razloga iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1 ni prepoved manjšega pomena, prav tako prepoved ni namenjena zgolj varovanju člana uprave pred neutemeljenim odpoklicem. Drugič, sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave ni mogoče obravnavati kot izpolnjenega v smislu drugega odstavka 90. člena OZ, glede na to, da je tožnik vložil tožbo za ugotovitev ničnosti tega sklepa.

32. Glede na obrazloženo se odgovor na dopuščeno vprašanje glasi: V primeru, da za sprejem sklepa nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave niso bili podani pogoji za odpoklic iz drugega odstavka 268. člena ZGD-1, je ničnost sklepa nadzornega sveta primerna sankcija.

Odločitev o reviziji

33. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o dopuščeni reviziji.

34. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka, 378. člen ZPP).

35. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP mora tožena stranka upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) tožeči stranki povrniti nagrado za postopek (1.574,00 EUR, tar. št. 3300), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR, tar. št. 6002) in davek na dodano vrednost (22 %, tar. št. 6007), kar skupaj znaša 1.944,68 EUR (II. točka izreka). Vrhovno sodišče tožeči stranki ni priznalo pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 v višini 20,00 EUR, ker tega stroška ni določno opredelila (ni navedla števila kopij) niti ga ni izkazala. Prav tako ji ni priznalo priglašene sodne takse, saj taksne obveznosti za vložitev odgovora na revizijo ni.

-------------------------------
1 Prim. sklep VS RS II DoR 55/2009 z dne 8. 10. 2009, sklep VS RS II Ips 776/2009 z dne 19. 11. 2009, sodbo VS RS II Ips 902/2009 z dne 4. 3. 2010; sklep VS RS II DoR 29/2012 z dne 16. 2. 2012, sodbo VS RS II Ips 64/2012 z dne 13. 12. 2012; sklep VS RS II Ips 169/2012 z dne 27. 9. 2012, sklep VS RS II DoR 162/2012 z dne 27. 9. 2012, sodbo in sklep VS RS II Ips 78/2013 z dne 11. 7. 2013; sklep VS RS II DoR 38/2014 z dne 13. 8. 2014, sodbo in sklep VS RS II Ips 161/2015 z dne 23. 11. 2015.
2 Lahko pa nasprotna stranka v odgovoru na revizijo opozori, da je (če je) Vrhovno sodišče revizijo dopustilo glede pravnih vprašanj, glede katerih predlog ni bil vložen, ali da je (če je) revident revizijo vložil glede pravnih vprašanj, glede katerih je Vrhovno sodišče ni dopustilo (tako sklep VS RS II Ips 410/2010 z dne 14. 7. 2011; prim. tudi sklep VS RS II Ips 431/2010 z dne 14. 7. 2011).
3 Prim. sodbo VS RS III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010, sodbo VS RS III Ips 89/2010 z dne 13. 9. 2011, sklep VS RS III Ips 23/2012 z dne 22. 1. 2013, sklep VS RS III Ips 56/2011 z dne 21. 5. 2013, sodbo VS RS III Ips 22/2015 z dne 28. 10. 2015, sodbo VS RS III Ips 43/2014 z dne 29. 9. 2015.
4 Glej 11. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011.
5 Ni bila vložena zgolj tožba za ničnost vpisa v sodni register, kot bi izhajalo iz revizijskih navedb.
6 "Nobenega razloga tudi ni, da oseba, katere interes je prizadet, take tožbe ne bi mogla vložiti brez predhodnega napotitvenega sklepa registrskega sodišča. Zato vrhovno sodišče zaključuje, da spada odločitev o sporu za ugotovitev neveljavnosti sklepa začasnega nadzornega sveta o odpoklicu tožnika kot edinega člana začasne uprave v sodno pristojnost."
7 "Vendar pa je sodišče v citirani odločbi izrecno poudarilo, da je presojalo postopek vpisa v sodni register po določbah 41. člena ZSReg, ki dopušča vložitev tožbe za ugotovitev ničnosti vpisa in ne za postopek odpoklica člana uprave po 250. členu ZGD, za kar gre v tem individualnem delovnem sporu."
8 Glej 8. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011.
9 Glej 16. točko obrazložitve zgoraj.
10 Glej 8. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011.
11 Glej 23. točko obrazložitve sodbe in sklepa VS RS III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011.
12 Glej 32. in 33. točko obrazložitve sodbe in sklepa sodišča druge stopnje.
13 Glej 6. točko obrazložitve sodbe VS RS G 18/2007 z dne 27. 5. 2008 in 8. točko obrazložitve sodbe VS RS G 17/2009 z dne 8. 7. 2010. Primerjaj tudi sodbo VS RS III Ips 134/1998 z dne 22. 3. 2000.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 266, 266/1, 268, 268/2, 270, 270/1, 391
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 14, 86, 86/1, 90, 90/2, 92, 93
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 181, 181/3, 367c, 367c/4, 374, 374/2
Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 250, 362, 362/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyMDAy