VSRS Sodba II Ips 44/2017

Jedro

Vse ugotovljene okoliščine omogočajo pravni zaključek, da je tožnik drugačno izpolnitev od dogovorjene (torej plačilo tretjemu - posredniku in ne tožniku na roke) naknadno (po nastanku obveznosti) odobril.

izpolnitev pogodbene obveznosti - izpolnitev tretjemu - veljavnost izpolnitve - plačilo kupnine - posredniška pogodba - posrednik - naknadna odobritev načina izpolnitve

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.322,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od kupca zahteval plačilo kupnine na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine. Ugotovilo je, da tožnik kljub pogodbenemu določilu, da mora kupec kupnino plačati na roke prodajalcu, od kupca ni prejel kupnine, vendar pa je tožnik še pred podpisom spornega pogodbenega določila vedel, da je kupec celotno kupnino že plačal posredniku (ki sicer ni imel tožnikovega pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve), in to takrat z izročitvijo ključev nepremičnine tudi odobril. Zato naj bi bila kupčeva obveznost plačila kupnine na podlagi drugega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) veljavno izpolnjena, čeprav pritožnik kasneje kupnine od posrednika ni prejel.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Strinjalo se je z materialnopravno presojo, da je tožnik konkludentno odobril toženčevo izpolnitev obveznosti tretjemu.

3. Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 347/2012 z dne 10. 1. 2013 dopuščena glede vprašanja pravilne materialnopravne uporabe drugega odstavka 280. člena OZ o upnikovi poznejši odobritvi.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga dopuščeno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sta sodišči nepravilno uporabili 839. člen OZ, saj posrednik ni imel pisnega pooblastila za sprejem izpolnitve, v pogodbi pa je bilo izrecno navedeno, da bo kupec kupnino plačal prodajalcu na roke v roku treh dni po sklenitvi pogodbe. Toženec je pogodbo prebral in podpisal ter se z njo v celoti strinjal tudi po tem, ko je celotno kupnino že plačal posredniku (toženec je povedal, da je to določilo opazil, da pa mu je posrednik rekel, da bo vse urejeno ob overitvi pogodbe). Tožencu bi moralo biti znano, da je kupnino že plačal napačni osebi in da se njegova obveznost plačila kupnine ne šteje za izpolnjeno, saj je bilo v pogodbi izrecno pisno navedeno, da mora kupnino še plačati, in to tožniku osebno. Glede na jasno vsebino pogodbe ni razumljivo, zakaj naj bi se tožnik uprl podpisu in overitvi pogodbe in da naj bi s podpisom in overitvijo odobril plačilo kupnine posredniku. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi obeh sodišč razveljavi ter odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencu pa naloži plačilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev ter navaja, da je bilo med pravdnima strankama že pred podpisom pogodbe nesporno ugotovljeno, da je toženec celotno kupnino že izročil posredniku. Tožnik je tožencu tudi izročil ključe, s čimer je izrazil strinjanje, da plačilo kupnine prevzame posrednik. To potrjujejo tudi tožnikova nadaljnja ravnanja, ko je po notarski overitvi pogodbe plačilo kupnine zahteval zgolj od posrednika. Toženec s tožnikom vse do izročitve ključev praktično ni komuniciral. Očitno je tožnik posredniku zaupal, saj ga je pooblastil za izvedbo vseh dejanj, povezanih s postopkom prodaje (sestava pogodbe, plačilo davka, vodenje postopka na upravni enoti). Glede na tako voden postopek prodaje je bilo tožencu tudi logično, da tožnik ni nasprotoval izročitvi kupnine posredniku.

6. Vrhovno sodišče je tožnikovo revizijo s sodbo II Ips 87/2013 z dne 19. 2. 2015 zavrnilo. Presodilo je, da je kupoprodajna pogodba v 2. členu, kjer je določen način plačila kupnine, navidezna, saj sta tožnik in toženec ob podpisu pogodbe dne 22. 3. 2008 vedela, da je bila kupnina v celoti že pred tem plačana posredniku, s čimer sta se oba strinjala. Ker je navedena določba o načinu plačila kupnine navidezna, med strankama nima učinka (50. člen OZ). Obe stranki sta se strinjali s plačilom celotne kupnine posredniku, zato velja njun ustni dogovor.

7. Ustavno sodišče je z odločbo Up-320/15-22 z dne 19. 1. 2017 sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 87/2013 z dne 19. 2. 2015 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

8. Revizija ni utemeljena.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je toženec kupil tožnikove nepremičnine v k. o. ... s posredovanjem podjetja A. A., s. p., oziroma posrednika A. A. Pogodbeni stranki in posrednik se niso posebej dogovarjali o tem, komu mora kupec izročiti kupnino. Tožnik in toženec sta prodajno pogodbo podpisala 22. 3. 2008. V 2. členu prodajne pogodbe je določeno, da bo kupec kupnino, ki znaša 35.000,00 EUR, plačal na sledeči način: 1. v kupnino se šteje ara v višini 3.500,00 EUR, ki jo je kupec že plačal v gotovini na roke posredniku dne 12. 12. 2007. Posrednik se zavezuje iz prejete are plačati davek na nepremičnine, notarsko overitev kupoprodajne pogodbe, upravne takse, obračunati provizijo posredniku s strani prodajalca, razliko pa na dan notarske overitve kupoprodajne pogodbe izplačati prodajalcu; 2. razlika do celotne kupnine v višini 31.500,00 EUR bo plačana v gotovini na roke prodajalcu v roku treh dni od dneva notarske overitve te kupoprodajne pogodbe, najkasneje pa do 30. 4. 2008. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec posredniku A. A. izročil celotno kupnino v znesku 35.000,00 EUR, in sicer znesek 3.500,00 EUR kot aro dne 12. 12. 2007, znesek 16.000,00 EUR dne 19. 12. 2007, znesek 8.000,00 EUR dne 8. 1. 2008 in znesek 7.500,00 EUR ob podpisu prodajne pogodbe dne 22. 3. 2008. Tožnik je ob podpisu pogodbe vedel za toženčevo plačilo posredniku. Takrat tudi ni ugovarjal, ko je A. A. potrdil, da je sprejel toženčev denar, saj je tožnik posredniku zaupal in je misli, da bo ta denar dobil ob overitvi. Tožnik tudi 19. 4. 2008 ob izročitvi ključev nepremičnine od toženca ni terjal plačila kupnine. Tožnik je toženca začel pozivati na plačilo kupnine šele potem, ko je posrednik A. A. že nastopil zaporno kazen in je uvidel, da kupnine od njega ne bo dobil.

10. Bistveno pravno vprašanje v obravnavani zadevi je vprašanje veljavnosti toženčeve izpolnitve obveznosti tretjemu (posredniku). Na podlagi 2. člena prodajne pogodbe je bila toženčeva obveznost, ki je nastala s sklenitvijo pogodbe, v tem, da plača kupnino v gotovini na roke prodajalcu (tožniku) v roku treh dni od dneva notarske overitve kupoprodajne pogodbe. Navedena obveznost na ta način nedvomno ni bila izpolnjena.

11. Med strankama pa ni sporno, da je toženec celotno kupnino v višini 35.000,00 EUR po obrokih že pred oziroma na dan podpisa pogodbe plačal posredniku. Njegova obveznost plačila kupnine je sicer nastala šele s sklenitvijo pogodbe dne 22. 3. 2008, vendar to ne pomeni, da se kot (veljavna) izpolnitev obveznosti ne bi mogla šteti tudi ravnanja, ki so bila opravljena pred nastankom obveznosti (po nastanku obveznosti se le ugotovi, da se denar, ki je bil že dan posredniku, šteje kot izpolnitev te naknadno nastale obveznosti). Vprašanje pa je, ali se lahko plačilo kupnine posredniku, kljub izrecnemu pogodbenemu določilu, da bo kupnina plačana na roke prodajalcu, šteje za veljavno izpolnitev tožniku.

12. Po prvem odstavku 839. člena OZ, ki opredeljuje sprejem izpolnitve pri posredniški pogodbi, naročilo za posredovanje ne vsebuje za posrednika pravice, da bi smel sprejeti za naročitelja izpolnitev obveznosti iz pogodbe, sklenjene z njegovim posredovanjem. Po drugem odstavku 839. člena OZ mora imeti posrednik za to posebno pisno pooblastilo.

13. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 401/2009 z dne 10. 3. 2011, na katero se sklicuje tudi sodišče druge stopnje, že sprejelo stališče, da je tudi v primeru neobstoja takšnega pooblastila izpolnitev veljavno opravljena upniku (naročitelju), če je izpolnjena tretjemu - posredniku brez pisnega pooblastila - upnik pa jo pozneje odobri ali izkoristi. Izkoristi pa jo, če od posrednika prejme tisto, kar je ta prejel kot izpolnitev (drugi odstavek 305. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Navedeno stališče je relevantno tudi za razlago 280. člena OZ, ki je vsebinsko enak 305. členu ZOR.¹

14. Vrhovno sodišče je v prvem sojenju sprejelo stališče, da "pri tožnikovem kasnejšem podpisu pogodbe dne 22. 3. 2008 ne gre za tožnikovo konkludentno poznejšo odobritev toženčeve izpolnitve posredniku, saj je obveznost plačila kupnine za toženca s podpisom pogodbe šele nastala in je torej tožnik ni mogel odobriti vnaprej". Gotovo je, da podpis pogodbe z izrecnim določilom, da se kupnina plača na roke prodajalcu, ne more pomeniti naknadne tožnikove odobritve. Ob predpostavki, da je taka določba pogodbe veljavna (da ni morda navidezna), je logično, da v takem primeru tožnikov podpis pomeni ravno nasprotno, in sicer da vnaprejšnjega plačila kupnine posredniku ni odobril (oziroma da ga ob nastanku obveznosti s podpisom pogodbe ne šteje kot veljavno izpolnjeno obveznost) in da želi, da se kupnina plača njemu na roke. Stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik s tem, ko je podpisal pogodbo, čeprav je vedel, da je tožnik svojo obveznost izpolnil drugače, pristal na izpolnitev obveznosti po tretji osebi, je tako materialnopravno napačno.

15. Ne glede na to pa je treba presoditi, ali se lahko na podlagi ostalih tožnikovih ravnanj (izročitev ključev nepremičnine tožencu po podpisu pogodbe, tožnikovo zaupanje posredniku, notarska overitev pogodbe s strani tožnika, čeprav kupnine še ni prejel, neterjanje kupnine od toženca, temveč od posrednika), in ne na podlagi podpisa pogodbe, šteje, da je tožnik izpolnitev obveznosti z avansnim plačilom kupnine posredniku naknadno, po nastanku obveznosti (in ne vnaprej) odobril. V zvezi s tem je treba presoditi, ali ugotovljene dejanske okoliščine glede tožnikovega ravnanja omogočajo materialnopravni zaključek, da je izpolnjen pravni standard "naknadne odobritve izpolnitve tretjemu - posredniku."

16. Po presoji Vrhovnega sodišča vse ugotovljene okoliščine omogočajo pravni zaključek, da je tožnik drugačno izpolnitev od dogovorjene (torej plačilo tretjemu - posredniku in ne tožniku na roke) naknadno (po nastanku obveznosti) odobril. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je tožnik tožencu po podpisu pogodbe dne 19. 4. 2008 izročil ključe nepremičnine in kupnine tudi takrat od njega ni zahteval. Člen 3 prodajne pogodbe v drugem odstavku določa, da kupec nepremičnino prejme v last in posest po plačilu celotne kupnine. V četrtem odstavku pa še, da prodajalec s predajo te notarsko overjene kupoprodajne pogodbe kupcu potrjuje, da je prejel celotno kupnino ter da predaja kupoprodajne pogodbe kupcu služi kot pobotnica za plačilo kupnine. Med strankama ni bilo sporno, da je bila pogodba notarsko overjena šele 23. 4. 2008. Toženca takrat ni bilo zraven. Tožnik je tožencu ključe izročil torej že pred notarsko overitvijo pogodbe. Nato notarsko overil pogodbo, čeprav kupnine še ni prejel. Od toženca je začel plačilo kupnine terjati šele potem, ko je posrednik že nastopil zaporno kazen in je uvidel, da kupnine od njega ne bo dobil.

17. Ker je bila obveznost plačila kupnine prodajalcu že veljavno izpolnjena s tem, ko je toženec celotno kupnino nakazal posredniku, tožnik pa je tak način izpolnitve (čeprav drugačen od dogovorjenega) s konkludentnimi ravnanji naknadno odobril, je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka na plačilo kupnine pravilna.

18. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora toženi, ki je na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški, ki so ob upoštevanju prehodne določbe drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi, obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo (tar. št. 3300; 1.082,00 EUR) ter pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), oboje povečano za 20 % davek na dodano vrednost, in znašajo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je Vrhovno sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

-------------------------------
¹ Več o tem v Plavšak, Zabel in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 561.

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba II Ips 87/2013
• VSRS Sklep II Ips 233/2017
• VSL sodba I Cp 4368/2010